Moč volje

The Moth je neprofitni zgodbarski projekt. Nastal je pred leti v New Yorku. Ideja je preprosta: na oder pridejo različni ljudje in povedo zgodbo iz resničnega življenja. Nekatere so čisto preproste, druge tragične, zapletene ali vesele. Mnoge od teh zgodb kasneje natisnejo v knjigi. The Moth gostuje po različnih mestih in dvorane, kjer poteka, so vedno razprodane. Imajo svoj podkast, ki ga redno poslušam. Kadar hodim. In odkar poslušam The Moth, hodim še veliko več kot že sicer. Zadnjič se je dogajal v okviru svetovnega festivala znanstvenikov v New Yorku in za mikrofon je poprijela nevrologinja Wendy Suzuki, ki velja za veliko specialistko za možgane in spomin, še posebej preučuje tako imenovani dolgoročni spomin. Pripovedovala je o tem, da prihaja iz družine, v kateri so se sicer vsi zelo spoštovali in imeli radi, a si nikoli niso izkazovali čustev, kaj šele nežnosti. Bili so japonska različica družine iz nadaljevanke Downton Abbey, vendar brez angleškega naglasa, služabnikov in nepremičnin.

Ko je Wendy odšla na študij, ni več imela veliko stika s starši; poklicala jih je enkrat na tri mesece in videli so se za božič. Ko je prvič v življenju videla človeške možgane, ta popoln stroj, se je odločila, da bo postala nevrologinja. Najbolj neverjetno pri tem organu se ji je zdelo, da se odziva na okolje in spreminja, čemur se strokovno reče plastičnost možganov. Postala je znana nevrologinja.

Nekega jutra je v New York Timesu brala kolumno Thomasa Kellerja, kuharskega mojstra in lastnika znane restavracije French Laundry, ki je pisal o svojem očetu, s katerim sta se zbližala šele nekaj let pred njegovo smrtjo. »Spoznal sem, da nam na koncu dneva ostanejo le naši spomini,« je napisal šef. Wendy je bila šokirana; cele dneve je preučevala možgane in detektirala predele, v katerih shranjujemo spomine, a ni o spominu nikoli razmišljala kot o čustvu, ki sestavlja tako pomemben del naših življenj.

Poklicala je starše. Mama ji je povedala, da oče postaja dementen. Od takrat so se slišali vsak teden. Nekega dne je mami predlagala, da bi si ob koncu vsakega telefonskega pogovora izrekli besedi, ki si jih nista še nikoli: rada te imam. Prvič je bilo najtežje, zelo leseno in polno zadrege, a vsakič je bilo lažje.

Prav tako sta si začela rad te imam govoriti z očetom in čutila je, da ga ob tem prevevajo prijetna čustva. Njegov spomin je vedno bolj pešal; pozabljal je, kdaj ga je nazadnje obiskala, kje stanuje, kaj je jedel prejšnji dan, a kadar sta se pogovarjala po telefonu, ji nikoli ni pozabil reči rad te imam. In Wendy ve, zakaj, saj je nevroznanstvenica. Ona ve, da močne čustvene izkušnje pomagajo ohraniti določene spomine in jih potisniti v arhiv dolgoročnega spomina. Besede rad te imam, ki jih je oče z vso ljubeznijo izrekal svoji hčerki, so vsaj za trenutek premagale demenco in mu celo omogočile, da je oblikoval nov spomin.

Nova navada lahko spremeni življenje

O tem, kako zelo so možgani plastični, govori tudi knjiga Moč navade (Zakaj počnemo, kar počnemo, in kako lahko to spremenimo, založba UMco, prevod Sandi Kodrič) ameriškega raziskovalnega novinarja Charlesa Duhigga, ki raziskuje in analizira, kako lahko spremenimo slabe navade in kako se pri tem spreminjajo naši možgani.

Vsak psiholog ali terapevt vam bo povedal, da se ni lahko spremeniti na bolje, saj se ljudje tako radi oprijemamo slabih navad. A vendar gre, kot piše v knjigi, pri spremembi mnogokrat le za eno samo odločitev, ki za sabo potegne marsikaj.

Lisa Allen je stara štiriintrideset let. Pri šestnajstih je začela piti in kaditi, bila je predebela, vedno v dolgovih, nesrečno zaljubljena in brez stalne zaposlitve. Štiri leta kasneje se je spremenila v povsem drugo žensko. Bila je srečna, mišičasta, pretekla je maraton, imela je redno službo, ni pila niti kadila, vpisala se je na podiplomski študij in pred kratkim si je kupila hišo. Liso in še nekaj drugih ljudi, ki so nekoč živeli s slabimi navadami (alkohol, prenajedanje, kockanje, obsesivno nakupovanje, kajenje ...), kasneje pa so korenito spremenili življenje na bolje, so namreč tri leta preučevali nevrologi, psihologi, genetiki in sociologi. Zanimalo jih je, kako jim je uspelo.

Lisa natančno ve, kdaj se je vse spremenilo. Začelo se je v Kairu. Tja je odpotovala, da bi se potolažila po ločitvi z možem. Najprej je za njim žalovala, potem se je napila in po mestu zasledovala njegovo novo ljubico in jo nadlegovala z nesramnimi nočnimi telefonskimi klici. Na izletu v Egiptu je bila psihično in fizično popolnoma na dnu, preveč je kadila in pila. Nekega dne je namesto cigarete prižgala kemični svinčnik, potem je po nesreči razbila še kristalni vrč in se zjokala. Po teh dveh majhnih, nepomembnih nesrečah ji je nenadoma postalo jasno, da je dosegla dno in da mora spremeniti svoje življenje oziroma navade. Potrebovala je cilj. Odločila se je, da se bo čez leto dni vrnila in odpravila na naporen treking po puščavi. Najprej je opustila kajenje in ta njena odločitev je sprožila zaporedje sprememb, ki so na koncu temeljito preobrnile njeno življenje. Začela je teči, drugače je jedla, varčevala je, odšla na maraton in se zaročila.

Zaradi novih navad, kot to Wendy Suzuki z začetka članka dobro ve, so se začeli spreminjati tudi njeni možgani. Niz nevroloških vzorcev, ki je predstavljal njene stare navade, so nadomestili novi. Ko so preučevali Lisine možgane, so še vedno videli nevrološko aktivnost njenega starega obnašanja, toda tiste impulze so že premagovali novi. Možganski predeli, v katerih se oblikujejo samodisciplina in vedenjske inhibicije, pa so bili vedno bolj aktivni.

Prekinitev ene same navade – kajenja – je sprožila tudi druge spremembe.

Nagrade in koprnenja

Naše življenje je skupek navad, je rad rekel psiholog William James (1842–1910), brat slavnega pisatelja in profesor Gertrude Stein. Gojimo jih vsak dan; opazujte svojo jutranjo rutino, skoraj vedno je enaka. Večina naših odločitev je videti kot rezultat odločanja, vendar ni tako. Vsak naš dan je sestavljen iz ponavljajoče se rutine in večino dneva delujemo na avtopilotu. Ko se recimo vozimo po novi poti v službo, se nam bo ta pot zdela zelo dolga, saj možgani delujejo s polno močjo in morajo obdelati vse nove informacije, ki jih opazijo okoli nas. Ko to pot že dobro poznamo in natančno vemo, kam moramo zaviti, utihnejo tudi možganski centri za odločanje, zato se zdi pot krajša, saj nam je vse že znano. Pot si vtisnemo v spomin in pri tem nam ni več treba razmišljati, saj možgani ves čas iščejo možnosti za varčevanje z napori in skoraj vsako ponavljajoče se opravilo spremenijo v navado.

Ker navade vsak dan ponavljamo, postanejo avtomatizem, a hkrati pomemben del našega življenja; če so škodljive ali koristne, lahko močno vplivajo na naše zdravje, odnose, delo, kariero. Navade so tako močno vpisane v naše možgane, da mnogokrat celo ljudje, ki so izgubili spomin, še vedno opravljajo svoje vsakodnevne rituale; čeprav na primer ne vedo povedati, kje so doma, se znajo vrniti domov.

Navade v potrošniški družbi uspešno preučujejo ter izkoriščajo trgovci in oglaševalci. Mnoge so namreč nezavedne in na koncu vsake se velikokrat skriva nagrada. Vsi lokali v McDonaldsu so si podobni in uslužbenci strankam govorijo enake stvari – to v nas vzbuja občutek domačnosti in rutino obedovanja. Tja se, kljub slabi hrani, nezavedno radi vračamo. Podobno delujejo reklame, ki v nas sprožajo nekakšno koprnenje po izdelku. Ko uboge opice v laboratoriju za neko opravljeno nalogo niso več dobile sladkega soka, kot so bile navajene, so začele koprneti po njem. V njihovih možganih se je pojavil nevrološki vzorec želje in razočaranja, če želja ni bila izpolnjena. Opica je postala besna ali pa je padla v depresijo.

Prav zato so navade tako močne, saj jih poganja nevrološko koprnenje, ki največkrat tiho vodi naša življenja in se ga sploh ne zavedamo.

Ko neko stvar povežemo z nagrado, se v možganih pojavi podzavestno koprnenje, ki požene cikel navade. Nekdo recimo začne piti alkohol, kadar je nesamozavesten, ko ga kdo poniža in ko ne more več obvladovati stresa. Ko se navadi na alkohol in začne koprneti po njem, v življenju prav išče situacije, ki ga spravijo iz tira, da se potem lahko potolaži z alkoholom. Namesto da bi se trudil spoprijeti s situacijo, je prva stvar, na katero pomisli, ko se mu zgodi kaj neprijetnega, ta, da bo spil veliko alkohola in se tako potolažil – četudi ve, da bo naslednji dan zato le še bolj nesamozavesten in nesposoben. Kmalu ga začarani krog odpelje v alkoholizem. A če se tak človek nauči, kako drugače obvladovati stres, se lahko konča tudi njegovo pitje.

Koprnenja le nimajo popolne oblasti nad nami, saj imamo mehanizme, ki nam pomagajo, da se upremo skušnjavam. Avtor knjige ima nekaj predlogov. Če želimo zjutraj redno teči in nam to nikakor ne uspe, ker vedno najdemo izgovor, si moramo izbrati učinkovito iztočnico, recimo, da si obujemo superge še pred zajtrkom ali da si telovadna oblačila nastavimo tako, da jih zagledamo takoj, ko vstanemo iz postelje. Če bomo odšli na tek, bomo takoj nagrajeni z endorfinskim odmerkom, ki bo v nas zbudil zadovoljstvo. In šele ko bodo možgani začeli pričakovati nagrado, ki jo prinaša tek – zadovoljstvo in zmagoslavje –, bo samodejno zavezovanje tekaških čevljev del vsakega jutra.

Če za neko stvar uporabimo isto iztočnico in zagotovimo isto nagrado, lahko zamenjamo rutino in spremenimo navado. Duhigg verjame, da je pod določenimi pogoji mogoče preoblikovati skoraj vsako vedenje. Kadilec se bo težko odvadil kajenja, če ne bo namesto cigarete našel neke druge aktivnosti, s katero bo nadomestil koprnenje po nikotinu.

V knjigi avtor natančno analizira, zakaj je program organizacije Anonimni alkoholiki, ki ga je leta 1971 zasnoval ozdravljeni alkoholik Bill Wilson, tako uspešen, čeprav ne temelji na znanosti ali uveljavljenih terapevtskih metodah. Alkoholizem je seveda več kot navada – je telesna odvisnost, ki ima psihološke in mnogokrat tudi genske korenine.

Na milijone ljudi se z natančnem izpolnjevanjem 12-stopenjskega programa ozdravi od pitja. (Številko dvanajst je izbral, ker je bilo dvanajst apostolov.) AA je uspešen, ker ponuja alkoholikom isto iztočnico in nagrado, kot so jo dobili nekoč, vendar zamenja rutino. Druženje v gostilni nadomestijo redna srečanja in druženja v okviru AA. Vsak član ima mentorja, ki ga zna potolažiti in mu naliti novih moči veliko prijazneje kot alkohol ali pivski prijatelji.

Samozavest ob dobri kavi

Travisova starša sta bila narkomana, odkar je pomnil. Njegovo otroštvo je bilo povsem brez reda, ves čas je bil prepuščen sam sebi. Pri šestnajstih je zapustil šolo. Menjal je službe v različnih lokalih, saj je, kadar so bile stranke z njim neprijazne, popolnoma izgubil živce. Vsako jutro, ko je vstal, se je pogledal v ogledalo in si zapovedal, da se mora spremeniti, a mu ni šlo. Njegovi živci niso prenašali kritiziranja in poniževanja. Potem je našel delo pri Starbucksu. Danes vodi dve Starbucksovi poslovalnici s skupaj petdesetimi zaposlenimi, ki prinašata dva milijona dolarjev letnega prihodka. Preden je dobil službo, je moral skozi zahtevno Starbucksovo šolo, v kateri med drugim udeležence učijo tudi to, kako obvladovati čustva in kako gojiti moč volje ter samozavest. Ta seminar velja za eno večjih ameriških izobraževalnih ustanov, saj mnoge izpite, ki jih »študentje« opravijo tam, priznavajo tudi nekateri kolidži.

Starbucks je zasnoval Howard Shultz, ki je nekoč delal za Xerox in je od vrat do vrat podjetij prodajal tonerje. Nekega dne je slišal za dve kavarnici v Seattlu, ki sta ga popolnoma navdušili; sposodil si je denar in ju kupil. To je bilo leta 1987; le tri leta kasneje je imelo podjetje 84 poslovalnic, šest let kasneje pa že več kot tisoč. Danes je Starbucks uspešna in velikanska korporacija in Shultz velja za enega najbolj uspešnih menedžerjev na svetu. Ko je za nekaj let zapustil podjetje, je šlo vse navzdol. Ko se je vrnil, je bilo vse še bolje kot prej, saj dobri vodje vedno izkoristijo krizo za organizacijsko prenovo. Mnogokrat je namreč vse odvisno le od enega človeka. Kako torej Shultzu uspeva?

O tem morda priča naslednji eksperiment. Eno skupino prostovoljcev so zaprli v sobo, v kateri so bili sveži topli piškoti, in jim prijazno razložili, da merijo moč njihove volje in jih prosijo, naj se, če se le da, piškotov ne dotaknejo. Drugo skupino so prav tako zaprli k piškotom, vendar z njimi niso bili prijazni; vodja eksperimenta je le bevsknil, da ne smejo jesti piškotov. Čez nekaj ur so obema skupinama dali v reševanje precej dolgočasne in težke naloge. Tisti, ki so bili prej deležni prijaznosti, so bili veliko bolj natančni, pozorni in uspešni. Tisti, do katerih so bili neprijazni, so imeli zelo slabe rezultate. Nauk tega eksperimenta je: če ljudem odvzamemo občutek, da imajo samonadzor, če jim ne povemo, za kaj pri neki nalogi gre, in če morajo samo izpolnjevati ukaze, jim kmalu zmanjka volje.

Če vodstveni kadri v podjetju zaposlenim dajejo občutek, da imajo nadzor nad svojim delom in pristojnosti odločanja, bodo v delo vložili več zavzetosti in energije.

Starbucks ne samo, da zaposlenim omogoča izobraževanje in obiskovanje različnih seminarjev, na katerih krepijo njihovo samozavest (česar mnogi niso bili deležni v krogu družine ali v šoli), ampak jim puščajo tudi proste roke glede tega, kako bodo v prostoru razporejene mize, kje bo blagajna, kako bodo pozdravljali stranke. Vodja poslovalnice si mora za zaposlene vedno vzeti čas in krepiti njihovo domišljijo in ustvarjalnost. Če so zaposleni zadovoljni, ugotavlja Shultz, so prijazno postrežene in srečne tudi stranke.

Fokus in moč

Vsaka sprememba navade zahteva moč volje. Volja, kot piše Charles Duhigg, pa ni naučena veščina, temveč je še najbolj podobna mišici. Tako kot je mišica po fizičnem naporu utrujena, se tudi volja hitro izčrpa. Uspešno poročeni ljudje skušnjavi skoka čez plot največkrat podležejo v službi, pozno zvečer, po napornem dnevu. Dobri zdravniki neumne napake najpogosteje storijo po izčrpavajoči operaciji, ki je prej zahtevala vso njihovo zbranost, zato jim jo je kasneje zmanjkalo. Če torej želimo po napornem dnevu oditi na tek, moramo prej varčevati z mišico, imenovano volja.

Ko so znanstveniki delali naslednji eksperiment, pa so odkrili še nekaj pomembnega. Zbrali so ljudi različnih starosti in jim pripravili dvomesečni intenzivni vadbeni tečaj. Večina udeležencev je prej veljala za zaležance, na koncu poskusa pa so živeli veliko bolj zdravo kot prej, manj so kadili, pili alkohola, gledali televizijo in bili so bolj aktivni in se bolj zdravo prehranjevali.

Potem so poskus spremenili in drugo skupino prostovoljcev prosili, naj štiri mesece čim bolj pridno varčujejo. O tem so morali voditi natančen dnevnik. Ne samo da so veliko prihranili, začeli so tudi bolj zdravo živeti in bili uspešnejši v službi.

Ko krepimo voljo na enem področju življenja (v telovadnici, pri varčevanju, ko se odpovemo cigaretam ...), začnemo tudi sicer bolje in bolj zdravo živeti, saj ko naša volja postane trdnejša, vpliva na celotno življenje. Spremeni se način razmišljanja; počasi se učimo, kako se upirati negativnim skušnjavam, in ko to obvladamo, nam možgani pomagajo pri osredotočanju na cilje, ki jih želimo doseči.

Narava in družba

Podobno kot posameznikove navade se lahko na bolje spreminjajo tudi slabe navade v družbi. V knjigi je naveden primer iz leta 1955, ko v Montgomeryju v zvezni državi Alabama tiha temnopolta ženska po imenu Rosa Parks nekega dne ni želela v avtobusu sedeža odstopiti belcu, zato so jo aretirali. Temnopolti, ki so prej leta in stoletja prenašali ponižanja in krivice, so začeli bojkotirati avtobusno podjetje in tiho protestirati. Rosa je namreč veljala za tiho in izjemno dobro žensko, zato so bili prebivalci Montgomeryja še bolj prepričani, da se ji je res zgodila krivica, ki jo je treba prekiniti. Na sceno je stopil še mladi temnopolti pridigar Martin Luther King in protesti so se začeli širiti po državi ter čez leto dni za vedno spremenili svet. Spremembe ni sprožilo le Rosino kljubovanje, ampak novonastajajoči družbeni vzorci.

King je ljudem na protestih ves čas pridigal o nenasilju, črpal je iz knjig o nepokorščini, od Thoreauja do Gandhija, zgledoval se je po Jezusu, govoril je o ljubezni in odpuščanju ter ljudstvo ves čas miril: »Svoje bele brate moramo ljubiti, ne glede na to, kaj nam delajo. To, kar počnemo, je pravično.« Vedel je, da bi bili nasilni protesti hitro in grobo zatrti in sprememb ne bi bilo. Protesti in bojkoti so se vztrajno ponavljali, dan za dnem, in spreminjati so se začele tudi navade temnopoltih in belcev. Meščani Montgomeryja so se na rednih srečanjih (tako kot AA) naučili novega vedenja, ki je gibanje še okrepilo. »Najprej so ljudje prišli opazovat, kako gre drugim, in kmalu sebe zagledaš kot del večje iniciative in čez čas se tudi resnično počutiš tako,« je dejal eden od udeležencev.

Množično gibanje ne nastane tako, da se nenadoma vsi odločijo za premikanje v isto smer. Zraste iz družbenih vzorcev, ki se začnejo z navadami med znanci in prijatelji, se nadaljujejo z navadami skupnosti, ohranjajo pa jih nove navade, ki spreminjajo identiteto udeležencev.

Kot je ugotavljal William James, so navade glavni material pri gradnji zaupanja v možnost sprememb. To je prava moč navade: uvid, da so tvoje navade take, kakršne si narediš. Ko se zgodi ta odločitev – in postane samodejna –, ni samo stvarna, ampak se zazdi neizogibna in nas neustavljivo žene proti naši usodi, kakršna koli že bo.

Način, kako razmišljamo o sebi in okolici, ustvarja svetove, v katerih prebivamo. Žal že pokojni ameriški pisatelj David Foster Wallace je na nekem predavanju diplomantov o tem povedal zgodbo: Dve mladi ribi plavata druga ob drugi, nakar srečata starejšo ribo, ki plava v nasprotno smer. Ta jima pokima in reče: »Dobro jutro, fanta. Kakšna je voda?« Mladi dve še nekaj časa plavata, potem pa prva vpraša drugo: »Kaj za vraga pa je voda?«

Voda je v tem primeru prispodoba za navado, o kateri se niti poizprašujemo ne več. Navade so nevidne odločitve, ki nas obdajajo ves čas; zavedamo se jih šele, ko jih uzremo, in namesto da bi se v njih utapljali, se lahko naučimo v njih plavati, jih spremeniti v užitek, se veseliti modrine.