Tiskane izdaje
Danilo se je. Jutro je bilo ledeno mrzlo, vetrovno in vlažno. Morje je bilo razburkano, a ne toliko kot prejšnje dni, ko so na otoku vladale skoraj arktične razmere. Mednarodne reševalne ekipe v vasici Skála Sikaminéas na severu Lezbosa so že odplule iz majhnega pristanišča. Njihove satelitske naprave so pokazale, da je bilo na poti iz Turčije v smeri pitoreskne vasice, ki leži pod zasneženimi hribi, pet čolnov z begunci.
Ko so reševalci odhajali na morje, so vedeli, da jih čaka težak dan. Tudi sami so bili na robu noči. Januar je bil namreč peklenski mesec. Ves čas so bili v vodi. Rešili so več sto življenj, a na poti iz Turčije v Grčijo je v slabih štirih tednih umrlo 170 beguncev.
Morje je premetavalo reševalne čolne. Veter je omrtvičil neprespane obraze reševalcev iz španske nevladne organizacije Proactiva Open Arms, ki jo sestavljajo sami izkušeni reševalci iz vode – večinoma s katalonskih in baskovskih plaž. Hitro so pripluli do prvega gumijastega čolna, na katerem je bilo 56 beguncev. Večinoma žensk in otrok. Bili so premraženi; komaj so se premikali. A do grške obale ni bilo daleč. Motor na njihovem čolnu je še deloval. Reševalci so jih pospremili do obale, tam jih je čakalo ducat prostovoljcev in humanitarnih delavcev. Na bližnji blatni cesti jih je že čakalo reševalno vozilo. Nekaj avtomobilov je imelo prižgane motorje – če bi bilo izčrpane in premražene ljudi treba takoj odpeljati v bolnišnico. Ko se je begunski čoln približal obali na kakih sedemdeset metrov, so se prostovoljci in humanitarci podali v mrzlo vodo, proti čolnu. Matere v ponarejenih reševalnih jopičih so jim kriče izročale svoje otroke, med katerimi so bili tudi le nekaj mesecev stari dojenčki. Urugvajski reševalec je čoln lastnoročno porival proti kopnemu. Potem so reševalci iz čolna pomagali ženskam in starcem. Moški so prijeli prtljago. Ni minilo deset minut in vsi so bili na kopnem.
»Pomagajte, prosim …«
»Končno! Končno! Grozno je bilo … Ne čutim ne rok ne nog. Tako me še v življenju ni zeblo,« je odleglo gospe iz opustošenega Homsa, ki je s hčerama nekaj časa živela v begunskem taborišču v Turčiji. Bila je popolnoma premočena. Drgetala je in oprezala za svojima deklicama, ki so ju prostovoljci vseh dežel poskušali ogreti. Punčki sta jokali. Niti približno jima ni bilo jasno, kaj se dogaja. Čutili sta le bolečino. Če ne drugega, je popustil vsaj strah. Starejša begunka se je nenadoma zrušila na tla. Palestinski zdravnik ji je priskočil na pomoč. Bila je podhlajena, dehidrirana in v šoku.
Ena izmed mater mi je v roke izročila svojega dveletnega sina. »Pomagajte, prosim …« Dete je bilo povsem otrplo in mokro. Preveril sem srčni utrip. Odleglo mi je. Deček je na poti ostal brez čevlja. Pomrznjeno nogo sem mu povil s folijo, ga malce zmasiral in ga izročil medicinski sestri, ki je imela polne roke dele. Dečkova mama je jokala.
Prostovoljci so begunce odpeljali v bližnji kamp, kjer je švedska nevladna organizacija Lighthouse Relief postavila improviziran namestitveni center. Skupaj s poljsko bolnišnico, kuhinjo in manjšim skladiščem oblačil in čevljev. Moški so iz žepov izvlekli mobilne telefone in se poskušali ogreti ob ognju. Domačini so premraženim prišlekom delili vroč čaj in pecivo.
Reševalne ekipe so krenile nazaj na morje.
Rutina?
Begunci na Lezbos prihajajo že več kot deset let. Foto: Yannis Behrakis/Reuters
* * *
Potem ko so reševalci in prostovoljci oskrbeli begunce iz vseh petih čolnov, ki so pristali na obali ob vasici Skála Sikaminéas, se je ozračje sprostilo. Pisana mednarodna zasedba humanitarcev, ki skoraj v celoti (p)opravljajo naloge države in Evropske unije, je v majhnem vaškem pristanišču sedla na zimsko sonce. Niso veliko govorili. Bili so preprosto preveč utrujeni. Poglobljeni v svoje misli so pili kavo in si podpirali težke glave.
Medtem je v improviziranem kampu zazvonil alarm. Na pomoč je z bližnje plaže Kagia poklicala domačinka, ki je med sprehajanjem psov naletela na naplavljeno telesce. Zdravnik Mustafa je z nekaj prostovoljci stekel proti plaži.
Za drobnega dečka je bilo prepozno.
»Prvič se je zgodilo, da sem na plaži našla truplo. Do zdaj sem velikokrat mislila, da se ljudi, ki jih je naplavilo, ne da rešiti, a reševalci so rešili še prav vse. To se lahko zgodi komur koli. Tukaj je to že del življenja. Včasih ribiči človeška trupla ujamejo v mreže. A vseeno se človek ne more pripraviti na to, kar sem danes videla. Na neki način je bolje, da sem dečka našla jaz in ne kdo drug, saj sem medicinska sestra,« je pretreseno povedala Marit.
* * *
Skupina sirskih beguncev je stala ob svežih grobovih. Udeležili so se pogreba enega izmed tistih ljudi, ki je na pragu Evrope umrl med begom iz vojne. Presunljiv ženski krik je zapolnil temačen prostor. Ptice so se splašile in odletele. Ob pokopališču je stal bager, s katerimi domačini kopljejo sveže grobove.
Vsak dan.
Mestne oblasti v Mitiliniju so morale lansko jesen poiskati lokacijo za novo pokopališče. Na starem, visoko nad mestom, je namreč zmanjkalo prostora. Zapolnili so ga grobovi beguncev. Številni brezimni, nekateri označeni le s hladnokrvnimi oznakami Afganistanec 1, Afganistanec 2 … Afganistanec 5.
Septembra lani je prostora zmanjkalo tudi v lokalni mrtvašnici. Begunska trupla so morale lokalne oblasti hraniti v zabojnikih in hladilnih tovornjakih. Kot sredi najhujših vojn. Le da množično grobišče ne leži v Alepu, Darfurju ali Demokratični republiki Kongo, ampak sredi Evrope.
Sredi Evrope, kjer poteka vojna proti beguncem.
Tudi na novem pokopališču, ki so ga oblasti posebej za begunce postavile nekaj kilometrov od registracijskega in namestitvenega centra Moria, je veliko grobov neoznačenih.
Foto: Angelos Tzortzinis/AFP Photo
* * *
»Lani je prek Lezbosa v Grčijo – in s tem v Evropsko unijo – vstopilo okoli skoraj pol milijona beguncev in migrantov. A otok je zdržal. Pokazali smo človeški obraz. Pokazali smo, da je mogoče pomagati,« mi je v poznih večernih urah v svoji pisarni povedal župan Mitilinija Spiros Galinos. »Grčija je veliko pretrpela. Od vseh držav v EU smo najbolj trpeli zaradi gospodarske krize, najbolj pa smo, daleč najbolj, izpostavljeni tudi zaradi begunske krize. A za nas na Lezbosu to ni nič novega. Begunci sem prihajajo že več kot deset let. To je postal del našega življenja in vse bolj tudi identitete,« je nadaljeval župan, sicer nekdanji atlet. Moti ga, če ga ljudje sprašujejo, kako veliko škodo zaradi množičnega prihoda beguncev in migrantov plačuje otok. »Borimo se za človečnost. Smo na frontni črti. Reševanje življenj mora biti absolutna prednost. Kot župana me ne skrbi za gospodarstvo ali za turizem. Vsi smo ljudje. Naša naloga je – pomagati. Ključ je v solidarnosti. Prebivalci Lezbosa nas vse skupaj učijo, kaj pomeni biti human. Evropa to ni,« je nadaljeval župan, ki je sprva nasprotoval prihodu beguncev, potem pa spoznal, kako strašno kalvarijo imajo za seboj, in jim na stežaj odprl vrata.
Kaznovanje Grčije
Načrt Evropske unije, da v šestih tednih Grčijo (začasno) izključi iz sicer tako ali tako hitro izginjajočega schengna in zapre makedonsko-grško mejo, če Atene v tem času ne ustavijo begunskih poti iz Turčije, ga je močno razburil. »To je krivično. Naše kapacitete so omejene. Podhranjeni smo tako finančno kot kadrovsko. Čolnov ne moremo ustaviti. To je absurd! Kje se je izgubila logika? Problem je v Turčiji, ki ji je Evropska unija dala veliko denarja, in ne pri nas,« se je jezil župana Mitilinija. Prepričan je, da bo nov evropski načrt, za katerega je zaslužen tudi predsednik slovenske vlade Miro Cerar, odprl nove tihotapske poti in »nagradil« kriminalne združbe, beguncem pa še bolj zagrenil življenje. »To nikakor ni rešitev … Poglejte, tu na otoku je ogromno prostovoljcev z vsega sveta. Rešujejo življenja, ponujajo humanitarno upanje. Resda je včasih vse skupaj malo kaotično, a ti ljudje so dokaz, da je mogoče pomagati. Ljudje so pred svojimi vladami. Mar ni to lepa definicija demokracije?« se je zasmejal Spiros Galinos.
* * *
V ponedeljek popoldne je bilo nebo nad Lezbosom tako modro kot sredi poletja, a mraz ni popuščal. Dva kilometra od otoškega letališča so se v centru Pikpa, kjer so nastanjeni najbolj ranljivi begunci, ki zaradi različnih razlogov in okoliščin ne morejo nadaljevati svoje poti, zbrali ob vegetarijanskem kosilu. »Mi smo primer dobre prakse. A le zato, ker državne in evropske institucije ne delujejo,« je dejala Dimitra Ipioti, ena glavnih organizatork v centru, v katerem so nastanjeni invalidni in hudo bolni begunci, matere samohranilke z več otroki in mladoletniki, ki so se na pot proti obljubljeni deželi podali sami.
Foto: Giorgos Moutafis/Reuters Pictures
V centru je kljub pretresljivim osebnim zgodbam njegovih začasnih in tudi bolj trajnih prebivalcev vladalo prešerno razpoloženje. Otroci so igrali nogomet. Ženske na invalidskih vozičkih so šivale. Šestnajstletni Pakistanec je igral na kitaro in si, obrnjen proti soncu, mrmral neznano besedilo. Starec je urejal vrt pred eno od lesenih koč, kjer so bili nastanjeni begunci. Prostovoljci, ki so že končali s kosilom, so postavljali ali popravljali šotore, ki so bili v celoti narejeni iz gumijastih čolnov, s katerimi ljudje prihajajo na otok. Lesene in aluminijaste plošče se uporabijo za ogrodje in stene, guma za streho. Popolna reciklaža.
»Že dolgo je jasno, da naš center ni začasen. Tu smo, da ostanemo. Zdaj so se razmere vsaj malo umirile, saj v center več ne prihajajo prosilci za azil. Razdelili smo si delo. Naša skrb je zdaj v celoti namenjena najbolj ranljivim beguncem,« je med nervoznim kajenjem povedala Dimitra, sicer medicinska sestra, ki je bila po tem, ko so jo odpustili, poldrugo leto brezposelna. Ves ta čas je kot prostovoljka pomagala beguncem. Zdaj je v centru Pikpa tudi uradno zaposlena. Življenje je veliko lažje. Ne samo za njo – tudi za druge aktiviste. Lokalna skupnost pomaga, kolikor je v njeni moči. Ljudje kuhajo, zbirajo oblačila in čevlje, včasih prinesejo tudi nekaj denarja. In to kljub temu, da je Grčija gospodarsko in socialno uničena. »Dolgo časa smo imeli hude težave, zdaj pa smo mi tisti, ki pomagamo drugim namestitvenim centrom in tudi bolnišnicam. Otok ni imel nikakršne humanitarne infrastrukture. V Mitiliniju sta še vedno na voljo le dva rešilca … S pomočjo prostovoljcev in aktivistov z vsega sveta smo zbrali veliko zdravil in vse mogoče pomoči, pa še lokalne oblasti, ki so dolgo želele zapreti center, nam ne delajo več težav. Tu lahko izvajamo celo dializo. Veliko je ljudi, ki ne morejo v bolnišnico. Kaj naj tam počno ljudje na invalidskem vozičku? Tu delamo tisto, kar drugje ne morejo,« je nadaljevala otočanka, ki je v osnovni šoli počitnikovala tam, kjer zdaj pomaga beguncem. Namestitveni center Pikpa je bil nekoč namreč počitniški kamp.
Dimitra se je v zadnjih letih, še posebej pa v zadnjih mesecih soočila s svetom, ki ga ni poznala, in s človeškimi travmami, ki so se ji zdele povsem nepredstavljive. Najhuje je bilo, ko se je pred otokom nedavno potopila manjša ladja in je utonilo 44 beguncev. Njihove sorodnike in vse ostale preživele so reševalci pripeljali v Pikpo. »Nočem se spominjati … Osem mater je tedaj izgubilo otroke. Vse so bile tu. Njihovega trpljenja ne morem opisati. Vedno huje je. Letos se je utopilo že pol toliko ljudi kot lani v vsem letu. Zakaj se to dogaja? Zakaj tega ne ustavimo? To je zločin! Evropa le opazuje, Grčija je nemočna in ima svoje težave, Turčija pa služi na račun velike človeške tragedije. Mar ni jasno, da ljudje bežijo iz vojne?« se je jezila medicinska sestra, ki je v zadnjih šestih mesecih prav vsak dan preživela – pomagajoč beguncem.
***
Vsebine nastajajo v okviru projekta »Svetovljanska Evropa« platforme SLOGA.
