Tiskane izdaje
Težko bi našli manj primeren kraj za gledališki festival, kot je bil leta 1988 na tem goratem predelu, v tem onesnaženem, grdem, sivem mestu, ki ga je pretresalo nasilje, boji med levimi gverilskimi in desničarskimi paravojaškimi skupinami, še potencirano z umori medellinskega kartela Pabla Escobarja, ki je v mesto zasejal teror strahu, od katerega si prebivalci Bogote še niso opomogli.
Zadnjih deset dni festivala v Bogoti (Festival Iberoamericano de teatro de Bogotá, FITB), ki še vedno ohranja primat največjega gledališkega festivala na svetu, je sovpadlo z največjim katoliškim praznikom, semana santa, teden pred veliko nočjo. Slogan festivala Gledališče je praznik. Praznujmo! se je tako materializiral na ulicah Bogote v dvojni dispoziciji: v središču mesta so potekale katoliške procesije s kipi devic in Jezusov na križu. Na Candelarii, v starem delu Bogote, so se ravno končali protesti zaradi pobojev levičarskih gverilcev, na zastavah so vihrali napisi s srpom in kladivom v podporo Klausa Zapate. Zidovi sivih ulic Candelarie so pisani od grafitov, še enega zaščitnega znaka tega osemmilijonskega mesta; žive barve in podobe na stenah se mešajo z vonji in barvami sadja na stojnicah, sveže stisnjenih sokov iz manga, papaje, vonji pečene koruze, tortilj se mešajo z zvoki uličnih skupin. V osrednji katedrali, Catedral Primada, na trgu Simona Bolivarja je stala častna garda; vojska in cerkev, gverila in gledališče.
Takšno je bilo videti središče mesta, ko je 30 članov ansambla SNG Drame s Pandurjevo interpretacijo Goethejevega Fausta z Igorjem Samoborjem v naslovni vlogi prispelo v Bogoto. Natančneje v hotel Cosmos, ki je še enkrat upravičil svoje ime, saj je v njem nastanjenih vsaj šest ansamblov iz različnih koncev sveta; hotel je tudi bliže gledališču Teatro Mayor Julio Mario Santo Domingo, v katerem je ekipa Fausta nadomestila danskega Hamleta (gledališče Republique), cepljenega s kultnim britanskim brechtovsko-pankovskim bendom The Tiger Lillies (ki v Ljubljano prihaja maja).
Pandurjeve predstave s svojimi arhetipskimi podobami očitno še posebej močno učinkujejo na festivalsko občinstvo, ki je v teh tridesetih letih trajanja festivala videlo najbolj relevantne svetovne gledališke produkcije. Ko prispemo v Bogoto, portali, časopisi in televizijski prispevki poleg gledaliških spektaklov priporočajo predvsem tri predstave, ki jih je treba videti za vsako ceno. Jan Fabre in monopredstava z enim samim plesalcem Cedricom Charronom Attends, attends, attends ..., Ibsenov Sovražnik ljudstva, kot ga vidi Ostermeier, in seveda Goethejev Faust, kot ga vidi Pandur. Videla sem vse tri, vsi trije vrhunski dosežki, s svojim rokopisom. In vendar je zanimivo, da je bilo tisti dan na Fabrovi predstavi v gledališču Gymnasium 150 ljudi, na Ostermeierju kakih devetsto, od predstav v zadnjem tednu festivala, je bil samo Faust z izjemo prvih dveh vrst, ki se zaradi visoko postavljenih španskih podnapisov niso prodajale, vsak večer poln do zadnjega kotička.
Kolumbijska premiera
Premiera Fausta v gledališču Teatro Mayor, kolosalnem arhitekturnem dosežku, s 1400 sedeži, je bila navdušujoča, na poklonu igralcev je izbrano, večinoma povabljeno občinstvo, dosežek nagradilo z eksplozijo navdušenja, stoječimi ovacijami in vzkliki igralcem in režiserju, ki je skupaj z direktorico festivala Ano Marto de Pizarro prišel na oder.
»Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Leta 1990, na drugi ediciji festivala. Bilo je neverjetno. In bil je tako mlad režiser, tako svež, neobičajen pristop, sprožil je bum po vsej Latinski Ameriki,« je kasneje, ko je čestitala vsem igralcem, dejala direktorica festivala. »Kadar ga ni bilo tukaj, smo dobivali pisma, zakaj Tomaža Pandurja tokrat ni bilo na festivalu. Vsakič so se ljudje spraševali, kaj nam bo ponudil, tako je tudi zdaj, vsi pričakujejo, kaj se bo v gledališču zgodilo tokrat.«
Kot vsak novinar, ki je kdaj spremljal slovensko gledališče v Bogoto, imam težavo, kako opisati to iskreno navdušenje, pretresenost, s katero občinstvo pozdravi dobro predstavo, ki se ga dotakne. In ne vem, zakaj bi se zadrževala. Zato, ker v svoji majhnosti ne želimo slišati o milijonskih mestih, o festivalu, ki vsake dve leti privabi najboljše gledališke produkcije in spektakle z vsega sveta in na katerem slovensko gledališče igra pomembno vlogo. Tomaž Pandur je ime, ki ima na latinskoameriških festivalih posebno težo. Ne le zaradi njegove zgodovine, saj je tu sprožil vihar že pred četrt stoletja s Svetinovo Šeherezado (Slovensko mladinsko gledališče) in odprl pot, da je latinskoameriško občinstvo prepoznalo kakovost slovenskega gledališča. Pred SNG Dramo je na letošnjem festivalu med 12. in 14. marcem ponovno gostovalo tudi Slovensko mladinsko gledališče, in to s predstavo Diega de Bree Nedolžni (L'innocente) po zadnjem Viscontijevem filmu, ki je po Zločinu in kazni, Somraku bogov in Kraljici Margot že četrta predstava de Bree, ki je s svojim značilnim gledališkim jezikom prav tako tukaj dobil svoje občinstvo. Žal režiserja tokrat osebno ni bilo v Bogoti, zato pa igralci Romana Šalehar, Uroš Maček, Draga Potočnjak, Olga Grad in Matej Recer govorijo o energiji tega mesta in občinstva, »ki bi jo moral vsaj enkrat v življenju doživeti vsak igralec«.
Tu je leta 1988 torej rdečelasa in energična filmska in gledališka diva Fanny Mikey skupaj z (nekdanjim) kolumbijskim kulturnim ministrom Ramirom Osoriom ustanovila festival gledališča in uličnega gledališča, da bi obeležili 450-letnico ustanovitve Bogote, in hkrati ljudem v kruti realnosti ponudila možnost za vstop v drug svet. Za preobrazbo in osebno katarzo. To je bil festival, oaza v krutem svetu neenakosti, kjer je vladala demokracija svoje vrste. Festival sta ustanovila v najtežjih časih – v časih, ko so divjale vojne med paravojaškimi in gverilskimi skupinami, v časih kartelskih obračunov in terorja Pabla Escobarja, z namenom, da bi z umetnostjo premagali zlo in strah, ki se je zalezel v ljudi, o čemer piše tudi Juan Gabriel Vásquez v romanu Zvok stvari, ki padajo. Nihče ni bil varen, razstreljen avtomobil, bomba v trgovskem centru, na avtobusu, na glavnem trgu, na odru ...
Prav argentinski igralec Dario Grandinetti (med drugim je nastopil v dveh s tujejezičnim oskarjem nagrajenih filmih, Almodovarjevem Govori z njo in Divjih zgodbah Damiána Szifróna) se spominja, kako je na prvi ediciji festivala med predstavo prišlo sporočilo, da je na odru bomba. Fanny Mikey je stopila na oder in ljudi pomirila z besedami, da nas nič ne bo ustavilo v naši misiji. V eni od edicij festivala je dosegla, da je za časa festivala zavladalo premierje med nasprotujočimi se organozacijami in gverilo in karteli.
»Festival ne le, da je že v začetku nosil jasno sporočilo miru, ampak smo bili vsi sodelujoči skupaj s Fanny Mikey in Ramirom Osoriom vsa ta leta aktivni v poskusu približevanja podpisu mirovne pogodbe med vsemi stranmi,« pravi Ana Marta de Pizarro. In iz njenih ust to ne zveni kot poza. Še kot študentka antropologije na kolumbijski univerzi se je pridružila levičarskim skupinam in se zavzemala za prekinitev spopadov med gverilci in vlado, jasno kritizirala kolumbijsko koruptivno vlado, ki je prikrito pomagala vzdrževati paravojaške skupine. Zdaj festival financira država s predsednikom Juanom Manuelom Santosom na čelu. Prav na dan premiere Fausta, 23. marca, je bil predviden podpis o prekinitvi spopadov med vlado in največjo gverilsko skupino Farc, a se je datum podpisa spet premaknil v prihodnost.
»Želimo, da vsi udeleženi umetniki in obiskovalci odkrijejo idejo umetnosti, ki presega jezik nasilja,« je še rekla de Pizarro. Gledališče je jezik, jezik magičnega in lepote, in vsa ta leta si prizadevamo, da ta jezik postane orodje za iskanje novega sveta, brez nasilja, sovražnosti, brez nasprotij. Kot Faustova utopija,« se je nasmehnila.
Zato je bilo letos slovesno odprtje na trgu Plaza Bolívar, pred, kot so pisali kolumbijski mediji, 80 tisoč ljudmi. Katalonska skupina La Fura dels Baus, ki je z veličastnim spektaklom Afrodita in Parisova razsodba vključila 85 kolumbijskih umetnikov, ki so sodelovali s štiridesetimi žrtvami nasilja paravojaških skupin, da bi z ustvarjalnim procesom deloma pozdravili vojne travme, in skupaj vsem navzočim predali sporočilo miru. »To je bil do zdaj gotovo najbolj ganljiv trenutek festivala za nas vse,« je dejala Ana Marta de Pizarro. »Tudi same žrtve, ki so bile izpostavljene nečloveškemu ravnanju, posilstvom, mučenju, so dejale, da je zanje velikega pomena prav to, da ostali ljudje vedo, da obstajajo, in da je nasilje ves čas blizu nas.«
Vrhunci festivala?
Ko direktorico vprašam o njenih festivalskih vrhuncih, med 134 predstavami spet omeni odprtje festivala s katalonsko skupino La Fura dels Baus na največjem trgu v mestu, »najbolj vseobsegajoče katarzično doživetje za prebivalce Kolumbije«, kot pravi. »Vrhunec je zame tudi nocojšnja prva noč Fausta Tomaža Pandurja, ki se na veliko veselje njegovih fenov vrača na ta festival, in pet razprodanih predstav violinista Ara Malikiana, ki je z violino in glasbo prebil vse meje in odprl srca, pa tudi Hamlet v izvedbi britanskega tria The Tiger Lillies v koprodukciji z danskim gledališčem La Republique.«
Tudi Ramiro Osorio, zdaj direktor gledališča Teatro Mayor, v katerem gostuje SNG Drama, pravi, da v tem vidi posebno simboliko: »Prvega Fausta sem leta 1992 pripeljal na Gran festival Ciudad de México, katerega ustanovitelj sem bil. Prvi Faust je bil eksplozija barv, ta je monokromatski, težek. A s prepoznavno gledališko poetiko Tomaža Pandurja, ki je še bolj zrela in ostra.« Oba Fausta povezuje Mefisto, ki je takrat in zdaj po 24 letih Branko Šturbej – in ki so se ga mnogi med občinstvom celo spomnili. »Seveda se spomnim navdušenja publike in tega, kako so nam že takrat potem doma očitali, da ni težko igrati za latinskoameriško občinstvo,« se nasmehne Šturbej. »Lažje je pač s pozicije male podalpske Slovenije s posmehljivim nasmeškom gledati na to, česar ne poznaš. Od takrat dalje je ta festival dokazal, da se po kakovosti predstav in velikih režiserskih imen uvršča v sam svetovni vrh.«
Od klasičnega gledališča so kritiki omenjali predvsem dela evropskih režiserjev: Petra Steina, Thomasa Ostermeierja, Tomaža Pandurja, Jana Fabra, Hamleta The Tiger Lillies, Songs of the Goat Theatre, od spektakelskih predstav pa so med vrhunce uvrstili otvoritveno predstavo La Fura dels Baus, Slava's Snow Show (ruskega 'klovna' Slave Polunina), kolumbijskega režiserja in koreografa Sergia Trujilla z Arrabal, iz južnoafriške republike Johna Kanija z Missing, častna gostja festivala Mehika pa se je med drugim predstavila s Folklornim baletom iz Guadalajare z interpretacijo Macbetha ...
Zato lahko napišem, da sem privilegirana vsakič, ko spremljam slovenski teater, pa naj bo to Slovensko mladinsko gledališče, mariborska SNG Opera in balet na Japonskem ali ljubljanska Drama v Minsku ali Mehiki. Privilegirana tako, kot se počutijo športni novinarji, kadar imajo priložnost, da na drugem koncu sveta v živo spremljajo dosežke naših športnikov. Nič čudnega, da sta tudi režiser Tomaž Pandur in Igor Samobor rekla, da se jima tokratno gostovanje zdi primerljivo z olimpijskimi igrami. »Če te tu kritiki, ki imajo vsaki dve leti vpogled v najboljše gledališke produkcije z vsega sveta, ocenijo s tako poglobljenimi eseji in če je vseh pet večerov v nabito polni dvorani in odziv občinstva tako močen, na svoje delo pogledaš v drugih dimenzijah.«
»Takšno gostovanje odpre okna in vrata, lažje dihaš, ko se vrneš domov, in je gotovo koristno za vsakega ustvarjalca,« z nasmeškom pravi Branko Jordan. »Ne nazadnje je nekaj posebnega tudi to, da se v hotelu v dvigalu ali na zajtrku srečaš z Ostermeierjem, z britanskim triom The Tiger Lillies ali z vrhunskim violinistom Aro Malikianom ... in z njimi spregovoriš nekaj besed ... «
The Tiger Lillies, oziroma enega od članov, basista Adriana Stouta, še zadnjič srečam pred hotelom Cosmos po njihovi peti ponovitvi Hamleta, naslednji dan že potujejo nazaj v Evropo, pravi. »Kako je prišlo do Hamleta? Poklicali so nas iz danskega teatra Republique in nam rekli, bi delali Hamleta. Nismo zapadli v hamletovsko dilemo – bi ali ne bi, ampak smo sprejeli,« se ironično nasmehne. »Ni mi žal. Povsod smo imeli izjemen odziv, izjemno profesionalno, izjemni igralci. Mislim, da se strinjam z Martynom Jacquesom, ki pravi, da je to najboljše, kar smo naredili do zdaj.«
Sovražnik ljudstva
V hotelu Tequendama, kjer so pred nekaj dnevi snemali drugo sezono kultne serije netflixa Narcos in je zdaj središče festivala, v konferenčnem prostoru potekajo tiskovne konference, ključna režiserska imena, okrog njih grozdi akreditiranih televizijskih, radijskih in časopisnih novinarjev. Ti se v tistem hipu najbolj gnetejo okrog Tomaža Pandurja, ki skupaj z direktorjem SNG Drame in glavnim igralcem predstave Igorjem Samoborjem že dobro uro neutrudno daje intervjuje. Vmes izrabim trenutek, ko Thomas Ostermeier za hip ostane brez spraševalcev. Nekoč enfant terrible nemškega gledališča, ki je z 31-imi leti postal direktor berlinskega Schaubühne teatra in na beneškem festivalu oleta 2011 prejel nagrado za življenjsko delo. Izjemno visok, z arogantnim nastopom in prodornim pogledom privoli v desetminutno izjavo. Zakaj Ibsenov Sovražnik ljudstva, kaj nam Ibsen govori v zdajšnjem trenutku in kaj nam je govoril pred petimi leti, vprašam. »Res je, da se je predstava rodila pred petimi leti v trenutku ekonomske in vsesplošne moralne krize,« pravi. Takrat me je zanimalo predvsem, kako se odziva na krizo moja generacija, torej, kako se mi, generacija hipsterjev, 'razsvetljenih' modernih joga frikov, odzivamo na to, da svet kolapsira, da kolapsirajo politične organizacije in kako hkrati s tem kolapsira naša osebna odgovornost. Ki jo potem prenašamo na politike in jih kritiziramo, ker niso naredili svpjega dela. Pozabljamo, da je politika nekaj, s čimer smo neizogibno povezani. Zato je to nekaj, za kar moramo poskrbeti sami, mi moramo braniti demokratične rešitve. Hkrati pa se pokaže, da nimamo dovolj poguma, da bi stvari pripeljali do konca.« V Ibsenovi drami glavni lik dr. Stockmann, ki bi sicer raje mirno užival in igral v svojem indie bendu, ugotovi, da je v novozgrajenem kopališču, ki naj bi prinesel mestu dobiček, onesnažena voda. »To je simbol za onesnaženo družbo,« pravi Ostermeier, »za onesnaženo demokracijo.«
»Stockman gre do konca. Izgubi prijatelje, položaj, svoj javni obraz zato, ker je vztrajal in javno spregovoril o anomalijah v družbi.« Vprašanje, ki ga Ostermeier postavlja v predstavi, je: Si mi upamo do konca? Ali smo »samo intelektualci z levim srcem in desno denarnico«, kot se ironično sprašuje in v vrhuncu predstave glavnemu liku položi v usta pretresljiv politično agitatorski, moralistični monolog. Sledijo mu razburkane reakcije občinstva, ki bi se v Evropi zdele morda deplasirane, tu pa ljudje iz občinstva zelo artikulirano obsojajo korupcijo vlade, korporacije in nezmožnost ustaviti nasilje. Omenjajo tudi območje Guajire, kjer ljudje že desetletja umirajo zaradi pomanjkanja vode, medtem ko vlada ostaja pasivna. Čeprav je moja sopotnica na tem gledališkem potovanju, španska igralka, ki tri leta nastopa v kolumbijskih teve serijah, Sara Deray rahlo vznemirjena. »Ne maram takšnih politično agitatorskih stvari v gledališču. Vse v tej državi je kot sod smodnika, iz te debate lahko nastane konkreten konflikt.«
Ostermeierjev Sovražnik ljudstva z nemškim realizmom dosega prav tisto, kar Pandur z magičnostjo. Vidim podobnosti, uporaba glasbe, v kateri igralec za hip postane vokalist, v Faustu z glasbo Silence Polona Juh kot Margareta interpretira nemško pesem, pri Ostermeierju Stockmann v živo na električni kitari izvaja dele Ch-ch-ch-changes Davida Bowieja; skupna jima je premišljena uporaba svetlobe, ki se nenehno spreminja, tabla, na katero pišejo protagonisti Ibsenove igre, pleskarji, čistilci, ki spreminjajo prostor, le da je pri Pandurju to visoko estetizirano in nadgrajeno z videoprojekcijami ter prodre do arhetipa. Ostermeier to doseže z razkrivanjem banalnosti naših življenj, ujetih v vero, da pripadamo, da se upiramo, a v resnici si ne upamo spremeniti ničesar.
Počakaj, počakaj, počakaj ...
»Bil sem v devetih njegovih predstavah, nazadnje v Prometeju, s katerim smo gostovali tudi v Ljubljani,« se nasmehne Charron. Spomnim se Fabrove predstave v Cankarjevem domu, ki je demistificirala in na novo kreirala vlogo junakov, s tem da je bil takrat plesalec Cedric Charron v vlogi Dioniza. Attends ... je nekakšna meditacija o človeku, vsem človeškem, najsvetejšem božjem in hkrati najbolj razčlovečenem, odvratnem, banalnem. Skozi eno samo telo se preigra serija arhetipov, ki jih vsak v občinstvu prepozna na svoj način. Seveda se čuti, da je Fabre predstavo pisal nanj, po njegovi zgodbi in njegovem težavnem in nerazrešenem odnosu z očetom, ki si ni želel, da bi njegov sin postal plesalec, kot mi kasneje pove Charron.
Na tradicionalnem sprejemu na domu direktorice festivala Ana Marte de Pizarro, kamor je povabljen Pandur z glavnimi igralci Samoborjem, Šturbejem in Polono Juh, se srečamo tudi s priznanim argentinskim režiserjem Javierom Daultejem, ki se v Bogoti predstavlja z monodramo Novecento po predlogi Alessandra Barrica. V glavni vlogi pianista nastopa že omenjeni argentinski zvezdnik Dario Grandinetti, ovenčan z grammyjem.
Oba Daulte in Grandinetti sta izrazila poklon Pandurju za izjemno aktualno postavitev Fausta in njegovega stremljenja po stopiti onstran stvari, začutiti več, dobiti vse; kar vedno prinese »posledice, kakršne lahko vidimo tako v Evropi kot v Latinski Ameriki«, kot je dejal Daulte.
Opazujem igralce, kako se na velikem odru razdajajo vsak večer, do konca, in se zberejo zjutraj na zajtrku, so njihovi obrazi očiščeni vsega odvečnega, Igor Samobor in Branko Šturbej sta po zahtevnih prizorih videti vsak dan mlajša, Polona pride z odmaknjenim, transcendentnim izrazom z rahlo rdeče obrobljenimi očmi, ker v prizoru norosti Margarete na odru in joče vsaj petnajst minut, vsak večer. Uroš Fürst kot inkvizitor, sodelavec Mefista in Barbara Cerar kot Gospa Mefisto, še nikjer nista imela takšnega odziva, pravita, vsak lik v predstavi, se zdi, da zavibrira s kolumbijsko realnostjo. »Zlo ima tu drugo ime. Pohlep. Imeti še več,« pravi Barbara Cerar. »Zgodovina Latinske Amerike je tako ali tako zgodovina pogodb z Mefistom. Mehanizem je podoben, le Mefisto se pojavi v drugi preobleki,« doda Samobor.
Vsi, tudi najmlajši v ansamblu (Robert Korošec, Filip Samobor, Matic Lukšič in Žan Perko) začutijo, da se na odru med predstavo tu zgodi nekaj, kar je intenzivneje kot drugod. Ni samo nadmorska višina, je nekakšna skrivnostna alkimija nevidnega občinstva in igralcev osvetljenih, presvetljenih, ki dajo vse od sebe. In na tem koncu sveta dobijo odziv občinstva, ki je kot potres. Stoječe ovacije, vzkliki navdušenja, žvižgi. »Takšnega odziva res še nisem doživela,« pravi Polona Juh, »celo močnejše je kot na mehiškem gledališkem festivalu v Guanajuatu. Ljudje dajo vse od sebe, ker vedo, da si jim dal vse.«
»Ne analizirajo, ampak preprosto čutijo,« pravi Barbara Cerar. »V gledališče vstopajo posvečeno, kot v svetišče, v cerkev.«
»Tisto, kar tu gane, je prisotnost iracionalnega momenta, ki je hkrati tudi moment iskrenosti,« pravi asistent režiserja in pesnik Jan Krmelj. »Razlika med nami in njimi je v tem, da ljudje tukaj prihajajo gledati predstave, da bi dejansko videli,« se nasmehne. »Prihajajo po to, kar je v gledališču specifičnega, in to je možnost, da je gledališče prostor drugega. V gledališče se prihajajo čudit, brez predsodkov, kar je radikalno drugačna izkušnja od slovenskega občinstva.«
»Pravzaprav tu še enkrat dojameš tisto, kar je zapisal Oscar Wilde«, doda Pandur, da je gledališče najbolj neposredna umetniška forma, v kateri človeško bitje lahko z drugim deli občutek, kaj sploh pomeni biti človeško bitje.«
Epilog
V sedemnajstih festivalskih dneh je tako mesto Bogoto, ukleščeno v gore, 2.600 metrov bliže oblakom, preplavilo 136 predstav v 41 dvoranah in številnih drugih prizoriščih obiskalo več kot dva milijona in pol obiskovalcev. Zadnji dan festivala, simbolično prav na velikonočno nedeljo, so potekale predstave na tridesetih prizoriščih. Za zaključni spektakel je direktorica izbrala neobičajno postavitev Songs of Lear poljskega režiserja in učitelja igralskih tehnik Grzegorza Brala, ustanovitelja eksperimentalnega gledališča Songs of the Goat Theatre, ki zadnje desetletje z velikim uspehom gostuje po evropskih gledališčih in studiih, kjer eksperimentira z novimi tehnikami in poskuša odkrivati kulture in glasbeno izročilo, ki izumira. S predstavo Songs of Lear, v kateri igralci in glasbeniki izpovedo Learovo zgodbo skozi korziške ritme in zvoke, skupaj s srednjeveškimi gregorijanskimi korali, in oživijo tradicijo objokovanja, se je Bral prvič predstavil leta 2012 na edinburškem festivalu in pobral tri prestižne nagrade
Na velikonočno nedeljo se je odigrala tudi zadnja, peta predstava Fausta, ki je bila za vse igralce in tehnike nekaj posebnega. Pandur, Samobor in ekipa so na oder med poklonom poklicali celotno tehnično ekipo, od mojstrov luči in zvoka do garderoberk in maskerk. Dvorana je izbruhnila v aplavzu, ki je, kot so rekli igralci, presegel vse večere do zdaj. Med občinstvom je bil tudi profesor političnih in socioloških znanosti na kolumbijski univerzi David Roll, ki je bil videti popolnoma fasciniran nad »izvirnostjo postavitve Fausta in nad njeno estetsko dovršenostjo in točnostjo«.
Naslednji dan je v politični kolumni za El Mundo z naslovom Hamlet, Faust in kolumbijska demokracija skozi tri po njegovem mnenju ključne predstave na festivalu – slovenskega Fausta, rusko-nemškega Borisa Godunova in danskega Hamleta – poskušal orisati proces tranzicije Kolumbije, skozi katerega je šla, kot pravi, tudi Slovenija, ko jo je sam prvič obiskal. V citatih Hamleta, Fausta in Godunova preizpraša demokracijo, ki je postala enaka neenakopravnosti.
Tudi Emilio Sanmiguel za El Nuevo Siglo prvo polovico članka, ki naj bi bil rezime festivala, popolnoma posveti Faustu, Tomažu Pandurju, dramaturškem prijemu Livije Pandur in ideji o zlu, ki prihaja v obliki družine. V časnikih El Tiempo, El Mundo, El Nuevo Siglo se pojavljajo bravurozne kritike, ki govorijo o »izvirni režiji, ideji, da se Mefisto manifestira v obliki družine, (in s tem posredno namiguje tudi na to, da je večina oblasti in medijev v Kolumbiji v rokah dveh vplivnih družin, ena od njiju je predsednikova), o moči igralskih dosežkov, scenografiji in videoprojekcijah«; »temačnost, misticizem, gotska scenografija, talent, profesionalnost in veličastna režija so sestavni deli Fausta, predstave, ki so jo Kolumbijci na FITB najbolj pričakovali«. V El Tiempu festivalu ob rob zapišejo, da festival ostaja največji kulturni dogodek dežele in njen začitni znak, in da bo po 15,. festivalu ostalo nekaj predstav, ki so se za vedno vtisnile v spomin gledalcev, med katerimi so »slovenski Faust, švedska gledališka postavitev Bergmanove klasike Fanny in Alexander v režiji Stefana Larssona, danski Hamlet in The Tiger Lillies, in Puškinov Boris Godunov v režiji Petra Steina.
Zato ni nič čudnega, ko se igralska in tehnična ekipa ljubljanske Drame, utrujena po dvajsetih in več urah vožnje, na Brniku končno z vso prtljago vkrca na avtobus in vključi svoje mobilne telefone, da na viberju producentke Livije Pandur zavibrirajo sporočila, ki so nova vabila na gostovanja, Južna Koreja, Šanghaj in mehiški festival v Acapulcu. Faust potuje naprej.
