Mediteran ni več poetičen

Prelepo je o tem morju – Mediteranu, Sredozemlju – pisal Predrag Matvejević. Mediteranski brevir presega meje med zgodovino in fantazmo, je geopoetična zgodovina, pesem v prozi, ladijski dnevnik; bolj živa in fascinantna pripoved od romanov. Ta prvorazredni evropski intelektualec je v svoje genialno, bizarno pisanje stisnil in zgostil vse, kar se je bilo usedlo v Sredozemlju. »Morje je globoko in brezdanje, Matvejevićeva govorica pa lahka ... uvede nas naravnost v stvari, v kamen, v gube na obrazih ljudi, v okus vina in olja, v barvo valov,« piše Claudio Magris.

Ljubkost Sredozemlja, tako prepričljiva in razvidna, se umika drugačnim podobam. Naša imaginacija Mediterana in estetika evropskih meja sta se spremenili. Morje je postalo morda najbolj problematičen limes na svetu, barbarstvo, ki se dogaja na robovih celine, prevprašuje meje človečnosti. Evropska unija, ki je veljala za prostor vladavine prava, človekovih pravic in solidarnosti, je ustvarila »trdnjavo Evropo«. Več desetletij je gradila svoj obrambni zid, njeno zunanjo mejo ščitijo sateliti in droni. Priseljence obravnava kot kriminalce, ne ljudi, njena politika je nadzor meja, ne reševanje življenj. Na dnu Sredozemlja so tisoči trupel brez imen, moških, žensk, otrok, ki so prečkali Saharo, preživeli kdove kaj vse; bežali so pred vojno, lakoto, trpljenjem. Lahko bi jih rešili, vendar jih nismo. To so naši, evropski mrtveci. Nobene lepote in idilike ni več v ­Mediteranu.

Prišlekov iz Afrike in Bližnjega vzhoda ni mogoče ustaviti, do konca svojih dni bomo živeli s priseljevanjem. Med vsemi evropskimi krizami, od ekonomske do geopolitične, in te se prelivajo, zlivajo v eno, je tragedija v Sredozemlju naša največja môra. »Evropske vrednote« so postale prazna beseda. Fenomena priseljevanja tudi ni mogoče rešiti z represijo držav članic, ki na morske meje postavljajo vojaški nadzor. Najbolj nepredirna meja sčasoma postane porozna. Treba se je ozreti na zemljevid: južna meja Evrope je strnjen niz vojn, državljanskih spopadov, kriz, kaosa. Širok geopolitični pas od Malija do Libije, od Sirije do Afganistana je v procesu razkrajanja, preurejanja.

In pri tem evropske nedolžnosti ni več. Temnina kolonializma in strateške napake evropskih držav, ne samo ameriška politika, pojasnijo veliko. Taisti Britanija in Francija, ki sta leta 1916 s Sykes-Picotovim sporazumom zarisali meje skladno s svojimi kolonialnimi interesi, sta soodgovorni za razmere v Libiji, od koder prihaja največ ljudi. Množični pritisk na Evropo je neposredna posledica razmer v tej državi, podobno kot je Zahod kriv za razmere v Siriji, Iraku, Afganistanu. Morali bi biti hvaležni Italijanom, rešili so ogromno ljudi, ki bi jih pogoltnilo morje.

Mediteran ni le zgodovinsko-kulturni prostor, ki ga je temeljito, morda dokončno preučil Fernand Braudel. Na vprašanje modernega zgodovinopisja, ali je to morje prostor »srečevanja civilizacij« ali »spopadanja ljudstev«, je odgovoril, da oboje. V mnogočem ga je imel za enovito območje, in vendar zaznamovano s temeljnim prelomom med krščanstvom in islamom. Štiri leta po kratkotrajni »arabski pomladi« in pol leta po razglasitvi tako imenovane Islamske države je konflikt vse globlji. Evropo hromi strah pred Drugim, in slednji je musliman, njena kriza je v svojem bistvu kriza identitete. Evropa nima več zgodbe.

Sredozemlje je samo še na zemljevidih vojaških strategov. Kadar celinska Evropa govori o novodobnih dosežkih, nikoli ne omenja Mediterana, latinski svet je zanjo sinonim za dolg, krivdo. Za Bruselj so priseljenski valovi kakor sezonski pojav, ki pride z ugodnim vremenom, opazujejo jih z mešanico osuplosti in ravnodušnosti. Ko je Visoki komisariat Združenih narodov za begunce ob sirski vojni apeliral na sprejem beguncev, jih je bila Nemčija pripravljena sprejeti 3000, enako kot številčno desetkrat manjša Švedska, drugi še mnogo manj. Zato so izračuni, da bi polmilijardna Evropa zlahka porazdelila medse milijon prišlekov, zaščitila vsaj tiste, ki bežijo pred vojno, ­nestvarni.

Preden obtožujemo politiko, se splača enakomerneje porazdeliti krivdo. Priseljenska kriza je nazadnje rezultat protipriseljenske politike, ki ugaja Evropejcem, ti v vse večjem številu volijo ksenofobne, rasistične stranke.

Obstajajo žrtve, za katerimi je vredno žalovati, in so tisti mrtvi, ki niso vredni omembe, je nigerijsko-ameriški pisatelj Teju Cole pisal o lahkotni solidarnosti Zahoda ob napadu na Charlie Hebdo. To je naša dvoličnost: ne vidimo stotin otrok, pobitih v Gazi, masakrov v Srednjeafriški republiki, nismo na ulicah zaradi množičnega grobišča v Sredozemlju. Prècej vemo, kateri mrtvi so drugorazredni. Kot da človeško življenje ne bi bilo človeško življenje.