Miglena Nikolčina: Treba je tvegati in si zamisliti utopijo

Bolgarska teoretičarka je v mednarodnem prostoru znana predvsem po knjigi Izgubljeni samorogi žametnih revolucij (Lost Unicorns of the Velvet Revolutions: Heterotopias of the Seminar), v kateri je analizirala pomen intelektualnega gibanja v komunistični Bolgariji konec osemdesetih let. Situacija, zelo primerljiva z intelektualnim življenjem v Sloveniji v istem obdobju, je nemara še bolj zanimiva s časovne distance.

Nikolčina, ki je izdala tudi nekaj pesniških zbirk, analizo sodobnega političnega stanja povezuje s svojim primarnim raziskovalnim poljem – literarno teorijo pa tudi z analizo utopičnih filmov, videoiger in družabnih omrežij, kot je facebook. Prepričana je, da je treba oblikovati vizije prihodnosti in utopije realizirati tukaj in zdaj.

Simpozij Slovar skupnega znanja v organizaciji Moderne galerije, kjer ste nastopili, je letos potekal na temo skupnega. Kako razumete ta koncept? V predavanju ste povezali intelektualno gibanje v osemdesetih v Bolgariji s konceptom skupnega.

Tedaj se nismo zavedali, da delamo skupno. Režim v Bolgariji je nadziral vso javno debato. Po drugi strani je po koncu hladne vojne, v začetku devetdesetih, opozicija emancipatorni potencial našla v družinski mizi kot metafori svobodnega združevanja družinskih članov. A ta svoboda ni prinesla sprememb. Izkušnja osemdesetih je povezala zasebno in javno. Ustvarila je hibridni prostor. Seminarji, predavanja, konference so potekali brez institucionalnega okvira.

So predavanja potekala po stanovanjih?

Potekala so na univerzah in tudi v zasebnih prostorih ali pa smo s seminarji začeli na javnem mestu in potem nadaljevali v zasebnem. Ljudje so razstave in koncerte organizirali v stanovanjih. Tu se srečamo z dvoumnostjo zasebnega in javnega. Hibridno je postalo ena od tedanjih tem. Manjkal pa nam je ravno koncept skupnega.

Torej razlikujete med skupnim in javnim?

To je pomembno ločevati. Javno je bolj zavezano pravilom in institucijam. Lahko bi rekli, da ima drugačno pozicijo. Skupno pa lahko prevzame različne oblike. Eno od vprašanj, ki se mi zdi pomembno ob tem konceptu, je, kako veliko je skupno.

In kaj sploh je – je skupno znanje ali na primer vodni viri?

Tako je, vprašanje je, kakšno obliko dobi skupno. Je materialno, intelektualno, spiritualno? Kaj je magična sestavina, ki jo napravi za skupno, in zakaj skupno ni na primer ulica, po kateri se lahko vsak sprehaja? Pri tem pojmu je pomembna tudi velikost. Ključno vprašanje je, ali obstaja neka točka, ko skupno postane tako veliko, da nima več nobenega pomena ali funkcije. Ali je skupno po drugi strani lahko tako majhno, da izgubi ves pomen. Tak primer je prijateljstvo, ki lahko postane politično pomemben fenomen ali celo skupno, a v večini primerov pomeni le dva človeka, ki se pogovarjata.

Pogosto slišimo, da javni prostor izginja, da zasebno vdira v polje javnega. Kako vidite skupno v tem kontekstu?

Obstaja dober filmski primer Ex Machina Alexa Garlanda, kjer posameznik poseduje tudi naravo, kot so gore in potoki. V tem filmu junakinja Ava, ki predstavlja umetno inteligenco, obračuna z neoliberalnim kapitalizmom – sistemom, ki jo je ustvaril. Opravi tudi s človeškim, kot ga poznamo. Film lahko vidimo kot distopijo – Ava je pošast, angel človeške destrukcije, ustvarjena z neodgovorno rabo tehnologije. Jaz film vidim kot utopijo. Verjamem, da človeško ne implicira neke izgotovljene, fiksirane narave, zato moramo razmišljati o njegovi transformaciji. In drugič, Ex Machina kot utopija poraja vprašanje, ali bo osvoboditev prišla kot naravna posledica današnjega kapitalizma.

Film je torej alegorija današnjega kapitalizma, kjer, denimo, podatki o potrošniških navadah postajajo ključni.

Film poskuša zgraditi neko utopijo. Avtorjeva teza je, da bo velika privatizacija neizogibno pripeljala do obrata. Verjamem, da moramo biti pozorni na to, kaj lahko storimo v danem trenutku, kaj storiti danes.

Torej detektirati trenutne probleme in poskušati oblikovati odgovore nanje?

Tako je. Treba je misliti, zastaviti prava vprašanja.

Kakšen je po vašem doseg facebooka? Gre pri njem za zasebni ali poljavni prostor?

Po eni strani ima facebook pomembno in uporabno funkcijo.

Ker povezuje ljudi?

Da, povezuje ljudi, prenaša informacije, ki jih ne dobimo po uradnih kanalih, ampak prek ljudi, ki jim zaupamo. Na facebooku sem tri leta. Ob prvem stiku z njim sem bila zares depresivna. Šokiralo me je, kako ljudje razmišljajo. Med mojimi prijatelji na facebooku so ljudje, s katerimi se absolutno ne strinjam. Odločila sem se namreč, da bom na tej platformi sprejela povabilo za prijateljstvo od vsakega, torej tudi od tistih, ki jih sicer ne bi sprejela v svoj ožji krog.

Vprašanje je, kakšen tip prostora je facebook, zlasti če ga ljudje izkoristijo za to, da poročajo o vsakem svojem vsakdanjem opravilu, obroku ipd.

Tega je veliko. Nekateri ljudje facebook uporabljajo kot stroj za samopromocijo in kot tak tudi deluje. Po eni strani ustvarja nove oblike hipokrizije, po drugi pa je eden najhujših vidikov, ne le na facebooku, ampak tudi sicer na internetu, na raznih forumih, ta, da ljudje tam rečejo stvari, ki jih sicer ne bi nikoli izrekli nekomu v obraz. S tega vidika prinaša napetosti, konflikte in nesporazume vseh vrst. Ugotavljam tudi, da na internetu ni smisla za ironijo. Zelo pazim, da nisem ironična, ker se potem zapletam v nesporazume. Če strnem: facebook je kompleksen fenomen, ki ponuja veliko možnosti, obenem pa je tudi prostor negativnih pojavov.

V tujini ste zasloveli s knjigo Izgubljeni samorogi, ki ste jo posvetili intelektualnemu gibanju v Bolgariji v osemdesetih letih. V Sloveniji so bila podobno osemdeseta obdobje velikega intelektualnega, kulturnega, civilnodružbenega vrenja, potem pa se je ta potencial nekako razblinil. Čemu pripisujete to? Kaj se je zgodilo po padcu berlinskega zidu?

To povezujem s pojmom heterotopija, ki se nanaša na to, kako različno ljudje z različnih koncev razumejo isti fenomen. V knjigi dam ravno primer Slovenije. Konec osemdesetih sem do odkritja pojma heterotopija prišla ob ogledu slovenske uprizoritve Medeje na nekem londonskem gledališkem festivalu. Po predstavi, ki je navdušila občinstvo, se je vnela debata. Vsi so hoteli spoznati ustvarjalce in režiserja. Spraševali so, ali je predstava politična, ali so ustvarjalci z njo merili na to ali ono. Gledališčniki pa so odgovarjali, da so hoteli zgolj govoriti o večnih vrednotah. Prišlo je, skratka, do velikega nesporazuma. Prepričana sem, da je bila predstava politična prav v tem, da ni hotela biti direktno politična. Takšen fenomen je treba vselej razumeti skozi to, kako je vpisan v širšo sliko.

Če govoriva o koncu hladne vojne, se zdi, da so bile fantazme o tem, kaj nas čaka v prihodnosti, na vseh straneh. Zahod je imel svojo sliko Vzhoda, mi pa smo imeli sanje o zahodni svobodi in kapitalizmu.

Naša fantazma je bila fantazma nečesa, kar na Zahodu ni obstajalo. Naša ideja skupnega se ni uresničila. Predstavljali smo si, da to na Zahodu obstaja. Izgubili smo utopijo, ker smo videli, da ne obstaja. Vseskozi ponavljam, da o svojih vizijah prihodnosti ne bi smeli razmišljati skozi optiko, češ da obstajajo nekje drugje in so za nas nedosegljivi, ampak kot o nečem, kar se mora zgoditi tukaj in zdaj.

Kaj je bila po vašem fantazma Zahoda o Vzhodu?

Po mojem je bila to socialna pravičnost, enakost. Jugoslavija je bila v tistem času prostor, ki je bil kritičen tako do birokratskega socializma vzhodnega bloka kot do zahodnega kapitalizma. Ideja samoupravljanja je bila poskus, kako rešiti hibridni status njene pozicije. Po mojem ima ta ideja potencial, ki ga velja še enkrat premisliti.

V Sloveniji smo nedavno praznovali 25. obletnico neodvisnosti. Verjetno se ne motim preveč, če rečem, da je entuziazem, ki je vladal tedaj, danes nadomestilo razočaranje.

To je retroutopija, nostalgija po tistem, kar nikoli ni obstajalo. Morda ima to, kar ste imeli, potencial, da se znova premisli za prihodnost. Za vse, ki so bili zunaj, je bil razpad Jugoslavije velik misterij. Vsi v Jugoslaviji so vedeli, da razpada, za vse zunaj države pa je bil to šok, saj nismo videli nobenih simptomov ali znakov razpada.

To je bila posledica nacionalističnih teženj.

Verjetno res, in zdaj vidimo, da se je Velika Britanija balkanizirala.

Kako pravzaprav vidite brexit?

Skrbi me, da živimo v času, ko se uresničujejo najbolj grozni scenariji.

Mislite, da je z brexitom ogrožena prihodnost EU?

Upam, da ne.

Torej se vam zdi EU projekt, ki ga je vredno ohranjati?

Mislim, da je ideja EU dobra in so zares nevarni nacionalni projekti.

S tem merite tudi na politično situacijo v Bolgariji?

Imamo populistične politike, populistično vlado. Mislim, da je populizem nevaren, ker veliko ljudi prepriča, da jim lahko uresniči neuresničljive želje, čeprav je jasno, da jih ne more. Obljubili bi karkoli, da bi le prišli na oblast. Temu smo priča po vsem svetu.

V zadnjem času lahko spremljamo precej distopičnih filmov, ki postajajo kar žanr sam zase. V njih morda vidite primerno diagnozo tega, kar se dogaja.

Sebe doživljam kot človeka utopije, a res se utopije lahko hitro izjalovijo v distopijo. Velike utopije se zdijo zadeva preteklosti in distopija je postala pravilo igre. Mislim, da bi morali vsake toliko tvegati in si drzniti zamisliti utopijo, tudi če se ta izjalovi. Paradoksno se mi zdi, da je vzhodna Evropa z vso prtljago represivnih režimov vendarle sproducirala vizijo, ki ji je bilo vredno slediti. Jasno, izgubili smo nekaj, kar nikdar ni obstajalo, saj ni delovalo, ampak izgubili smo vizijo, kako bi stvari lahko delovale. Izgubili smo pogum, da bi si upali predstavljati boljšo prihodnost, drugačno družbo. Učinek ogledala, kot mu rečem, ni bil nujno slab. Režimi vzhodne Evrope so namreč precej poudarka dajali kulturi, znanosti, izobraževanju, znanju, vednosti, in čeprav so jih hkrati tudi poskušali nadzirati z represivnimi ukrepi, je ta usmeritev odzvanjala na Zahodu, ki ni mogel ignorirati te politike in političnega modela. Vprašanje je, s kom ali čim tekmujemo danes? Danes imamo fundamentaliste v smislu religij ali fundamentaliste različnih identitet ali pa politiko varčevanja.

Glede na to, da igrate videoigre, me zanima, kako gledate na ta vplivni popularnokulturni element?

Videoigre so ogromno, nepregledno polje, na katerem že zdaj nastajajo kontraverzije. Igram specifični tip videoiger. Najbolj me zanimajo tiste, ki so blizu literaturi in filmu, ki imajo torej neko zgodbo in izdelane junake. Pogosto te zgodbe na novo formulirajo nekatere motive iz zgodovine literature, kot so antični epi. Prepričana sem, da tega ne priznajo ali vsaj ne delajo namerno. Zdi se mi zanimivo, ko nov medij sicer z očitnimi razlikami ponavlja nekaj, kar se je že zgodilo v zgodovini domišljije. Opažam izjemne strukturne podobnosti s Homerjem. Novost videoiger pa je v tem, da ima igralec pomembno vlogo pri oblikovanju dogodkov. Glede na to, kako igraš, se junaki pojavijo, skrijejo: postanejo ljubimci ali sovražniki. Lahko izbereš različne variante razvoja dogodkov, imaš številne možnosti. Zelo me skrbi, da bo trg to dimenzijo iger uničil.

Lahko navedete kakšen primer vaših najljubših iger?

Poljska igra The Witcher kombinira nenavadne fantazijske elemente (zmaje, pošasti, čarovnike, mečevanja) s hladno in razsvetljeno racionalistično držo, za katero se zdi, da vključuje postsocialistično izkušnjo. Mass Effect, nostalgična hrvaška igra, ima mojo najljubšo tematiko – umetno inteligenco. Precej se razlikuje od iger, ki jih sicer igram, a me je povsem posrkala vase. The Talos Principle je mešanica utopije in distopije. Tu je še Dreamfall Chapters, sicer nadaljevanje dveh drugih iger.

Odrasli, katerih otroci so sposobni ure in ure prebiti ob videoigrah, imajo predsodke do njih.

No, jaz ne igram priljubljenih strelskih iger (shooters), ko se sprehajaš po prostoru in streljaš nasprotnike. Prav tako ne igram prek spleta in dejansko je spletno igranje nekaj povsem drugega. Povečini je to moško polje. Ženske pogosto prikrijejo identiteto, če igrajo na spletu.

Ko sva ravno pri ženskem vprašanju; vaša prva knjiga Matricid v jeziku (Matricide in Language) je opozorila na to, kako so ženske spregledane, ko pride do zgodovine ali kulturne zgodovine. Kako gledate na feminizem danes?

V nekaterih delih sveta je problem manjši kot drugod, a obstajajo podobnosti, ki vztrajajo. Moja knjiga govori o tem, da konstruiramo avtoritete in preteklost skozi moška imena. To še vedno počnejo tako moški kot ženske, kar lahko pripelje do paradoksov. Neka ameriška filozofinja je na primer razlagala o tem, kakšno politiko vodi v svojem razredu, tako da spodbuja deklice, ki nerade govorijo, in jim poskuša olajšati situacijo. Opozorila sem jo, da je pri nas v Bolgariji problem v tem, da je humanistika povsem feminizirana. Borimo se za enakost, potem pa moški odpadejo s teh področij. Zame je to znak, da je nekaj zelo narobe.

Nekoč je feministka dejala, da grejo moški tja, kjer so bodisi bolje plačane službe bodisi službe z več družbenega prestiža.

S tem bi se strinjala.

Kakšen je vaš pogled na vseprevladujočo identitetno politiko, ki glorificira posameznikovo izbiro življenjskega stila? Ta problematika je povezana tudi s politično korektnostjo, ki danes postaja močna sila.

To je zelo žgečkljiva stvar. Morali bi najti občutek za ravnovesje. Thomas Mann je nekoč dejal, da če vidi, da grejo vsi na eno stran čolna, sam odide na drugo stran. Imela sem zanimivo izkušnjo, ko sem po nekaj letih dela v tujini prišla predavat v Bolgarijo. Pri enem predmetu sem bila kritična do politične korektnosti in multikulturalizma. Verjela sem, da multikulturalizem v resnici vodi k prekinitvi dialoga, k temu, da se ljudje nočejo spoznati, ampak vsak samo ostaja v svoji mali monadi. Potem sem dojela, da imam razred, poln rasistov. Moje govorjenje je v njih spodbudilo nekaj, česar absolutno nisem želela spodbuditi. Kaj narediti v takšni situaciji? Treba je spremeniti pristop in začeti govoriti preproste reči.