Mediacija ni implementacija

Evropsko posredovanje v slovensko-hrvaškem sporu o uveljavitvi arbitražne sodbe odpira kup dilem.

sob, 13.01.2018, 06:00

Predsednik republike Borut Pahor je v začetku tedna v Bruslju poskušal evropsko komisijo prepričati, naj se aktivneje vključi v slovensko-hrvaški konflikt o uveljavitvi arbitražne razsodbe. Toda posredovanje komisije postavlja več pomenljivih vprašanj. Ni popolnoma jasno, za kaj gre. Govora je namreč o obojem, o implementaciji in o mediaciji – pri čemer ni rečeno, da to zadnje v celoti vključuje tisto prvo.

Pahorjevo prepričevanje evropske komisije, naj kot varuhinja evropskih pogodb odločneje posreduje v slovensko-hrvaškem sporu o uveljavitvi arbitražne razsodbe, je naletelo na dvoumne odgovore. Uradna Ljubljana si že doslej ni bila povsem na jasnem, kaj in kdaj bo v zvezi z zadevo naredil Bruselj, je na nedavnem diplomatskem posvetu na Brdu povedal slovenski veleposlanik pri EU Janez Lenarčič. Tudi zadnja sporočila predsednika komisije Jean-Clauda Junckerja puščajo nekaj dilem.

Problem z mize

Predvsem to, za kakšno evropsko intervencijo pravzaprav gre: se komisija zavzema za dosledno uveljavitev arbitražne razsodbe? Ali pa hoče zoprn slovensko-hrvaški spor pospraviti z mize, pri čemer svojo vlogo vidi kot nevtralno, mediatorsko, kar lahko pomeni nekakšno kompromisno rešitev? Medtem ko je na eni strani Slovenija, ki terja implementacijo odločbe arbitražnega tribunala, in na drugi Hrvaška, ki temu nasprotuje, zavzema se za dvostransko reševanje, je Evropa nekje vmes; hoče se otresti problemov med državama članicama in incidentov na schengenski meji.

Junckerjeve izjave ob srečanju s slovenskim predsednikom je mogoče razumeti na več načinov. Niso enoznačne. Slovenskim ušesom je godilo, ko je rekel, da arbitražna odločba »ni le dvostranska težava, marveč težava, ki ima vpliv na celotno EU«. Zadevo je postavil v kontekst prihodnje širitve Unije na Zahodni Balkan, v tem smislu, češ da je pomembnejša, kot si misli kdo v Sloveniji in na Hrvaškem. »Nerešeno mejno vprašanje med Slovenijo in Hrvaško vpliva na perspektivo balkanskih držav, da postanejo članice Evropske unije. Mejna vprašanja morajo biti rešena pred vstopom.«

Vlogo komisije je Luksemburžan opredelil kot mediatorsko, govoril je predvsem o tem, da bo poskušala obe strani spraviti skupaj za mizo. Na vprašanje, ali Hrvaška z zavračanje arbitražne sodbe ne krši prava EU, niti ni hotel odgovoriti. Omenil je »razlike, ki niso tako zelo velike, kot se predstavljajo«, »sodbo moramo izvršiti na način, ne da bi povečevali razlike ... ne bi se smeli zaplesti v konflikte«.

Zaprta vrata

Gostitelj je dal Pahorju nedvoumno vedeti, kako nezainteresirana za bilateralni spor je preostala Evropa. Rekel je, da problem ni mar nobenemu drugemu predsedniku vlade ali države v Uniji. »Imajo le majhno zanimanje za vprašanje. Poskušam jim razložiti podrobnosti.« »Ko govorim z drugimi, nihče ne ve, za kaj gre.« Ob pripombah te vrste se je treba vprašati, ali je slovenska diplomacija v tujini opravila svoje delo, ali je sogovornikom v državah članicah dobro razložila arbitražno zgodbo. Najbrž je še kaj neopravljenega dela in najbrž so še sobesedniki, ki bi jih bilo treba prepričati z vztrajnim pojasnjevanjem in dobrim argumentiranjem.

In vendar je v pikri izjavi predsednika komisije prepoznati tudi šibkost Slovenije v evropskih institucijah. Mogoče smo pozabili na lansko animoznost med kmetijskim ministrom Dejanom Židanom in pristojnim komisarjem Philom Hoganom, zaloputnila je prenekatera vrata. Juncker verjetno ni pozabil, kako so ga med obiskom marca v Ljubljani gnjavili s teranom, še enim slovensko-hrvaškim sporom, ki ga Slovenija ni znala zgladiti na ustrezni nižji ravni. Hrvaška je tačas v Bruslju očitno osamljena država, svoje interese, tako politične kot ekonomske, je preveč povezala z Združenimi državami. A tudi Slovenija ima v Evropi malo prijateljev.

In v nečem se je Junckerjeva retorika, da razhajanja med sosednjima državama »niso tako zelo velika«, ujela z govorico Hrvaške, pa čeprav je ta iz konteksta bruseljskih izjav potegnila samo dikcijo o podpori dvostranskemu dialogu in poziv proti enostranskim potezam, vse drugo je preslišala. Tudi premier Andrej Plenković zadnje čase govori o majhnih razlikah med sosedama, nakazuje, da gre za iskanje načina, kako vsebino arbitražne razsodbe zaviti v neki drug celofanski ovoj. Hkrati je hrvaška zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić minuli teden izjavila, da je potrebno več prožnosti v stališčih obeh držav, ker da je arbitražna razsodba »dobra podlaga za kompromisno rešitev«, ki jo je hrvaška stran v obliki protokola predlagala na srečanju Plenkovića in predsednika slovenske vlade Mira Cerarja decembra v Zagrebu.

Evropska mediacija torej kot pot do implementacije? Mnenja so različna. Odvetnik Andrej Razdrih, ukvarja se tudi z izvensodnim reševanjem sporov s pomočjo pogajanj in mediacije, pravi, da zdaj ni možnosti, da bi Slovenija uveljavila arbitražno razsodbo na silo, in to niti z grožnjami glob za ribiče. Zato je v nastalih razmerah morda dobra pot mediacija, s tem bi si pomagali v procesu implementacije. »Mediacija ne pomeni odstopanja od arbitraže.« Med ovirami za posredovanje našteva potrebno soglasje obeh držav, izbiro mediatorja, najverjetneje mednarodnega, ter izgubo časa, verjetno nekaj mesecev, morda leto dni. Omenja, da je mediacija odigrala fenomenalno vlogo recimo v primeru velikonočnega sporazuma med katoliki in protestanti na Severnem Irskem, dodaja, da bi bile tudi v slovensko-hrvaškem primeru možnosti za uspeh velike. Bolj vprašljivo se mu zdi, ali bi v to privolila Hrvaška, ki je v nasprotovanje investirala tako veliko. A z mediacijo bi bila nazadnje volk sit in koza cela, Hrvaški bi to omogočilo, da ohrani obraz, Slovenija ne bi nič izgubila, komentira Razdrih.

Pomoč tretjega

Obstajajo drugačna mnenja, med mednarodnimi pravniki je opazna skepsa, zlasti o neposrečeni mediaciji prvega podpredsednika komisije Fransa Timmermansa. Nazadnje pa je tudi stalni predstavnik Slovenije pri Evropski uniji komentiral, da se tukajšnji državi pri uresničevanju arbitražne odločitve ni treba zanašati na tretjega, »tudi na evropsko komisijo ne«. Mimogrede, kot je povedal veleposlanik Lenarčič, o Timmermansovih načrtih Slovenija niti ni bila seznanjena.

Domače okolje vedno polno pričakovanj pospremi »tretjo avtoriteto«, običajno si veliko obeta od evropskih intervencij in njenih diplomatov, ki jih ima za izkušence. V zvezi s temi rečmi bi do zdaj lahko prišli do nekaj spoznanj, še posebno v odnosih s Hrvaško. Mediacija lahko pripelje tako daleč, kolikor je dobre volje obeh strani, da bi rešili zadevo. Pomnimo nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Williama Perryja, leta 1999 je prevzel neformalno posredovanje pri določanju meddržavne meje, njegova vloga je bila nekje vmes med mediacijo in »dobrimi uslugami«. Pričakovali smo njegovo nekonvencionalno rešitev, takrat smo mislili, da bo rešil vse. Previdni Perry se je tiho poslovil. Postalo mu je jasno, da njegov kompromis ne za eno ne za drugo stran ne bo sprejemljiv.

Najkoristnejša je bila intervencija Ollija Rehna, tedanjega komisarja za širitev, po ultimatu Slovenije Hrvaški je leta 2009 v spor med članico in kandidatko posegla Evropska unija. Posredovanje je pripeljalo do podpisa arbitražnega sporazuma v Stockholmu. Histerični dvostranski odnosi so se razelektrili, mučni konflikt se je preusmeril na tretjo avtoriteto.

Zdaj, ko Slovenija čaka na politični pritisk na Hrvaško, tega ni v meri, kot bi želela. Evropska komisija je kot posrednica sodelovala pri pripravi arbitražnega sporazuma, švedski premier Fredrik Reinfeld je kot predsedujoči stal zraven pri podpisu, Bruselj je poklican, da zahteva spoštovanje načel pravne države. Pa vendar je očitno, kako nelagodno mu je. Noče se postaviti na stran Slovenije. Pri tem ne gre samo za komisijo, dejstvo je, da je Slovenijo po izreku sodbe izrecno podprla peščica držav članic, najbolj nedvoumno Nemčija, ki je zdaj brez vlade. In če smo že pri mediaciji – mediacija vedno pomeni nevtralnost mediatorja. Slovenija očitno nima moči za uveljavitev arbitražne razsodbe, nakazuje se smer vmesne rešitve.

Prijavi sovražni govor