Mivka med listi knjige

Že veste, kaj boste brali letošnje poletje?

Objavljeno
29. julij 2016 14.08
Knjige na mobilnih knjižnih policah na kopališču Kolezija. Akcijo organizira Mestna knjižnica Ljubljana. Ljubljana, Slovenija 18.julija 2016. [Knjižnica ob vodi,knjige,branje,prosti čas,zabava,poletje,vročina,počitnice,vode,bazeni,kopališča]
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar

Ne verjamem, da se knjige delijo na težko in lahko literaturo, na tisto za na plažo in tisto za branje pred kaminom, na žensko in moško pisavo. Susan Sontag je nekoč lepo povedala, da pisatelje oziroma knjige, ki jih ljubi, deli na soproge in ljubimce. Klasiki izražajo vrednote soprogov, so resni, a zanesljivi, so spodobni in trezni, a včasih presenetijo, po zgodbi te vozijo počasi in varno kot po lepi vzpenjajoči se gorski cesti s čudovitim razgledom. Redko te pustijo na cedilu. Ko jih vzljubiš, jih imaš rad za vedno.

Žanrska literatura v nas zbudi drugačna čustva, podobna so tistim, ki jih razplamti ljubimec, pri katerem bolj cenimo temperament kot moralne vrednote. Z njim čas vedno tako hitro mine. Mnoge ženske pri ljubimcu, tako kot bralci pri tovrstni literaturi, tolerirajo sebičnost, nečimrnost, nezanesljivost – ki jih pri soprogu ne bi –, v zameno pa dobijo vznemirjenje in divje vrtinčasta čustva. Oprostijo mu slabo slovnico, obsesivnosti, laži, če z njim doživijo nevarna in napeta doživetja. Takšne knjige so kot vijugasta ozka cesta nekje nad Azurno obalo, po kateri se vozi brez omejitev hitrosti in kjer je sončni zahod vedno romantičen. Tako v življenju kot v umetnosti je najlepše, pravi Sontagova, če imamo soproga in ljubimca, klasiko in žanr, in velika škoda je, če smo prisiljeni izbirati med njima.

Ne verjamem niti v to, da bi človek moral izbirati med fizičnimi knjigami in elektronskimi bralniki; tisti, ki radi beremo, imamo radi čim več izbire. Nič ni lepšega kot v kovček, nekam med brisače in kremo za sončenje, odložiti velik kup še neprebranih knjig, ki bi jih človek najraje začel brati že v avtu ali na katamaranu, kot smo včasih na šolskem izletu pojedli že vse sendviče, še preden je avtobus speljal s parkirišča.

Velik užitek pa je tudi, ko lahko na majhnem jadranskem otoku na svoj elektronski bralnik naročiš katero koli knjigo iz Amazonovega vesoljstva in jo začneš brati že čez nekaj sekund. Imam dva bralnika: prvo, že skoraj retroverzijo kindla, ki ga ljubim in ki se zna na omrežje – na račun Jeffa Bezosa, lastnika Amazona – priklopiti kjerkoli in kadarkoli, ter najnovejšo različico kindla, ki je sicer manjši in ga lahko berem v temi, a deluje le na brezžični internet, brez katerega ne morem naročiti nobene knjige (naročanje na samotnem otoku torej odpade) in na katerega mi ves čas pošiljajo reklame, priporočila in me vabijo v knjižne klube, kjer bi lahko klepetala z drugimi bralci. S najnovejšim elektronskim bralnikom se zato nikakor ne morem spoprijateljiti, ker človek, ki bere, v resnici potrebuje samo eno stvar – mir. Zato je dopust najboljši čas za branje.

Všeč mi je ideja združenja nemških založnikov in pisateljev, ki so se povezali z letalsko družbo Condor, da vsem potnikom, ki so skupaj s knjigo, ki so jo kupili v kakšni od knjigarn in dobili tudi posebno nalepko, omogočajo, da imajo prtljago, težko en kilogram več od dovoljene teže. Tako se lahko kar dobro opremijo z dopustniškim čtivom. Čeprav je kilogram velikokrat premalo.

Bralce se da razveseliti na različne načine, tudi s knjižnimi priporočili. Nekaj zanimivih knjižnih moljev smo povprašali, kaj bodo brali letošnje poletje.

Saša Novak, raziskovalka na Institutu Jožefa Stefana

Kaj boste brali letošnje poletje?

Zadnje dni je bilo ob morju idealno vreme za branje. Izmenjevala sta se pretirana vročina, ko je bilo najbolje ostati globoko v senci, in neprijeten hlad z vetrom, ko je bilo spet čudovito poiskati miren kotiček in uživati v branju. Med prebranimi je Popolna akustika Darie Bignardi, v branju pa Marija Terezija (Franz Herre).

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in kaj bi v branje priporočili našim bralcem?

Ne vem, do kakšne mere je smiselno verjeti v naključja in koliko naključnosti je v tem, da mi je v zadnjem času prišlo pod roke kar nekaj knjig o taki ali drugačni drugačnosti. Vsem bi toplo priporočila Čudo (R. J. Palacio) – knjigo, za katero mi je žal, da je nisem prebrala že davno prej, v rani mladosti. Močan vtis sta name naredili tudi knjigi Giuseppa Catozzella Nikoli ne reci, da te je strah in Sibe Shakib Kamor se pride bog le zjokat. In še nekaj naslovov z mojega spiska dobrih knjig: Matjaž Kmecl: Nini, Polona Glavan: Kakorkoli, Cormac McCarthy: Cesta, Cameron West: Prva oseba množine, Gregor Majdič: Gabrijelov pasijon, Martin Amis: Časovna puščica.

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?

Najbolj usodna junakinja je bila pravzaprav osnovnošolska knjižničarka, ki me je spretno vodila v nove svetove in nehote ukrojila moje življenje. Knjiga o življenju Marie Skłodowske Curie se je v mojih rokah znašla ravno ob pravem času, da je skupaj s skrivnostno (prepovedano) stopniščno shrambo, polno stekleničk s kemikalijami, v meni ustvarila jasno željo za prihodnost.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?

Knjigo Roya Lewisa: The Evolution Man sem pred leti dobila v dar, in ker me je res nasmejala, sem jo kasneje tudi jaz še nekajkrat poklonila svojim prijateljem. Upam, da je že prevedena, če ni, pa res upam, da se je loti kakšen prevajalec. Seveda ne morem niti mimo dela Leto dni v Provansi, ki ga je napisal Peter Mayle. Še vedno se nasmejem, ko se spomnim mladeniča, ki je na letališču v L. A. sedel nasproti mene in se v kratkih časovnih presledkih hahljal v knjigo pred seboj. Ker sva malo pred tem knjigo prebrala oba z možem, sem iz načina mladeničevega smeha uganila, kaj v kakem trenutku bere.

Knjiga, h kateri se vedno vračate?

Redkokdaj se mi zgodi, da bi knjigo prebrala več kot enkrat. Črno skrinjico Amosa Oza sem prebrala na vlaku do Münchna. Tako me je prevzela, da sem jo nazaj grede prebrala še enkrat. Ker je knjiga večplastna, me je kasneje v ponovno branje pritegnilo še ozadje zgodbe, ki se dogaja med Izraelko in Palestincem. »Nekaj početi s parom rok« – je eno od pravil, ki si jih je zapisal njun mladoletni sin in ki mi pogosto pride na misel. Mag Johna Fowlesa pa je … magičen. Danes vidim to zgodbo kot primer neusahljive človeške lahkovernosti. Povejte nam novo verzijo zgodbe in spet ji bomo verjeli. Na neki način to potrjuje tudi Slaba znanost Bena Goldacra.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Zanimivo vprašanje, na katero ne najdem preprostega odgovora. Koščke sebe najdem v mnogih junakih prebranih knjig, še več pa je knjižnih junakov, ki bi jim želela biti podobna.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?

Pogosto me med branjem spreleti občudovanje pisateljskega sloga in tiha, neuresničljiva želja, da bi se znala podobno izraziti. Med večerjo s pisateljem ali pisateljico bi zato samo poslušala in opazovala. Kakšen je človek, ki tako razmišlja? Vesela pa bi bila tudi dolgega klepeta z upokojeno knjižničarko Marijo Mali, ki je bila moja najbolj zanesljiva vodička med dobrimi knjigami. Pogrešam njena stavka: »Ste brali tole? Res me zanima vaše mnenje.« S seboj bi vzela beležnico in si zapisovala.



Sanja Nešković Peršin, umetniška voditeljica ljubljanskega baleta

Kaj boste brali letošnje poletje?

Čaka me visok kup knjig, ki mi jih čez leto ni uspelo prebrati. Čez leto v glavnem berem literaturo, ki je vezana na moje delo, nastajanje programa in predstav. Na kupu so pa knjige: Alejandro Jodorowsky: Učitelj in čarovnice, Karl Ove Knausgård: Moj boj, Mabel E. Todd: Misleče telo, Orhan Pamuk: Naivni in sentimentalni romanopisec, Frédéric Beigbeder: Oona & Salinger, Cees Nooteboom: Raj izgubljeni.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in kaj bi v branje priporočili našim bralcem?

Moja poletja so najlepša na otoku brez elektrike, brez signala za telefon in internet. V tem okolju najbolj uživam v knjigah Jodorowskega, ki piše o tem, kako pomembni sta ustvarjalnost in domišljija. Brez ustvarjalnosti gre svetu danes zelo slabo. Knjiga spreminja načine dojemanja vsakdanje, utrujajoče realnosti. Priporočila bi tudi knjige Paula Austerja in Buñuelovo avtobiografijo Moj zadnji vzdihljaj.

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?

Kdo ne bi želel biti zaljubljen v doktorja Živaga, pesnika, ki neizmerno hrepeni po ljubezni, pa mu ta venomer spolzi iz rok! Revolucija je zanimivo in kruto obdobje sosledja zgodovinskih dogodkov, ki pa posamezniku s poetičnimi ideali o ljubezni ne prizanaša. Zato je prav ljubezen v takšnih trenutkih, če želimo »preživeti«, nujna.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?

Knjiga Slučaj Danijela Ivanoviča Harmsa vsebuje zgodbe, ki so nepredvidljive in neizmerno duhovite. Všeč mi je nadrealističen in absurden humor, zato imam rada tudi pravljice za mlajše od treh let Eugenia Ionesca. To so pravljice za tiste, ki vedo, da obstaja še kaj drugega kot običajen opis ljudi, stvari in dogodkov.

Knjiga, h kateri se vedno vračate?

Knjiga Andreja Tarkovskega Ujeti čas mi je bila zmeraj inspiracija za ustvarjalne procese. Skozi razmišljanje o filmu, delu in življenju nas popelje na vznemirljivo popotovanje o bistvu njegovega dela. Pogled na njegov svet intimizma je ujet v »zrcalo« idej, misli, ki nam dajejo moč, da se je vredno »žrtvovati« za umetnost.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Haruki Murakami, ki v knjigi O čem govorim, ko govorim o teku pravi, da se je veliko naučil s tem, ko je premikal svoje telo in doživljal trpljenje kot svojo izbiro.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?

Zagotovo z nekom, ki ima smisel za humor in bi mi z njim ne bilo dolgčas. Mogoče bi bilo zanimivo, da bi bila na večerji skupaj s piscem in njegovim glavnim junakom, na primer s Franzem Kafko in njegovim Josefom K. Prepričana sem namreč, da ljudje, ki so na prvo žogo zagrenjeni in duhomorni, v sebi skrivajo obilo nevsakdanjega humorja.

 

Damjan Zorc, diplomirani anglist, prevajalec in bloger

Kaj boste brali letošnje poletje?

Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja, Joyce Carol Oates: Črna voda, Stephen King: Finders Keepers, Aldous Huxley: Krasni novi svet, Knut Hamsun: Glad, Roald Dahl: Čarovnice, Matilda, Robert Galbraith: Po poti zla, Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja, Marion Zimmer Bradley: The Mists of Avalon, Boštjan Videmšek: Na begu.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in kaj bi v branje priporočili našim bralcem?

Haruki Murakami: Norveški gozd. Zgodbo, tako kot večino zgodb, sem pozabil, toda spomnim se, da sem bil po branju zaljubljen v zrak, v vse okoli sebe. Kar nekaj časa me je držalo. Morda s tem odgovorim tudi na tretje vprašanje.

Priporočam: Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba, Paolo Giordano: Črnina in srebro, Goran Vojnović: Figa, Herman Koch: Večerja, Kristian Novak: Črna mati zemla, John Le Carré: Zvesti vrtnar, Ken Follett: trilogija Stoletje, Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti, Keith Lowe: Podivjana celina, Michal Viewegh: Igra na izločanje.

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?

Še čakam.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?

Knjižna izdaja scenarija za Tarantinov film Šund. V nekem obdobju sem znal skoraj vse dialoge na pamet. Smešno za umret. Tej zgodbi je tesno za petami – v slogu skladbe Born Slippy skupine Underworld – Trainspotting Irvina Welsha.

Knjiga, h kateri se vedno vračate?

Del knjižne police imam namenjene knjigam, ki so me zaznamovale v določenih obdobjih. Med njimi so tudi Beckettov Čakajoč Godota, zbrana dela Edgarja Allana Poeja, Jaz, legenda Richarda Mathesona, On Writing Stephena Kinga, Sramota J. M. Coetzeeja, Odrešitev Jamesa Dickeyja, The Seventh Scroll Wilburja Smitha, Špeh na kruhu Bukowskega, Izganjalec hudiča Williama Petra Blattyja, Manj kot nič Breta Eastona Ellisa in Intimnost Hanifa Kureishija.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Oče iz McCarthyjeve Ceste.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?

Povabil bi dva. Edgarja Allana Poeja in Stephena Kinga. Oba me spremljata že skoraj vse življenje in zanimivo bi bilo videti, kako bi se odvijalo, če bi dva velikana tega kova sedela za isto mizo. Sumim, da bi prav King klecnil pod težo strahu in spoštovanja.


Polona Balantič, novinarka uredništva oddaj o kulturi RTVS

Kaj boste brali letošnje poletje?

Zagotovo bom še enkrat tako zaradi službe kot sebi v zabavo prebrala Shakespearjevega Riharda III., tragedijo o domnevno največjem zlobnežu med angleškimi kralji, ki pa je odličen prikaz izvora zlobe v osebnih kompleksih. Ravnokar sem končala zadnji roman Umberta Eca Nulta številka in čaka me še njegov Skrivnostni plamen kraljice Loane. Sicer pa berem tudi knjigo o eni najbolj fascinantnih oseb britanske politike, Benjaminu Disraeliju. Jud brez univerzitetne izobrazbe, pisatelj, ljubitelj boemskih oblačil in zelo verjetno gej po vseh pravilih sploh ne bi smel biti uspešen v političnem svetu viktorijanske Anglije, pa je postal celo premier in zaupnik kraljice Viktorije. Na seznamu je še Žalost Belgije Huga Clausa, ki je kot zgodovinski roman sijajna in menda tudi zabavna freska Belgije v prvi polovici 20. stoletja. Nekje vmes morda preberem še kaj od Krleže, ker poskušam v zadnjem času malo bolj sistematično brati jugoslovanske klasike. Sem pač generacija, ki je to poglavje v literarni zgodovini že preskočila.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in kaj bi v branje priporočili našim bralcem?

Če razmišljam o poletju, ki bi ga res zaznamovala ena knjiga, se ga ne spomnim. Se pa spomnim poletja nekje bolj na začetku študentskega obdobja, ko sem enega za drugim brala fantazijske romane o dogajanju na ploščatem svetu Terryja Pratchetta – Discworld Series. Predvsem zato, ker takrat še nisem naročala knjig po spletu in sem kar naprej hodila v Konzorcij preverjat, ali so že dobili kakšno novo knjigo iz serije. Vsekakor bi priporočila (malo seveda tudi zaradi dogajanja v zadnjih mesecih) vznemirljivo knjigo Mika Davisa Budov voz – kratko zgodovino avtomobila bombe, torej orožja, ki ga avtor imenuje »letalska sila za reveže«. Knjiga se bere kot kriminalka. Podobno kratkočasna in zabavna je kulturnozgodovinska študija o tem, kako so ljudje skozi zgodovino preživljali noč, to »neizogibno zlo človeštva, našo najstarejšo in najmučnejšo grozo«, kot v knjigi Ob zatonu dneva zapiše avtor A. Roger Ekirch. Podobno fino zgodovinopisje za prosti čas je tudi domača študija Zgodovina morale – Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo avtorja Dušana Kosa. V branje bi zagotovo priporočila še Ecovo Nulto številko in Beigbederov roman Oona & Salinger, o veliki ljubezni med pisateljem J. D. Salingerjem in hčerko dramatika Eugena O'Neilla.

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?

Huh, težko reči … Ampak verjetno me nikoli ni več nihče tako navdušil kot Phileas Fogg iz Vernovega romana V 80 dneh okoli sveta. Je bilo pa to že davno …

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?

Zagotovo Futuristična kuhinja: Kosilo, ki je preprečilo samomor F. T. Marinettija in Fillia. Gre za niz receptov in anekdotičnih pripovedi, s katerimi se Marinetti odloči revolucionirati kuhinjo, torej temelj vsakdanjega življenja; predvsem se futuristi odločijo, da morajo ukiniti špagete, jed, ki po njihovem prepričanju duši voljo, duha in bojevitost Italijanov.

Knjiga, h kateri se vedno vračate?

Pravzaprav nimam knjige, h kateri bi se vedno vračala. Knjiga, o kateri največkrat razmišljam in jo odprem, pa je Čarobna gora Thomasa Manna. Pa ne znam čisto dobro razložiti, zakaj. Morda zaradi atmosfere v njej, saj se zdi, da se vse dogaja nekje med realnostjo in pravljico, kjer je (skoraj vse) možno.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Jane Austen sicer ni moja najljubša pisateljica, ampak vedno znova se zalotim, da se z njenimi liki najbolj identificiram. Morda tudi zato, ker me strast do predviktorijanske in viktorijanske Anglije kar noče zapustiti. Tako da, ja, morda je klišejsko, ampak dejansko moram izbrati Elizabeth Bennett iz romana Prevzetnost in pristranost. Od resničnih oseb, o katerih so napisali več biografij, pa bi gotovo izbrala Gertrude Bell, arheologinjo in pustolovko, ki je močno vplivala na oblikovanje geopolitične podobe Bližnjega vzhoda po prvi svetovni vojni.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?

Prva izbira za večerjo bi bil eden od začetnikov dadaizma Hugo Ball ali, morda še bolje, kar cela druščina pesnikov iz Cabareta Voltaire. Taka večerja bi bila verjetno zadostna 'doza' resničnega nadrealizma za vse življenje; in morda bi za kuharja lahko povabili Marinettija, saj je bil v času ustanovitve dadaizma kot član lombardijskega kolesarskega polka nameščen v Alpah, torej razmeroma blizu Züricha (hehe). Druga izbira je seveda Benjamin Disraeli, da bi iz prve roke izvedela, kaj se godi in kako biti uspešen v zakulisju britanske politike in dvora. Mehanizem verjetno tudi danes ni dosti drugačen.



Filip Drnovšek Zorko, prevajalec

Kaj boste brali letošnje poletje?

Sem velik oboževalec znanstvene fantastike in fantazije in z veseljem pričakujem nadaljevanji dveh serij, ki sta mi še posebej pri srcu: The Guns of Empire Djanga Wexlerja, ki izide avgusta, in The Thorn of Emberlain Scotta Lyncha, ki izide septembra. Obe sta četrti knjigi v seriji in obe se mi zdita odličen primer tiste vrste moderne fantazije, ki je Tolkiena že zdavnaj pozabila in se ukvarja s sodobnimi temami.

Trenutno pa berem tretjo knjigo v trilogiji – spet serija, tako je pač, če bereš ZFF – Alistaira Reynoldsa, Poseidon’s Wake, ki se razvija na ravni stoletij. Gre v bistvu za družinsko sago – vsaka knjiga po vrsti se ukvarja z drugo generacijo.

Seveda pa nikoli ne berem le ene knjige, torej imam v ozadju tudi monumentalni kitajski roman Cao Xueqina Sanje rdečega paviljona (v nekaterih prevodih tudi Zgodba kamna). Včasih je prav pomirjujoče brati knjigo, za katero se zdi, da je res nikoli ne bo konec.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in kaj bi v branje priporočili našim bralcem?

Težko rečem, saj vsako poletje preberem veliko knjig. Z veseljem pa priporočam. Po naključju sem do zdaj omenil samo moške avtorje, torej dajmo se zdaj zadržati pri ženskah. V naši družini velja Ursula K. Le Guin za prvotno pisateljico. Kdor še ni prebral njenih klasičnih romanov: The Left Hand of Darkness in The Dispossessed, poleg teh pa še serijo Earthsea, ne more reči, da pozna žanr ZFF. Za poznavalce bi pa priporočil tudi njene kratke zgodbe, še posebej zbirko The Birthday of the World.

Nadaljujmo s Susanno Clarke, avtorico Jonathan Strange and Mr. Norrell, ki se dogaja v času napoleonskih vojn. Prva in zadnja knjiga, ki naredi iz čarovnikov dolgočasne, nemagične zgodovinarje in le ena od najbolj zanimivih knjig zadnjih let.

Zadnje čase se pogosto obračam tudi k Hilary Mantel in njenim zgodovinskim romanom. Najbolj znana je zgodba o Thomasu Cromwellu (Wolf Hall in Bring Up The Bodies, obe nagrajeni z bookerjem), skoraj bolj všeč pa mi je knjiga o francoski revoluciji, A Place of Greater Safety, kjer nam postanejo glavni liki revolucionarjev, Robespierre, Danton in Desmoulins, kot prijatelji in hitro pozabimo, kako se zgodba dejansko konča, dokler je ni kar naenkrat tragično dokončno konec.

Ko se je japonska pisava še razvijala, je veljala za žensko pisavo – moški so pisali s kitajskimi znaki. Tako se je zgodilo, da je skoraj vsa stara japonska literatura delo žensk. Princ in dvorne gospe (Murasaki Šikibu) velja za prvi roman. Za takšne, kot sem jaz, ki se jim ne da soočiti z vsemi tisočimi stranmi, pa priporočam The Pillow Book. Gre za kombinacijo dnevnika in beležnice, kjer je dvorna dama Sei Šonagon zapisala vsakdanje detajle življenja na cesarskem dvoru na prelomu prvega in drugega tisočletja.

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?

Pravzaprav se najbolj zaljubim v knjige, ne v posamezne like. Če pa malo razmislim … Morda v Šeherezado, seveda so največje ljubezni otroške. Šele kot odrasel sem razumel, da Tisoč in ena noč ni zbirka zgodb, ampak ena sama dolga zgodba o tem, kako lahko spretna ženska iz tirana naredi modrega kralja.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?

Ne vem. Kakšna knjiga, ki se poigrava z žanrom, bi rekel, teh je pa ogromno.

Knjiga, h kateri se vedno vračate?

Čeprav sem jo bral le enkrat, pogosto razmišljam o Calvinovi knjigi Če neke zimske noči popotnik. Do srca mi prodre frustracija, ki jo čuti junak: vsakič, ko misli, da je našel prav takšno knjigo, kakršno hoče, se mu spet izmuzne … Še posebej se me je dotaknilo poglavje, v katerem Ljudmila opisuje roman, ki bi ga rada brala, jaz pa zraven samo kimam: ja, točno, jaz tudi. In v naslednjem poglavju se začne prav takšen roman, na koncu pa ga seveda ni več. Je kdo že kdaj poskusil nadaljevati te nekončane knjige? Ne zdi se mi pametno, si pa predstavljam, da bi se kakšen avtor težko uprl ...

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

R2-D2. Kdor bi se rad skregal glede besedice »literarni«, naj se zmeni s stotimi knjigami Star Wars, ki sem jih bral kot otrok.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?

Prvo kandidatko sem že omenil – Le Guinova. Preživela je zlato dobo znanstvene fantastike, in to ne samo kot ženska v pretirano moškem žanru, temveč kot ena najbolj uspešnih avtorjev katerega koli spola; le predstavljajte si, kakšne zgodbe bi pripovedovala. Seveda bi se pa z veseljem pomenil s kakšnim že dolgo mrtvim avtorjem. Le kaj bi si mislil, če bi vedel, da ga še vedno berejo? Joj, mene bi kap zadela – a res? Tudi tisoč let pozneje? Moj bog, če bi le vedel, bi napisal boljšo knjigo ...



Jaša Koceli, gledališki režiser

Kaj boste brali letošnje poletje?

Berem lucidni vizualni priročnik Kako nastane strip Scotta McClouda, o pisanju in življenju: On Writing Stephena Kinga, o pripovedovanju zgodb: Into The Woods Johna Yorka, o spominih na otroštvo: Otroštvo, Mihe Mazzinija, o urbanem peklu: Sin City Franka Millerja, nekaj let pa sem zbiral pogum, da sem se končno podal v lov za najlepšim najdaljšim stavkom: Infinite Jest Davida Fosterja Wallacea.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in kaj bi v branje priporočili našim bralcem?

Na potovanju po Kolumbiji sem s prebiranjem Márquezovih avtobiografskih zapisov in Stotih let samote ugotavljal, da se najbolj neverjetne stvari v romanu vedno zgodijo zares, povedo pa jih lahko samo izbranci. 

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?

Blizu mi je Katsimbalis iz potopisa Henryja Millerja Kolos iz Maroussija, saj pooseblja vso paradoksalno lepoto Grkov. V svoji najboljši izdaji imajo silovito moč nad življenjem, ki jo globoko občudujem.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?

Da bi se prav krohotal, se nazadnje spomnim prve polovice knjige kratkih zgodb Irvina Welsha Pogreto zelje. Ali pa morda knjiga pesmi Nisem Dušana Jovanovića. 

Knjiga, h kateri se vedno vračate?

V mislih k mnogim, v branju skoraj nikoli. Kot bi se bal, da zlomim urok. Vedno v iskanju nove najljubše.  

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Upam, da nobeden.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?

Groza bi me bila srečanja z avtorjem knjige, ki me je pretresla. Tega si res ne bi želel.



Zdravko Duša, bivši urednik Cankarjeve založbe

Kaj boste brali letošnje poletje?

Končujem izbor za knjigo besedil o Tolminski in to usmerja tudi branje. Sploh ni dolgčas, veliko brskanja, nobenih velikih presenečenj, a prijetna odkritja. Odvije se pisana zgodba nekega trga z okolico, majhnih špetirjev in vsega, kar zapiše trška inteligenca, izpod baročnih stilizmov Ivana Preglja se včasih zasveti tolminska iskrivost, na katero prej nisi bil pozoren, in potem tisto grozno razdejanje, prva svetovna vojna, ki jo domačini opisujejo s strpnostjo in celo rahlim humorjem. Ko odvihrata naprej obe vojni, pa ena sama narava, haikuji o naravi in zgodbe o hipijih in ribičih.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in kaj bi v branje priporočili našim bralcem?

Zgodilo se mi je, ko sem bral rokopis Oštrigece Marjana Tomšiča. Prav lebdel sem še kak mesec po branju, seciral sem jo, skušal sem razdreti tisto igračo, da bi videl, kje me je nategnil, po domače rečeno, pa še danes ne vem. Poletje je čas za razvajanje z zahtevnejšimi knjigami, s poezijo … Če vam je ušla med letom, preberite knjižico Koristnost nekoristnega Nuccia Ordina, guštirajte se s kako dobro biografijo, recimo Tolstojevo od Pavla Basinskega. Namesto klasične detektivke pa vzemite dosti bolj napeto Nafto Piera Paola Pasolinija.

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?

Vinca iz Zelenega žita. To je romanček francoske pisateljice Colette o prvi ljubezni in prvem ljubezenskem izdajstvu. Danes je najbrž že izgubljen tudi v knjižnicah, takrat, v zeleni puberteti, pa sem kako sezono ali dve sladko trpel z najstnico Vinco, ki ji je nekje na počitnicah ob morju zrelejša ženska bolj konkretno navlekla njenega otroškega prijatelja Phila …

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?

Zapiski Gerte Kuper in Skrivni dnevnik Janeza Drnovška, Marko Zorko.

Knjiga, h kateri se vedno vračate?

Nimam take usodne knjižne ljubezni. Pridejo pa obdobja, ko se začnejo kupčkati naslovi izpod spomina in oddajati signale, in potem greš preverjat. Trenutno je to Cankar in, recimo, socialni realisti; ne gre mi iz glave, zakaj je v teh neprijaznih in primerljivih časih tista njihova socialna empatija tako anatemizirana. Kdo se je motil: oni ali mi?

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Dobra provokacija. Ampak recimo – blizu so mi postave iz literature tam po drugi svetovni vojni, Frischev Stiller ali Homo Faber, danes je vzniknil Stoner. Liki, ki so »neliterarni«. Najmanj programirani in urejeni, sivi, konkretni. Dolgočasni, pravzaprav.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?

S Hanifom Kureishijem, napol Pakijem (lahko bi prisedel tudi Rushdie), ki je opisoval urbano integracijo Azijcev pa tudi že prve povratne sunke muslimanske rekulturacije. Me res zanima, kako doživlja tole, kar se dogaja danes.