Megla v prelivu, celina odrezana

Odnos med Britanijo in Evropo je že od nekdaj poseben, dogovor, sklenjen prejšnji teden, to posebnost potrjuje. Britanski pomisleki v zvezi z evropskim projektom so neposreden odraz otoške politične kulture in povojne zgodovine. Sestavljajo alternativno zgodbo Evrope, ločeno od čustev. Evropska unija po meri Britanije je fleksibilna, predvsem pa bolj odzivna. Vprašanje je, ali je mogoča.

Kot je pred leti zapisal zdaj že pokojni britanski zgodovinar Tony Judt, so današnje predstave o tem, da so Zahodno Evropo obnovili ljudje, ki so predvideli nastanek celote, kot jo danes poznamo pod imenom Evropska unija, razumljive, a napačne. »Ti so nedvomno obstajali, pripadali so organizacijam, kot je bilo Evropsko gibanje za enotnost. Toda njihova dejanja niso imela nikakršnega učinka na realnost.« Med idealisti oziroma tistimi, ki so imeli največ povedati na temo evropske enotnosti, so bili tudi Britanci. Njihove želje so bile precej podobne tistemu, kar je kasneje postalo znano kot evropski projekt. Toda vsaj z eno pomembno razliko – sami se v njem niso videli.

Evropa kot celota po koncu druge svetovne vojne ni obetala veliko. Tam, kjer se vojna ni nadaljevala, sta še vedno vladala mizerija in pomanjkanje. To je bilo obdobje negotovosti, strahu pred tem, kaj bo prinesla prihodnost. Mir ni prinesel olajšanja, ampak predvsem veliko vprašanj. Na kontinentu so se kazali obrisi novih rivalstev, tokrat med zmagovalci zadnjega velikega konflikta, in nihče ni vedel, kdaj se bo zgodil naslednji. Povsem jasno pa je bilo, da bo ta zaradi novega orožja drugačen. Popoln v svojem uničenju.

Septembra 1946 je Winston Churchill v Zürichu spregovoril o potrebi po povezovanju evropskih držav kot načinu, kako se izogniti novim konfliktom na stari celini. Nekdanji britanski premier, leto pred tem zreduciran na vodjo opozicije, je v govoru, ki ga mnogi tudi 70 let kasneje citirajo kot eno največjih vzpodbud evropskemu projektu, izrečeno iz ust katerega koli angleško govorečega politika, razdelal vizijo (skupne) prihodnosti kontinenta kot prostora, v katerem se ne bodo več mogle ponoviti grozote fašizma in nacizma. Hkrati je v njem opredelil vlogo, ki bi jo morala v povojnem svetu, združeni Evropi, igrati njegova država, Združeno kraljestvo. Churchill je bil jasen, da edina zahodnoevropska država, ki je Hitlerjeva Nemčija ni spravila na kolena, ne bi bila del nove organizacije, nekakšnih združenih držav Evrope; te bi temeljile na partnerstvu med Nemčijo in Francijo. Britanija, ki jo je postavil ob bok ZDA, britanskemu Commonwealthu in – v idealnem primeru – sovjetski Rusiji, bi projekt le sponzorirala, vanj pa neposredno ne bi bila vključena.

Tisoč let zgodovine

»O Evropi obstajajo različne zgodbe,« pravi Richard Whitman, profesor političnih znanosti na univerzi v Kentu in družabnik pri uglednem kraljevem inštitutu za mednarodne odnose Chatham House. »Britanska je drugačna, deloma je posledica druge svetovne vojne,« je poudaril v pogovoru za Sobotno prilogo. »Velika Britanija je edina država, ki ni bila okupirana, in to še vedno predstavlja zelo pomemben del otoške politične mitologije. Pogosto se govori o tem, kako država ni bila žrtev invazije že tisoč let. Ta mit in prepričanje, da si narod sam ustvarja svojo prihodnost, sta zelo močna.« Ko k temu po njegovih besedah prištejemo angleški nacionalizem, ki se je v zadnjih desetletjih izrazito definiral kot protipol Bruslju – zunanji sili, ki Britanijo »uničuje« kot državo –, dobimo boljšo predstavo o tem, kaj dejansko poganja britansko nezaupanje do EU.

Whitmanovi razlagi vpliva povojne zgodovine na britansko identiteto pritrjuje tudi Iain Begg, profesor politične ekonomije na univerzi London School of Economics and Political Sciences. »Res je, Britanci se vidijo ločene od Evrope. Ta napetost je vedno obstajala,« pravi. »Ko je Churchill govoril o združenih državah Evrope, namreč ni v imel v mislih Britanije, saj je verjel, da bo ta še naprej delovala v sklopu svojega imperija.« Nepripravljenost na povezovanje z drugimi državami članicami se je pojavljala tudi v kasnejših obdobjih in ni bila vezana le na en političen pol. Hugh Gaitskell, eden najbolj vidnih laburističnih voditeljev povojnega obdobja, je sredi šestdesetih let nasprotoval vstopu države v Evropsko ekonomsko skupnost (EEC), kot ključen razlog pa navedel »tisoč let zgodovine«. Britanija je leta 1973, po dveh spodletelih poskusih (obakrat je njeno pridružitev EEC blokirala Francija), vendarle postala del skupnega trga. Toda ne zaradi nenadne želje po sodelovanju v velikem političnem projektu, temveč predvsem zato, ker se ji je v tistem trenutku to najbolj izplačalo.

»Britanski pristop do EU je vse do zdaj temeljil na primerjavi stroškov in ugodnosti, če uporabimo ekonomski izraz. V nasprotju s Francijo in Nemčijo ter veliko državami srednje in vzhodne Evrope, vključno z vašo, politična dimenzija EU tu nikoli ni bila tako pomembna, kot je drugod,« pravi Begg. Francosko, nemško ali poljsko in slovensko članstvo v EU lahko interpretiramo kot željo po sodelovanju v političnem projektu, ki bo zagotavljal mir, ki bo preprečil ponovitev konfliktov iz preteklosti. Medtem ko v Britaniji ta želja ni tako izrazita, na članstvo se gleda predvsem skozi gospodarsko dimenzijo, kar je tudi razvidno iz tega, da je Britancem najbolj všeč ravno skupni trg. Vsakič ko se Evropa približa bolj političnim projektom, poudarja Begg, »se Britanija umakne. Ni navdušena nad skupno zunanjo politiko, skupna evropska vojska bi bila zanjo nepredstavljiva.«

Vizije prihodnosti

Tudi zato bo referendum o prihodnosti britanskega članstva v EU najverjetneje dobila tista stran, ki bo svoje stališče podprla s prepričljivejšo ekonomsko analizo. Največja neznanka v razpravi ostaja učinek brexita na britansko gospodarstvo. Načrt finančnega ministra Georgea Osborna, enega največjih zagovornikov članstva v Evropski uniji, je bil ves čas pokazati, da bodo volivci junija na referendumu izbirali med preteklostjo in prihodnostjo. Njegov argument je bil vezan predvsem na gospodarsko stabilnost in neposredno nevarnost, ki bi jo izstop predstavljal za britanska podjetja. Zagovorniki članstva trdijo, da Britanija znotraj EU dobi več, kot bi dobila zunaj EU. Nasprotniki na drugi strani vztrajajo, da bi Britanija kot peto največje gospodarstvo na svetu zlahka preživela. V zadnjih tednih so se zato poskušali distancirati od primerjav s preteklostjo in namesto tega referendum predstaviti kot glasovanje o dveh različnih vizijah prihodnosti.

Z današnjega vidika je vstop Britanije v EEC v prvi polovici sedemdesetih letih še vedno povsem logična odločitev. Toda tisti, ki zagovarjajo brexit, menijo, da prednosti članstva v Uniji niso več tako očitne, kot so bile nekoč. »Britaniji je šlo slabo, Commonwealth je postajal čedalje bolj nestabilen partner. Takrat je bila odločitev smiselna. Sedaj pa je ta logika nekako obrnjena,« opozarja Begg. »Evropa stagnira, trgi v razvoju rastejo, ZDA so mnogo bolj zanesljiv politični partner; in vse te stvari predstavljajo novo kalkulacijo. Ne strinjam se s takšnim razmišljanjem, toda ti argumenti so definitivno del razprave.«

Na vprašanje, ali bo dogovor imel politično težo in vplival na izid referenduma, sogovornika odgovarjata pritrdilno. Ne ve pa se, ali bo ta vpliv pozitiven ali ne. Cameron je po vrnitvi v London zatrdil, da z dogovorom, ki ga je prinesel iz Bruslja, državljanom ponuja najboljšo možno izbiro. Nasprotnikov članstva, zlasti tistih v vrstah lastne stranke, po pričakovanjih ni prepričal. Premier, kot poudarja profesor Whitman, pri pripravah na pogajanja ni mogel storiti več, kot je. V nasprotju z drugimi voditelji držav je bil on tisti, ki je potreboval dogovor. »Premier bi lahko zavlačeval, a dogovor, ki ga je dobil, morda kasneje ne bi bil več na voljo. Izbral je področja, za katera je razumno pričakoval, da mu lahko uspe. Nato pa je moral prepričati še preostale članice, da so spremembe tudi v njihovem interesu.« Iain Begg pravi, da bo Cameron z dogovorom volivce tako rekoč postavil pred dejstvo. Če bo ocena dogovora takšna, da je dobil dovolj, bo to dobro vplivalo na njegove možnosti za zmago na referendumu. V nasprotnem primeru bo učinek negativen.

Ena od težav premiera je, da je bil osnutek dogovora znan vnaprej, kar je v mnogih ljudeh zbudilo vtis, da vanj ni bil vložen bistven trud. Javnost je hitro dobila predstavo o tem, kako bi ta lahko bil videti, s tem pa je izgubil predvsem premier. »Cameronu zdaj ne preostane drugega, kot da dogovor predstavi kot produkt resničnega boja v pogajanjih z drugimi voditelji držav,« pravi Whitman. »To ni nobena skrivnost. Pokazati mora, da so bile druge države proti tistemu, kar je na koncu dobil.«

Referendum bo po mnenju obeh strokovnjakov na koncu odločilo predvsem to, ali si ljudje dejansko želijo spremembe v statusu quo. Na voljo bodo imeli dve možnosti: lahko bodo glasovali za ohranitev trenutnega odnosa z EU z nekaj manjšimi popravki oziroma za izstop in začetek nekakšnega novega odnosa, za katerega nihče ne ve, kakšen pravzaprav bo. Po mnenju profesorja Begga bo dogovor z EU predstavljal le majhen del odločitve, ki jo bodo britanski volivci na koncu morali sprejeti. »Sprejemali bodo trideset- oziroma štiridesetletno presojo o tem, ali je članstvo v EU v nacionalnem interesu ali ne.« Britanski volivci bodo po Whitmanovih besedah morali pretehtati, ali mislijo, da bo prihodnost izven EU boljša oziroma slabša brez tega, da dejansko vedo, kakšna bi lahko bila. Kot pravi, bo mnogo ljudi težko glasovalo za alternativno prihodnost, za katero ne vedo, kakšna je. Pri tem ne bodo glasovali samo zase; njihova odločitev, za izstop iz Unije ali proti njemu, bo skoraj zagotovo vplivala tudi na vse druge članice.

Biti ali ne biti

Referendumski »ne« bi zagotovo veliko povedal o Britaniji. Brexit bi pokazal, da ima država tudi po več desetletjih članstva težave s tem, da ostane del kluba. Potrdil bi stare očitke o britanski ozkoglednosti, prepričanje, da je celina tista, ki je v megli odrezana od otoka, in ne obratno. A najverjetneje bi še več povedal o Evropi. EU bi morala priznati neuspeh, predvsem v tem, da ni bila sposobna prepričati volivcev ene od največjih držav, da je članstvo v EU ne samo dobra zavarovalna politika, ampak najboljši način za doseganje varnosti in stabilnosti v času, ko v Evropi vlada kronična nestabilnost.

Tveganje, da gre v prihodnjih mesecih kaj narobe, je kljub dogovoru (ali pa prav zaradi njega) veliko. Nobene garancije ni, da bodo britanski volivci privolili v ponudbo EU. »Če bi britanska javnost zavrnila dogovor kljub vsemu, kar se je zgodilo, bi bilo to zelo problematično. Pokazalo bi, da tudi če državljanom damo možnost, da se izrečejo o tem, ali podpirajo EU ali ne, tudi pod pogoji, za katere njihovo politično vodstvo meni, da so ustrezni, ti ne vidijo več prihodnosti v združeni Evropi.« Po Whitmanovem prepričanju bi to najverjetneje okrepilo želje drugih držav po članstvu à la carte. Skoraj zagotovo pa bi povečalo ambicije skrajnih gibanj, kakršno je francoska Nacionalna fronta, ki bi še bolj začela verjeti v tisto, kar govorijo.

Whitman v odzivu preostalih držav ne vidi pretiranega razumevanja do Camerona ali britanskih stališč. London je s pogajanji po njegovem mnenju izgubil veliko podpore in zaveznikov, mnogo vlad britansko vprašanje razume kot način odvračanja od drugih, bolj žgočih problemov. »Izgubili smo tudi veliko dobre volje. Bojim se, da si jo bomo težko povrnili.« Begg, nasprotno, ne verjame v manjšanje simpatij. »Zdi se mi, da mnogi drugi voditelji razumejo pritiske na Camerona, saj se doma sami ubadajo s podobnimi,« pravi. Njegova teza je, da vse skupaj na neki način vidijo tudi kot svoj problem, in to je bil eden od ključnih vzrokov, zakaj se jim je zdelo smiselno podpreti Camerona. Strah pred širitvijo protievropskega razpoloženja na njihove volivce je bil enostavno prevelik.

Toda vse to še ne pomeni, da ostale države dejansko razumejo britanski pogled. Brez kakršnega koli precedensa analitiki in strokovnjaki lahko le ugibajo, kakšne utegnejo biti posledice brexita. Nobena država še ni izstopila iz EU, v nobeni se evroskepticizem ni razvil toliko, kot je danes razvit na Otoku. Niti v Grčiji ne, tej skupni evropski zgodbi o neuspehu. Pomenljivo je, kako Grkom med tokratnim vrhom EU ni uspelo povezati reševanja britanskega vprašanja z reševanjem migrantske krize. Na koncu sta bila obravnavana ločeno. Grožnja Grčije, da bo blokirala kakršen koli dogovor med Britanijo in preostalimi članicami Unije, če evropski voditelji ne odprejo meja svojih držav za stotisoče beguncev in migrantov, ki so v zadnjih mesecih prečkali Egejsko morje, je zrasla iz obupa. A v svojem bistvu ni bila nič drugega kot poziv državam, naj vendarle stopijo korak nazaj in si ogledajo širšo sliko.

Natanko to so od pogajanj pričakovali tudi Britanci. Cameron je na začetku procesa obljubljal korenite spremembe odnosa z EU, celovito reformo, ki bi odpravila nekatere sistemske anomalije, Unijo pa naredila fleksibilnejšo, predvsem pa bolj pripravljeno na izzive 21. stoletja. Bolj ko se je bližal februarski vrh, bolj je postajalo jasno, da visoki cilji ne bodo izpolnjeni. Razloge za to kaže med drugim iskati v načinu političnega odločanja v EU, kjer tudi povsem smiselni predlogi težko preživijo bruseljsko sito. EU je hitro prepoznala, da bo Cameron tisti, ki bo na koncu popustil. Toda s tem je, kot so kasneje ugotavljali britanski novinarji, tudi zamudila priložnost za spremembe, ki jih nujno potrebuje. ●