Mehko tkivo

Ob odhodih skrbnika državnega proračuna, zdravstvene blagajne in upravljavcev državnega premoženja.

Objavljeno
15. julij 2016 13.34
SLOVENIJA,LJUBLJANA,KUHARSKI MOJSTER JANEZ DEMSAR Z JAPONSKIMI NOZI. FOTO:MAVRIC PIVK/DELO
Ali Žerdin
Ali Žerdin

Delovanje družbenih sistemov je odvisno od institucij. Če so institucije primerno umeščene v družbeni prostor in če je njihov opis del in nalog dobro opredeljen, tudi sistem deluje. Vendar institucije niso zgolj pravna forma. Četrti najpomembnejši klasik marksizma, brkati Gruzinec, se ni povsem motil, ko je leta 1935 med zaključno ceremonijo Akademije Rdeče armade dejal, da so kadri vse.

Delovanje institucij je odvisno od trde pravne forme in od mehkega kadrovskega tkiva. Kaj se dogaja z mehko kadrovsko substanco? Ta se je v zelo kratkem času dodatno zmehčala. V tednu dni sta prizorišče zapustila šefa dveh največjih državnih blagajn. Dušan Mramor je prizorišče zapustil zaradi osebnih razlogov. Na javnem prizorišču je dovolj časa, da lahko njegovi razlagi za odstop verjamemo. Če Mramor reče, da odstopa zaradi osebnih razlogov, potem odstopa zaradi osebnih razlogov, in ne zato, ker bi se na neki točki politično razhajal. Prizorišče zapušča tudi Samo Fakin, šef druge največje javne blagajne v državi. Fakin je našel drugo službo, njegova perspektiva, da bi dobil nov mandat za vodenje zdravstvene zavarovalnice, pa je bila negotova. Vodenje zavarovalnice je prevzel leta 2007, kar pomeni, da je na mestu šefa zdravstvene blagajne zdržal dlje kot kateri koli finančni minister.

V strukturi državne moči obstaja še ena strateška točka, ki nima polnokrvnega šefa: pred dvema tednoma je odstopil šef Slovenskega državnega holdinga Marko Jazbec. Prizorišče zapušča tudi državni sekretar Metod Dragonja, ki je bil, ko je šlo za upravljanje državnega premoženja, desna roka ministra Mramorja. Seštejmo: država je ostala brez dveh strategov, ki sta odločala o dveh največjih javnih blagajnah, proračunu in zdravstveni blagajni, ter brez dveh strategov, ki sta sprejemala ključne odločitve o upravljanju državnega premoženja.

Če perspektivo razširimo, ugotovimo, da zaradi politično definiranih ciklov v naslednjih mesecih prizorišče zapušča še predsednik vrhovnega sodišča, predsednik republike je uspešno predlagal dva člana ustavnega sodišča, vendar s tem kadrovske spremembe na ustavnem sodišču, povezane s koncem sodniških mandatov, še niso končane. Ob koncu leta 2016 bo sodna veja oblasti zagotovo občutno drugačna, kot je danes.

Zakaj je kadrovsko vprašanje tako pomembna os slovenske politike? Recimo, da obstajata dve vrsti elite. Konsenzualna elita se strinja o temeljnih parametrih delovanja sistema. Elita, ki ni dosegla soglasja o temeljnih parametrih, je bolj krhka, ker se ne ukvarja zgolj s tem, da bi vodila posle (in varovala svoj položaj, seveda), temveč obstajajo huda prerivanja tudi znotraj same elite. V zadnjih 25 letih je obstajalo nekaj zgodovinskih trenutkov, ko je nacionalna elita delovala kot konsenzualna struktura. V tem trenutku je daleč od konsenza. Ne gre za to, da bi bil politični razred členjen na vladajočo koalicijo in ostro opozicijo. Ta členitev je normalna in logična. Gre za širšo perspektivo.

Ko je zdaj že nekdanji finančni minister Dušan Mramor predstavljal malo davčno reformo, ga je kritizirala gospodarska zbornica, hkrati pa so ga podprli direktorji nekaterih največjih gospodarskih družb. Ne gre torej za to, da politična oblast ne bi bila sinhronizirana s kapitalsko močjo. Frakcije kapitalske moči niso sposobne doseči ustreznega soglasja, kakšne politike bi bile najbolj primerne. Tega soglasja ni, ko gre za davke. Tega soglasja ni, ko gre za odločitve o velikih investicijah. Tega soglasja ni, ko gre za strategijo upravljanja državnega premoženja. Ne nazadnje, redki dolgoročni razmišljajoči direktorji si že zastavljajo vprašanje, ali ni morda stopnja dohodkovne neenakosti v Sloveniji prevelika. Glavnina meni, da je stopnja neenakosti čisto ok ali da je premajhna.

Ena od teorij pravi, da v primeru, ko frakcije kapitalske moči niso sposobne doseči minimalnega soglasja, nastopi država in sama definira najnižji skupni imenovalec. Zakaj pri nas to ni možno? Prvič, ker država ni sestavljena iz profesionalno delujočega aparata in političnega razreda, temveč je ta meja zabrisana. In drugič, ker politični razred ne uporablja političnega jezika. Po eni strani v strokovne odločitve vdirajo strankarsko-politični interesi, po drugi strani skuša politični razred povsem politične odločitve zavijati v celofan znanosti, stroke ali morale.

Kakšna je perspektiva? Smo pred obdobjem velike negotovosti. Na obzorju je boj za kadre. In boj kadrov za funkcije. Od kadrov bo odvisno, kako bosta poslovali dve največji državni blagajni in kaj bo z državnim premoženjem. Ne boj, mesarsko klanje, je pred 181 leti zapisal pesnik.