Tiskane izdaje
Letos se je zgodilo marsikaj, kar bo še posebno zaznamovalo »moderno Evropo« in njeno vijugasto zgodovino. Recimo majhna, ne prav posebno pomembna dežela Valonija, ustavni subjekt Belgije, ki pa ji je uspelo (začasno) prekrižati zle namere in račune v vsej v okolici. Bravo!
V mislih imamo, da Evropo kreirajo predvsem velike nacije, toda utegne se zgoditi tudi drugače. Med slone se prikrade miška in poruši vsa navidezna ravnovesja. Nekdaj, pred petindvajsetimi leti, je bila takšna miška Slovenija, ki je nihče ni nameraval priznati (ker se velikih frankenštajnovskih držav nikoli ne drobi), potem pa se je zgodila t. i. pravna logika. Slovenija je na podlagi ustave 1974 lahko izšla kot popolnoma samostojna državica in tu tudi rdeče zaripli obrazi ameriških zunanjih ministrov niso mogli ničesar spremeniti.
Pravna logika? Pozabili smo že ime filozofa, ki je nekako »priznal«, da je bog ustvaril svet po svoji volji, toda pred tem se je moral podrediti logiki. Od kod pa, čudno, že pred njim ta logika, od kod naj bi se sploh vzela?
Zdaj so razmere že nekoliko drugačne, ker se je mednarodna, globalna hidra kapitala in politike že ovedela, da lahko naleti tudi na presenečenja. Celo pasti. Valonija, ki se je s svojim parlamentom uprla podpisu trgovinskega sporazuma s Kanado (Ceta), je eden takšnih (ne)pričakovanih tolmunov, v katerega je štrbunknila trenutna evropska politična in birokratska nomenklatura. Ta se seveda ni niti opravičila zavoljo svoje blamaže.
Pravzaprav niti ne blamaže, ampak zaradi sistematičnega kršenja vseh nacionalnih in evropskih uzanc demokracije, kar bi verjetno moralo biti tudi kaznivo. Če se pet let tajno pogajaš z nekom čez Atlantik, in sicer v »korist« svojih 500 milijonov nevednih volivcev, potem sodiš na psihiatrijo ali v Nürnberg. Gospodje, prepoznajte se, če zmorete.
Kajpak govorimo o popolnoma odtujeni »evrokraciji«, ki jo tiho podpirajo najvplivnejše države, ker pač sodelujejo in odločajo v tej igri. To, kar je zdaj na ravni Evropske unije in drugih skupnih asociacij, ima z demokracijo toliko opraviti kot krava s sedlom vrhunskega žrebca. Tu bi se lahko spomnili nekdanje Jugoslavije, ki je v Beogradu funkcionirala imenitno, vsak dan je bil topel obrok za funkcionarje in čas za kavo, na podeželju pa …
Škandalozen primer tega, kam je takšno salonsko vodenje Evrope zašlo, je kajpak t. i. begunska problematika, posebno ta hip Lampedusa, kar je povsem prepuščeno Italiji in njeni tradicionalni prilagodljivosti.
Italiji bi bilo treba podeliti Nobelovo nagrado za mir, za njeno požrtvovalno humanitarnost v Sredozemlju, ne pa nekim iz trte iztisnjenim humanitarkam in humanitarcem, po navadi svetnicam in svetnikom.
Vrnimo se k temu, da se lahko Angeli Merkel in Françoisu Hollandu, temu Pahorjevemu nemško-francoskemu vlaku, utegne še marsikaj pripetiti. Recimo manjše države in nacionalne skupnosti, ki se bodo morda vse manj brezpogojno podrejale.
Tako kot trenutna slovenska politika. Valonci so se izrekli proti Ceti, ker je pravzaprav predpražnik TTIP, pet naših evropskih poslancev pa se je izreklo za – čeprav je javno mnenje 90-odstotno nasprotno. Koga potemtakem sploh zastopajo? Odtujenost evropskih »oblasti« od pol milijarde prebivalcev je tako rekoč logistično vgrajena v celoten sistem, ki (namenoma?) ostaja trajno nedefiniran.
Naši evropski poslanci, komisarji, uradniki itd. so del evropske »nadstrukture«, ki z Evropo in sleherno obliko demokracije nima prav ničesar skupnega.
Posamezne države, članice EU, zmorejo (še vedno) tako ali drugače nadzorovati svoja notranja, zgodovinsko in drugače pogojena protislovja. Seveda pa ne moremo tega reči za »bruseljsko« oblast, to težko določljivo nadstrukturo, ki se je pet let sama in tajno pogajala v imenu svojih članic. Nekaj takega je, preprosto, sprevrženo!
Zato je dobro, da je v skrinjicah in na podstrehah ostalo še nekaj pravniške ropotije, ki je niti TTIP niti Ceta ne moreta zabrisati v smeti. Recimo Valonija: Belgija kot federativna država združuje tri narodne skupnosti, flamsko, valonsko in Bruselj; vse je politično definirano etnično, kar se v BiH seveda ne bi obneslo niti pet minut, tam pa očitno se, toda pravni ustroj države je tako zapleten, da bi celo kakega Kardelja spravil ob živce.
Skratka, valonski parlament, nekaj tako rekoč neznatnega v evropskem političnem kaosu, je te dni spravil ob živce ves »transatlantski« Zahod, ko je mimo Bruslja, Berlina, Pariza in Wall Streeta zavrnil Ceto, ki je bila očitno zamišljena kot predpražnik TTIP, še mnogo usodnejšega sporazuma z ZDA – ki bi tako rekoč uzakonil globalizacijo »do konca«, torej prosto pot kapitalu do zadnje pore družbe, tudi do prava in človekove intime.
Veliki zagovorniki teh veličastnih idej, skriti pod pregrinjalom »demokracija«, bodo kajpak do konca prikrivali, da se v imenu 500-milijonskega človeštva na skrivaj pogajajo s samim hudičem. Prikrivali bodo seveda tudi drobcen podatek, da besede demokracija ni ne v ameriški ustavi in ne v tistih, ki so druga za drugo nastajale v Prvi francoski republiki. V Angliji je imela ta beseda vsaj do konca 19. stoletja, kakor piše Raimon Panikkar (Temelji demokracije), »precej slabšalen pomen«.
Skratka, demokracija je bila nekdaj ameriška blagovna znamka za izvoz vojn po vsem svetu, zdaj pa za izvoz svoje agresivne ekonomije, ki se nikoli ni ustavila niti pri ekoloških standardih niti pri čemerkoli drugem. Zdaj se moramo Slovenci bati celo za svoje vodne vire, ki smo jih lahko uporabljali tisoč let, nenadoma pa se bo tu pojavila kaka korporacija in nam s papirjem mahala pod nosom, da je pol državnega ozemlja njenega, sodstvo in uprava pa že sicer …
No, problem je pravzaprav v tem, da se »evropska oblast«, karkoli to že je, ni nikoli posebno trudila niti z videzom demokratičnosti, zdaj pa je očitno presedla celo Valoncem. Pritiski na valonski parlament (Bruselj, Berlin itd.) so presegli vse meje dobrega okusa – in še bolj razgalili »osrednjo oblast«, da Evropa namreč niso njeni uradniki, ampak nacionalne države z vsemi svojimi notranjimi ureditvami. Te politične filozofije se vsakokratni prišleki v Bruselj seveda ne bodo še dolgo priučili, vselej bodo ravnali bolj ali manj prilagodljivo.
To je potem nekaj politično groznega. Kar pravzaprav že je. Evropa – s takšnim ustrojem, kot trenutno je – ne more delovati na dolgi rok.
Italijanski zgodovinar Luciano Canfora (Demokracija, zgodovina neke ideologije) se najprej v posebnem poglavju vprašuje: Ali je to bila »nova zgodovina«? Pravi, da moderno zgodovino Evrope zamejujejo ali omejujejo pomembne letnice, ker naj bi – odvisno od stališča – pokazale njen smisel ali že kar utemeljevale njen začasni epilog. Različne ocene navajajo razne dvojice letnic, iz česar seveda izhajajo različne delitve in periodizacije. Prva dvojica, pravi Canfora, je 1789/1917, druga pa 1789/1989.
Zdi se, da bi v ta bermudski trikotnik zgodovine umestili kaj tudi v zvezi z letom 2016, ko se je iz EU najprej poslovila Velika Britanija. Očitno politiki tega še niso doumeli in proučili. Potem pa je seveda tu Valonija, ki je opozorila, da se utegne še kaj trgati tudi navznoter.
Evropa se bo iz političnih velemest nujno morala obrniti k svoji »vaški«, »podeželski« podstati, k svoji kulturni in politični različnosti. To je seveda kot pljunek v oči kapitalu, toda …
