Med dežjem

Mitilini, največje mesto otoka Lezbos, je ključna begunska in migrantska vstopna točka v Evropsko unijo. Možnosti za nadaljevanje življenja v Nemčiji (ali na Švedskem) so zdaj bistveno manjše kot pred nekaj meseci. A veliko bolj tvegano bi bilo ostati doma ...

V ozkih ulicah Mitilinija, glavnega mesta otoka Lezbos, so premraženi begunci v sredo popoldne iskali zavetje pred ledeno mrzlim dežjem. Skupina mladih fantov je ponoči iz Turčije na gumijastem čolnu priplula na sever egejskega otoka, ključne begunske in migrantske vstopne točke v Evropsko unijo. Grške oblasti so jih z avtobusom pripeljale v šestdeset kilometrov oddaljeni registracijski center Moria, do kamor so morali begunci še pred kratkim hoditi.

Fantje so se registrirali in se z avtobusom odpeljali v mesto, kjer so nameravali kupiti vozovnice za večerni trajekt proti Pireju. V pristanišču jih je čakalo razočaranje. Zaradi stavke grških ladijskih delavcev so bile vse ladijske poti do celine prekinjene vsaj za naslednja dva dneva. Prezebli in utrujeni niso vedeli, kaj storiti. Za njimi je bila neprespana noč, ki so jo preživeli na morju. Za njimi je bilo teden dni čakanja v bližnjem Izmirju. Za njimi je bilo skoraj pet let sirske vojne.

Navadili so se čakati in trpeti. Navadili so se, da ne smejo ničesar pričakovati.

Njihovi cilji so se zvedli na – preživetje.

Zato so se podali na tvegano pot proti Evropi.

Foto: Petros Giannakouris/AP

Medtem ko so razmišljali, ali naj se vrnejo v improvizirano begunsko taborišče in tam v enem izmed šotorov počakajo na odhod prvega trajekta, se je s kovinsko sivega neba ulilo. Zimski dež je brez milosti premočil za nenavadno hladno egejsko zimo povsem nepripravljene sirske mladeniče, oblečene v usnjene jakne. Fantje so se tresli in šklepetali z zobmi. Videti je bilo, da bi radi vse skupaj poslali k vragu. A tega niso storili.

Faruk, najstarejši v skupini, jih je popeljal do bližnjega nadstreška in trgovine z mobilnimi telefoni. Tudi ta je bila zaprta. Nebo je bilo neutolažljivo. V bližnjih planinah je snežilo. V čolnu, ki je na Lezbosu pristal za njimi, je triletni deček umrl zaradi podhladitve.

»Mudi se nam. Meje se bodo kmalu zaprle. Bojim se, da ne bomo mogli nikamor in bomo ostali ujeti v Grčiji. Vemo, da smo pozni … Zbirali smo denar za na pot. Skoraj vsi smo si ga morali izposoditi. Če bi danes lahko odpluli proti Atenam, bi imeli še nekaj možnosti. Ali res ni nobene ladje?« se 28-letni Faruk iz Alepa, od koder je pobegnil pred mobilizacijo v vladno vojsko in strahom pred Islamsko državo, nikakor ni želel predati.

Za begunce je najhuje, ko se njihova pot nenačrtovano prekine. Ko je človek v gibanju, je vse lažje. Če že drugega ne, vsak nov korak ponuja iluzijo približevanja končnemu cilju.

Odrešitvi.

»Ko sem poleti po internetu gledal, kako so ljudje v Nemčiji veselo sprejemali naše ljudi, sem se tudi sam odločil, da bom krenil na pot. Vedel sem, da me bodo v Siriji ubili. Na nobeni strani nimam prijateljev. Sem proti vojni. Od vsega začetka, nisem pa hotel zapustiti staršev. Prav onadva sta mi rekla, naj se pridružim drugim skupinam beguncev in čim prej odidem v Turčijo. To sem tudi storil,« je pod kovinskim nadstreškom z drhtečim glasom razlagal Faruk, sicer strojni inženir, ki se je zadnjih nekaj let preživljal s (pre)prodajo mobilnih telefonov.

Fantje so glasno premlevali svoje možnosti. Ni jih bilo veliko. Denarja za spanje v hotelih, ki so jih sicer skoraj v celoti »okupirali« predstavniki nevladnih organizacij (na Lezbosu jih je trenutno 81!) in prostovoljci z vsega sveta, niso imeli. Zaradi dežja, mraza in izčrpanosti nazaj do petnajst kilometrov oddaljenega begunskega taborišča niso ne mogli ne hoteli pešačiti.

Žrlo jih je v kosti.

V umazanem zavetju so se nam pridružili potepuški psi. Sirski mladeniči so se zdrznili. Tesnoba se je pomešala s strahom, a živali so se, premočene do kosti, zavlekle pod bližnje stopnišče.

Razdalja med območjem udobja in dnom prehranjevalne verige je odvisna od geografskih in časovnih naključij.

Foto: Petros Giannakouris/AP

Faruk je ves čas natančno spremljal dogajanje na tako imenovani balkanski begunski poti. Ko je odhajal od doma, je vedel, da so njegove možnosti za nadaljevanje življenja v Nemčiji (ali na Švedskem) bistveno manjše kot pred nekaj meseci. A veliko bolj tvegano bi bilo ostati doma.

Ker prihaja iz Sirije, ima več možnosti, da se mu uspe prebiti do izbrane države, a možnosti, da mu bodo oblasti evropske države, v katero bo prispel, odobrile vlogo za azil, so iz dneva v dan manjše. Evropska (proti)begunska in (proti)priseljenska politika se namreč zaostruje, več sto tisoč beguncev pa v Evropski uniji že dolge mesece zaman čaka na možnost vstopa na trg dela. Tudi Nemčija, ki je za nekaj časa na stežaj odprla svoja vrata ljudem, ki bežijo pred vojno in brezperspektivnostjo, je potegnila ročno zavoro. Kanclerka Angela Merkel se mora vse bolj soočati tudi z močno opozicijo znotraj svoje stranke. (Kratko) obdobje nemške politike »odprtih vrat« je nepovratno končano, posledično pa se zapira balkanska begunska pot.

V torek sta se zgodili dve prelomni reči. Avstrijske oblasti so se odločile, da bo letos v državi za azil lahko zaprosilo le 37.500 ljudi, nadzor na avstrijsko-slovenski meji, kjer je schengen že vsaj tri mesece le še zgodovinski spomin, pa se bo močno poostril, hkrati pa bodo v naslednji tednih in mesecih Nemci v Avstrijo in Avstrijci v »ograjeno« Slovenijo začeli vračati tisoče ljudi, katerih azilne vloge ne bodo uslišane.

Foto: Petros Giannakouris/AP

Ob tem so makedonske oblasti začasno zaprle mejo z Grčijo pri Gevgeliji, kjer pri varovanju »evropske zunanje meje« pomaga tudi šest slovenskih policistov. Na makedonsko-grški meji so že lani pozno jeseni začele vračati vse ljudi, ki ne prihajajo iz Sirije, Iraka ali Afganistana, po naših podatkih pa obstaja zelo velika možnost, da se bo meja kmalu zaprla v celoti. Kot vse kaže, bo največji del bremena spet padel na ekonomsko uničeno Grčijo. Bruselj, ki je svojo odgovornost za begunce pred poldrugim mesecem za tri milijarde evrov »prodal« vse bolj nestabilni Turčiji, bo Grčijo že drugič zapored žrtvoval na oltarju lastnih interesov. Od tod do dokončnega vzpona neonacizma (Zlata zora) bo le še korak.

Protibegunsko razpoloženje je postalo evropsko stanje duha. Tako na ravni vse bolj ksenofobnega in rasističnega javnega mnenja kot na ravni političnih elit, ki so se osvobodile mask politične korektnosti in postale tako resnične, kot so bile pred petinsedemdesetimi leti. In to ne le v nekdanji komunistični Evropi, ampak tudi v, denimo, Švici in na Danskem, kjer beguncem ob prihodu v državo zasežejo del premoženja. Nekje drugje v Evropi, tudi s tiho podporo države, vidni politiki pozivajo k ustanovitvi paravojaških enot.

Faruk in tovariši so se odločili, da bodo prespali nekje na prostem, a ne v begunskem taborišču, kjer bi se počutili »ujete«. Lokalni aktivisti so jim priskrbeli spalne vreče.

A dež ni hotel ponehati.

***

Vsebine nastajajo v okviru projekta »Svetovljanska Evropa« platforme SLOGA.