Mirovništvo, zaposlitev za nedoločen čas

Mirovne operacije Združenih narodov niso deležne posebne pozornosti, veliko več je namenjene operacijam in misijam Nata.

Objavljeno
11. december 2015 14.44
Srečko Zajc
Srečko Zajc
Nobenega dvoma ni, da je konglomerat OZN potreben temeljite reforme – tako vertikalno, v smeri vodenja, kot horizontalno, torej povezovanja vseh sestavnih delov v delujočo celoto.

Od ustanovitve Lige narodov do danes je svet doživel marsikaj. Tu in tam je prek OZN in varnostnega sveta celo našel odgovor ali dva na izzive in grožnje miru na lokalni ali globalni ravni. V nobenem primeru pa potrebe niso bile do konca zadovoljene. Torej je potreb bistveno več, kot je svet pripravljen vložiti v zmogljivosti za učinkovito ukrepanje. Zdi se, da je zaupanje v moč OZN slabelo obratno sorazmerno z leti obstoja. Potrebe pač ne.

V času največje moči je veliko vlogo OZN in njenih mirovnih prizadevanj videlo gibanje neuvrščenih, ki pa je z odhodom svojih ustanoviteljev (Nehru, Naser, Tito) s svetovnega političnega parketa postalo komaj opazno zavezništvo. V najbolj intenzivnih letih je imela praktično vsaka šola svoj klub OZN in v Zvezi socialistične mladine Slovenije je bilo mesto vodje klubov OZN dokaj pomembno. Potem je prišel čas navidezne smrti hladne vojne, razpad držav in vznik globalnih korporacij, ki vplivajo na varnostne in obrambne politike mnogih držav. Pogosto interesa držav in interesa korporacij ni več mogoče ločiti.

Sedem desetletij od nastanka OZN je razmislek o mirovnih operacijah – prvi po znamenitem Brahimijevem poročilu iz leta 2000 – nujen. Junija 2015 je visoki neodvisni forum o mirovnih operacijah OZN javnosti predstavil poročilo z več kot stotimi priporočili in na njegovi podlagi je septembra letos generalni sekretar predstavil svoje poročilo Prihodnost mirovnih operacij OZN. V 133 odstavkih je povzel priporočila foruma in naštel ukrepe, ki jih je sprejel kot generalni sekretar.

Prelomno leto 2001

Zgodovinopisje bo verjetno postavilo leto 2001 kot prelomnico v delovanju mednarodne skupnosti. Bipolarnost hladne vojne in načela postkolonialne vojne, kot je bila vietnamska, so se umaknili zavezništvom, ki so se oblikovala iz meddržavnih in naddržavnih, korporativnih interesov. Koalicije voljnih, ki jih je poganjala ideja globalne vojne proti terorizmu, so obšle pravilo, da je za vojaško delovanje potrebno dvoje: mandat varnostnega sveta OZN in povabilo države gostiteljice. V tako spremenjenih pravilih ravnanja je novo vlogo našlo tudi evroatlantsko zavezništvo na Kosovu in v Afganistanu – v obeh primerih na osnovi resolucije varnostnega sveta po predhodnih posegih brez resolucije. Obe operaciji sta še vedno pod poveljstvom dveh Natovih operativnih poveljstev: prvo je v Neaplju in drugo v Brunssumu. Nato, ki je nastal kot ščit zahodnega sveta pred komunistično nevarnostjo iz Sovjetske zveze in nasilno pridruženih držav Varšavskega pakta, se je preoblikoval v »pogodbeno« vojsko OZN na podlagi mandata. Ne OZN, ne Nato, ne EU nimajo svojih vojaških zmogljivosti, ampak so to nacionalne vojske članic, ki prispevajo usposobljene in opremljene zmogljivosti in krijejo pretežni del stroškov ali pa so jim ti stroški deloma povrnjeni. Modre čelade predstavljajo OZN, niso pa njena vojska.

Lastniki mirovnih operacij oziroma misij niso več samo OZN, ampak tudi EU, Nato, Afriška unija, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, se pa operacije razlikujejo glede na mandat in sestavo (vojaška, civilno-vojaška, civilna). Značaj konfliktov je različen, razlike so tudi med udeleženimi stranmi in v interesih, ki stojijo za stranmi v konfliktu, razlike so v dinamiki konflikta. Skupno je pravzaprav samo eno: noben konflikt ni rešen hitro in učinkovito, zato nobena operacija oziroma misija ne traja kratek čas. Mirovništvo je torej zaposlitev za nedoločen čas. Mirovne misije OZN naj bi bile namenjene predvsem zaščiti civilnega prebivalstva, torej varovanju temeljnih človekovih pravic, ki so v oboroženih konfliktih praviloma ne le ogrožene, ampak zavestno spregledane in niso spoštovane.

Vse naštete mednarodne organizacije, bolj vsaka zase kot druga z drugo, so od prelomnega leta naprej pospešeno razvijale tako imenovane celostne ali integrirane pristope. Vsaka od njih razume orodja, ki so potrebna v kompleksnem okolju za preprečevanje, umirjanje, pomiritev in obnovo prizadete družbe na specifičen način. Iz napovedi vojne proti terorizmu je težko definirati, kako uspešen je vojaški poseg oziroma ali ni pravzaprav pospeševalec terorizma.

Virusna epidemija brez konzilija

Terorizem je virus, za katerega ni cepiva in se je pojavljal v celotni znani zgodovini človeštva. Najboljši način omejevanja oziroma preganjanja njegovega delovanja je v tem, da se mednarodna skupnost organizira kot zdravniški konzilij, v katerem vsak strokovnjak prispeva svojo ekspertizo. Združeni narodi s svojimi specializiranimi agencijami predstavljajo velik del potrebnih zmogljivosti za začetek, vodenje in zaključek stabilizacije in obnove v konfliktu razrušene države in družbe. To je pravzaprav točka, ki v oceni manjka. Generalni sekretar Ban Ki Mun je v svojem poročilu navedel obsežne prenove mirovnih operacij OZN. Najpomembnejše je dobro načrtovanje, ki mora biti tesno povezano z regionalnimi centri in lokalnimi pisarnami. Ocene okolja bodoče operacije v preteklosti niso bile optimalne. Drugo pomembno sporočilo je, da se morajo operacije začeti hitro in učinkovito, s spremembo postopkov priprave človeških, materialnih in finančnih zmogljivosti na ustrezni logistični platformi. Tretji večji poudarek v poročilu je generalni sekretar namenil zaščiti civilnega prebivalstva in še posebej ranljivih družbenih skupin, kamor sodijo ženske in otroci. V prihodnje OZN resno računa na vojaške zmogljivosti EU za hitro posredovanje, prav tako Nato načrtuje podobne sile. Manjši problem je v tem, da je med 28 članicami EU kar 20 članic Nata; pravzaprav je to večja ovira pri doseganju političnega soglasja. V Natu imajo največji vpliv ZDA, po vojaški moči pa je izjemno vplivna tudi Turčija. Evropska unija bi v celostne operacije lahko poslala bistveno več strokovnjakov za posamezna področja v povezavi z razvojno pomočjo, ki jo namenjajo članice EU. Nekoč izstopajoči skandinavski model mehkejšega vojaško-civilnega pritiska je odstopil prednost razmišljanju o vse močnejšem vojaškem posredovanju. Na prvi pogled se zdi, da sodobni terorizem najbolj ustreza državam, ki najprej posežejo po vojaški moči in se ne ozirajo prav dosti na dva druga vzvoda, diplomacijo in razvoj, oziroma ju podrejajo v dekli vojaškega posredovanja, kot se je to dogajalo v Iraku in Afganistanu. Modela nista dala pozitivnih rezultatov. Problem, ki ga je bilo mogoče zaznati predvsem pri Natovi operaciji Isaf v Afganistanu, je bil in ostaja, da vojska lahko zmaga v bitki, morda celo v vojni, ne more pa zgraditi miru – za to so potrebni še druga orodja in drugi gradniki. Največ jih lahko ponudita OZN in EU, če bi z reformami našli ustrezno obliko in politično soglasje. Nato je samo vojaško orodje.

Združeni narodi upravljajo s šestnajstimi mirovnimi operacijami in eno posebno operacijo. Njihove stroške plačujejo članice OZN in tiste države, ki dodatno prispevajo prostovoljne prispevke. V proračunskem letu, ki traja od 1. julija 2015 do 31. junija 2016, je za mirovne operacije predvidenih 8,27 milijarde dolarjev, kar je manj kot polovica odstotka sredstev, ki jih države namenjajo za oboroževanje (ocena je 1747 milijard dolarjev), a je hkrati 82 odstotkov slovenskega proračuna, ki zadošča za državo z dvema milijonoma in še nekaj prebivalcev. Največ v sklad za mirovne operacije prispevajo ZDA (28,4 odstotka), Japonska (10,8 odstotka), Francija (7,2 odstotka), Nemčija (7,1), Velika Britanija (6,7), Kitajska (6,6), Italija (4,5), Rusija (3,1) in tako dalje.

Slovenija po vstopu v Nato ne kaže posebnega zanimanja za mirovne operacije OZN, kakor tudi ne za misije Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Leta 2008 je bilo na Brdu prvo in tudi zadnje srečanje treh ministrstev: ministrstva za zunanje zadeve, ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za obrambo o sodelovanju Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in misijah. Sprejeti sta bili tudi resolucija in nacionalna strategija, ki sta začrtali delitev dela in skupne elemente pomembne zunanje varnostne politike.

Od takrat je vsako ministrstvo znova zagradilo svoj vrtiček. Vse zrele države težijo k usklajenosti med strategijo zunanje, varnostne, obrambne politike in dodeljene razvojne pomoči. Zato so zrele.