Tiskane izdaje
Sijalo je toplo sonce in pripravljati smo se začeli na prvomajske počitnice. Sedim v službi pred računalnikom, ker zaradi dopustov primanjkuje novinarjev, mrzlično pišem prispevke za vse mogoče edicije.
Na ekran se prikrade lenobno-neobvezna novica STA: Pravice za mir: izzivi in priložnosti. Minister Karl Erjavec je v sredo na Brdu pri Kranju odprl mednarodno konferenco in poudaril, da sta za »zagotavljanje varstva človekovih pravic in pregon kršiteljev bistvenega pomena mednarodno sodelovanje ter boljša uporaba obstoječih mehanizmov varstva človekovih pravic in mehanizmov zgodnjega opozarjanja«.
Mehanizmi? Kje so bili ti minulo nedeljo, ko je v Sredozemskem morju na begu pred vojnami in revščino umrlo več kot osemsto ljudi? Varnostni svet ZN, je bilo rečeno, je nad tem »globoko zaskrbljen«. Bo v sočnem prvomajskem prebujanju narave na kakem prelepem koncu sveta v maniri kongresnega turizma priredil kako konferenco o novih potrebnih mehanizmih?
Huje od diktature lokalnih trinogov
Mehanizmi zdaj (in prej) dobro delujejo, ko se uporablja orožje. Francoska policija je ta teden objavila, da je preprečila napad na dve cerkvi, ko je isto nedeljo pravočasno aretirala 24-letnega osumljenca, študenta informatike, ta naj bi se v Siriji pridružil džihadistom. Pri njem so našli zaloge streliva, orožja, neprebojnih jopičev in podobnega ter dokaze, da se namerava spraviti nad dve cerkvi.
Mehanizmi so dobro delovali, ko je Nato z visokim angažmajem Francije in ZDA bombardiral Libijo in končno z letali predator izsledil Omarja Moamerja el Gadafija v bežečem konvoju.
Danes begunci z Bližnjega vzhoda in Afrike plujejo na Lampeduso in grške otoke z ilegalnimi ladjami človeških tihotapcev zlasti iz Libije, kajti tam je kaos, nenadzorovano ozemlje, praznina, iz katere lahko tihotapci (in begunci) izigravajo »mehanizme, izzive in priložnosti«. Osemsto utopljenih v enem dnevu, od 36.000 ubeglih v enem letu, pravijo uradni podatki, je umrlo najmanj 1800 ljudi. Kateri mehanizem lahko izračuna škodo, ki je bila s tem povzročena, potem ko velja humanistična doktrina OZN, da je človeško življenje neprecenljive vrednosti?
Komentatorji so si bili te dni glede sredozemske tragedije enotni: če bi EU in ZDA za identificiranje problema uporabile enake vatle, motive in za ukrepanje enake prijeme kot za vojaško posredovanje, bi bil begunski problem že rešen in uokvirjen v stalni mehanizem mednarodne skupnosti za reševanje begunskega vprašanja. Naslednja pripomba komentatorjev je še pomembnejša: begunskega problema v takšnih razsežnostih sploh ne bi bilo, če ne bi velesile vodile ali tolerirale rušilne vojne v Siriji, Iraku, Afganistanu, Libiji, Tuniziji, če na Bližnjem vzhodu in v Afriki zaradi interesov izkoriščanja naravnih surovin, nafte in kapitala ter meddržavnega prestiža ne bi preurejale političnih razmerij, kar je bilo neprimerno slabše kakor že preje vzpostavljene slabe diktature lokalnih trinogov. Kje so pravzaprav »mehanizmi« islamskega fundamentalizma, ki privlači toliko mladih ljudi tudi na Zahodu in na katerega se v obrambni strategiji zdaj sklicujejo evropske, ameriške in ruska država?
V slogu križarskih vojn
Opozorili smo že na delo Luciana Canfore (Izvoz svobode). Dokumentiral je pismo, ki ga je 1. januarja 1989 Mihailu Gorbačovu pisal ajatola Homeini. Rekel mu je, naj pogleda resnici v oči, kajti njegova glavna težava ni problem lastnine, ekonomije in svobode, temveč »odsotnost resnične vere v Boga«. Potem ga je podučil, kako marksizem ne more zadovoljiti prav nobene dejanske človekove potrebe, končno pa mu je položil na srce še nasvet: »A od Vas zares pričakujem, da pri podiranju zidov marksističnih iluzij ne boste stopili v ječo Zahoda in velikega Satana.« Homeini je očitno že leta 1989 vedel, kakšna bo doktrina prihodnjega islamskega fundamentalizma, in imel je samozavest rogati se usihajočemu marksizmu, ki je svetu 20. stoletja skušal dajati alternativo modernega socializma.
Ko je francoska policija ta teden objavila, da je prijela potencialnega terorista in potencialnega novega sirskega džihadista, je povedala tudi, da je ta nameraval napasti dve cerkvi. Slišalo se je, da krščanski. Optika Homeinijevega »velikega Satana« se tu sliši kot obrnjena, terorističnemu sumu je bila v Le Mondu dodana informacija, da je potencialni terorist prišlek iz Alžirije in da v Franciji živi kakih pet let. Spopad dveh ver, spopad dveh civilizacij, ki stojita za njima, postaja nov alibi za tako imenovane preventivne vojne proti islamskemu terorizmu, te pa so nadomestile hladnovojno rožljanje z orožjem v slogu Prašičjega zaliva med ZDA in Sovjetsko zvezo.
Potem ko je padla Sovjetska zveza, je začuda samodejno upešal kontinentalni socializem z modernim poreklom (veljaven je menda še v Skandinaviji in Kanadi) in družbami, ki so padle v objem nebrzdanemu neoliberalnemu kapitalizmu. Temu je nevarno podlegla tudi Nemčija, ki je vedno gojila kulturo socialne države.
In podobno kot v Sloveniji je socialna država postala privesek ustave in danes si celo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (!) upa privoščiti cinizem, da za diplomante že leta ne razpiše obveznega plačanega pripravništva, ki je zakonski pogoj za službo, potem ko je z zakonom prepovedala neplačano pripravništvo.
Diplomanti in študentje so ta teden priredili oster javni protest in v resnici nakazali jedro problema EU in ZDA, ki se kaže v brezbrižnosti do resničnih problemov ljudi, na primer do beguncev, ki niso dosegli Lampeduse. Ti so ostali bolj v domeni zasebnih dobrodelnih organizacij (na primer Karitasa, ki je ta teden tudi v Ljubljani že sprožil svoje postopke) kakor meddržavnega in mednarodnega mehanizma, ki ga, podobno kot socialne politike sveta, preprosto ni.
V času posovjetskega neoliberalizma hira moderna družba in se krepijo religijske pobude, te pa v politično stvarnost vnašajo fundamentalizme. Poanta je ta: ekonomska kriza je le del široke krize preurejanja sveta po meri moči močnih in je upodobitev krize razsvetljenega humanizma, ki ga z visoko motivacijo bodisi z roko v roki nosilci državnih moči bodisi v imenu protikapitalizma spet skušajo upleniti religijski sistemi na eni in kapitalski sistemi na drugi strani. V tem se kaže osvežitev srednjeveške podobe sveta.
Kdo je upognil koleno
Na ravni visoke politike bi veljalo na primer Canforovo vprašanje, ali so tako imenovani politični ideali (in demokracija, svoboda, socializem) res le način prikrivanja zahteve po oblasti. Citiral je Bernard-Henrija Lévyja, ki je v Corriere della Sera 1. maja 2006 zapisal: »Čas je, da Zahod intervenira v Darfurju.«
Zdaj prihaja 1. maj 2015 in nekdo bo moral zapisati, da je čas, da Zahod intervenira v Sredozemskem morju. Tu umirajo ljudje, in če smo natančni, tu umirata Evropa in Zahod. Shema je v zgodbi 20. in začetka 21. stoletja šla takole, v tem ima Canfora prav: da bi lahko izvažali svobodo po meri kapitala in moči močnih, je bilo treba določiti »malopridne države«, ki se v tej logiki niso pregrešile le zoper »svobodo«, ampak si tudi s terorizmom prizadevajo motiti mir »svobodnega sveta«.
Upiranje Zahodu je tam po drugi strani zvezano z vezivom, ki ga daje verski fanatizem, utemeljeno pa je na zamerah, ki so se do ZDA skovale v času, ko so te z različnimi neprijetnimi prijemi skušale preprečiti Sovjetski zvezi uvoz komunizma v arabske dežele. Na zahodu je proti nevarnosti komunistične revolucije nastal fašizem, a zmagala je vendarle socialna demokracija. To so bili dobri stari časi.
Kissinger, pravi Canfora, je bil arhitekt kitajsko-ameriškega zavezništva, Hruščov sovjetsko-arabskega. S padcem SZ je seveda moral priti polom arabskega socializma in na čelo pobud »od spodaj« proti planetarnemu bogastvu se je postavil islam. Zato je preživetje bogatega sveta v nevarnosti, zato se je zaostrila retorika o terorizmu.
Živimo v milnem mehurčku »svobodnega sveta«, prirejamo in gostimo mednarodne konference, na katerih razpravljamo o pravicah za mir, o izzivih za prihodnost in ob človeških tragedijah izražamo potrebo po novih »mehanizmih za zagotavljanje varstva človekovih pravic«.
Med sodobnim kitajsko-ameriškim zavezništvom (potrošništvom nizkocenovnega tipa) in nekdanjim sovjetsko-arabskim (trpni socializem kot mehanizem ideologije obvladovanja množic), tvegajmo teorijo, je Slovenija iskala svojo zgodovinsko identiteto. Brusila je robove komunizma, socializma, fašizma in klerikalizma, končno je kapitulirala pred surovo močjo imperialne globalizacije.
