Tiskane izdaje
Po novem letu je nastopila silovita teza: če se Palestinci ne bodo vrnili k dialogu in pogajali o miru v sveti deželi, jim bodo ZDA odtegnile na stotine milijonov dolarjev finančne pomoči. Napovedal je odtegnitev denarja, ki ga je odtegnil že, ko je zavrnil finančno sodelovanje z ZN. Besede ameriškega predsednika Donalda Trumpa so padale kot dež in televizijska hiša CNN (ga) je opozorila na neprijetno protislovje. Ko je namreč Izrael Jeruzalem ekskluzivno priznal za glavno mesto, je zatrdil, da s tem dejanjem odhaja s pogajalske mize najtežje poglavje in bo prav zato pogajanja hitro mogoče končati in doseči mir. V resnici je gasil ogenj z bencinom.
Tovrstna oblika dialoga je na moč podobna proxy vojni. Vsi veliki svetovni akterji so vpleteni vanjo, toda navzven nihče nima umazanih rok. Zanimivo je, da so svetovna politična in kapitalska razmerja končno spet pristala v alfa lokaciji svetovnih monoteističnih religij, to je v Jeruzalemu. Ravno v polju proxy dialoga se odpira velika vojna med kapitalom in religijo, toda oba sta bolj sinonima za družbo 21. stoletja kakor kaj drugega.
V kriptodemokraciji
Videti je, da je ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu jasno, da svetovna politika ni več domena demokracije, temveč kapitala. Nacionalizem je očitno eden od odgovorov nanj, tako je vsaj mogoče reči o ruskem, ki je, kot na Kitajskem, kombiniran s parametri velikih prostorskih in nacionalnih razsežnosti. Zato mogoče niti ne preseneča poročilo Financial Timesa, da je Putin naročil razvoj nove kriptovalute, nekakšnega kriptorublja, »online« verzije ruske valute, ki bi jo bilo mogoče anonimno menjati v regularne valute. Tako naj bi Putin s pomočjo globalizacije obšel zahodne sankcije proti Rusiji. Da sta v Rusiji ideja demokracije in njena praksa skrajno vprašljivi, je zelo transparentno dejstvo. Toda prav v tem so Rusija, Kitajska, tudi Severna Koreja in mnoge druge države aliberalnih demokracij povsem predvidljive. Ta trenutek pa bržkone nikomur ne koristi le trditev, da je Donald Trump posebnež, kajti pod njim je očitno mogoče vse, kar je na primer mogoče v Rusiji, a s pokritjem uradne demokracije, zatorej netransparentno.
V resnici se v ZDA odpirata dve demokratični fronti: ena je notranja in zadeva domačo demokracijo, druga zunanja in zadeva ameriško dominacijo v svetu. Kaj, če ne mehanizem kapitala in realne (notranje) politične moči, bi lahko primoralo Trumpa k nerazumnemu priznanju Jeruzalema za izraelsko glavno mesto? Protislovij kar mrgoli. Hkrati ko se je proti t. i. politični korektnosti javno potegoval za rehabilitacijo božiča v ZDA, je Trump razsrediščil krščanstvo in muslimanstvo in »razidentificiral« v Jeruzalemu.
Božiču je dal domovinsko pravico v meki potrošništva, v ZDA, v njegovi zgodovinski deželi ga je spet poslal v simbolno izgnanstvo. Vsaj tako bi lahko razlagali proteste libanonskih kristjanov in muslimanov sredi decembra lani. Hujše težave od problemov verskih identitet bržkone niso mogoče, tudi nacionalne identitete v marsičem izvirajo iz njih. Že drugega januarja letos je izraelski kneset potrdil zakon, ki v parlamentu zahteva dvotretjinsko večino za vsak primer prenosa nadzora nad Jeruzalemom iz rok Izraelcev. Zakon, so poročale agencije, omogoča tudi spremembo statuta Jeruzalema, na ta način bi bili lahko deli Jeruzalema razglašeni za ločene entitete. Ponovljeno vprašanje torej je, kaj je primoralo Trumpa, da je omogočil kaskado tovrstnih ukrepov, ki na koncu lahko vodijo samo v razdor, nemir, če ne že v vojno?
Koga se je treba bati
Strateški analitiki uvrščajo Izrael med države, ki so bistveno vpletene tako v proxy vojno v Siriji kot v mednarodno vojaško in kapitalsko strategijo preurejanja Bližnjega vzhoda. Tu so še Saudska Arabija, pravijo, pa ZDA, Rusija, Turčija itn. Ena od značilnosti zadnjega časa je, da države v svoji strategiji snemajo maske in se več ne skrivajo toliko za lepobesedjem Združenih narodov, kajti pod tem dežnikom ni prostora za zavračanje beguncev in kršenje temeljnih človekovih pravic. Zato je videti, da se proxy vojna vse bolj razkriva v odprtih sovražnih svetovnih prizoriščih in da se je poprejšnja alibična govorica miru preselila v nov dom, v proxy dialog. Trumpov poziv Palestincem, naj se vrnejo za pogajalsko mizo in naj ne prekinejo »dialoga«, je dober primer. Kaj si Palestina lahko obeta od takšnega dialoga, je na dlani, kot je na dlani, da nasproti njim ni nobene želje po resničnem dialogu, temveč je za nekdanjega »sogovornika« dialog lahko predvsem taktika uničenja nasprotnika.
V kontekstu teh misli se lahko preselimo v Severno Korejo k problematičnemu voždu Kim Džong Unu. Te dni sta se zgodili dve stvari: prva je, da je spet ukazal navezati diplomatsko telefonsko linijo z vodstvom Južne Koreje, razmišljajoč, da bi Severna Koreja celo sodelovala na zimskih olimpijskih igrah; druga pa je, da je ZDA (Trumpu) spet zažugal, da lahko v vsakem trenutku sproži jedrske rakete proti njim.
Notker Wolf – zgodbo povzemamo po La Croixu – je nekdanji opat in nekdanji vodja vseh benediktinskih posvečenih oseb na svetu. Po letu 1990 je njegov red v Severni Koreji hotel zgraditi bolnišnico in v tej zadevi se je pri oblasteh mudil in pogajal v več kakor desetih obiskih. Njegova izkušnja je, da se je s Severnimi Korejci mogoče pogovarjati in pogajati, in ker je mogoče, pravi, je to tudi treba storiti. »Ničesar ni, česar bi si Kim želel bolj kot to, da se ga vzame resno,« je povedal Wolf. Toda na drugi strani je rekel: »Mnogo bolj se bojim Donalda Trumpa kakor Kima, kajti Trump je veliko bolj nepredvidljiv.«
Ko kardinali hočejo na ulice
Vsebina dialoga v avtoritarnih sistemih je praviloma v preiskovanju razmerja med močjo močnega in nemočjo nemočnih. Naslednja zgodba to ponazarja na primeru Katoliške cerkve in še enega kardinala, ki je v relevantnem italijanskem časopisju (Il Corriere della Sera) tako rekoč javno zagrozil z razkolom. Gre za zelo konservativnega nemškega kardinala Müllerja, nekdanjega vodjo kongregacije za doktrino vere. Grožnja je šla takole: vodstvo Cerkve mora vzpostaviti dialog s tistimi (gre za krog konservativnih duhovnikov, op. p.), ki imajo glede sodobnega vodenja Cerkve resna vprašanja ali preprosto pritožbe. Ne sme se jih ignorirati ali, še slabše, poniževati. V nasprotnem je nevarnost počasnega oddvajanja, ki lahko vodi v shizmo. Najbolj poveden je bil njegov krovni argument: ker je Cerkev pred 500 leti stopila v dialog z Martinom Lutrom, je prišlo do protestantskega razkola in iz te napake bi se morali kaj naučiti.
Temeljnih Müllerjevih protislovij ni mogoče spregledati. Predstavnik modela najbolj avtoritarne Cerkve, ki je vso kariero gradil na moči in brezpogojnosti avtoritete in imel cerkveni sistem za samozadostnega, je v laičnem časopisu samovoljno polemiziral z nadrejenim (papežem). Predstavnik najbolj konservativnih teženj je v zagovor za zaveznika priklical protestantizem in Martina Lutra, ki je ravno spodbijal argumente Cerkve, kakršne je, ko je bil na oblasti, zagovarjal Müller in njegovi. Ti v svojem času sicer niso imeli posluha za dialog z drugače mislečimi.
Poanta takšnega dialoga v avtoritarnih sistemih je na moč podobna kot v politiki ali korporativnih gospodarskih sistemih, kjer je edina veljavna resnica maksimizacija dobička in akumulacija moči ter kapitala. Druge taktike okrog dialoga so pravzaprav to, kar imenujemo proxy dialog. Ta je podoben dobrodelnosti tipa help me to help you, torej pomagaj mi obogateti, potem ti bom dal vbogajme. Tu lahko vidimo, kako pomembna je bila prvotna zasnova ZN, kjer je bila solidarnost med narodi mišljena kot brezpogojna.
V tem je tudi smisel javnih socialnih, zdravstvenih in izobraževalnih sistemov, ki ne temeljijo na prigodnem »dialogu«, temveč so za razliko od dobrodelnih organizacij velikih ideoloških organizacij zavezujoč in trajno financiran javni sistem. Od tod nazaj je mogoče priti tudi v Jeruzalem, kjer sta dialog in religija alibija proxy govorice za cilje, ki bi bosi in goli veljali za neprimerne in vulgarne. Še nazaj je od tod mogoče priti do Putinovega kriptorublja in Kimovega velikega rdečega gumba za sprožitev jedrskih raket dolgega dosega. Na čistini ultimativne jedrske nevarnosti uničenja sveta postane jasno, kje poteka meja med dialogom in proxy dialogom. To je tudi meja, ki loči korektne mednarodne odnose od civilizacijske shizme.
