Mavrični bojevniki  svet zaznavajo drugače

Dejan Sotirov pomaga mladim, ki imajo motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo.

Objavljeno
24. marec 2017 11.31
Patricija Maličev
Patricija Maličev

Je diplomirani zdravstvenik in v otroštvu so mu postavili diagnozo motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). Zdaj to »motnjo« uporablja predvsem v prid otrokom in mladostnikom, ki se počutijo drugačne, pa ne vedo, zakaj, in ne vedo, kaj početi s to drugačnostjo. Je vodja Zavoda Mavrični bojevniki, ki pomaga mladim z motnjo ADHD.

Dejan Sotirov z aktivnostmi v naravi spodbuja k umiku od vsakodnevnih novodobnih in tehnoloških naprav, ob katerih mladi danes preživijo veliko časa; ponuja jim pomoč pri iskanju osebne samorealizacije, iskanju skritih potencialov in dvigu kvalitete življenja. Obenem pa združuje različne strokovnjake s področja dela z mladimi, šolstva in izobraževanja, psihoterapije ter drugih vladnih in nevladnih organizacij.

Štirinajstega aprila bo na zdravstveni fakulteti v Ljubljani potekala konferenca z naslovom Tako velik, pa še vedno nevzgojen – mavričnost otrok z ADHD. »Z organizacijo konference želimo prispevati k ozaveščanju strokovne javnosti o naraščajoči potrebi po povezovanju različnih strokovnjakov pri obravnavi otrok in mladostnikov z ADHD, da bi osvetlili problematiko otrok, njihovih družin, šolskega okolja, prikazali primere dobre prakse in oblikovali predloge za skupno delovanje strokovnjakov. Predvsem pa želimo, da se oblikujejo koraki v prepoznavanju in ustreznem ukrepanju uradnih institucij v podporo gradnji zdrave osebnosti teh otrok.«

Pogovarjala sva se o tem, kdo otroci z ADHD sploh so in v čem so tako drugačni, posebni. »Vsi opazimo njihov nemir, njihovo nezmožnost poslušanja in osredotočanja na eno stvar, dejavnost … Pa vendar se tu dogaja mnogo več, kot lahko vidimo s prostim očesom in razumemo 'razumsko'. Gre za 'nekaj', kar pri sebi čutim že od rane mladosti, in prav to opažamo pri večini naših malih mavričnih bojevnikov. Ti otroci svet zaznavajo drugače! Ko srečamo otroka ali mladostnika, ki je v nenehnem gibanju, ki ga zmoti vsaka malenkost, obenem je morda še nespreten in glasen, pogosto pomislimo, joj, kako nevzgojen otrok! Toda to v resnici ne drži vedno: znanost ugotavlja, da je vzrok za to fiziološko dogajanje v njegovih možganih, ki je malce drugačno kot pri nevrotipičnemu otroku,« pravi Sotirov in doda, da se reševanje izzivov otrok in mladostnikov s težavami s pozornostjo in s hiperaktivnostjo ter njihovega domačega in šolskega okolja pogosto prelaga z enega na drugega in čaka, da bo otrok dozorel in se začel obnašati »normalno«.

»ADHD vpliva na otroka na vseh področjih njegovega bivanja: težav nimajo samo doma in v šoli, temveč tudi v prostem času pri hobijih, pri navezovanju in ohranjanju stikov, grajenju odnosov. Doživljanje izzivov otroka in družine zahteva od družbe celostni pristop in ne zgolj delno reševanje posamezne pereče problematike. S povezovanjem strokovnjakov in raznolikostjo pristopov lahko pozitivno vplivamo na psihofizični in socialni razvoj otroka ter njegovo dobro počutje v družini in socialnem okolju,« je še dodal.

»Ko sem ga [prvošolca z ADHD] na taboru ob prvi priložnosti pohvalil, ker je nekaj izjemno naredil, se je začel tresti. Ker ni vedel, kaj to je. Ni vedel, kaj je pohvala! Potem mu je mentor rekel: Hej, pridi k meni, stisni se k meni, vse je v redu. Odličen si!« Foto: Jože Suhadolnik

Večkrat ste že povedali, da ste od malega vedeli, čutili, da ste drugačni.

Gre za občutek, ki prihaja iz čustvenega sveta, in niti ne iz glave. Drugačnost ni pomenila le nemira. Imel sem srečo, da je okolica prepoznala globlji pomen te »drugačnosti«. Bil sem izredno čustven, senzibilen in občutljiv otrok. Občutek sem imel, da razumem svet na drugih ravneh. Rad sem strmel v luno in zvezde in velikokrat me je ta tudi »nosila« po sobi (smeh). Zelo dobro sem razumel čustva drugih, zaznaval močno empatijo, trpel zaradi krivic sveta, bil močno povezan z naravo in živalmi, sanjal zelo žive sanje itd. Kot da bi skozi njih tu in tam videl prihodnost. Noro, kajne? Vsega sicer ne smem povedati, ker že to zveni dovolj »čudaško«, in ena diagnoza je dovolj, se strinjate (smeh)? Kljub močnemu doživljajskemu svetu občutkov in čustev je bil moj razum vedno zdrav in na realnih tleh. Vseeno pa sem čutil, da človeka ne vodi le razum. Tu je tista druga, mnogokrat zanemarjena polariteta, ki z modernizacijo in načinom življenja ugaša v nas. Ko se znajdeš v množici, je čas, da se ustaviš in se malo zamisliš, je govoril Mark Twain. Čas je, da glavi dopovemo, da se ustavi, razmisli in k sebi znova pokliče srce. Vemo: srce za delovanje ne potrebuje možganov.

Koliko otrok z ADHD je v Sloveniji?

Ne vemo natančno. Približno pet odstotkov otrok, kar naj bi bilo dva na en razred, kar sicer ni pet odstotkov, ampak tako naj bi bilo v praksi.

Lani sem obiskala vaš tabor Mavričnih bojevnikov na Dolenjskem, kjer so osnovnošolski otroci bivali teden dni. Pogovarjala sem se tudi z njihovimi starši. Pripovedovali so, da se s tabora otroci vrnejo popolnoma prenovljeni, umirjeni, radostni … Kaj se z njimi zgodi tam?

Tabor Mavrični bojevniki predvsem zagovarja nujnost prisotnosti kombiniranega: »strokovnjaka in hkrati posameznika s srcem«. Ti otroci namreč tudi kognitivno delujejo na drugačnih ravneh od preostalih.

Morda bomo potrebovali še precej časa, ampak čas bo pokazal, da nisem edini, ki je imel prav: poznamo vse mogoče brain gyme, terapije play attention pa nevro feedback, kognitivne vaje, spremembe prehranskih navad, doživljajsko pedagogiko … V znanosti poznamo pisano paleto že raziskanih vzrokov, ki vplivajo ali z drugimi besedami so krivec za ADHD – prirojeno manjši možgani, poškodbe glave, dopamin in težave, povezane z nevrotransmiterji, razvajenost in nepravilna vzgoja, travme, odsotnost čustvenega in senzornega sveta, ekrani in videoigrice … Natančnega vzroka ne poznamo in tudi otroci so si med sabo popolnoma različni. Zato je združitev pristopov, usmerjenih v posameznika, družino in okolje, prava pot.

Staršem v okviru našega zavoda že zdaj lahko ponudimo marsikaj. In smo jim. Seveda so začeli eksperimentirati, in to takoj. Nekateri so se vrnili k meni in rekli, poslušajte, pri nas nič od ponujenega ne deluje. Zakaj? Ker je vse preveč eksterno. Otroci z ADHD potrebujejo močan čustven in čuten odnos. Kolikokrat so mi fantje že rekli: Ej, Dejan, a veš, da jaz, še preden oče stopi skozi vrata, vem, kakšne volje je. Danes vemo, da so ti otroci hipersenzibilni.

Je nujno, da je hiperaktiven otrok tudi hipersenzibilen?

Obstajajo članki in knjige, ki govorijo o tem. Najverjetneje je tako. Če izhajam iz sebe in velikega števila otrok, ki jih obravnavamo, je v večini primerov tako.

Dejstvo je, da zaradi prvega ali drugega – obeh – težje »zvozijo« skozi izobraževalni sistem.

Ali naš izobraževalni sistem v osnovni šoli premore predmet, ki naj bi se ukvarjal s čustvi? Ne. Zato, ker tega ni mogoče meriti. Naslonimo se raje na tisto, kar je zunanje, oprijemljivo. Kar se zdi realno. Jaz se, na primer, učim v gibanju.

Kako?

Učim se oziroma berem med gibanjem, hodim gor in dol po sobi.

Tudi mnogi dramski igralci se tekst za predstavo učijo med hojo.

Seveda, torej to poznamo. Nekateri učitelji, zelo redki, to dovolijo. Otrok je, na primer, vprašan pred tablo, in namesto da stoji mirno in odgovarja, odgovarja, medtem ko se pri umivalniku sprehaja sem ter tja. A vse, kar odgovori učitelju, je pravilno. Četudi gledajo stran ali z rokami kaj počnejo, vseeno slišijo in poslušajo.

Govorite o kinetiki?

Ja. Zakaj so otroci z motnjo ADHD ves čas v pogonu? Ko sem bil majhen, sem hodil k pedopsihiatrinji dr. Anji Mariji Reljić Prinčič. Zakaj? Zato ker so vsa ta moja čustva po mnenju pedopsihiatrov prerasla v tako imenovane fobije. Zaznaval sem ogromno stvari, a jih kot otrok nisem znal razumeti.

To je podobno kot pri otroku z avtizmom. Njegovo repetitivno tolčenje po mizi pomeni samo to, da skuša nevtralizirati dražljaje, ki so tako močni, da ne vemo, kaj se dejansko dogaja v njem. In ker ne znamo čutiti tako kot oni, jih ne znamo sprejeti. Za slepe in slabovidne vemo, zakaj ne vidijo. Pri hipersenzibilnih otrocih težko razumemo, zakaj so takšni. Vemo samo, da se dogaja nekaj več.

Nekoč sem v šali rekel, da bi v primeru kataklizem in naravnih katastrof rad bil ob njih. Kajti ti otroci so dejansko bojevniki. Njihova prilagodljivost in sposobnost hiperfokusa sta nekaj, na kar se v ekstremnih situacijah lahko zanesemo. Na taboru se igramo posebno igro: v travo in goščavo vržem majhen svetleč predmet. Takoj ga najdejo. Pravkar sem se vrnil s petdnevnega bivanja v gozdu še z nekaj fanti. Vsak dan smo se igrali uro, kdo bo – brez prenosnih telefonov in ročnih ur – zadel, s pomagali iz narave, koliko je ura. Nikoli nismo zgrešili za več kot petnajst minut. Ti otroci imajo poseben občutek. Tako kot včasih naše babice, ki so vedele več, kot vidijo le oči. Ko smo prišli domov, so razumele naš nasmeh ali žalosten izraz, ne da bi spregovorili eno besedo. Znale so pristopiti, pomagati in učinek je bil viden takoj. Zato je treba znotraj vzgojno-izobraževalnega sistema pri teh otrocih to prepoznati in spodbujati njihove kvalitete. Slišijo le: »Ne.« »Tiho bodi!« »Ustavi se. Pojdi ven!« To poslušajo leta in leta. In sčasoma postanejo »to«.

Nedavno sem iz Koroške prejel elektronsko pošto socialne pedagoginje in spraševala me je za nasvet pri prvošolcu z ADHD, ki smo ga vzeli na tabor. Ko sem ga na taboru ob prvi priložnosti pohvalil, ker je nekaj izjemno naredil, se je začel tresti. Ker ni vedel, kaj to je. Ni vedel, kaj je pohvala! Potem mu je mentor rekel: Hej, pridi k meni, stisni se k meni, vse je v redu. Odličen si! Zato sem tej specialni pedagoginji, ki me je spraševala, katere knjige naj si še prebere, rekel, da je izobraževanje šola življenja. Rešitve ne bo našla le v strokovnem znanju, temveč tudi v svojem srcu. Potrebno je oboje! Rekel sem ji, da ji bom posodil knjige in ji poslal deset linkov; toda če s tem fantom ne bo vzpostavila mostu, ji vse našteto ne bo dovolj pomagalo.

Kako bo vedela, da ji je uspelo vzpostaviti most?

To bo vedela tisti trenutek, ko bo tak otrok k njej prišel po zatočišče sam, brez prisile ali napotitve odrasle osebe. Tisti trenutek, ko bo pridirjal po hodniku k njej v sobo, pa čeprav ji bo samo jezik prišel pokazat – a z iskrenim nasmehom –, ga je pridobila na svojo stran. Ali pa če bo trkal na vrata in bežal. Tudi to pomeni, da navezuje stik z njo. Za te otroke sta obenem zelo pomembna vzor in vloga avtoritete in obojestranskega spoštovanja. Tudi vzor drugačnosti jih privlači.

Kaj mislite s tem?

Ko na primer na tabor pridejo petnajstletni adhdejčki, čeprav vedo, da je treba prenosne telefone ob prihodu oddati, jih poskušajo skriti oziroma iščejo »zavetja«, kjer bodo lahko na primer prižgali cigareto in podobno … Takrat jim je treba pokazati, kdo so pravi alfa, torej mi, odrasli oziroma njihovi mentorji. Pokažemo jim, da si lahko frajer tudi, če si resen, in da si zanimiv tudi, če si akademsko uspešen – in da si hkrati lahko tudi popolnoma utrgan, rečeno z njihovim besednjakom. To spoštujejo. Lahko smo živahni, a pomembno je, da imamo kontrolo nad samim seboj. Zato na taboru pogosto povem zgodbo dveh volkov: belega in temnega, dobrega in slabega. Vedno zmaga tisti, kateremu mečeš večje kose mesa, pravi zgodba starega Indijanca.

Hiperaktivni otroci imajo navadno dolgo in težko zgodovino. Zaradi narave njihove motnje jih izločijo že pri petih, šestih letih. Vedno so za vse krivi. Od malega jih dajejo na stran. Zato bo tak otrok tudi v puberteti vedel, da mora nekaj ušpičiti, da bo pritegnil pozornost. Pri otrocih z ADHD, če se izrazim zelo prozaično, imamo živčevje, ki je ves čas pripravljeno na akcijo. Boj in lov je akcija. Nekaj se mora zgoditi, in če se ne, to povzročimo sami. To je moj občutek, ki sem ga imel kot otrok z ADHD.

Zakaj otroke z ADHD drugi otroci izločijo?

Naravna selekcija. Gre za družbeni učinek, ki je v nas vrojen. Vedenje je krivo, da jih družba sčasoma izloči. Jaz sem se vedno raje družil s starejšimi, ker so mi bili v izziv. Biti drugačen pomeni biti »nevaren« »varnemu«, kjer je večina.

Menite, da bo vedno več »drugačnih otrok«, ki bodo »drugače« čutili svet. In da ga bodo nekoč prav drugačni otroci vodili. Lahko razložite to misel?

Dovolj je, da pogledamo v družino, učilnice in navsezadnje na otroška igrišča. Tako kot se spreminja čas, se spreminja tudi človek. Potrebam družbe in hitrosti informacij je danes težko slediti. Zvedavost otroškega sveta zaradi strahu pred nevarnostmi, ki prežijo zunaj, zapiramo v stanovanja in celo inštitucije. Smo na pragu popolne deprivacije kreativnega uma. Gre za nasprotje in paradoks vsega, kar ti »novi« otroci pravzaprav danes potrebujejo. Njihov čustven in senzibilni svet težko razumemo, in ker jih obravnavamo zgolj kognicijsko, imamo vsi skupaj težave.

Merite na divergentno razmišljanje?

Tudi. O tem je v svojih knjigah veliko pisal Ken Robinson ( Kreativne šole: množična revolucija, ki preoblikuje izobraževanje, prevod Vera Čertalič, Založba Eno). Večinoma se ljudje opremo na konvergentni um, ki nam vse skupaj razloži logično. Vse je empirično preverljivo in je tako, kot je. Divergentni um pa je um kreativnega misleca. Ker ga že zelo zgodaj začnemo »brisati« in spravljati v logiko, v družbi manjka realne ekspanzije razvoja, zaradi premajhnega odstotka tovrstnih mislecev. Potrebujemo oboje, znanje in kreativnost. Predstavljajmo si, da bi namesto treh odstotkov kreativnih umov, ki jih imamo v družbi, imeli 20 odstotkov. Kje bi danes bili? Je pa razumljivo, zakaj je tako. Človek bo slepo sledil, če ne bo toliko mislil s svojo glavo, in to družba potrebuje.

Pravite, da otroci, ki imajo ADHD, potrebujejo, da jih vodi alfa samec ali alfa samica.

Ne gre za osnovni pogoj in ne velja za vse. Je pa večina njih »alfa« in tisti, ki imajo opravka z njimi, vedo, da nas takšni posamezniki takoj poskušajo nadvladati v besedi, v trenutku nas preučijo in glasno pokažejo svojo prisotnost. Če slednji niso dovolj odprti in močni, naletijo na odpor. Otroci z ADHD potrebujejo vzor, potrebujejo nekoga, ki ga spoštujejo. A hkrati spoštuje tudi njih. To je bistveno.

Če se vrneva, bi lahko rekli, da je način, kako sobivate z otroki na taboru, in sicer ob delu z njimi, doživljajska pedagogika. Kaj sploh je doživljajska pedagogika?

Pri doživljajski pedagogiki se možgani razvijajo, razvija se samoregulacija … Polovica učenja je motivacija, želja po učenju. Postanejo bolj vztrajni. To je zelo dobrodošlo tudi pri učenju v šoli. Doživljajska pedagogika spreminja posameznika v celostno osebo … Nove izkušnje skozi učenje oz. nevroplastičnost spreminjajo njegove možgane. In učenje se nikoli ne konča!

Kako z doživljajsko pedagogiko pomagati otrokom, ki imajo ADHD?

Za družine s temi otroki je ključno, da si zgradijo zdravo okolje. Najbolj smiselno se mi zdi, da si družina, kjer imajo otroke z diagnozo, pripravi načrt, na primer na začetku šolskega leta, in si zastavi cilje. Eden najpomembnejših je, da si družina pride čim bliže. Velikokrat starši mislimo, da je že dovolj, če smo z otrokom v istem prostoru. Ni dovolj. Nekateri starši imajo manj smisla za organizacijo skupnega časa z otroki. Takšnim predlagam, da začnejo brskati po spletu, kjer je ogromno navodil, kako organizirati urnike, ali naj prelistajo kakšno knjigo, lahko pa se za pomoč obrnejo tudi na naš zavod. In tega urnika se morajo tako starši kot otroci striktno držati. Zvedavost, ustvarjanje, preživljanje prostega časa v naravi, učenje in spoznavanje novega. Z drugimi besedami: »doživeta pedagogika stvarnega sveta«. Za življenje je eksperiment bistvo in obstaja tu in zdaj.

Kakšni so oziroma naj bi bili ti urniki?

Gre za matriko, ki ji sledimo: predvideva tudi nagrajevanje in odvzemanje nagrad. Gre za sledenje ritmu. Ti otroci potrebujejo urejen ritem. Usmerjeno pozornost. Ko so otroci, ki imajo težave z nemirom in pozornostjo, fokusirani, blestijo. Obenem pa jim je treba dati tudi njihov prostor, nekaj, v čemer najbolj uživajo. Če imamo otroka, ki zelo rad pleše, ves čas poplesuje, mu tega ne smemo odvzeti. Ne govorimo mu, nehaj plesati, to je pogosto prvi impulz starša. Takrat je treba narediti ravno nasprotno: vstati in plesati z njim. Če je to le možno.

Kaj pa prehrana otrok z ADHD?

Poglejte, midva jeva rdečo papriko, ker sva doma iz krajev, kjer jedo rdečo papriko, sva živahna in temperamentna. Poglejmo, kaj jedo posamezni narodi: Nemci veljajo za hladne – jedo krompir, nekaj zemeljskega torej, nekaj, kar jih pričvrščuje … Ajurveda nas lahko veliko nauči o zdravi in primerni prehrani za vsakega posameznika. Pri otrocih z ADHD je zelo pomemben dnevni ritem dvigovanja in spuščanja energije. Prehrana je izrednega pomena. A to je raven, ki jo mora osvojiti celotna družina. Navsezadnje kupuje in kuha mama, in ne otrok. Prav tako se čudim, da otroku z ADHD starši dajo žepnino za v šolo, ta pa jo porabi za sladkarije. Opazite vrste otrok v trgovinah po pouku? Zagotovo ne kupujejo kruha in mleka.

Starši se v času pridobivanja mnenj in diagnoz, sumov na razvojno nevrološke motnje, namigov, katere terapije so najboljše, pogosto izgubijo. Čakalne dobe za preglede so dolge, na odločbe o usmerjanju se čaka pol leta in več …

V sodelovanju z našo članico zavoda dr. Uršo Lamut smo začeli izvajati raziskavo o otrocih z ADHD. Njen namen je proučiti življenje otrok z ADHD na treh ravneh. Raziskava vključuje razvojne ambulante, mreže nevladnih organizacij in na zadnji, mikroravni so zajeti otrok, njegova družina in okolje.

Zelo pomembno je, da se strokovnjaki in drugi posamezniki, ki delujemo v slovenskem prostoru v dobro in pomoč otrokom z ADHD in njihovim družinam, združimo in poiščemo najboljše skupne rešitve. Zato bomo 14. aprila 2017 na zdravstveni fakulteti v Ljubljani organizirali strokovno konferenco glede obravnave otrok z ADHD. Naslednjo večjo konferenco, namenjeno staršem in laični populaciji, načrtujemo septembra.

Na nacionalni ravni obravnavamo otroke s posebnimi potrebami, kot so cerebralna paraliza, motnje hranjenja, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, otroci s težavami v duševnem razvoju, premika se tudi v smeri otrok z avtizmom. Pomembno je, da opozorimo na ADHD. Navsezadnje gre za eno najhitreje rastočih diagnoz v modernem svetu in tudi pri nas. V naslednjih nekaj letih je cilj vzpostaviti vzgojno-učni center v naravnem okolju, kjer bi se izvajali tako pedagoški program (šola) kot tudi strokovna obravnava otrok z ADHD. V centru bi med drugim izobraževali tako starše, otroke z ADHD, strokovne delavce in vse zainteresirane. Otroci bi v centru bivali, se učili in z usmerjenim programom pridobivali kompetence za življenje. Kar spet pomeni, da bi spremljali otroke na tisti točki, kjer so najbolj izpostavljeni: v šoli, doma in v prostem času.

Razumem učitelje, da jim ni lahko z otroki z ADHD. Prav tako ni lahko staršem, verjemite. Zato je pomembno, da s sodelovanjem strokovnjakov, ministrstev, vladnih in nevladnih organizacij skupaj ustvarimo program celostne obravnave otrok z ADHD. Veliko otrok je zaradi vedenja prešolanih v vzgojno-varstvene zavode. Ti delajo dobro, pa vendar menim, da takšni otroci potrebujejo okolje, kjer stroka znanje in pozornost usmerja v kvalitete otroka, in ne zgolj v posledice neprimernega vedenja. Glede na pričevanje otrok takšen pristop škodi njihovi samopodobi, saj se sprijaznijo s tem, da so deviantni. Kot povedo sami: Glej, kje sem pristal. V zavodu, namreč. Baraba, nimaš kaj. A ko se jim posvetiš, ugotoviš, da je med njimi izjemno veliko inteligentnih in zelo sposobnih posameznikov, ki bi s pravilno usmeritvijo družbi prispevali še veliko kvalitetnega.

Mavrični bojevniki ste v Ljubljani nedavno odprli zavod.

Res je. Pred nedavnim smo v Ljubljani ustanovili Zavod Mavrični bojevniki. Strokovni svet je sestavljen iz strokovnjakov različnih področij: projektnega menedžmenta, vzgoje in izobraževanja, raziskovalnega področja. Objavljena je bila tudi nova spletna stran www.mavricnibojevniki.org z vsemi programi, ki se navezujejo na uporabnika, šole, družine in širšo javnost (Gozdovnik, Hiška, Gladiator, Če ne veš? ...). Širina, inovativnost pristopa in kvalitete programa ponujajo aktivnosti, ki niso koristne in poučne samo za posameznike z ADHD. Kot boste videli na naši spletni strani, so programi namenjeni tako šolam (učenci in učitelji) kot družinam, podjetjem …

Tudi tabor, ki bo letos izveden peto leto zapored, je prerasel v to, da imamo neverjetno veliko povpraševanja za otroke brez motenj vedenja. Trenutno smo v fazi nakupa lastnih kapacitet, kar pomeni, da se za leto 2018 poleg ADHD-terminov načrtujejo tabori za druge otroke, organizacije in podjetja, družine. Mavričnega bojevnika današnji čas zagotovo potrebuje. Programe ves čas nadgrajujemo. Ne nazadnje sta naša mota: Učimo in se učimo in Naša pot je naš cilj . Letos bodo na taboru tri skupine, maksimalno trideset otrok in dvajset strokovnjakov, ki bomo z njimi delali skoraj ena na ena. Mavrični bojevnik raste, se nadgrajuje in povezuje s strokovnjaki ter se stalno uči novega znanja za dobro celotne družbe. Dela je veliko, idej in energije tudi. No, ja, saj smo hiperaktivni, in zato zmoremo (smeh).