Portret tedna: Mirko Tuš, mikrofon in dva stavka

Zadnja ocena revije Manager pravi, da ima Mirko Tuš pod palcem 40 milijonov premoženja. Leta 2007 naj bi »tehtal« 240 milijonov.

pet, 29.01.2016, 20:00
Legenda o vzponu Mirka Tuša govori, da je začel kot skladiščnik in prodajalec vijakov. Delal je za celjski družbi Merx in Kovinotehna. Leta 1989 je v Slovenskih Konjicah postavil prvo trgovinico, potem pa je rasel z eksponentno hitrostjo.

Kajtanje je prav poseben šport. Tekmovalec stoji na deski, hkrati pa je z vrvicami in trapezom pripet na nekakšno jadralno padalo. In energija vetra ga vleče po vodi. Kar precej znanja, inteligence, fizične moči in koordinacije je potrebno, da se kratka deska, ki spominja na smučarsko, ob pomoči vetra in veščin spremeni v strahovito hiter vodni rekvizit. Trgovec Mirko Tuš je kajtar. Celo tekmoval je – in to uspešno. Energijo, ki obstaja v okolju, je razumel, ujel v rekvizit, ukrotil, pravilno usmeril in sebe ter desko pognal po morski gladini. Ko je v drugi polovici prejšnjega desetletja v črnogorskem Ulcinju, kjer ob ustju reke Bojane piha najboljši veter, nastopil na slovenskem državnem prvenstvu, je v eni od kategorij celo zmagal. Kajtanje zahteva tudi nekaj akrobatskih spretnosti. Izurjen kajtar lahko majhen val spremeni v skakalnico, padalo, na katero je pripet, pa ga odnese zelo zelo visoko. No, med zmagovito regato pri Ulcinju je imel Mirko Tuš tudi nekaj športne sreče. Dirka je 14. julija 2007, dober teden dni zatem, ko je dopolnil 50 let, potekala v treh krogih. Tuš se je po izločilnih bojih prebil do velikega finala. S plaže, na kateri posluje športno društvo Kitesfera, so se tekmovalci na znak troblje z dvignjenimi padali pognali v vodo. Sunkovit veter je pihal tudi s tridesetimi vozli.

Leto 2007 mu je šlo odlično tudi na kolesarskem maratonu Franja. Traso, dolgo 156 kilometrov, je mesec dni pred kajtarsko zmago prevozil v treh urah, 41 minutah in 52 sekundah. Celjski gospodarstvenik je v svoji starostni kategoriji zasedel 18. mesto. Na dirki ga je sicer prehitelo okrog 400 mladeničev in resnih dirkačev, za njim pa je na cilj prikolesarilo okrog 1400 rekreativcev. Rezultatu 3:41:52 se je v naslednjih letih nekajkrat približal, a osebnega rekorda proge mu ni uspelo izboljšati. Ko je na Franji dirkal leta 2014, je za krog potreboval štiri ure in devet minut.

Leto 2007 je bilo za Mirka Tuša pomembno še zaradi ene okoliščine. Tistega leta se je po analizi revije Manager povzpel na prvo mesto slovenskih bogatašev. Tehtal naj bi 240 milijonov evrov. In še vedno je vzhajal. Trgovske centre je povezoval s kinodvoranami, obiskovalci trgovsko-zabaviščnega imperija pa so se lahko med seboj povezovali prek Tušmobilovega omrežja. Zdelo se je, da je formula, ki je pod skupni imenovalec spravila šoping, zabavo in telekomunikacije, obsojena na uspeh.

Legenda o vzponu Mirka Tuša govori, da je začel kot skladiščnik in prodajalec vijakov. Delal je za celjski družbi Merx in Kovinotehna. Leta 1989 je v Slovenskih Konjicah postavil prvo trgovinico, potem pa je rasel z eksponentno hitrostjo. Aprila 1990, nekaj dni po prvih parlamentarnih volitvah in nekaj dni pred konstituiranjem vlade, je bila v poslovni register vpisana družba Engrotuš, matična družba imperija. Čas je bil pravi. Mercator, največji trgovec, je bil v tistem času uspavan, Spar je v Slovenijo prišel leta 1991 in je prvo orjaško trgovino odprl leta 1993, E.Leclerc je prvo veliko nakupovalno središče postavil leta 2000, Lidl leta 2002, Hofer je v Sloveniji začel poslovati leta 2004. Tuš je v devetdesetih letih spretno zasedal prazen prostor, lovil veter in se brez velikega pompa širil. Veljal je za moža, ki se je naredil sam. Do leta 2001 je v podjetju nastopal kot lastnik in direktor, leta 2001 pa je za direktorja postavil Aleksandra Svetelška in mu zaupal taktično vodenje, sam pa je kot lastnik ostal strateg družbe.

Tuševe politične preference niso znane. Res pa je, da so na začetku prejšnjega desetletja obstajali namigi, da bi lahko kandidiral za celjskega župana. Oktobra 2002 pa je z izjavo za medije sporočil: »Kljub nagovarjanju in veliki podpori občanov Celja se je lastnik slovenske trgovske mreže Engrotuš Mirko Tuš odločil, da tokrat še ne bo kandidiral za župana Celja.« Tudi na naslednjih volitvah se za kandidaturo ni odločil.

Legenda o rasti in vzponu Mirka Tuša je imela četrt stoletja to fantastično lastnost, da je bila ves čas zavita v skrivnost. Javno pozornost je vzbujal tako, da z javnostjo osebno ni komuniciral. Če je naša statistika njegovih javnih nastopov točna, je v življenju v novinarski mikrofon povedal le nekaj stavkov. Med sodnim postopkom proti Andrijani Starini Kosem leta 2006 ga je pred sodiščem čakala kamera in izjavo je bil pripravljen dati le pod pogojem, da bo zares objavljena. Potem je vprašanje preslišal in odgovoril: »Kupujte pri Tušu.« To misel je izrekel v času, ko je družba še vedno rasla. Ko se je na Pokljuki leta 2011 udeležil tekmovanja v teku na smučeh, je frcnil: »Zmago posvečam bankam.« Tekaško zmago je bankam posvetil v času, ko se je stagnacija prihodkov Engrotuša prevešala v padec prihodkov, dobički pa so se spremenili v izgubo.

Mirko Tuš je leta 2011 seveda vedel, zakaj je v drugem stavku, ki ga je v življenju povedal v novinarski mikrofon, omenil banke. Banke so leta 2011 poslovale bistveno bolj zadržano kot v prvem desetletju 21. stoletja; izkazalo se je, da je Tušev trgovski, zabaviščni in telekomunikacijski imperij močno zadolžen. In če v letih ugodnih poslovnih vetrov vedno večja zadolženost Tuševega imperija bank ni skrbela, se je v zadnjem desetletju poslovna politika bank spremenila.

Bankirji so namreč leta 2010 ugotavljali, da ima Tuš Holding do bank 400 milijonov dolgoročnih in 100 milijonov kratkoročnih obveznosti, dobaviteljem pa je dolžan še 180 milijonov evrov. Zato so banka pritisnile na Mirka Tuša in zahtevale, naj najprej odproda Tušmobil. Leta 2010 se je zdelo, da je kupca našel, vendar je bil Tušmobil prodan šele leta 2014.

Od leta 2010 je Mirko Tuš v stalnih pogajanjih z bankami upnicami. Zadnji krog pogajanj je končal ta teden, banke pa so privolile v novo reprogramiranje posojil. V zadnjih petih letih je Tuš s prodajo nekaterih delov poslovnega sistema znižal zadolženost, zahteve bank pa ostajajo trde.

Ima pa Mirko Tuš od junija 2014 v rokah novo karto. Po prodaji Mercatorja je trgovska veriga Tuš edina večja trgovska družba v domači lasti. To je tudi razlog, zakaj se z vprašanjem prihodnosti celjskega trgovca ukvarja vlada in preigrava različne možnosti – med drugimi tudi to, da bi se družba preoblikovala v kooperativo, v kateri bi morda sodelovali potrošniki in dobavitelji. Vprašanje pa je, ali bo šlo za Tuš, katerega del bi bil tudi Mirko Tuš, ali za trgovsko verigo Tuš brez ustanovitelja in utemeljitelja.

Kot rečeno: ko je leta 2007 Mirko Tuš postal državni prvak v kajtanju, je imel tudi nekaj športne sreče. Kaj se je pripetilo? Med večjim delom finalne regate je zasedal tretje mesto. Pred ciljem sta se glavna favorita za zmago spustila v hud boj. Divje rivalstvo tekmecev pa se je končalo tako, da sta se tik pred ciljem zapletla. Vrvice njunih jadralnih padal so se prekrižale in oba sta obstala na mestu. Mirko Tuš ju je obšel, prvi stopil na kopno in zmagal. Tekme se lahko dobi tudi v zadnjih metrih.

Današnji tekmeci Mirka Tuša so prekaljeni globalni trgovci.

Prijavi sovražni govor