Mitteleuropa, večno na obrobju Zahoda

Prvi namestnik češkega zunanjega ministra prihaja iz akademskega okolja: je profesor mednarodnih odnosov, pred vstopom v diplomacijo je deloval na Inštitutu za politologijo in mednarodne študije v Pragi. Odlično pozna srednjeevropska razmerja.

Petr Drulak pozna Srednjo Evropo z akademske in politične strani. Pogovarjala sva se o duhu Mitteleurope, mehki moči višegrajske četverice, krizi in evropskem vzhodu – in slednji še vedno prenaša s seboj težko, nikoli preboleno zgodovinsko breme odrinjenosti.

Srednja in Vzhodna Evropa je v preteklosti veljala za del problema, s krizo se je pokazalo, da je več problemov drugje. Regija je razmeroma dobro prebrodila krizo. Kako to razlagate?

Pogled na Srednjo Evropo s te perspektive je zelo zanimiv. Na eni strani je Poljska, ki se je med krizo pokazala za odporno, kriza se je ni niti dotaknila. Tudi tedaj, ko je nemško gospodarstvo ali stagniralo ali počasi nazadovalo, je poljski bruto domači produkt še vedno rasel. Na drugi strani pa je Madžarska, finančna kriza jo je močno poškodovala, ker je bila prezadolžena in je imela velik del dolga v tujih valutah, ne v domačem forintu. Kriza jo je prizadela bolj kot večino zahodnoevropskih članic. Pravzaprav ne moremo reči, da obstaja kaka srednjeevropska izkušnja finančne krize, saj se je vsako od gospodarstev odzvalo drugače.

Češka se je odrezala kar dobro, kriza nas je do določene mere prizadela, a ne bolj kot denimo Nemčijo. Vsaka država ima samosvojo izkušnjo in lastno pot. V češkem primeru je relativno blaga recesija posledica dejstva, da smo številne finančne težave rešili že v devetdesetih letih. Tedaj smo imeli resno krizo bančnega sektorja, vlada je bila prisiljena nameniti ogromno denarja za reševanje bank in odtlej banke niso imele slabih dolgov, bile so kar zdrave. Češke banke so bile vedno konservativne glede investicij v nove finančne instrumente, derivative in podobno, temu niso bile izpostavljene in to jih je rešilo. Bančno reševanje in konservativna strategija sta nam torej pomagala.

Je presenečenje, da se je Srednja Evropa tako dobro odrezala, kot se je?

Vedno je presenečenje, če ne poznaš ekonomskih kazalcev. Srednjeevropska in vzhodnoevropska gospodarstva niso zelo zadolžena. Če pogledate njihov javni dolg, so številke dokaj nizke; ponekod so sicer visoke, vendar ne tako visoke kot v južnoevropskih državah. Toda gre tudi za reputacijo in za predsodke. Nekateri so pričakovali, da bodo tisti, ki so na vzhodu, imeli podpovprečne rezultate in preštevilne probleme. Kdor tako razmišlja, ne upošteva dejstva, da smo se pridružili EU, zaradi česar smo morali izvesti veliko bolečih reform. Drugače kot nekatere južnoevropske članice, ki jim tega ni bilo treba. Finančni sistem, ekonomija in državni aparat so lahko v nekaterih pogledih celo bolje pripravljeni na krizo kot finančni in državni sistemi v kaki od starih članic.

Vem, da je kompleksno vprašanje, toda kaj je pomenila postkomunistična tranzicija na evropskem vzhodu v preteklih 20, 25 letih?

Vsak od nas je šel skozi to, a vsak je šel po svoji poti. Večina pa je imela skupni cilj, temu pravimo »vrnitev v Evropo«. Ideja je bila, da smo vsi delili evropsko identiteto: verjeli smo, da so reforme, ki smo jih izvedli, potrebne za to, da ustvarimo moderne evropske družbe. Sposobni smo se bili marsičemu odreči, da bi to dosegli. To stremljenje povezuje tako različne države, kot so Estonija, Romunija, Bolgarija in Češka; je njihov skupni imenovalec. Obstajala je zelo močna volja političnih elit, naredile so vse, kar je bilo potrebno. Če pogledate ostale v Evropo, boste včasih opazili, da te zavezanosti ni. Seveda smo bili deležni pomoči, toda večinoma smo si morali pomagati sami, šele nato smo lahko pričakovali kaj asistence drugih. To je morda razlika med tranzicijo naših držav in ostalih.

Letos mineva desetletnica članstva v Evropski uniji, in če pogledamo te države scela, opazimo skupne značilnosti. So mlade demokracije, pa vendar na neki način utrujene. Naveličane so volitev, udeležba je nizka, očitno nerade prakticirajo demokracijo.

Nimam enostavnega odgovora. Za nas je demokracija relativno nova izkušnja. Naučili smo se demokratičnih praks, vendar ugotavljamo, da ni lahko. Demokracija potrebuje zrelost, ni dovolj, da se redno udeležuješ volitev, demokracija pomeni tudi reševanje problemov, vključuje sposobnost poslušanja nasprotnika, zmožnost, da nasprotnika ne demoniziraš. Bistvo demokracije je zavedanje, da tvoj nasprotnik ni smrtni sovražnik, nekdo, ki bi ga moral uničiti, ampak tisti, s katerim moraš gojiti dialog in se semtertja z njim tudi o marsičem strinjati. Gre skratka za demokratično kulturo. Imamo demokratične institucije, vendar smo šele začeli razvijati demokratično kulturo. Zato opažamo spodrsljaje demokracije, stvari ne delujejo, vlade so nestabilne in padajo, imamo stranke, ki jih vodi ena oseba, oligarhi na primer. To je opaziti povsod v regiji: tukaj, pri nas na Češkem, na Slovaškem. Na stvari lahko gledate z optimistične plati, rečete, da so stvar zorenja, učnega procesa. Hkrati pa bi vam kak pesimist rekel, da omenjene države morda niso zrele za demokracijo. Sem optimist, mislim, da bomo to dosegli, pomembno je, da izoblikujemo svoj lasten model. Ne moremo prevzeti demokratičnih institucij in demokratične kulture kot receptov, ki jih je mogoče uvoziti od Nemcev, Francozov, Američanov. Lahko nas navdahnejo z določenimi stvarmi, a glavnina nalog je domačih. Trajalo bo in treba je poiskati srednjeevropski model, ki bo drugačen od ostalih.

Prejle ste v zvezi s krizo omenili stereotipe. Se ti kljub vsemu krušijo? Zadnje čase je več slišati o razlikah med evropskim Severom in Jugom kot o Vzhodu. Standardna prtljaga vzhodnjakov je bila vedno negotovost. Se je to spremenilo zdaj, ko Srednja Evropa ni več bolnik EU?

To je stvar samozavesti. V Srednji Evropi opažamo države, ki so kar precej prepričane vase. Vse baltske države so članice evrskega območja, Poljska sicer ni članica, vendar je njena zunanja politika kar precej samozavestna. Nekatere srednjeevropske države se nimajo za zaostale, niso plašne in to je dobro. Nobenega razloga ni, da bi se sramovale. Problem Srednjeevropejcev in Vzhodnoevropejcev je bil, da so EU, h kateri so stremeli, pogosto percepirali kot razmeroma homogeno. Nanjo so gledali kot na celoto, videli so evropski način, ne Evrope različnosti in pluralnosti. Niso dosti razlikovali med Italijo, Portugalsko, Grčijo ali Finsko. Nakar so s članstvom dojeli, kako heterogena je pravzaprav osemindvajseterica in da so razlike med tako imenovanimi starimi članicami veliko večje kot med večino starih in novih članic. Zelo zanimivo je, da nismo povečali raznolikosti Unije tako zelo, kot so se bale nekatere stare članice, ki so trepetale pred našo pridružitvijo. Velike razlike so obstajale že pred našim članstvom. Jasno smo s seboj prinesli nekatere nove elemente, toda nismo zapletli procesa evropskega odločanja. Vse, zaradi česar je odločanje v Uniji zapleteno, je obstajalo že prej.

Kako je kriza vplivala na možnosti, da srednje- in vzhodnoevropske države postanejo članice evrskega območja?

To je odvisno od evalvacije naše sposobnosti in dosedanjih izkušenj evroobmočja. Za nekatere je evrsko območje kot prisilni jopič, menijo, da države s tem izgubijo nadzor nad lastno ekonomsko politiko, ker morajo slediti tisti politiki, ki je bila oblikovana s premalo upoštevanja njihovih nacionalnih potreb. Gre za skeptično zaznavo, ki meni, da je v času krize treba z včlanitvijo počakati. In obstaja nasprotno mnenje, da so gospodarstva, denimo češko in poljsko, tako zelo odvisna od evrskega območja, da si ne morejo privoščiti pretirano svoje ekonomske politike. Če niso članice, izgubijo priložnost oblikovanja ekonomske politike evroobmočja, od katere so tako ali tako odvisne. Razprave potekajo tačas na Češkem, aktualna vlada misli, da se je treba pridružiti čim prej. Imamo tudi skeptike, ki so prepričani, da je evropska kriza v teh okoliščinah preveč problematična. Sam razumem evropsko območje kot ekonomski in tudi politični projekt, zato se je treba pridružiti. Močne Evropske unije si ni mogoče predstavljati brez skupne valute. Nove članice območja bodo razvijale nove politike. Tisti, ki bodo ostali zunaj, se bodo naposled znašli na periferiji. Razprava je skratka ekonomska, vendar tudi politična in strateška.

Ali se spreminja mentalni zemljevid regije? Najprej smo jo poznali kot nekdanjo Vzhodno Evropo, zatem kot Srednjo Evropo, zdaj slišimo celo o severnoevropski pripadnosti Poljske. Zunanji minister Sikorski je pred časom izjavil, da želi biti Poljska del odgovornega evropskega severa, kar je seveda zelo politična oznaka. Kako je s temi pojmi?

Odvisno od države do države. Prihajam iz Češke in se ne sramujem srednjeevropske pripadnosti. Smo del Srednje Evrope in ne severne Evrope. Po drugi strani seveda razumem, zakaj minister Sikorski govori o evropskem severu, ker je Poljska z baltsko obalo deloma tudi intimno povezana z Baltikom, ki pripada severni Evropi. Oznake niso izključujoče; to, da si del Srednje Evrope, ne pomeni, da nisi tudi del evropskega severa. Za Češko je laže, mi pač ne moremo trditi, da smo del severne Evrope, ker ležimo v sredini Srednje Evrope. Obstajajo pa tudi različne konotacije. Ko danes govorimo o severni Evropi, ne namigujemo samo na geografsko lokacijo, temveč tudi na poseben model družbe, ki pomeni zrelo demokracijo, zelo egalitarno družbo in socialno državo. Nordijske družbe so pravične do svojih državljanov, skrbijo za dobre javne servise in zato jih spoštujemo, hkrati so globalno konkurenčne. Do določene mere delim to spoštovanje, vendar ne verjamem, da lahko rečemo, da bomo taki, kot so oni. Da si del Srednje Evrope, pomeni, da s seboj nosiš določeno intelektualno, politično in kulturno prtljago. Ne moreš presajati modelov iz severne, zahodne ali južne Evrope. To ne deluje niti za Češko niti za Poljsko, tudi ona je preveč srednjeevropska v tem pogledu. Prvi preizkus so davki. Če bi skušali pri Srednjeevropejcih vpeljati nordijske davke, nam ne bi uspelo, ljudje bi se jim izogibali, ne bi jih hoteli plačevati, goljufali bi. Imeti moramo sistem upravljanja, ki je sprejemljiv za naše družbe in prilagojen lokalnim razmeram. Lahko občudujemo nordijsko okolje, vendar v Srednji Evropi ne moremo ustvariti nordijskih družb.

Srednjo Evropo je težko definirati. Nekateri celo trdijo, da Srednja Evropa ne obstaja, da nima ničesar zares specifičnega. Bi vseeno poskusili z definicijo?

Ah, obstaja preveč definicij. Velik francoski ekspert za Srednjo Evropo Jacques Rupnik pravi: Povejte mi, kako definirate Srednjo Evropo, in povem vam, od kod ste. Definicije, ki se mi zdijo razumne, navajajo, da je to območje, ki vključuje štiri višegrajske države, zraven sta še Avstrija in Slovenija, deloma tudi Hrvaška. Obstajajo tudi nekatera ozemlja v Romuniji in celo Ukrajini, okolica Lvova recimo, ki so del Srednje Evrope. Če se osredotočimo na države in ne na regije, pa gre za našteto šesterico, ki tvori jedrno skupino.

Kaj pa Nemčija?

Nemčija je Nemčija. Seveda pomemben del Nemčije pripada Srednji Evropi, vendar so tudi deli, ki so spadali k zahodni Evropi, pripadali so velikim kulturnim centrom evropskega Zahoda: Köln, Trier, celotno Porenje. In potem seveda Prusija s Königsbergom, ki je bila Vzhodna Evropa. Današnja Nemčija ima svojo srednjeevropsko dimenzijo in ima zelo močno zahodnoevropsko razsežnost. Nemčija sega onkraj tega, je prevelika, da bi jo klasificirali kot članico ene same regije. Državam, ki tvorijo srednjeevropsko regijo, pa je skupno, da je vsem zelo veliko do Nemčije, zanje je pomembna partnerica. Sam jo kljub vsemu vidim kot državo, ki je geopolitično zunaj regije. Srednja Evropa danes pomeni grozd razmeroma majhnih držav, četudi lahko polemiziramo, koliko je Poljska majhna država. Z majhnostjo imam v mislih to, da so v Evropski uniji v bistvu samo tri zares velike države: Nemčija, Francija in Velika Britanija, vse druge so srednje velike ali majhne. Poljska je srednje velika, vendar v resnici ni velika evropska sila.

Že dolgo je tega, odkar je Peter Handke reduciral Srednjo Evropo na meteorološki pojem. Zdi se, da smo danes prišli dlje od tega, govora je vsaj o metafizičnih razsežnostih, srednjeevropskem duhu. Kako je s tem?

Ko govorimo o bolj subtilnih elementih, ne samo o političnih plasteh, je zelo pomembna dediščina avstrijskega imperija. To je globoko zaznamovalo naše kulture in način, kako gledamo na svet, kako razmišljamo o njem, čeprav smo bili dejansko veseli – in imamo veliko razlogov za to –, ko je 1918. razpadel imperij. Avstrijska zapuščina je za nas zelo pomembna, pa tudi občutek vmesnosti, umeščenost med velikimi centri moči, Nemčijo na eni in Rusijo na drugi strani. Vmesnost je del srednjeevropskega duha. Zanimiv madžarski mislec Istvan Bibo, ki je veliko pisal o Srednji Evropi, pravi, da so te države v principu del Zahoda, vendar so bile vedno na margini Zahoda. Večino svoje zgodovine so poskušale dohiteti Zahod in to počno že tisoč let. Pomembna implikacija je, da smo del Zahoda, vendar tudi del, ki se lahko vsake toliko časa odtuji od njega. Zahod je naša ključna usmeritev: ko se oziramo za novimi stvarmi, iščemo inspiracijo, tiste, s katerimi bi se radi kosali, venomer gledamo proti Zahodu. To je del naše srednjeevropske identitete. Pa vendar imamo z Zahodom nelahko razmerje in prav 20. stoletje kaže, kako težavni so bili ti odnosi – 50 let smo bili dobesedno odrezani od Zahoda. In to ni edinstvena izkušnja, podobne bi našli tudi v preteklih stoletjih.

Višegrajska skupina, Češka, Madžarska, Poljska in Slovaška, je ena redkih povezav znotraj Evropske unije. Kakšno je sodelovanje med četverico, koliko se zares dogovarjate med seboj?

Imamo nekaj posebnih projektov. Kar pa se tiče sodelovanja v Evropski uniji, obstajajo redne konzultacije pred vrhunskimi srečanji: četverica premierov se sestane, dogovarja se o prioritetah, o tem, pri čem bi bilo treba podpreti drug drugega. Sem ter tja poskušamo izoblikovati skupna stališča o nekaterih temah, ne bi pa rekel, da smo pri tem zelo uspešni. Saj veste, hudič je vedno v podrobnostih, strinjamo se lahko o veliko stvareh, ko pa pridemo do posamičnih predlogov, se običajno izkaže, da stališča ene države prizadenejo nacionalni interes druge. Nakar se strinjamo, da razumemo drug drugega, vendar se ne bomo do konca borili za skupno stališče. Višegrajke zelo redko nastopajo kot glasovalni blok, to ne deluje. Kadar pa ena od štirih kaj predlaga, ji druge prisluhnejo in poskušajo po najboljših močeh pomagati, da bi prišel predlog v zaključke evropskega sveta. Med nami obstaja zmožnost empatije, v skupini je bistveno več sposobnosti vživljanja v čustva drugega kot med državami izven tega kroga. Glavna dosežka skupine sta empatija in zaupanje.

Obstajajo pa tudi projekti, denimo tisti v okviru višegrajske fundacije, ki jo financira četverica in podpira raznovrstne znanstvene, kulturne, raziskovalne programe, ki potekajo v državah skupine, pa drugod na evropskem vzhodu. Uspelo nam je pritegniti zahodne donatorje, Švedsko, Švico, Nizozemsko, te financirajo projekte v Ukrajini in na Balkanu. Imamo tudi ambiciozen projekt skupne bojne enote. Pri številnih smo uspešni, nismo pa blok s skupnim stališčem. To je redkost. Sicer pa tega ni niti v Evropski uniji, nordijske države ali Beneluks ne delujejo tako.

Gre bolj za ad hoc koalicije?

Koalicije so precej fleksibilne, toda visoke stopnje zaupanja in občutka, ki ga imamo drug za drugega, ne bi smeli podceniti.

In medsebojno tekmovanje, ki ga je tu in tam mogoče opaziti tudi navzven?

Včasih se znajdemo v situaciji, ko vsakdo igra le sam zase: ko se pogovarjamo o razdelitvi denarja ali kandidaturah za visoke položaje. Ne velja pa to vedno, ob zadnjem evropskem svetu smo se vsi strinjali o Donaldu Tusku kot predsedniku. Tokrat ni bilo nikakršne tekme, kadar pa je, je običajno prijateljsko tekmovanje; zadeve ublažimo, strinjamo se, da se ne bomo strinjali. Tega ne vidimo kot nekaj, kar bi škodovalo komurkoli. Tesneje sodelujemo pri tistem, o čemer se lahko strinjamo, drugje ostanemo na različnih stališčih. Nič dramatičnega.

Mimogrede, mislite, da je Donald Tusk na čelu evropskega sveta dobra izbira?

Imamo ga za nekoga iz regije, to se nam zdi pomembno. Ker prihaja iz Srednje Evrope, prinaša s seboj tovrstno občutljivost, tega ljudje od drugod pač ne premorejo.

Ni preveč šibka, bleda figura?

Poljaki se s tem ne bi strinjali, kot premier je bil precej priljubljen. Ne bi rekel, da je brezbarven; kar se krize tiče, je govoril precej odkrito, zelo kritičen je bil v zvezi z Ukrajino, pred nekaj meseci je prišel na dan z lastnim evropskim energetskim načrtom. Ni nekdo, o komer ne bi ničesar vedeli. Morda je oseba, ki je običajno ne povezujejo z zelo močnim mnenjem, vendar je to lahko prednost. Predsednik evropskega sveta ni tisti, ki bi sam lahko imel močno mnenje in bi ga drugi samo potrdili. Prisluhniti moraš drugim in nato priti s svojo idejo, a tvoja temeljna naloga je poslušanje idej drugih voditeljev. Nisi predsednik, temveč primus inter pares. V tem pogledu vidim Tuska kot nekoga, ki bo verjetno bolj nepopustljiv kot Herman Van Rompuy. Slednji je bil odličen pošteni posrednik, pri Tusku bo najbrž več vodenja.

Če se še malo vrneva k višegrajkam: ali obstaja mehka moč višegrajske skupine?

Skupina si je naredila ime, pridobila sloves, in to je pomembno tudi zunaj Evrope. Evropske članice vedo, kje so Poljska, Češka, Madžarska, poznajo razlike med njimi, v Aziji ali Ameriki pa je Evropa bistveno manj transparentna. V tem oziru je višegrajsko sodelovanje umestilo Srednjo Evropo na zemljevid. Na letošnjem blejskem strateškem forumu je sodeloval mehiški udeleženec, Mehika je zelo zainteresirana za sodelovanje z višegrajkami. Stike imamo tudi z Japonsko, Korejo in drugimi, obstaja nekaj mehke moči, čeprav ne želim preceniti naše vloge. Skupina pomaga pri odpiranju vrat, pri prvih stikih, ko pa pridemo do resnih projektov, to običajno počnemo bilateralno.

Kriza v Ukrajini je razgalila razlike v skupini, četverica ima stališča precej vsaksebi. To smo opažali že prej, leta 2009, ob začetku finančne krize, so države imele različne poglede, nobene solidarnosti ni bilo opaziti. Mnogi se sprašujejo, ali ni format V4 izčrpan. Je ukrajinska kriza pokazala meje višegrajskega sodelovanja?

To je prekletstvo prevelikih pričakovanj. Ne morete pričakovati povsem skupinskega razmišljanja, to je lekcija ukrajinske krize in tudi poprejšnjih. Ne glede na vsa objektivna razhajanja, ki obstajajo glede Ukrajine in odnosov z Rusijo, se je četverica redno sestajala in imela skupna stališča o specifičnih zadevah, bolj že kakor EU. To je naša dodana vrednost. Kljub razlikam je rezultat kompromis, ki ga naposled dosežemo in ta ni docela prazen. V njem je več vsebine, kot je običajno premorejo evropski kompromisi. Obstajajo očitne razlike med Poljsko in Madžarsko ter državami, ki so nekje vmes, vendar je zunanjim ministrom in premierom na številnih sestankih v preteklih osmih mesecih uspelo priti do zaključkov, ki so dodali kak nov element. Znamo premostiti razlike, višegrajska skupna stališča niso pretirano podrobna ali zelo radikalna, vendar tega niti ne pričakujemo.

Kaj pa Poljska znotraj višegrajske skupine? Ali ni asimetrija prevelika? Poljska daje prednost weimarskemu trikotniku in navsezadnje tudi Češka včasih raje sodeluje z Nemčijo in Avstrijo kot v okviru omenjene četverice.

Stvari se ne izključujejo. Poljska je del višegrajske skupine, in kadar se z njimi dogovarjamo, smo včasih celo presenečeni, kako zelo pomemben je zanje ta regionalni okvir. Kar pa ne pomeni, da se bo omejila samo nanj, sodeluje v okviru weimarskega trikotnika in tudi z baltsko trojico. Podobno velja za Češko, ki v zadnjem času razmišlja o tem, da je treba razviti nove formate srednjeevropskega sodelovanja. Srednja Evropa je več od višegrajskih stikov, želeli bi pritegniti še druge države k nekakšnemu multilateralnemu srednjeevropskemu sodelovanju, predvsem Avstrijo in Slovenijo. Češka se ozira v to smer, gre za nekaj podobnega, kot počnejo Poljaki, ki so se pridružili formatu na severu ali povezavi s Francijo in Nemčijo.

V Sloveniji se vsake toliko časa začne zunanjepolitična razprava o tem, da je bila nepridružitev višegrajski skupini velika napaka. Vemo, da je bila Slovenija v devetdesetih letih vzvišena nad sodelovanjem. Je minula aroganca razlog, da je V4 zdaj zaprt krog?

Težko ocenjujem, ali je bila nepridružitev napaka ali ne, vsekakor bi se Slovenija tedaj lahko pridružila, če bi hotela. Zdaj pa ni več nobenega interesa ali volje za to, da bi skupino povečali. Razlogi so očitni. Smo krog, v katerem obstajajo intimnost, empatija in zaupanje, te reči je zelo težko razširiti. Na neki način se tudi bojimo, da je višegrajsko sodelovanje krhko, nimamo nobenih institucij, vse temelji na srečanjih, mehanizmih neformalnega usklajevanja. Ko bi nas bilo več, bi se to lahko razdrlo, izgubili bi, kar imamo. Tisto, kar nas povezuje, ni zelo otipljivo, zato nam ni do širitve. Ko govorimo o političnem povezovanju, o Srednji Evropi, Avstriji in Sloveniji, in to je pomemben strateški cilj, so bolj realistični komplementarni formati, ne pa širitev višegrajskega okvira. O tem zadnjem smo v preteklosti kar temeljito diskutirali in vedno je prevladal skepticizem do širitve višegrajske skupine.

Ekonomsko pa bi širitev skupine imela smisel, ali ne?

Nisem prepričan. Ekonomsko smo del skupnega evropskega trga, v tem oziru večje ne pomeni nujno tudi boljše. Ne vidim nobenih bližnjih ekonomskih učinkov, povezanih s širitvijo skupine.

Ker prihajate iz Češke, vas moram vprašati, kaj se dogaja s slavnim češkim evroskepticizmom. V času predsednikovanja Vaclava Klausa je bila vaša država razvpita po tem. V kakšni formi je evroskepticizem na Češkem zdaj, ko je trend opazen povsod v Evropi?

Je bistveno šibkejši kot prej. Sedanja vlada pač ni evroskeptična, eden njenih glavnih strateških ciljev je vključenost v vse možne evropske pobude. Ne bom trdil, da v vladajoči koaliciji ni evroskeptikov, obstaja del češke družbe in medijev, ki so skeptični do EU, zato poteka pri nas o tej temi obilo razprav. Prav zdaj smo začeli debato o evroobmočju in obstajajo mnenja enih in drugih. Današnja glavna politična orientacija je evropska in upam, da bo še močnejša, kot je. Evroskepticizem pa ostaja del češke politične krajine.