Tiskane izdaje
Osmega novembra bodo na Hrvaškem parlamentarne volitve. Volivci bodo vnovič odločali med dvema sprtima ideološko-političnima taboroma: koalicijo leve sredine, zbrano okrog SDP, in desno koalicijo okrog HDZ. Po napovedih bodo to volitve z najbolj negotovim izidom doslej.
Predvolilna srečanja se vrstijo. Danes tu, jutri tam, do parlamentarnih volitev, ki bodo 8. novembra, je le še nekaj dni. Stranke se borijo za vsak glas, za vsakega volivca. »Mi smo najboljši,« prepričujejo eni, tudi drugi mislijo enako. Oboji se ne razlikujejo niti v obljubah o medu in mleku, ki da se bosta začela cediti, če bodo volivci le glasovali za pravšnjo stranko. Da morajo volivci biti pozorni, komu bodo namenili glas, opozarja tudi hrvaška katoliška cerkev.
Strankarski programi – kot običajno – ne igrajo pomembnejše vloge, saj se na Hrvaškem le redko kdo ukvarja s proučevanjem programov in ponudb, še manj z njihovo uresničljivostjo. Povzdigovanje narodnosti in poudarjanje hrvaštva, kar je HDZ postavljala v ospredje od predsedniške kampanje, v kateri je zmagala njihova kandidatka Kolinda Grabar Kitarović, sta izpuhtela, šotor na Savski ulici, kjer že nekaj dni dlje od enega leta taborijo veterani hrvaške domovinske vojne, stoodstotni invalidi, nima več pomembne vloge, gospodarski program »5+«, ki ga za zdaj ponujajo, je nedodelan in nejasen. V vrstah domoljubne koalicije zato vlada panika, saj se je pred tem zdelo, da imajo zmago v žepu in da jo je treba le še formalno potrditi.
V trenutno vladajoči levi opciji so bili do pred mesecem skorajda pripravljeni priznati poraz še pred volitvami. Bili so popolnoma brez življenja, zavedali so se, da jim gospodarske razmere niso v prid, da se niso izkazali in da jih državljani krivijo za čedalje težje življenjske razmere, tako da se jim je zdelo lagodno življenje v opoziciji dobra rešitev. Po spremembi trendov so dobili novo energijo in zdi se, da so se zdaj pripravljeni resno bojevati za oblast. V prid sta jim tudi zgodba s švicarskimi franki in bojazen dela občanov, da bi se vrnila na oblast HDZ, pravi politična komentatorka hrvaškega radia Jasmina Popović.
Bržkone ima Popovićeva prav, ko omenja, da strankarski programi (tudi tokrat) ne bodo igrali pomembne vloge pri prepričevanju državljanov. Vendar to skoraj nikogar ne moti preveč, ne glede na to, da je Hrvaška v zelo težkih gospodarskih razmerah, javnofinančna grešnica, državni proračun je izsušen, bonitetne hiše so ji že zdavnaj namenile eno najnižjih bonitetnih ocen, dela je vse manj, mladi se izseljujejo … Stranke pa obljubljajo – mačka v žaklju. Ekonomske obljube večine so si enake kot jajce jajcu, podobno je tudi naprezanje, da se marsikaj prikrije očem. Tako od štiri leta starega in pompozno napovedovanega Plana 21, s katerim je levosredinska oblast, imenovana kukuriku, na čelu z Zoranom Milanovićem napovedovala hrvaški preporod, ni ostalo kaj veliko, zdajšnjega hadezejevega gospodarskega načrta, s katerim naj bi se HDZ lotil »popravljanja, kar je SDP pokvaril«, pa tudi še ni nihče videl.
Med Milanovićem in Karamarkom
Namesto konkretnih strankarskih programov, med katerimi bi volivci odločali, gre – in bo šlo – pravzaprav za izbiro med Zoranom Milanovićem (SDP) in Tomislavom Karamarkom (HDZ). Novembrske parlamentarne volitve so postale dokaj nenaravno personalizirane; kot da gre za izbiro med dvema političnima osebnostma in ne med dvema političnima opcijama.
(Zoran Milanović. Foto: Robert Fajt/CROPIX)
»Na žalost je na hrvaških volitvah še vedno mogoče zmagati s težkim ideološkim topništvom in ne z boljšim gospodarskim in socialnim programom,« meni profesor na zagrebški fakulteti za politične vede Nenad Zakošek. O delitvi na »vi« in »mi« – oziroma delitvi na sekularni in protinacionalistični tabor na eni in klerikalno-nacionalistični tabor na drugi strani – pa pravi, da to spodbuja HDZ, pri čemer je deležna znatne podpore katoliške cerkve. Tak ideološki spopad odgovarja tudi SDP kot najmočnejši stranki leve sredine. Omogoča ji, da zaradi strahu pred prihodom skrajne desnice na oblast mobilizira svoje volivce. Zakošek še meni, da je ta delitev z izjemo kratkotrajnega obdobja domovinske vojne med letoma 1991 in 1995 neprestano navzoča na Hrvaškem. HDZ in SDP je omogočila, da sta tudi 25 let po prvih svobodnih volitvah še vedno najmočnejši stranki.
»Kaj takega ne boste videli nikjer v postkomunistični Evropi, razen v Albaniji. Vzdrževanje ideoloških delitev je za hrvaško politiko slabo, ker onemogoča jasno programsko opredelitev strank,« dodaja Nenad Zakošek.
»Sama kampanja, vsaj uradna, je ena najkrajših doslej. Nekaj več kot dva tedna bo trajala, neuradna kampanja pa na veliko poteka že mesece. Če pustimo ob strani dnevne domislice in izmenjave 'rafalov' med Milanovićem in Karamarkom oziroma strankarskimi jastrebi z obeh strani, katerih vloga je predvsem zabavanje javnosti, ostaja dejstvo, da se bo – če bodo rezultati med dvema blokoma tako izenačeni, kot je videti zdaj – pravi boj za oblast začel 9. novembra, ko se bodo začele ustvarjati povolilne koalicije,« pravi Jasmina Popović.
Kdo je pripravljen popuščati
To še kako drži. Takrat se bo namreč pokazalo, kdo ima večji koalicijski potencial in kdo je bolj odprtih rok, ko je treba popuščati. To je tudi trenutek, na katerega čakajo Čačićevi reformisti (Radimir Čačić, nekdanji podpredsednik hrvaške vlade in minister za gospodarstvo, bil je tudi v zaporu zaradi povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom na Madžarskem) in Josipovićeva (Ivo Josipović, nekdanji hrvaški predsednik) Uspešna Hrvaška, Istrski demokratski sabor, stranka Milana Bandića, aktivistični Živi zid, koalicija neodvisnih list, zbranih okoli pobude Most in prvega moža Metkovića Boža Petrova, Hrvaška konservativna stranka Ruže Tomašić, OraH Mirele Holy, predstavniki manjšin, ki imajo osem zagotovljenih sedežev in se običajno pridružijo zmagovalcu, diaspora, ki ima tri zagotovljene sedeže in se običajno pridruži desnemu bloku …
Veliko jih je in vsak od njih računa na kakšen sedež v saboru, še zlasti zato, ker imajo te parlamentarne volitve tudi nekaj elementov občinskih volitev, saj po sedanjem zakonu ne obstaja več skupni nosilec liste, temveč ima vsaka volilna enota svojega »nosilca«, pri čemer so vsi prepričani, da bodo prav njihovi trije sedeži usodni za sestavo oblasti. Oblast pa bo dobil v roke tisti, ki mu bo uspelo prinesti predsednici države 76 podpisov, kolikor jih je potrebno za to, da dobi mandat za sestavo nove vlade. Za velike to pomeni, da bodo morali ceno oblasti še kako drago plačati, za državljane pa, da bodo kaj kmalu po volitvah znova prepuščeni vsakodnevnemu boju za preživetje, ne glede na to, ali bodo zadovoljni z izidi volitev ali ne.
Kandidati se po volilnih enotah borijo za vsak glas. Tako zagrebški populistični župan Milan Bandić »lovi« volivce – ne na kruh in igre, ampak na kruh in mast. »Mi si ne želimo kruha in iger, želimo kruh in mast,« pravi Bandić in zatrjuje, bo prav njegov sedež usoden za sestavo nove oblasti. To napoveduje tudi Božo Petrov iz pobude Most, ko pravi, da brez njegovega Mostu niti SDP niti HDZ ne bo mogel oblikovati oblasti. »Izkušnja z manjšinsko vlado bi bila za Hrvaško več kot dobrodošla,« zatrjuje Mirela Holy iz stranke OraH.
Po najnovejših anketah je še nedavna večodstotna prednost HDZ in njene desne domoljubne koalicije skopnela pred levo koalicijo. Zdaj je med njima le še za odstotno točko razlike. Na tretjem, četrtem in petem mestu so z odstotki, ki jim še omogočajo prestopiti parlamentarni prag, koalicija Most, koalicija neodvisnih, zbrana okoli prvega moža Metkovića, Boža Petrova, pa aktivistična stranka Živi zid, ki jo vodi Vilibor Sinčić, in OraH Mirele Holy.
(Tomislav Karamarko. Foto: Tomislav Kristo/CROPIX)
Prihodnji teden bo bržkone na Hrvaškem – udaren. Zborovanja se bodo vrstila, iz zvočnikov bodo odmevale domoljubne pesmi, nemara še kakšna medijska afera, dnevnih domislic in izmenjave »rafalov« med Milanovićem in Karamarkom oziroma strankarskimi jastrebi z ene in druge strani ne bo manjkalo, predstava beganja volivcev se bo nadaljevala, zbeganost volivcev pa tudi.
Švicarski frank in datum volitev
Hrvaški analitiki opozarjajo na še en element. »Zame ni več nobene dileme. Okoli mize sem zbral vse družinske člane in jim jasno povedal, da bomo volili SDP. Imamo dve posojili v švicarskih frankih in edina, ki nas lahko odrešita tega bremena, sta Boris Lalovac in SDP.« S temi besedami je eden znanih saborskih poslancev iz vrst HDZ pojasnil novinarki Jasmini Popović preobrat v svojih stališčih. Člani in volivci HDZ sicer slovijo kot disciplinirano volilno telo, ki vedno glasuje za HDZ, in to ne glede na to, koliko sta se ta stranka in njeno vodstvo kompromitirala. Omenjena izjava je torej prava revolucija. Ne glede na to, kaj se bo na koncu zgodilo z zgodbo o švicarskih frankih, in ne glede na to, ali bo hrvaškemu finančnemu ministru Lalovcu uspelo premagati banke ali ne, je dejstvo, da je švicarski frank eno od najmočnejših orožij, po katerem je v kampanji posegla SDP.
»Če vemo, da ima na Hrvaškem 55.000 ljudi stanovanjska posojila v švicarskih frankih, še najmanj 20.000 pa jih ima v tej valuti vse preostale vrste posojil, nato pa vse to pomnožimo s povprečno tremi družinskimi člani, ki jih je prizadelo divjanje švicarskega franka v minulem obdobju, je to najmanj 200.000 potencialnih glasov. Če se jih zaradi tega samo polovica odloči, da bodo dali glas SDP, je to za levo koalicijo zagotovo dobra kupčija,« je prepričana Popovićeva.
Zdaj celo 8. november, ki ga je predsednica Kolinda Grabar Kitarović razglasila za dan volitev, v neuradnih pogovorih povezujejo s švicarskimi franki. Čeprav so si morda v HDZ želeli, da bi bile volitve nekoliko pozneje, glede na to, da ankete kažejo precejšnje izenačenje med dvema največjima koalicijama, je, kot pravijo poznavalci tukajšnjih razmer, prevladala bojazen, da bi lahko bile volitve 15. ali 22. novembra v škodo HDZ. Do 15. novembra bodo namreč v poštne nabiralnike hrvaških državljanov, ki imajo posojila v švicarskih frankih, iz bank prispeli izračuni, iz katerih bo razvidno, kako se bodo njihovi obroki zmanjšali; 22. november je prav tako tvegana izbira, saj bo pred tem 18. novembra obletnica Vukovarja, ta pa bi lahko, če bo tako kot lani prežeta z napetostmi, aktivirala neopredeljene volivce, ki jim HDZ ni po volji.
Tako se bodo hrvaški državljani 8. novembra izrekali o tem, koliko so jih prepričale kampanje, predvsem pa se bodo rešili nenehnih političnih prerekanj, ki v glavnem potekajo prek njihovih hrbtov. Če sodimo po trenutnih analizah, je rezultat precej izenačen, tako da bitka – tudi brez rokavic – prav za vsak glas ni nič nenavadnega. Vendar pa dilema ostaja: »mi« ali »vi«. Številni volivci so odločeni, plima populističnih valov iz ust 2311 kandidatov s 166 list pa je namenjena dodatnemu prepričevanju in odločevanju. Osmega novembra bo na Hrvaškem veliko znanega; še več pa dan ali dva pozneje. Čez čas pa tudi, ali bodo hrvaški volivci nemara dokaj kmalu morali še enkrat na volišča.
