Tiskane izdaje
Namen tega prispevka je bil nekaj povedati o logiki sestavljanja vladne koalicije in perspektivah slovenske politike. Ko to pišem, se vrstijo novice, kako je Rusija uvedla popolni embargo na uvoz večine hrane iz EU in ZDA. Vrstijo se kontroverzne novice, kako sta Obama in Kerry nanovo odkrila Afriko, da bi ji »pomagala« z interesnim modelom zahodnega razvoja, in vrstijo se novice o krhkosti potencialnega mirovnega sporazuma v Gazi, kjer je Izrael nad nedolžnimi civilisti, posebej otroki, zagrešil svoj zgodovinski zločin.
Zdi se, da diši po mali renesansi hladne vojne, toda ni prav jasno, katere države in kateri njeni predstavniki sodijo med t. i. dobre fante in kateri med malopridneže. To pa je, zanimivo, natanko preslikava dilem slovenske notranje politike, potem ko so padle velike ideologije in potem ko so si veliki politični liki opekli svoje dolge prste.
V igri dvojnih meril
Največji poraženec izraelskega zločina nad otroki v Gazi so brez dvoma ZDA, ki so se na vse kriplje trudile ne opaziti to, zaradi česar so kot nacija, država in pozneje velesila sploh nastale. Šlo je za svobodo, za enakost med ljudmi in za enakopravnost; danes ji gre predvsem za kapital in kapitalske interese, ki kakor da so iz ZDA naredili ekonomističnega klona brez pravega občutka za smisel sveta. Spomnimo se lekcije bostonske čajanke 1773, kjer so se utemeljitelji neodvisnosti ZDA uprli logiki monopolističnega angleškega kapitala. Uprli so se vsiljenemu davku na čaj, ki ga je sprejel London, in njihova zahteva je bila jasna in utemeljena: davke nam lahko nalagajo le od nas izvoljeni politični predstavniki. Šlo je za vprašanje suverenosti.
Ko je Rusija pred meseci rokovnjaško zasedla Krim, so ZDA prepričale EU, da je proti Rusiji treba ukrepati. To so oboji tudi storili, kljub informacijam o neokusni interesni navezi sina podpredsednika Bidna pri ukrajinski naftni družbi. Se bo na koncu izkazalo, da niti ZDA niti EU Ukrajina sploh ni pomembna, temveč zaradi zasebnih kapitalskih interesov le naftna črpališča in energenti? Se bo izkazalo, da je humanitarna dimenzija Afrike za Zahod le v njenih naravnih bogastvih?
Nekoč je bil amerikanizem sinonim za svobodo preganjanih svobodomislecev, danes postaja sinonim za globalni kapitalizem, po katerem se je po padcu berlinskega zidu, v procesu gorostasne dvajsetletne globalizacije, ekonomizem vsemu svetu vsilil kot edina še veljavna ideologija človeštva. V Gazi smo se tokrat naučili, kako je s človekovimi pravicami, če jih krati Izrael, in na Krimu, kako če jih krati Rusija. Dvojna merila na prosto oko.
Ko je oporečniški komunist Milovan Đilas v svojem osrednjem delu Novi razred – in v ZDA so ga na veliko ponatiskovali – analiziral značaj ruske revolucije 1917, je opozoril na zaostalost Rusije in vlogo nosilcev zasebne kapitalistične lastnine, ki so jih kot »ogromno deželo z obilico surovin in trgov obvladovali monopoli razvitejših držav«. To je bila država, ki ni šla skozi reformacijo in renesanso, ni imela močnih mest, ni imela močnega srednjega sloja in zamujala je z industrializacijo, povrh so bile v Rusiji tri četrtine kapitala v rokah tujih kapitalistov. Veliki komunistični pok iz socialne bombe, ki je eksplodirala, je segel tudi do Slovenije in nekateri s(m)o jo zaradi posledic prekucuškega primitivizma občutili precej boleče. Po dvajsetih letih vrnjene meščanske demokracije nam je jasno predvsem to, da smo spet na okopih obrambe srednjega sloja, meščanstva in da se moramo spet pogovarjati o kapitalističnem pohlepu, kakršen, na primer, je pred dnevi celo Argentino spet spravil v stečaj.
Kje se začne Slovenija
Kako danes razmišlja Putin, ki razkazuje svoje mišice na Krimu in po obmejnem nebu izvaja taktične letalske vaje, lahko primerjamo z dilemami Rusije pred oktobrsko revolucijo, le da bolj umirjeno, kajti Rusija je danes v nasprotju od takrat jedrska velesila. Putin se je sprl z belim kruhom, kajti ugriznil je v kapitalistično roko, ki ga je hranila. Od tu je seveda smiseln razmislek o vzrokih in učinkih in trenutno ni jasno, kaj je pripomoglo k čemu: se je Rusija odločila za suvereno osamitev ter za vojno na Krimu, ker je vedela, da na haaškem sodišču izgublja petdesetmilijardni megaproces proti Yukosu (in dobila skoraj dve milijardi kazni na evropskem sodišču), ali je bila kaznovana, ker »ni bila pridna«? Vsekakor sovpadanje dveh sodb s politično odločitvijo ZDA in EU po sankcijah v Rusiji nikakor ne deluje kot prepričljiv argument politično neodvisnega sodstva in natanko takšen slab občutek je, ko se obravnava Izrael in njegov zločin nad palestinskimi civilisti v Gazi.
Obrat, ki je na dlani, je »čajankarski«: kar je bilo nekoč v ZDA proti kapitalu svobodomiselno in je zahtevalo enake kriterije v obravnavi ljudi, je danes v imenu kapitala v stalnem prekršku zoper načelo enakosti; Izrael, država Judov, ki so nekoč zaradi predsodkov in ksenofobnih ideologij pretrpeli izjemno veliko zgodovinsko krivico, ki naj se ne bi nikoli več ponovila, je pozidal zid pred Palestinci in v mesecu dni povzročil smrt okrog tisoč petsto civilistov, med njimi otrok in žensk. ZDA na vse to – sumiti je, da pod interesi kapitala in geostrateških interesov na Bližnjem vzhodu – gledajo z nadetimi sončnimi očali. V čem je Rusija torej drugačna od ZDA?
Po nizu teh misli in razmišljanj smo torej spet pred vprašanjem nove slovenske vladne koalicije.
Če ugotovimo, da so se v globalnem kontekstu ekonomističnega (in kapitalskega) dogajanja pokazale široke razpoke, moramo tudi - in še posebej - za Slovenijo ugotoviti, da je za prihodnost ohranitev socialnega dostojanstva državljanov prioriteta št. 1. Slovenija je zaradi političnih blokad zabredla v izjemno nevarne finančne vode in zaradi tega se ne bo mogla odpovedati strukturnim reformam. Prodajanje vitalno dobro podprtih podjetij zaradi bančne krize in zaradi bančnega razdolževanja v t. i. slabo banko je nazoren primer logike z vsiljeno logiko. Toda tudi v to je vgrajena zgodba nacionalnega pohlepa in družbenih okoliščin, ob katerih je v kontekstu dogajanja ostalo zelo malo moralno čistih ljudi.
Koliko načel, koliko kompromisov
Za Slovenijo velja, da so povsem padle ideološke pregrade – ne krivice, pregrade - in da v njej ni politika, ki bi se lahko ali bi se še smel sklicevati na kakršne koli zgodovinske zasluge. Preživeli smo (ponovljeni, Tito - Janša) kult politične osebnosti in od mandata nove vlade bo odvisno zelo veliko, kajti stresanje države je doslej šlo na roke tajkunom, finančnim in političnim špekulantom. Poznavalci upajo, da novi vladi iz vladnih omar Alenke Bratušek ne bodo padali okostnjaki kakih ameriških hedge skladov. Najmamljivejša, a verjetno najnevarnejša ponudba po vladnem sodelovanju prihaja iz stranke Desus. Predsednik Karl Erjavec je pokazal, koliko mu je v resnici do upokojencev, tisti trenutek, ko jih je bil ob prvi priložnosti pripravljen zapustiti in se preseliti v Bruselj v funkciji evropskega komisarja. Pokazalo se je, koliko je vredna Erjavčeva pokojninska demagogija, ki v posledici ne more drugega kakor ustvarjati medgeneracijski spor.
Na drugi strani je NSi, ki se je po novem oprijela ideologije socialne kapice in neoliberalne privatizacije, kar vse skupaj pet čez dvanajsto uro svetovne družboslovne zgodovine diši po ekonomističnem amerikanizmu. Če NSi teh pozicij ne bo kritično premislila, tvega svoj politični zaton, čeravno je treba pritrditi kritiki družbe z ogromno ostankov birokratskega socializma, v katerem so službe, postopki, razmerja često sami sebi namen. Toda natanko enako kritiko je med poznavalci evropskih praks slišati za obrtno in gospodarsko zbornico, ki sicer slovita po radikalnih neoliberalnih stališčih. Toliko samo sebi namenskih poslov, vsiljenih članarin, taks in larpurlartističnega prekladanja koncesij za to in ono, pravijo, ne srečaš nikjer v EU. Je torej problem Slovenije le ideološki?
Med tema skrajnostma, ki sestavljata parlamentarni kvorum, je umetnost možnega, ki se je postavila kot cena za proporcionalni volilni sistem. Ta je v Sloveniji edini sprejemljiv, edino varovalo pred kulti osebnosti in prekucniško logiko finančnih in ideoloških »hedge skladov«, ki sledi iz dvopolne logike večinskega sistema. Zato pa je sestavljanje programsko raznorodnih koalicij posel za dobre živce in prava mera kompromisa je v Sloveniji lahko prestopljena zelo hitro. To dokazuje dvajsetletna tranzicija. Mogoče torej ne bi bilo napak odreči se »mavričnosti« za vsako ceno, se oprijeti transparentnega koncepta in v njem vztrajati iz čisto načelnih razlogov.
