Memento: Aleš Debeljak

Aleš Debeljak. Petega marca bi morala biti na zadnji strani Sobotne priloge objavljena njegova naslednja kolumna. Tridesetega aprila naslednja. Enkrat junija naslednja. In avgusta, oktobra, decembra ... Od januarja 2008 je v noči s četrtka na petek na vsaka dva meseca poslal elektronsko pismo s priponko. 71 priponk. Pisma, ki bi moralo priti četrtega marca, sredi noči, ne bo. Kolumne ne bo. Aleš Debeljak je umrl. Zadnji Pomisleki, ki jih je napisal, so govorili o solzah.

Pesnik. Esejist. Profesor. Sociolog. Tako pravi enciklopedija, ta pripomoček, ki neznosno zapletene stvari zlaga v razumu doumljive predalčke. Letnik 1961. Ko je bil mulc, je bil športnik. Bil je slovenski mladinski prvak v judu. In jugoslovanski mladinski podprvak. Ko se je nehal pretepati na tatamiju, je začel pisati. Pesnik. A tudi pretepač. Takrat, v zgodnjih osemdesetih letih, se je kot urednik Tribune pretepal za svobodo tiska. Pretepal se je s partijskimi sekretarji, ki so trdili, da tribunaši niso marksisti – in podatek, s katerim so opletali partijski sekretarji, češ da tribunaši niso marksisti, je bil v resnici točen. Potem je kot urednik Tribune objavil odprto pismo predsedstvu SFRJ. Tožilstvo je Tribuno zaplenilo. Zaplenilo je tudi naslednjo številko. A z Marcelom Štefančičem, jr., sta reagirala kot tihotapca. Tiste zime – bilo je na začetku leta 1983 – smo se drenjali v starem disku Študent, v kleti četrtega bloka študentskega naselja, in se veselili, ker sta Aleš in Marcel ob pomoči Matevža Krivica nekaj izvodov zaplenjene Tribune pretihotapila iz tiskarne. In enega nalepila na umazane stene podzemnega prostora svobode. Pretep s partijskimi sekretarji, tožilci in tajno policijo je trajal še nekaj časa. Potem pa so uredniško ekipo, večinoma mulce s Filozofske fakultete, odstavili. Potem je pisal za Teleks. Diplomiral. In šel v New York na doktorski študij.

Bil je tu in tam. Tam je bral. Pisal. Razpravljal. Tu je bral. Pisal. Razpravljal. Potem je predaval. Prebral je vse, kar je vredno prebrati. Vedel je, kaj pišejo njegovi prijatelji v Beogradu. Sarajevu. Zagrebu. New Yorku. Ljubljani. Pisal je o vsem. O Louju Reedu in Azri. O literaturi. Islamu in krščanstvu. Ameriki in Bosni. Umetnosti in politiki.

Dopisoval si je, polemiziral, razglabljal, spremljal razpad SFRJ, spremljal usode ljudi, s katerimi je bil povezan, ko je SFRJ še obstajala. Če se ni strinjal – in pogosto se ni strinjal –, je to povedal jasno, v obraz, utemeljeno, čakajoč na odgovor.

Ko je predaval, je govoril natančno. Govoril je glasno. Ostro. Strastno. Če mu med govorjenjem na obrazu ne bi plesal blagi nasmeh, bi kdo mislil, da se prepira. Njegov smeh je bil glasen. Najglasnejši v mestu. V njegovih očeh je bila zapisana neskončna radovednost. In hkrati ponos, ko mu je uspelo. Bil je nevsiljivo ponosen na prestižne objave in prevode pesmi in esejev, znal je biti ponosen na prestižna literarna branja.

Solze. Zadnjič je pisal o solzah. O tem, kako so solze presežek čustev nad razumom.