Med kohezijo in polomijo

Nekdanji ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec je pravnomočno obsojen in gre za zapahe. Čeprav je v tem sodnem procesu šlo predvsem zanj – drugi so za razliko od njega priznali svojo krivdo –, je hkrati nemogoče spregledati kontekst celotne finančne zgodbe mariborske nadškofije. Iz afere »sveta polomija« doslej v razmerju do države in njenih sodnih organov nismo bili priča kakim temeljitejšim sodnim obravnavam, tudi ne kakim pomembnim ugotovitvam državnozborskih preiskovalnih komisij. Potem ko je januarja 2011 italijanski L'Espresso objavil, da je mariborska nadškofija pridelala 800 milijonov evrov globoko finančno luknjo, so bila pričakovanja javnosti po razčiščevanju vpliva le-te na skorajda kolaps slovenskih bank precej visoka. V petih letih je nastal vtis, da se je zgodba zmehčala, preusmerila v številne nasprotne smeri, se utopila v morju drugih afer in globoke finančne krize, ki je kmalu zatem spravila Slovenijo na kolena in jo primorala v rigorozne varčevalne ukrepe.

Pravzaprav je od vsega gromkega zvonjenja kapitalskih zvonov slovenske Cerkve ostal predvsem, če ne le, prepaden lik domala izločenega duhovnika Mirka Krašovca. Tu sta dve jedki resnici: prva je ta, da je po pravici obstal obložen s krivdo svojih slabih dejanj in da ga je tako v očeh poznavalcev kot v očeh pravnega reda države končno doletela pravična, triletna zaporna kazen. Druga je ta, da ima tudi on prav, ko trdi, da se je v zadevi znašel kot grešni kozel za odločitve, ki so presegale njegov domet in pristojnosti. Ta misel nas spet pelje v dve smeri. Ena je državna in ena cerkvena, in, kot vemo, sta ti dve sferi po ustavi ločeni.

Na ravni države in njenega pravosodja je, tako se zdi, vsaj kar zadeva Krašovca, zadoščeno zakonom, kajti malverzacija pri pridobivanju denarja za obnovo dvorca Betnava je bila nezakonita. Odprto seveda ostaja vprašanje, ali bi proces dobil tako natančen in brezkompromisen epilog, če v igro ne bi bila vmešana evropska sredstva, saj je EU, kot vemo, glede nadzora nad denarjem precej natančna. Videli smo neverjetne pravne bravure, ko je šlo za politično pokrit finančni kriminal, na primer v primeru Patria, pa pri politikih, kot so Janez Janša, Igor Bavčar, Tone Krkovič in podobni, ki so bili končno izpuščeni iz zapora. Tega, namreč, da bi bil naknadno izpuščen iz zapora, pri Mirku Krašovcu bržkone ne bomo videli.

Na ravni Cerkve in njenega družbenega sistema so se zgodile odmevne odstavitve nadškofov, Alojzija Urana, Franca Krambergerja, Marjana Turnška in Antona Stresa, in razlaga je bila, da je šlo za interne zadeve Cerkve. Nekateri med njimi so se umaknili iz javnosti, nekateri v intervjujih še danes ne priznajo krivde ali sodelovanja pri moralno zavržnih odločitvah o kapitalizaciji slovenske Cerkve in njeni kolaboraciji s sporno tranzicijsko politiko vseh barv in ideoloških skupin na račun države Slovenije in Slovencev. Vseskozi prevladujeta dve interpretaciji. Prva je, da so vse delali v dobri veri in da niso vedeli, da je s poslovanjem, v katero so bili vpleteni, kaj narobe. Druga pa je, da jih je speljal na led prav ekonom mariborske škofije Mirko Krašovec in da je on odgovoren za vse, kar se je zgodilo slabega.

Slednje ne more biti res, razlogi pa so strogo logični. Kapitalizacija Cerkve in njena ekonomska ekspanzija po Sloveniji namreč nista bili le posebnost mariborske nadškofije, temveč tudi ljubljanske. Sodni zapleti v zvezi z dvorcem Goričane tudi dokazujejo, da je bilo lastniško in denarno veriženje za luksuzne potrebe kardinala Rodeta v svojem času del družbeno-kulturnih navad vrha slovenske Cerkve in se je to spremenilo šele, ko je slab glas segel do Vatikana, povsem pa, ko je prevzel papeževanje papež Frančišek, ki se po osebnem slogu bistveno razlikuje od borgijskega koncepta vodenja Cerkve.

Zadeve so se bolj kot ne obdržale v mejah cerkvene notranje ureditve, računajoče na moč idejne inercije in na to, da hočejo verniki čim prej pozabiti tovrstne napake, zato jih je kot nesporazum mogoče uskladiščiti na deponijo nerešenih zadev. Zadeva Krašovec in njena »evropska« obtežitev zaradi pravil pri ravnanju z evropskimi sredstvi pa nakazujeta tihi sum, da slovenska Cerkev v tem odrivanju neprijetnih dogodkov od sebe ni osamljena, temveč je le del neke širše slovenske družbene (in politične) kulture, ki trpi kronično pomanjkanje formalne transparentnosti. Razlika v dimenzijah »svete polomije« oziroma njenega vpliva na destabilizacijo slovenskega finančnega sistema okrog leta 2011 in v vladavini prava, kot ga izkazuje sledljivost evropskega denarja iz kohezijskih skladov, bi tej tezi lahko pritrdila.