Tiskane izdaje
Igralci in igralke se – vsaj za javnost – ne strinjajo z delitvijo njihovega dela na glavne in stranske vloge, ampak dejstvo je, da imajo glavne vloge v očeh nas, gledalcev, če že ne drugega, vsaj več minutaže na odru. Zato se včasih s trmasto pozornostjo nalašč zapičim v stranske. Pri Maši Derganc se mi je to v preteklem desetletju in več pogosto zgodilo. Spomnim se njenih scenskih prizorov in dramskih situacij, ki so se seveda v spominu pomešale, a v njem za vedno obstale. Ne glede na minutažo.
»Všeč mi je, da so na odru junaki ljudje, ki v vsakdanjem življenju to ne bi mogli biti. Všeč mi je, ko so navadni ljudje – ljudje, kot smo mi – glavni junaki. Mislim, da je prav, da se na odru daje prostor likom, ki se borijo za višje vrednote, ne za korist posameznika. Ali za kapital,« pove.
Zakaj je pretehtala igra in ne novinarstvo?
Če sem čisto iskrena, je bilo novinarstvo nekaj, kar se mi je zdelo zanimivo, ampak pri tem nisem bila strastna.
Bilo je rezerva?
Ja, bila sem popolnoma prepričana, da ne bom naredila sprejemnih izpitov, da je pretežko … Takrat sem bila skromno, nesamozavestno bitje. Bilo je toliko prijav in zdelo se mi je nemogoče, da bi bila sprejeta, čeprav sem imela v načrtu vztrajati, tudi večkrat. Mislila sem, da nisem dovolj dobra, bila sem premalo prepričana vase. Ampak mogoče sem fascinirala ravno s to ranljivostjo, šibkostjo. Ljudje imajo radi, če priznaš nemoč. In mogoče ti zaradi tega še prej uspe. V življenju se mi je dostikrat izkazalo, da so mi stvari, ki sem jih hotela na silo, spodletele.
O kakšne vrste ranljivosti govorite?
O vsakršni. Osebni, družbeni. Ranljivosti se hočemo v tem svetu izogniti. Danes se namreč od nas zahteva, da smo ves čas močni, ves čas produktivni, da ves čas delamo in smo uspešni. Ves čas. To se mi je nekaj časa celo zdelo v redu. Potem pa sem ugotovila, da je to frustracija, kjer domišljija in ustvarjalnost nimata kaj početi. Imam občutek, da so mi stvari začele uspevati šele takrat, ko sem si dovolila biti ranljiva, in ne produktivna. Moja naloga je dati ljudem okrog sebe občutek, da lahko z ranljivostjo pridejo bliže smislu kot z neobčutljivostjo in prepričanostjo.
Zdi se mi prav, da se v gledališču sprašujemo, da ne skušamo podati odgovorov na vse, ampak da vsak dan znova iščemo vprašanja. Na to me je lani opozoril režiser Paolo Magelli. Med študijem Zaljubljencev v Drami je natrosil kar nekaj modrih misli.
Katerih?
Na primer, da živimo v času, ko smo vsi le kopije in ne originali. Saj vsi vemo, da je tako, ampak dobro je, da te nekdo na to opozori, da se tega zaveš. Zdi se mi, da večino časa preživimo tako, da se ne zavedamo, kaj počnemo, ampak zgolj sledimo. Smo kopije. Neobčutljive in hiperproduktivne.
Občutljive stvari pridejo do mene, se me dotaknejo. Filmi, predstave, slike, ljudje ... Dajo mi upanje in pogum. To, kar človek nujno potrebuje za preživetje. Ne maram pa teme, brezupa … Ne prenesem, na primer, filmov Larsa von Trierja, ki iz mene naredi občutljivega človeka, to že, toda takoj zatem me posili. Takšna umetnost je destruktivna in zame škodljiva. Iz takšnega doživetja težko zlezem ven cela in nepoškodovana.
Maša Derganc Foto: Leon Vidic/Delo
Tudi predstav, ki ne omogočajo katarze, ki ne dajejo upanja, ne maram. Izogibam se jim. V veliki meri se izogibam tudi medijem, novicam, ki so slabe. Živimo v svetu, ki ne dovoli veliko upanja. Ta čas od nas zahteva in pričakuje optimizem, upanja pa nam ne pusti. Zato pa se veliko več družim z ljudmi, ki mi to omogočajo (smeh). In s knjigami (smeh). Ko berem romane, ki se dogajajo pred sto leti ... Takrat je šlo vse tako počasi. Človek si je lahko vzel čas za premislek in odločitev. Sedeli so in brali. Tako so tekli dnevi. Če danes nekaj ur na dan bereš, te imajo za lenega, češ, toliko drugih stvari je treba postoriti. Mislim, da se je treba temu prav zavestno upirati. Bojimo se miru, ampak mir je nujen za premislek, kdo smo, kako se počutimo, kje smo, česa si želimo, česa smo danes zmožni in česa ne.Nelažnivo.
Ja, čeprav se večina ljudi skriva za nasmeški. Tudi sama sem bila nagnjena k temu, zdaj mi gre to na živce.
Kakšnih ljudi ne marate?
Tistih, ki jim ne verjamem in ki se bojijo miru.
Kaj to pomeni in kako se kaže?
Ob teh ljudeh postanem zelo utrujena ali pa začnem zehati. To so ljudje črne luknje. Jemljejo mi energijo. Obenem se teh ljudi ne gre izogibati, ker potrebujejo takšne, ki imamo sonce. Človek največ naredi zase, če naredi kaj za koga drugega. Seveda pa moramo sami najprej imeti, da lahko damo. Zato gledališče. Gledališče lahko da ljudem veliko dobrega. Pa ne samo smeha s komedijami, o katerih je toliko govora in h katerim se ljudje radi zatekajo pred grenkim vsakdanom. Dobro je, če ljudem damo še kaj drugega. Zgodbe, v katerih se prepoznajo in se jih dotaknejo …
In že sva pri predstavi Ljudje, kot smo mi Anton Podbevšek Teatra, ki je v režiji Nejca Gazvode nastala po inspiraciji del Kazua Ishigure: »Ljudje so povečini klasični predstavniki časa, v katerem bivamo – izjemni ljudje so izjema.« Kdo so ljudje, kot smo mi?
Zgodba se vrti okrog butlerja, ki ga igra Pavle Ravnohrib. Človeka, ki se pokori in je prepričan, da je v služenju bistvo njegovega bivanja. Počuti se premajhnega, da bi kakorkoli vplival na ta svet. Točno takega človeka današnja korporativna družba potrebuje. Nekoga, ki se ne sprašuje, ki sledi, ki se počuti neumnega in zato, da bi bil srečnejši, potrebuje vse možne produkte. Gospodična Kenton, moja junakinja, je preprosta, sirota, izhaja iz okolja, ki ji je dalo le najnujnejše za preživetje. V nasprotju z butlerjem, ki sledi, se ona odloči za svojo pot. Gre za dva človeka, ki ne znata objeti. Slutita, da ljubezen obstaja, ne znata pa je živeti – Kentonova sicer ima precejšnjo dozo hrepenenja, a ga nima s kom izživeti. Od butlerja ne dobi ničesar, ker je preveč zakrknjen, ničesar ji zares ne da. Služenje gospodarju izključuje ljubezen.
Nihče od nas ne živi idealnega življenja, ampak če stopaš po poti, ki si si jo sam izbral, si vsaj lahko rečeš, živel sem. S to mislijo vstopam v dan. Predvsem v težek dan. Zdi se mi, da moram vedno imeti občutek, da bom dan živela zase.
Pri Kentonovi sem se tudi ukvarjala s človekovim dostojanstvom. Prevzela me je njena močna moralno-etična drža. Njeno zavedanje tega, da je odgovorno, če se do stvari opredeli, in da postavi meje, ki jih potrebuje, da ohrani dostojanstvo. Pravzaprav o dostojanstvu govorim v vseh svojih zadnjih predstavah, v Ljudskem demokratičnem cirkusu Sakešvili, v Tarzanu … Očitno me tema zanima.
Ljudski demokratični cirkus Sakešvili Foto: Peter Uhan
Kje se dostojanstvo začne in kje se neha?Mislim, da pretežni del življenja nisem imela pojma, kaj je dostojanstvo. Vedela sem, kaj je to pridnost. In to je bilo narobe. Dostojanstvo je nekaj, kar je prav, kar je dobro, in si ga ne dovoliš teptati. Pridnost pa je nekaj, kar daje dostojanstvo nekomu, ki je nad teboj. Težko bi rekla, da sem odraščala v okolju, kjer se ni vedelo, kaj je dostojanstvo. Mislim pa, da moraš dozoreti, uvideti, da si brez njega, da ga hočeš. Ko se mi je zazdelo, da gre moje življenje v smer, ki mi ni pogodu, sem spoznala, da sem samo jaz tista, ki lahko kaj spremeni. In sem. Danes mi je lepo, nikoli mi ni dolgčas sami s seboj.
Nagrade največ pomenijo tistemu, ki jih prejme. V majhnem prostoru, kot je Slovenija, skušajo opozoriti javnost na nadpovprečno. Vi ste jih v dveh letih dobili nekaj. Zdi se mi, da bi jih morali dobiti že kdaj prej. Pa saj to zdaj že veste.
O, hvala. Priznanje je vedno dobrodošlo, že zato, da je lažje sprejeti kritiko. Ob pohvalah bi kdaj želela, da kdo tudi zapusti dvorano med predstavo – da izrazi nestrinjanje, če čuti potrebo po tem. Bilo bi še bolj strastno.
V zadnjih dveh letih ste dobili tri pomembne nagrade. Kako vam je bilo?
Lepo. Mogoče se jih pravzaprav zares zavem šele v trenutkih, ko podvomim o svojem delu, in mi dajo pogum. Sicer pa se jih še privajam (smeh).
Zdi se, kljub rednemu zasedanju vlog, da se pri igralkah, vsaj v Sloveniji, pogosto po inerciji čaka, da pridejo nekje do tridesetega, petintridesetega leta – in potem se jih začne slaviti. Prej bi bilo napak?
Mislim, da sem tako kot marsikdo v nekem trenutku podvomila o smislu igralskega poklica. Zato, ker se mi je zdelo, da delam vse narobe. Nisem imela občutka, da napredujem. Včasih se mi je celo zdelo, da bi morala nehati igrati.
Zakaj?
Mogoče zato, ker si nisem dovolila, da bi naredila napako, šla po svoje. Bila sem preveč skoncentrirana na pravilen rezultat in na odgovore namesto na vprašanja. Strah me je bilo neznanega, preveč sem si prizadevala racionalno in premalo upoštevala intuicijo. Ampak za intuicijo potrebuješ pogum. Vedno sem imela nekaj prijateljev, tri, štiri, ki so mi iskreno povedali, kaj si mislijo o mojem delu, in verjeli vame. Zagotovo so zaslužni, da sem v nekem trenutku stopila na lastne noge. Seveda pa so pomagale tudi vloge. Pravijo, da ni velikih in majhnih, haha, ampak če imaš preveč majhnih zapovrstjo, se kot igralec ne počutiš zelo dobro. Absolutno pa obstajajo čudovite majhne vloge …
Tako kot pri Božiču pri Ivanovih.
To je ena mojih najljubših predstav. Oliver Frljić je pogumno izbral samo žensko ekipo. Nobena od nas ni imela veliko teksta, ampak energija je bila fantastična. Ali pri Prijateljih, kjer je družina v koreografiji Matije Ferlina oblikovala eno telo. To so predstave nekakšne kolektivne igre, kjer igralec potrebuje veliko strpnosti in dela ter manj osebnega izraza. Zadnji dve sezoni pa sta bili zame igralsko zelo pestri. Irena, Eugenia, Jane, Sakešvili, gospa Kenton so ženske, skozi katere sem se zadnja leta spoznavala in ki so me navdihovale. Pri vseh po vrsti sem se spraševala o dostojanstvu, upanju in položaju ženske. Pridejo pa tudi leta, ko ne igraš veliko …
Kaj naj bi pomenila fraza »pridejo leta, ko ne igraš veliko«?
To pomeni, da igraš vloge v predstavah iz prejšnjih sezon. Ampak tudi ko ni novih vlog, si nabiram izkušnje, nabiram si novega znanja, raziskujem, berem in vem, da bom takrat, ko bo spet prišla prava vloga, lahko vse to uporabila. To je čas, ko si privoščim mir.
Tarzan Foto: Peter Uhan
Igrali ste v filmih Janeza Lapajneta pa v imenitnem filmu Martina Turka Nahrani me z besedami.Z Janezom sem začela že na akademiji. Vedno smo do likov prišli z improvizacijo in ogromno vajami. Še vedno je to moj najljubši način dela, vendar še vedno nikoli nimam pravega občutka, kaj vse lahko nastane iz tega, kar snemamo. Letos sem od režiserja Urbana Pekleta dobila vabilo za snemanje celovečerca. Po dvajsetih letih sva z Borutom Veselkom spet delala skupaj. Gre za zgodbo pravniško-odvetniške družine. Igram nekoliko starejšo gospo, kar mi je bilo v izziv. Mislim, da se je režiser Pekle celo bal, kako bom reagirala, češ da me bodo naredili starejšo, kot sem. Pa ni potrebe. Če hočejo, lahko igram sedemdesetletnice, na premiero bom prišla z videzom tridesetletnice (smeh).
Igram hladno in brezčutno žensko. Do zdaj sem govorila o svoji občutljivosti – no, ta gospa pa je nekaj popolnoma nasprotnega, nekaj, na kar v življenju ne bi rada naletela. Ampak v njej se nabira do te mere, da v določenem trenutku eksplodira. Tako kot vsi mi. Nabira se nam, misleč, aha, saj ni nič narobe, potem pa eksplodiramo … Rada igram vloge, ki so zelo drugačne od mene. Sebe spoznavam, ko grem stran od sebe.
Se je ženski sploh treba posebej odzivati na staranje?
Mislim, da ne. Pravzaprav se nikoli ne bi vrnila nazaj. Se mi zdi, da znam vedno lepše ravnati s sabo in živeti vedno bolj po svoje. Res pa je, da skrbim, da sem v formi, saj me občutek nemoči hitro frustrira. Veselim se petdesetih, šestdesetih, veselim se vsega, tudi gub.
Od kod ta občutek?
Morda od tega, da je veliko mojih prijateljic petdeset-, šestdesetletnic. Rada sem v družbi modrih zrelih žensk, ki se imajo rade in skrbijo zase. Imam hčerko in rada bi ji bila vzor. Ne morem biti zafrustrirana zaradi staranja. Čutim tudi odgovornost do mlajših žensk – v nas, starejših, morajo videti nekaj, česar se lahko veselijo. Ne maram blefa. Nočem več igrati s podloženim modrcem. Sem »ploh« in nič hudega ni, tudi takšne ženske obstajajo. Pustimo stvari, da so takšne, kot so.
Tudi Sakešvili je takšna, spredaj malo, pod hrbtom pa ogromen rajski vrt.
Ja, ima veliko rit. Težo Zemlje v riti. Uživam v razbijanju stereotipov. Naj se žensko pokaže takšno, kot je. Tudi v predstavi Ljudje, kot smo mi – prosila sem in ugodili so mi – nisem imela nobenega mejkapa. Čeprav me samovšečnost še vedno dostikrat zapelje in se za oder polepšam. Mislim, da se moramo ženske zavestno odlepiti od modnih trendov, ki služijo zgolj potrošništvu, ne pa eleganci in lepoti sodobne ženske.
Kako izrekate tekst v komediji?
Ko mi nekdo reče komedija, otrpnem. Strah me je tega, da moram biti smešna. Zame je smeh nekaj spontanega in prvinskega. Sicer sem pa odraščala ob Charlieju Chaplinu. Navdušena sem nad predstavo Ko sem bil mrtev Diega de Bree. Še vedno jo igrajo v Drami in vsakič se do konca zjokam od smeha. Smejem se nekaterim filmom z Billom Murrayjem ali filmom Woodyja Allena.
Nekateri igralci imajo naštudirane trike in jih po potrebi izvajajo. Jaz nimam. Če se zalotim, da hočem za gege nekaj pripraviti vnaprej, mi absolutno ne uspe. Ampak nobenih težav nimam s tem, če se mi občinstvo ne smeje. V bistvu ne znam zabavati občinstva. Včasih se sama sebi smejim za nazaj.
Pri komedijah se mi nasploh zgodi, da zelo pozno najdem vlogo, zato ker jo iščem tako, kot iščem vsako. Iščem, kje je poškodovana, nepopolna, ranljiva, občutljiva. Na primer pri Dami v Misteriju buffo sem bila že čisto obupana, ker je bila moja Dama popolnoma nezanimiva. Bila je lepa, pravilna, seksi, brez napak in brez globine. Potem pa sem si na vaji zlomila nogo – pa ne nalašč. Z mavcem in šepanjem je Dama kar naenkrat dobila človeško dimenzijo.
Kje pri sebi vidite največji manko?
Oh, povsod po malem. Zagotovo imam še rezerve kot igralka, kot ženska sem tudi še nedokončana, upam … Manjka mi samozavesti.
Zakaj bi pa moral človek vedno biti samozavesten?
Saj imate prav. Čeprav sem jaz tu bolj mislila, da se pri meni še vedno zgodijo trenutki globokega obupa.
Kdaj?
Jeseni! Ko ni sonca! Čeprav upam, da mi ne bo nikdar zmanjkalo vere v ta svet. Zato se je vredno potruditi, ker potem bo, mislim, pa vse nekako šlo … Najbrž smo vsi takšni, včasih.
Zaljubljenca Foto: Peter Uhan
Prej ste omenili, da imate radi skrivnostnost, svoj svet. Samo zase. Včasih se, tudi igralcem, očem javnosti ni mogoče izogniti.Včasih sem bila potegnjena v zgodbe, ki so bile popolnoma neresnične. Zato ne privolim v takšen svet in takšne medije. Obračam se samo tja, kjer mislim, da je ali da se lahko zgodi kaj smiselnega. Drugo me ne zanima. Rada imam svoje skrivnosti, ki so samo moje. Prepričana sem, da bi jih moral imeti vsak človek in jih negovati. Ljudje moramo biti radovedni sami pri sebi, ne pri drugih. Raziskovati, kaj nas navdihuje, osrečuje in kaj lahko naredimo, da nam bo lepše.
S slikanjem ste odraščali …
Sem. V otroštvu sem čistila palete slikarju Zupetu Krištofu, ki je živel z mojo mamo in menoj. Imela sem precej nenavadno odraščanje; vsak dan sem srečevala Ivana Mraka. Spomnim se, kako smo ga vsak dan spremljali domov iz Zlate ladjice. Med hojo sem vedno koga oponašala, tudi njega. Spomnim se, kako je nekoč moji mami rekel, da ima tale Maša občutek za grotesko. In res, grotesknost je nekaj zelo mojega. Na robu smeha in začetku joka. Ter obratno.
Spomnim se ljudi, ki so se hodili portretirat k nam. Pisatelji, intelektualci, umetniki, zdravniki. Živela sem v precej norem svetu. Včasih tudi dobesedno norem okolju. Te norosti je bilo v tistih desetih letih za osnovnošolsko deklico kar malo preveč. Ampak zato pa imam v spominu goro doživetij, lepih in nepozabnih. Včasih me to bremeni, ker je bilo težko, po drugi strani pa sem dobila veliko bogastvo.
Vas še vedno zanima isti tip gledališča, kot vas je leta 1999, ko ste prišli v Dramo?
Ne (smeh).
Se je v tem času bolj spremenilo gledališče samo in način, kako razlaga človeka in svet, ali ste se bolj spremenili vi?
Morda bo zvenelo egocentrično, ampak zdi se mi, da sem se bolj jaz. Ko sem takrat prišla v to hišo, se mi je zdelo, da sem začela živeti svoje sanje. No, najprej sem hotela biti balerina, pa nisem imela pravih telesnih predispozicij. Pri igralstvu pa mi je šlo. V Dramo sem vstopila kot občudovalka vseh igralcev, zaradi katerih sem šla študirat igro.
Katerih?
Nataše Ralijan, Jerneja Šugmana, Bojana Emeršiča, Silve Čušin, Saše Pavček. Spomnim se, kako sem jih enkrat videla v zunanjem bifeju in so se imeli tako lepo. In zdelo se mi je, da so fajn ljudje. Mislila sem, da so pač igralci zelo v redu in zabavni ljudje. V Dramo me je s predstavo Zbrana dela Williama Shakespearja pripeljal moj igralski boter Boris Cavazza. Za vedno mu bom hvaležna. Takoj zatem sem igrala še v Zupančičevem Vladimirju. Bila sem pridna in ubogljiva igralka in imela sem občutek, da sem tam pristala po čisti sreči. Trudila sem se, kar celo desetletje, da sem ustrezala in dosegala pričakovanja režiserjev in konceptov. Vedno sem vse prebrala in pred prvo vajo si nisem upala o ničemer razmišljati, ker da bo režiser povedal, kaj to je in kaj bomo naredili.
Danes ni več tako. Danes si dovolim. Najprej je pomembno to, kaj meni pove tekst. Čarovnija pa se zgodi ob fuziji dela soigralcev, režiserja, kostumov, scene. To je najlepše. Ta gmota misli in idej različnih ljudi. Kot mlada igralka tega nisem vedela. Deset let sem se samo mučila, kako bom ustrezala, kako bom povsod vse prav naredila. Kot da si nisem dovolila, da bi bila sama po sebi dovolj.
Kdaj se je potem zgodil »preboj«?
Ko sem v življenju postavila sebe na prvo mesto. Ko mi je uspelo vzljubiti se z vsemi napakami in si najprej dovoliti imeti svoje mnenje. Najprej je bilo zelo naporno, ker sem ga morala seveda kar velikokrat tudi braniti, ampak s časom sem se počutila vedno bolj smiselno. Moje delo je predvsem zame dobilo smisel, kar je bilo enkratno. Vedno pa sem bila obkrožena z nekaj krasnimi ljudmi, ki so me spodbujali. Brez podpore je zelo težko. In danes čutim, da sem podpora lahko tudi jaz, in to me neizmerno osrečuje.
