Bodice: Miro Cerar in njegov smisel za humor

Ker kar nočejo pojenjati »intelektualne« razprave raznih mirovnikov o bodeči žici na naši južni meji, se je treba spomniti Frana Milčinskega - Ježka. Po neki anekdoti je menda zinil, da bi bilo tam treba postaviti visok zid in v njem pustiti samo eno lino. Priprli so ga, in ko je bil spet na prostosti, naj bi ga bili vprašali, kaj bi pa zdaj naredil. »Zazidal bi še tisto lino!«

Stvari postajajo resne. Vprašanje je, ali se bo begunski val vrnil nazaj čez slovensko-hrvaško mejo, tako kot valovi morje. Menda te samo vsak sedmi val odnese od obale. No, v tem turobnem ozračju je vsaj naš premier poskrbel za nekaj razvedrila, ko se je po telefonu pogovarjal s hrvaškim komikom Davorjem Jurkovićem, voditeljem oddaje z dobrim naslovom – U zdrav mozak. Cerar je nasedel, misleč, da se pogovarja s hrvaškim mandatarjem Tihomirjem Oreškovićem. Govorila sta o bodeči žici, plavanju na Brionih in take reči, poslovila pa sta se z besedami peace, ljubav, bog.

Dobro, premier se je pač pustil potegniti za nos, kar se lahko vsakemu pripeti; hrvaški komik je tako pred časom potegnil tudi Boruta Pahorja. Se je pa po butalsko osmešil, saj se je pred tem dičil z nekakšnim transparentom: Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve. Z »Oreškovićem« pa se je dosledno pogovarjal po hrvaško in se tudi poslovil s tistim »bog«, kar se verjetno ne spodobi za šefa neke suverene države. Da klečeplazi pred Merklovo, je mogoče še pogoltniti, da pa je tako ljubezniv do kolega v Zagrebu, kjer že zmanjkuje polen, ki bi jih zmetali pod noge Sloveniji, je manj doumljivo.

Ob rob Cerarjevemu transparentu: pokojni Janez Drnovšek je bil bolj duhovit; iz njegovega tedanjega kabineta so nam poslali skodelico z napisom: Nismo v slepi ulici, nič nismo zamudili in dobre živce imamo.

Najhuje od vsega je, da se Cerar, Pahor, pogajalci na arbitražnem sodišču in druga politična »smetana« pogovarjajo po nezavarovanih linijah, čeprav gotovo vedo, da je Slovenija prestreljena z balkanskimi obveščevalnimi službami, t. i. krti, agenti, lobisti, bleferji in podobno drhaljo. Ali pa se vse to dogaja namerno in je naposled za vse kriva kaka poslovna sekretarka? Ne, gre za državo in za njen zelo resen problem, da politiki niso dorasli svojim položajem in nalogam, v tako vodeni državi pa je naporno živeti in še težje poslovati.

Ker se je menda Cerar nasmejal »dobri potegavščini«, naj mu odvrnemo s humorjem iz Stalinovih časov, ko pozornosti ljudi nista več odvračala nasilje in norost državnega aparata in so vedno bolj občutili nizek življenjski standard. Malce prirejeno za današnje šentflorjanske razmere: Zakaj zdaj, ko je Cerar prodal Hrvatom še Žito, v trgovinah ni več moke? Odgovor: Ker so jo začeli dodajati kruhu. Ali pa iz časov Hruščova: Pravijo, da je ameriški kapitalizem na robu propada, Miro Cerar pa ga bo v nekaj letih prehitel.

Seveda se lahko smejemo, smeh je zdrav za živce, smejemo se lahko tudi zagrebško-ljubljanski »dobri potegavščini«, vendar je teh dobrih potegavščin že toliko, da se je treba resno zamisliti nad kompetentnostjo šentflorjanskih oblasti. Ne samo Cerarjeve, tudi Pahorjeve, Janševe in tako nazaj. Vsi oblastniki pa se dobrikajo Zagrebu, kot da smo še vedno v bratstvu in enotnosti, čeprav se kot na velikem filmskem platnu dogaja čedalje bolj transparentna agresivnost čez tisti Ježkov zid z lino. Politična, ekonomska, medijska itd. V vladi še niso opazili, da so nam sosedi v kratkem času speljali pomembna podjetja, čeprav je njihova ekonomija v bednem stanju? Od kod jim denar?

Na Obali smo doslej imeli dvojezičnost, ko pa zdaj v Ankaranu zavijem v hrvaški Mercator, mi pade v oči nekakšna trijezičnost.

Pri Cerarjevi vladi (kot pri prejšnjih) ne moremo več govoriti o kakšnem smislu za humor, ampak o nekakšni butalščini, o katastrofalno naivnem vodenju države tako navznoter kot navzven. Naivnem, nekompetentnem, koruptivnem? V Sloveniji dobro funkcionirajo samo še tista podjetja in institucije javnega sektorja, na katere parlament in vlada nimata neposrednega vpliva. Država je industrijsko skoraj povsem izropana, prodala je Splošno plovbo, trudi se prodati koprsko luko, zdaj je za drobiž prodala edino letalsko družbo; kmetijstvo bodo povsem zadušili razni mercatorji, Cerar in Mramor pa tuhtata samo o tem, kako pridno izpolnjevati obljube Evropi. Kateri Evropi? Nemškim bankam ali tistemu Junckerju, ki bi mu morali odreči vsakršno verodostojnost?

Kaže, da se bo za miritev živcev treba vrniti k tistemu žlahtnemu humorju, kakršen je cvetel v časih Stalina, Hruščova ali Brežnjeva. Alenka Puhar je pred desetletjem v Delu pisala o zares dobrih potegavščinah, recimo o tisti iz leta 2006, ko so zvečer prekinili televizijski program in v posebni oddaji naznanili, da je Belgija razpadla; flamski parlament naj bi se odločil odcepiti od francosko govorečega dela države. Potem je čez ekran steklo opozorilo: To je mogoče fikcija. Čez čas pa: To je fikcija … Seveda je bil hud škandal, vlada je zašla v krizo, zgodilo pa se ni nič, nihče ni šel v zapor.

Dober hec sta si leta 1948 privoščila Vitomil Zupan in Dušan Pirjevec, kajpak precej pijana, akcija pa se je imenovala Ruska okupacija. Pravkar se je bil začel znameniti informbiro, na jugoslovanski meji so bile ruske čete, fanta, oba prej partizana, pa sta začela po Ljubljani telefonariti, da se je Stalin odločil za vojaški poseg. »Rusi so že tukaj!« Najvišje funkcionarje, ki so tedaj edini imeli telefone, je zgrabila panika, čeprav so še nekaj tednov pred tem prisegali zvestobo Stalinu. No, Zupana in Pirjevca so zaprli, prvega celo za sedem let.

Saša Vuga je v svojem fenomenalnem govoru v Dražgošah citiral Pirjevca, ki je v tisti telefonski mineštri »kasiral« samo sedem mesecev: »Doktor Ahac, partizanski polkovnik, je pogostoma ponavljal: Ni najbolj važno, kako ravnajo drugi z nami. Pomembno je, kako s seboj ravnamo mi!«

V tem grmu tiči zajec. Premiera pravzaprav ni osmešil humorist Jurković, ki ni bil niti za hipec žaljiv ali »pod nivojem«, Cerar se je osmešil sam – ker je razkril vso svojo servilnost in upogljivost. Peace, ljubav, bog. In to prek Ježkovega zidu, ki bi ga bilo seveda treba podreti, če bi ta stal, ampak s sosedom se je vendar treba pogovarjati pokončno in z zavihanimi rokavi. Sloveniji – v vse bolj omahujoči Evropi z razkrojenimi vrednotami in merili – ne preostane nič drugega kot pokončna drža in kljubovalnost.

Vuga je v Dražgošah opozoril na dnevnik grofa Ciana, Mussolinijevega zeta in zunanjega ministra: s tajnikom fašistov Julijske krajine sta delala načrt glede usode Slovencev in ta bi dal vse pobiti – »delati moramo kot naši v Afriki«. Drugi načrt pa je leta 1942 Rimu predložil visoki komisar Emilio Grazioli: Vprašanje slovenskega naroda se lahko reši po enem od tehle načinov: 1. Da ga uničimo. 2. Da ga razselimo. 3. Da ga povsem asimiliramo – moramo pa se odločiti za smer, ki jo bomo ubrali.

Nič od tega ne bo potrebno, ne bo si treba mazati rok, tu imamo v izobilju domače politične in menedžerske »elite«, ki ji bo sami uspelo naciji najprej uničiti gospodarske temelje, potem pa še samozavest in pogum. Lahko jih pokličete kar po telefonu in se predstavite za Trumpa, Putina ali Jezusa. Nasedli bodo.