Milijarder, ki je zaradi osebne zamere potopil medijsko hišo

Ugasnjena ameriška spletna stran gawker.com, ki je včerajšnje govorice spreminjala v današnje novice.

sob, 03.09.2016, 06:00
Obsojenega govoričarskega bloga ni branil, podprl ali pogrešal noben zagovornik svobode izražanja. »To se zgodi, če kritiziraš bogate in vplivne,« je v poslovilnem pismu zapisal Denton.

Ko je britanski novinar in podjetnik Nick Denton še pisal za poslovni dnevnik Financial Times, je ugotovil, da ni v časopisu nikoli mogel prebrati najbolj zanimivih zgodb. Tistih, ki so jih novinarji pripovedovali ob kavi ali pinti piva. Za katere so vsi vedeli, da so resnične in bi jih lahko dokazali, a jih niso hoteli (ali upali) objaviti v časopisu. Zato se je preselil v ZDA in leta 2002 skupaj z Elizabeth Spiers ustanovil medijsko podjetje po svojem okusu: Gawker. Internetni blog, na katerem so včerajšnje govorice postale današnje novice – kot je napovedal njihov slogan.

Denton je zelo dobro vedel, katerih zgodb se njegovi tradicionalni medijski tekmeci ne bodo dotikali. Velika večina novinarjev in njihovih lastnikov mora vzdrževati dobre odnose s panogami, o katerih poročajo. Politični in poslovni poročevalci nočejo tvegati, da bi zaradi neprijetne zgodbe izgubili dostop do informacij in sogovornikov. Enako diplomatski so tudi tabloidni časopisi, ki sicer pišejo o zasebnem življenju estradnikov, a kljub temu skrbno pazijo, da se ne bi preveč zamerili Hollywoodu.

Pri Gawkerju so prekršili vsa stara nepisana pravila medijske igre. Pravilo je bilo preprosto: če lahko dokažemo, potem bomo tudi objavili, tudi če pri tem prekršimo kako avtorsko pravico ali posežemo v zasebnost. Denton je namesto uveljavljenih medijskih profesionalcev zaposlil mlade začetnike in blogerje iz večinoma delavskega in nižjega srednjega razreda, ki niso imeli nikakršnega strahospoštovanja do avtoritet: političnih, zvezdniških ali finančnih. Specializirali so se za govorice o poslovnem in medijskem svetu, ki so jih sodelavci Gawkerja pridobivali v barih in zabavah, na spletnih forumih ali pri anonimnih virih. Gawkerjevci niso posnemali tradicionalnih novinarskih žanrov, temveč so prispevke pisali klepetalno, pogovorno in kratko. Denton je vztrajal, da na internetu ni mogoče objavljati po dva poglobljena prispevka na teden, saj je pozornost spletnega občinstva drugačna. Njegovi novinarji so morali objaviti tudi po deset vsebin na dan, tudi če so ujeli samo fotografijo s kratkim komentarjem. Svetovni splet je požrešna zverina, ki jo je treba ves čas krmiti z novimi vsebinami, je verjel ustanovitelj.

Gawker v medijski javnosti ni imel veliko oboževalcev. Kritiki so trdili, da poosebljajo vse najslabše, kar je medijem prinesel internet: tabloidnost, mrhovinarstvo, nižanje novinarskih meril, kršenje novinarske etike in nagovarjanje najbolj primitivnih čustev pri spletnih bralcih. Toda rezultati krovnega podjetja so bili zelo solidni. Med prvimi spletnimi mediji so začeli poslovati pozitivno in skoraj brez pomoči vlagateljskega denarja, saj so se jim finančniki izogibali. Denton je zaganjal nove uspešne blagovne znamke (Lifehacker, Gizmodo, Deadspin, Kotaku, Jalopnik in Jezebel), s katerimi je nagovarjal spletne niše – od ljubiteljev elektronskih igrač do feminističnih avtoric. Ambiciozni in bahavi lastnik je podcenil samo eno usodno malenkost: vplivne sovražnike, ki jih je prizadela jezikava neposrednost Gawkerjevih piscev.

Milijarder in rokoborec

Seznam Gawkerjevih zamer je dolg. Pred desetimi leti so predstavili gawker stalker, kjer so lahko njihovi bralci na googlovih zemljevidih objavljali podatke, kje so srečali znanega estradnika, politika ali poslovneža. Objavili so nastop igralca Toma Cruisa na srečanju scientološke cerkve in zasebno elektronsko pošto predsedniške kandidatke Sarah Palin. Zaradi razkritih zlorab in spolnega nasilja so vztrajno napadali komika Billa Cosbyja. Pogosto so se norčevali iz moralnih prekrškov konservativnih politikov (varanja, uživanja droge …) in pri tem zagrešili kar nekaj odmevnih medijskih linčev, ki so prizadeli nejavne ali posredno vpletene posameznike. Mejo pa so nevede prestopili leta 2007, ko so na hčerinski spletni strani Valleywag pozvali vplivnega kalifornijskega vlagatelja in milijarderja Petra Thiela, naj končno javno prizna, da je gej.

Avtorji Valleywaga so v silicijevo dolino prinesli novinarski pristop, s katerim je v New Yorku nastopil Gawker. Nick Denton je preziral dvoličnost tehnoloških in vlagateljskih zvezdnikov, ki so jim mediji dosledno spregledali vse človeške slabosti – od nesprejemljivega ravnanja z zaposlenimi, arogance in izogibanja davkov do nenavadnih političnih idej in družinskih dram. Valleywag je pokazal, da so kljub idealizirani javni podobi enako človeški kot vsi drugi pomembneži, kar je tako zelo zmotilo soustanovitelja družbe Paypal Petra Thiela, da se je sklenil maščevati.

Thiel je vedel, da se bo vodstvo Gawkerja sklicevalo na svobodo izražanja, česar jim ne bo mogel oporekati skoraj noben ameriški sodnik. Zato je sklenil uporabiti druga pravna orodja. V tajnosti je najel posebno skupino odvetnikov, ki so čakali na vsako napako novinarjev ali vodstva Gawkerja in žrtvam ponudili pravno pomoč. Po več manjših uspešnih tožbah so izbrskali zelo obetaven primer. Na Gawkerju so leta 2012 objavili kratek posnetek, na katerem so nekdanjega zvezdniškega rokoborca Terryja Bolleo (bolj znanega po odrskem imenu Hulk Hogan) zalotili v postelji s prijateljevo soprogo. Hogan je od Gawkerja zahteval, naj umaknejo posnetek, a je Denton to zavrnil. Nato jih je znani »vrestler« po nasvetu Thielove skupine tožil še zaradi posega v zasebnost in kršenje avtorskih pravic. Floridska porota je Hoganu marca letos prisodila več kot 140 milijonov dolarjev odškodnine, kar je bila za Dentona previsoka kazen. Prejšnji teden je moral dokončno zapreti spletno mesto Gawker, preostalo medijsko lastnino družbe Gawker media pa je prodal južnoameriški skupini Univision Communications.

Ustanovitelj Gawkerja v sodnem procesu ni imel zaveznikov. Vsi so bili na strani tožnika – sodnik, porotniki in javno mnenje. Ameriška novinarska skupnost se ni odzvala na nesorazmerno visoko odškodnino ali problematizirala vlogo Petra Thiela – milijarderja, ki je zaradi osebne zamere potopil medijsko hišo. Obsojenega govoričarskega bloga ni branil, podprl ali pogrešal noben zagovornik svobode izražanja. »To se zgodi, če kritiziraš bogate in vplivne,« je v poslovilnem pismu zapisal Denton.

Tabloidni internet

Denton je v zadnjem zapisu na spletni strani Gawkerja poudaril, da so kljub domnevnim spornim uredniškim odločitvam objavljali preverjene in resnične informacije, zato bi si zaslužili nekaj več naklonjenosti ameriške novinarske skupnosti in varuhov svobode govora. Prav tako je pravilno opozoril, da so internetna medijska podjetja – tudi če so razmeroma uspešna in finančno trdna – zelo ranljiva, kadar njihovi lastniki tvegajo pravni dvoboj z dovolj premožnim in vztrajnim posameznikom, ki jih hoče uničiti. Vendar so za razumevanje fenomena Gawker in spletnega medijskega prostora pomembne tudi nekatere podrobnosti, ki jih je njegov ustanovitelj izpustil.

Poslovna uspešnost Gawkerja je neposredno povezana z vsebinami, ki so jih objavljali njegovi sodelavci, in delovnimi razmerami, v katerih so morali ustvarjati. Uredniki Gawkerja so pokazali, da je mogoče z govoricami, sugestivnimi naslovi in agresivnostjo pritegniti dovolj pozornosti spletnih občinstev za preživetje in pri tem celo zaslužiti. A še to samo takrat, ko ustvarjalci skoraj niso plačani za prispevke in je sistematično kršenje tujih avtorskih pravic sestavni del poslovnega modela.

Peter Thiel pa ni dokazal samo tega, da zmore milijarder uničiti sovražno medijsko podjetje. Brez denarja, slave in najdražjih odvetnikov bi bila Thiel in Hulk Hogan samo dve novi tarči spletnega tabloida, ki ju ne bi nihče obvaroval pred podobnim vdorom v zasebnost in spletnim sramotenjem. Kar tudi v času novih medijev ostaja nevarna anomalija medijske krajine.

Prijavi sovražni govor