Tiskane izdaje
Je ta vrnitev le »suho dejstvo« ali gre za komentar?
Ja, medvedi se še vedno lahko vrnejo v zavetje gozda, čeprav tudi tam niso povsem varni; lovčevi kameradi namreč že zahtevajo »izreden odstrel«, kar kajpak ni nič drugega kot smrtna kazen. O izvršitvi te »nesorazmerno visoke« kazni bo odločal kar pristojni oblastni organ. In tako smo lahko spet pri politiki, saj turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan vrača v Evropo smrtno kazen, kar ne bo odmevalo samo na ravni načel in simbolike. Erdoğan, naveličan in sit brezkončnih pristopnih pogajanj z EU, namreč s tem tudi sporoča, da lahko Evropi obrne hrbet in odhlača na svoje.
V kateri gozd pa naj se po zavetje vrne Evropa, ki si je v zadnjem obdobju privoščila še mnogo hujše napake kot očitno slabo pravniško podkovani kosmatinec? Je stara celina že za izreden odstrel s prizorišča?
Turčija z državnim prevratom, ki, kot nam sproti naplavljajo dogodki, ni bil samo »poskus«, je zadnja tektonska plošča, ki se je začela spodmikati Evropi. Morali bi na novo presoditi hitro erozijo t. i. strateške vloge stare celine, ne pa da se na tektonske premike odziva le bruseljska birokracija, ki zaostaja celo za prislovično prusko vojaško pametjo. Pred Turčijo, ki je bila nekdaj najmočnejša sila v evropskem prostoru, smo doživeli brexit in ga ne še preživeli, Ukrajino s Krimom, begunske tokove, ki še zdaleč niso »pod streho«, kot bi se izrazili športni novinarji, grško finančno krizo, upadanje medsebojnega zaupanja med članicami EU in tako brez konca.
Vse to »nadgrajujejo« teroristični napadi v Nici, na Nemškem, TTIP, »militarizacija« Poljske in Pribaltika, t. i. Panamski dokumenti in ne nazadnje blamaža mednarodnih športnih zvez v zvezi z udeležbo ruskih (vselej dopingiranih?!) športnikov na olimpijskih igrah v Riu. Poskus bojkota ruskega športa na olimpijskih igrah je bil nekaj vnebovpijočega, zgodi pa se nič, vse bo tako in drugače potlačeno. V politični eliti mednarodnega športa vladajo zahodnoevropske prestolnice, korupcija sega v himalajske višave, »razdelitev« športnih zvez in komitejev natančno odslikava politični razkroj Evrope na privilegirani Zahod, Vzhod ter na Sever in Jug. Z nekaj pretiravanja: šport je ali postaja eno zadnjih zatočišč kolonializma.
V teh okoliščinah – upoštevajoč stalno ekonomsko nazadovanje v primerjavi z Azijo – se mora samo po sebi zastaviti vprašanje, ali ne gre pravzaprav za prva znamenja propada neke civilizacije. Bližnji vzhod se je namreč še pred nekaj leti zdel zelo daleč, zdaj pa imamo Erdoğanovo diktaturo že tako rekoč pred durmi, s tem pa tudi mnoge kulturne, politične in vojaške šablone bližnjevzhodnih držav. Ne bi ravno trdili, da Bližnji vzhod nezadržno vsrkava vase Evropo, ZDA pa se vse bolj »distancirajo« in malodane že spet obujajo Monroejevo doktrino, toda Evropa je ta hip dejansko kot slečena deklina pred nevarno okolico, ki so si jo tretjerazredni politični vedeži tudi sami (so)ustvarili.
Recimo Rusijo in Putina, ki bi s svojo velikostjo lahko figurirala kot izjemno zavetje, dejansko pa je evrokratom uspelo potencialnega zaveznika preleviti v nevarno pošast. Kajpak po inštrukcijah iz ZDA.
Evropo bi sicer težko definirali kot civilizacijo, ker je konglomerat življenjske vsakršnosti, smemo pa razmišljati o njenem skupnem zatonu in propadu – kar se je bilo že nekajkrat zgodilo. Recimo obe
Zakaj nekatere družbe sprejemajo pogubne odločitve? je naslov Diamondovega poglavja (Propad civilizacij), v katerem v štiri kategorije razporeja dejavnike, ki prispevajo k napačnim odločitvam. Prvič: skupina, ki odloča, ne prepozna znakov prihajajočih težav. Drugič: skupina morda ne prepozna niti problema samega, ko se že pojavi. Tretjič: če problem prepozna, je možno, da ga niti ne poskuša rešiti. Nazadnje: družba morda poskuša rešiti probleme, a ji ne uspe. Skratka, tisti, ki odločajo, predvsem ne predvidijo problema – in zdi se prav to, da sedanji evropski politični razred ni sposoben ne prepoznati ne preprečiti problemov. Celotna evropska zunanja politika zadnjih let je taka, da samo kliče nadse nove probleme in se potem v njih nemočno premetava.
Ukrajina, kjer so gorečneži z vseh koncev »svobodnega sveta« dolivali bencin, navidezno nerešljiva begunska kriza, skrajno nespretna diplomacija z Ankaro in še bolj trdoglava s Kremljem, nesmiselne sankcije proti Putinu, slepo sledenje ZDA ali celo kar podrepništvo … vse to sodi na seznam naglavnih grehov politične nomenklature, ki ji uspeva Evropo potiskati na svetovno obrobje. Celo v času vojn je imela večji pomen.
Strategi, ki jim ne kane, da so si za hrbtom ustvarili »sovražno« Rusijo, na zahodu jim maha v slovo Velika Britanija, na jugu pa se stabilnosti sveta spodmika Erdoğanova Turčija »nacionalislamizma«, si pač ne zaslužijo niti za zajtrk. V resnici pa je t. i. negativna kadrovska selekcija, ki je je na Slovenskem kot plevela, evropska bolezen, ki razžira vse institucije in duši sleherno inteligentno pobudo. V Evropi so brihtneži, ki ne bi – kot tedaj na Grenlandiji – uvažali železja in lesa, kar so nujno potrebovali za preživetje; raje so videli blago, ki jim je prinašalo prestiž: razkošne predmete za bogatejše hiše, obleke, nakit za duhovščino, zvonove in barvna stekla za cerkve.
Jared Diamond se ukvarja predvsem z ekološkimi vzroki zatona civilizacij, ki niso samoumevni, če bi lahko računali na racionalnost in prosvetljenost tistih, ki odločajo. No, v Evropi postajamo glede ekologije precej pedantni, premalo pa se zavedamo, da je tudi naša vzajemna političnost vse bolj neke vrste skupni ekološki habitat, ki lahko uspeva ali pa propade v tem razgibanem svetu. Vtis je, da je ta habitat vse manj odporen in celo razpada (brexit). Tu ne bodo pomagale brezkončne politične analize, kakršne fabricirajo v institucijah EU in ki seveda ostajajo le na papirju; nujen bi bil nov intelektualni zagon, kakšnih se je Evropa že nekajkrat veselila. Ampak kdo bi tak zagon, ki po svojem bistvu ne bi mogel biti drugega kot svobodomiselnost, toleriral? Kapital?
Na sestanku profesorjev na fakulteti se nenadoma pojavi angel in reče predstojniku katedre za filozofijo: »Podaril ti bom dar po tvoji izbiri. Modrost, lepoto – ali pa deset milijonov dolarjev.« Profesor nemudoma izbere modrost. Zabliska se in profesor je videti spremenjen, a kar obsedi in strmi v mizo. Eden od kolegov mu zašepeta: »Reci kaj.« Profesor: »Ko bi vsaj izbral denar!«
P. S.: Šentflorjanski dušebrižniki: brez skrbi, medved bo šel domov.
