Tiskane izdaje
Med okoljevarstveniki in tudi med poklicnimi ekologi in klimatologi pogosto zasledimo mnenje, da moramo naravovarstvene in okoljske ukrepe sprejemati zaradi ohranitve narave. V nadaljevanju bom poskušal s to trditvijo polemizirati s preprostimi argumenti.
Sekunda do polnoči
Zgodovina človeške vrste je kratka. Tako rekoč pljunek v neskončno morje, na 24-urni časovnici zemeljske zgodovine in evolucije je naš obstoj le kakšna sekunda tik pred polnočjo. Zgodovina človeške civilizacije je še krajša, le kakšnih 7000 let, torej toliko, kot je približno staro najstarejše drevo na našem planetu, dolgoživi bor (Pinus longaeva). To je eno od metuzalemskih dreves, ki še vedno raste nekje v starodavnem gozdu v kalifornijskih Belih gorah (White Mountains). V prispodobi je to drevo v svojem življenju videlo vse, kar smo na tem planetu ustvarili ljudje, in seveda tudi tisto, kar smo uničili.
Zgodovina človeške civilizacije je bila vseskozi krvava, zlasti od takrat, ko je nomadski način življenja zamenjalo poljedelstvo. Pa vendar je nekako šlo do 17. ali 18. stoletja, potem pa se je začelo neusmiljeno izkoriščanje človeških in naravnih virov, v 20. stoletju pa je doseglo vrhunec v dveh uničujočih svetovnih vojnah. Po drugi je prišlo do demografske eksplozije, neizmerne širitve industrializacije in kmetijstva, kar je na planetu v zelo kratkem času povzročilo izjemno visoko povečanje toplogrednih plinov v ozračju, občuten dvig povprečne temperature, uničevanje habitatov in izumiranje rastlinskih in živalskih vrst, ki smo mu priča danes. Prineslo je tudi velik prepad med revnimi in bogatimi, kar dodatno zapleta bivanje na našem planetu. Za današnje stanje na planetu Zemlja je nedvomno odgovoren človek.
Narava vedno preživi
Človek pa ni kriv za vsa množična izumiranja, ki so se v zemeljski zgodovini dogodila vsaj že petkrat prej. V permskem velikem izumrtju je zaradi obsežnih podnebnih sprememb, ki so bile verjetno posledica izbruhov supervulkanov in sproščanja metana iz zamrznjenih gmot na dnu oceanov, izginilo kar 95 odstotkov vseh takrat živečih vrst in doba zavropodov (dinozavrov), nespornih vladarjev Zemlje v mezozoiku, se je po 150 milijonih let njihove prevlade zaradi padca meteorita končala nekje ob koncu krede. Nasploh so v obdobju dinozavrov prevladovale podnebne razmere, v katerih so bile koncentracije CO2 do petkrat višje, kot so danes, višje so bile tudi povprečne temperature. Današnje podnebje je v primerjavi s tistim, ki je povzročilo veliko izumrtje, prav milo – kar pa ni razlog za dobro voljo in brezbrižnost, saj se danes podnebje na kratek rok spreminja bistveno hitreje kot kdaj prej. Preidimo torej k bistvu.
Velike spremembe podnebja v zemeljski zgodovini in z njimi povezana množična izumrtja nas učijo, da narava vedno preživi, da novo življenje vedno najde pot, da se po zakonitostih evolucije vedno razvijejo nove oblike, nove vrste, ki so bolj prilagojene na spremenjene razmere in ki postopoma zavzamejo vse razpoložljive, izpraznjene ekološke niše tega planeta. Neverjetna biotska pestrost, ki smo ji danes še vedno priča, je tudi posledica izumrtja predhodnih vrst. Ne nazadnje, če dinozavri ne bi izumrli, najverjetneje tudi nas ne bi bilo.
Če je res tako – in očitno je –, se moramo nujno vprašati, za koga smo kot nesporno dominantna vrsta dolžni varovati naravo, za koga moramo brzdati podnebne spremembe, za koga ohranjati vrste in njihove habitate. Za koga vse to počnemo, čeprav mukoma in velikokrat neuspešno? Odgovor je silno preprost in enoznačen. To počnemo zaradi sebe, ker zavedno ali nezavedno vemo, da so narava in vsa čudovita bitja v njej v naši percepciji sveta estetska kategorija, ki dela naše življenje lepše in smiselno. Naše duhovno življenje bi bilo brez narave nično, svet brez gozdov, jezer, rek, oceanov in koralnih grebenov, prazen in pust.
Življenje brez življenja
Pomislimo, kakšno bi bilo naše življenje brez pogleda na gozd ali morje. Koliko je naše življenje že zdaj siromašnejše brez goloba selca, dodoja ali tasmanskega volka in tisočev drugih, manj znanih, a nič manj pomembnih vrst favne in flore, ki smo jih davno iztrebili in jih mi, ki živimo danes, sploh nikoli nismo videli? Ali ne bi bilo lepše, če bi z nami še vedno delili naš planet? Kakšno bo naše življenje in življenje naših otrok, ko ne bo več nosorogov, snežnih leopardov, kitov, slonov in tisočih manjših, za večino neprepoznavnih, a zato nič manj pomembnih bitij? Za naravo je vse to izumiranje na srečo precej nepomembno, izpraznjeno mesto izumrle vrste prej ali slej nadomesti neka druga, a za nas je vsako izumrtje nenadomestljiva izguba, saj česa drugega v dolgosti našega kratkega življenja ne bomo nikoli dočakali.
Ko sem v namibijskem nacionalnem parku Etosha v kotanji, napolnjeni z vodo, opazoval samici črnega nosoroga, ki sta se nežno dotikali z rogovi, se mi je iskalo fotoaparata večkrat zameglilo zaradi solz, ki so mi ob pogledu na nežni velikanki spontano silile v oči. Kar nekaj slik je bilo zato neostrih, toda pogled na živi nosoroginji je bil čista milina in hkrati kruto zavedanje, da prav zaradi rogov, s katerimi sta se ljubkovalno prepletali velikanki, izgubljamo še eno enkratno bitje – in to le zaradi človeškega pohlepa in neverjetne vraževernosti, da zvarek iz šopa strnjenih dlak lahko zdravi skoraj vse. Čeprav dejansko ne ozdravi nič, zlasti ne človeške neumnosti.
Ljudje pogosto govorimo o tujerodnih invazivnih vrstah. To so po naši definiciji tiste vrste, ki v novem okolju nimajo ustreznih tekmecev, se prekomerno namnožijo in izrinjajo domače, avtohtone vrste. Toda invazivne vrste k nam niso prišle same, za njihovo širjenje smo poskrbeli ljudje, morda celo z dobrimi nameni, le kasneje so nam zadeve nekoliko ušle iz rok. Ljudje prav tako pogosto govorimo o škodljivcih. Po našem pojmovanju so to vse tiste vrste, ki tako ali drugače škodujejo nam ljudem ali našim kulturnim rastlinam. Paradoksno je večina teh kulturnih rastlin tudi tujerodnih, saj smo jih mnoge pripeljali iz tujih krajev in jih zdaj kot monokulture gojimo na domačih tleh ter izdatno skrbimo za njihovo dobro z raznimi pesticidi, s katerimi zatiramo škodljivce – avtohtoni plevel in žuželke –, in tako zastrupljamo okolje.
A vse te vrste, s katerimi se spopadamo, so precej nepomembne. Brez konkurence je najinvazivnejša vrsta na planetu – namreč misleči človek (Homo sapiens). Naša vrsta brez usmiljenja pobija tudi predstavnike lastne vrste, medtem ko se za druge prebivalce planeta sploh ne zmeni. Mar ni najboljši primer takega ravnanja bodeča žica, ki jo je naša nesposobna in lakajska oblast postavila okrog naše domovine, da bi preprečila prihod (prehod) beguncev, ki bežijo pred vojno in smrtjo, skratka pred nasiljem drugih ljudi. To, da v bodeči žici množično umirajo živali, je v najboljšem primeru le kolateralna škoda, nekakšna nepomembna cena, ki jo, tako naši oblastniki, moramo plačati za našo »varnost«.
Mislim, torej sem
Naša vrsta brez zadržkov izkorišča naravne vire, nemarno ravna z vodami in ozračjem, požvižga se na naravne zakone; vodita jo le dobiček in težnja po nenehni gospodarski rasti, pa naj ta stane, kolikor hoče. V globalnem svetu primerjav in prestiža med državami veljajo le interesi, nenehno kalkuliranje, sprenevedanje, licemerstvo, zakoni in diktat trga ter posledično vojna (pa čeprav ne nujno z orožjem) vseh proti vsem. To sta obzorje in domet »mislečega človeka«, ki mu mora biti vse podrejeno.
Pa bi lahko bilo in bi tudi moralo biti drugače, če bi človek uporabil tisto, kar ga verjetno res loči od drugih bitij. Uporabiti bi moral svoj razum, presojo, sposobnost zavedanja in povezovanja med vzroki in posledicami svojega ravnanja. Za kaj takega sicer imamo možnost, a prav tako se zdi, da imamo kot vrsta v svoj genski zapis vgrajen neki samodestruktivni program, ki nam ga je mati narava vcepila, da bi se zavarovala pred našimi škodljivimi dejanji.
In res, le malo ali nič ne kaže, da bi se naše samodestruktivno ravnanje ustavilo. Velikokrat slišimo, da svet pehamo v pogubo, kar je daleč od resnice. V pogubo namreč pehamo le sebe, svojo lastno vrsto, ki ob nadaljevanju takega ravnanja ne bo preživela niti naslednje sekunde v eonih časa. Če se to mora zgoditi, je za naravo in planet vsekakor najbolje, da se zgodi čim prej. Da v našo lastno kataklizmo po nepotrebnem ne potegnemo še tisoče drugih vrst.
Vsekakor si bo brez nas narava zelo hitro opomogla, kar nam lepo kaže primer Černobila. Kjer ni ljudi, se življenje vrne v obliki medvedov, volkov in zobrov, ki jih tam prej, ko je okrog še lomastil človek, že dolgo ni bilo. Življenje se vrne, sevanju navkljub, kar kaže, da smo ljudje hujši tudi od radioaktivnega sevanja.
Morda še ni prepozno
Če sklenem. Zakaj moramo torej varovati naravo, zakaj moramo poskrbeti za zmanjšanje onesnaženja, za racionalno izrabo naravnih virov, zakaj moramo začeti fosilna goriva nadomeščati s trajnimi viri, zakaj se moramo boriti proti globalnim finančnim trgom, zakaj moramo opozarjati na neoliberalne lobije, zakaj moramo nasprotovati amorfnim in globalnim izkoriščevalskim korporacijam, zakaj moramo opozarjati na prekomerno rast človeške populacije in sprejemati odločitve o načinih omejevanja eksponencialne rasti prebivalstva, zakaj moramo iskati nove načine proizvodnje hrane, zakaj moramo varovati vodne vire, zakaj ne smemo verjeti lažnim prerokom in prerokom nasploh?
Odgovor na te zakaje je preprost. Zaradi sebe, zaradi naše človeške vrste, zaradi nas ljudi. Če bomo začeli ravnati drugače, morda za našo vrsto ni prepozno, če ne, smo obsojeni na izumrtje. Škoda ne bo velika, narava bo vsekakor preživela, brez nas pa se ji bo nedvomno godilo veliko bolje. Na nas je, da se odločimo.
