Moj stric je zdaj v zaporu in otroci so varni vsaj pred enim nasilnežem

Škotski igralec, pisec in glasbenik je evropski ambasador organizacije Stop the Silence: Stop Child Sexual Abuse. Kot nosilec projekta Road to Change/Pot do sprememb potuje po evropskih državah in ozavešča o problematiki spolnih zlorab otrok. Slovenija je 24., ki jo je obiskal na poti, dolgi 16 tisoč kilometrov. Pešačiti je začel 31. maja 2013 v Londonu, končal pa bo februarja 2015 v Edinburgu.

Evropske države se različno spopadajo s problematiko spolnih zlorab. Matthew McVarish s projektom Pot do sprememb njihovi in širši evropski javnosti zato sporoča, da je treba prekiniti tradicionalni molk o spolnih zlorabah. Ob tem še spodbuja tiste, ki so jo preživeli, da spregovorijo, državne in nevladne ustanove pa poziva k delovanju proti spolnim zlorabam otrok, k sodelovanju in vplivanju na družbene in politične spremembe. Njegov dragoceni prispevek je tudi, da bo na koncu poti zelo dobro vedel, katere so posebnosti na Cipru, v Bolgariji ali na Švedskem, pa tudi, kako se z njimi soočajo drugod. Ker bi spremembo zakonodaje ponekod lahko dosegli izključno z direktivo Evropske unije, bo zbiral podpise zanjo. Potrebuje jih milijon.

Kot deček ste bili spolno zlorabljeni. Je težko spregovoriti o taki izkušnji?

Na začetku je, ker je to dejanje povezano s spolnostjo in ker se ta zločin dotakne najbolj intimnih delov življenja, še posebej v otroštvu. Škotska je podobna Sloveniji. Je majhna, zelo katoliška in zelo konservativna država, ki sicer danes v marsičem postaja zelo liberalna in napredna. Spolno so me zlorabili v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v srednji šoli sem se zelo bal komu povedati, kaj se mi je zgodilo. Obiskoval sem katoliško srednjo šolo in nisem želel, da bi moji prijatelji vedeli, da se me je stric seksualno dotikal, da ne bi mislili, da sem gej.

Po vsej Evropi sem potem videl, da v religioznih, konservativnih okoljih, kjer je prisoten strah pred homoseksualnostjo, ta povzroči probleme moškim, ki so preživeli spolno zlorabo. Nočejo, da bi ljudje mislili, da so homoseksualci, zato molčijo.

Pa to ne gre tako. V Slonokoščeni obali posiljujejo ženske, ki so identificirane kot lezbijke, da bi jih ozdravili. Smešno je misliti, da lahko nekomu spremeniš spolno usmerjenost, s tem da ga seksualno travmatiziraš. Če je bil fantek spolno zlorabljen, zato ne postane gej.

Zato je bilo sprva zelo težko. Ampak jaz sem igralec, nastopam v otroških oddajah na britanski televiziji. Ker sem igralec, tudi pišem. Pred šestimi leti sem skozi dramsko delo spregovoril o tem, kar se mi je zgodilo. Moji bratje so takrat še vedno trpeli za posledicami depresije. Moj stric, učitelj telovadbe, pa je kot nogometni trener še vedno bil vsak dan v stiku z mladimi fanti. Zdelo se mi je zelo čudno, da je on na prostosti, če sem pa vedel, da je nevaren, da je v stiku z otroki in da se bratje še vedno bojujejo z depresijo zaradi tega, kar se nam je zgodilo.

Z njimi o tem nisem mogel govoriti, zato nisem mogel ničesar spremeniti. Razmišljal sem, kako bi začel ta pogovor, in napisal dramo To Kill a Kelpie, ki je temeljila na moji izkušnji spolne zlorabe in po kateri so potem posneli tudi film. Na oder so jo postavili v Glasgowu in povabil sem brate, da bi si jo pogledali. Ko so na odru videli bridkost, s katero so živeli, so dojeli, kako groteskno je, da oni trpijo, naš stric pa še naprej zlorablja. Spoznali smo, kako pomembno je podati ovadbo. In to je eno glavnih sporočil moje poti. Da ne gre za maščevanje ali odškodnino ali da želimo nekomu uničiti kariero. Žrtve morajo spregovoriti, ker je človek, ki je zlorabil njih, sicer svoboden in zlorablja druge otroke. Mi smo to naredili in stric je v zaporu na Škotskem. Če bi nas zlorabil v kakšni drugi državi, na primer na Madžarskem ali v Litvi, bi bila naša ovadba zaradi zakonskih omejitev zaman. Policija ne bi mogla ukrepati, ker bi kaznivo dejanje zastaralo. Moj stric pa je zdaj v zaporu in otroci so varni vsaj pred enim zlorabljevalcem.

Pravite, da je treba prekiniti molk. Kdo molči – otroci, javnost – in zakaj?

Odrasli molčijo. Otroci tudi. Tudi jaz nisem spregovoril do svojega 25. leta, ker sem kot katoliško vzgojen otrok vedel, da se o seksu ne govori. Ta je veljal za nekaj sramotnega, za nekaj, kar se dogaja kvečjemu v zakonu. Zaradi te vzgoje nisem vedel, kaj mi dela stric, dokler nisem bil precej starejši in sem intelektualno razumel, kaj se dogaja.

Otroci so torej tiho, ker ne vedo, za kaj gre. Če jih ne učijo o spolnosti in če nimajo na voljo čudovitih knjig, kot je My Body Belongs to Me (Moje telo pripada meni), tega niti ne morejo vedeti. Napisala jo je ameriška tožilka Jill Starishevsky in med pohodom po Evropi si prizadevam, da bi jo prevedli v različne jezike. Otroke uči o njihovem telesu. Če razumejo, čemu so namenjeni deli telesa, tudi razumejo, kaj je primerno početi z njimi in kaj ni. Če bi obstajala že v osemdesetih letih, morda jaz ne bi bil tiho, ker bi imel neki referenčni okvir, kaj se mi lahko dogaja in kaj ne.

Zakaj se v vseh državah težko soočajo s spolnimi zlorabami? Ker nikomur ni udobno, ko se z otroki pogovarja o seksu. Tako je povsod po svetu, ampak v različnih državah so različni razlogi, zakaj je tako. V baltskih državah, denimo, torej v nekdanjih sovjetskih republikah, se ne sme govoriti o nečem, kar bi lahko bilo sramotno in zaradi česar bi se pozornost policije usmerila na družino. V srednjeevropskih državah velja, da so moški Moški; ne smejo povedati, da so bili zlorabljeni, ker se to dogaja samo ženskam, čeprav ni tako. Boj proti spolnim zlorabam se je začel v feminističnih gibanjih na Zahodu, a to še ne pomeni, da se moškim zlorabe ne dogajajo. Moški se tudi bojijo, da bodo nanje drugače gledali, če se bo izvedelo, da so bili zlorabljeni. V manjših državah, kot so Luksemburg, Ciper in Malta, se žrtve bojijo, da bo ogrožena njihova anonimnost, če spregovorijo, saj vsi vse poznajo. Če prijavijo storilca, ne bo težko ugotoviti, kdo so bile njegove žrtve. Na Cipru je obenem še ta dejavnik, da otroci iz kulturnih razlogov ne smejo grdo govoriti o starejših. Težko spregovorijo, ker vedo, da jim ne bodo verjeli. V Skandinaviji je drugače, tam tradicionalno spoštovanje starejših nikogar ne omejuje. Ampak po drugi strani na Švedskem, denimo, ženske ne smejo pokazati jeze. Če si bil zlorabljen, moraš jezo dati iz sebe. Kako lahko sprocesiraš travmo, če ne smeš pokazati jeze? V Italiji ni tega problema, tam so ljudje lahko zelo čustveni. V 24 državah, ki sem jih obiskal, sem videl, da je molk vseprisoten, ampak da je povezan s kulturnimi, zgodovinskimi in geografskimi posebnostmi države, predvsem pa s prevladujočo religijo.

Spolne zlorabe so se dogajale tudi v preteklosti. Takrat so jih morali ljudje sami predelati, kot so vedeli in znali. Nekaterim to ni uspelo. Danes se o njih veliko govori, zato je na voljo tudi več oblik pomoči. Kako to vpliva na žrtve? Se zlorabljeni zato, ker vsi vedo, kako sprevrženo dejanje je spolna zloraba, nemara počutijo celo dodatno viktimizirane, če se izve, kaj se jim je zgodilo?

Težko je meriti, kakšen je vpliv na žrtve. Vzemiva za primer bolezen, kot je rak. Dva človeka na primer zbolita in enega bodo operirali in bo potem z njim vse v redu, drugi pa se bo z boleznijo spopadal vrsto let, zdravil se bo s kemoterapijo, a na koncu bo umrl. Vse to imenujemo rak, čeprav ima bolezen veliko različnih oblik. Podobno je pri spolnih zlorabah. Težko je primerjati izkušnje otrok, če so enega posilili štirje ljudje, drugega je zlorabil duhovnik, tretjega je spolno nadlegoval sosed, učitelj ali starši. Eni lahko preživijo sami, drugi se vse življenje spopadajo z alkoholom in odvisnostjo od mamil. Sam zato ne poskušam posploševati. V Sloveniji imate različne zaporne kazni za različne oblike zlorabe, ampak nobena ne more upoštevati njene realnosti. Ena deklica je bila lahko enkrat posiljena in bo vse življenje trpela zaradi anksioznosti, če se ji bo kdo želel spolno približati, drug fantek je bil lahko zlorabljan več let, pa se bo nekako izvlekel.

Kako pa ozaveščanje javnosti vpliva na storilce? Je kakšen manj, ker več ljudi ve o spolnih zlorabah?

Rekel bi, da ja. Moj pohod spremljajo mediji v državah, ki jih obiščem. Ko sem hodil skozi Estonijo, sem dobil tudi pisma iz Finske. Brali so o meni v časopisu in me spraševali, kaj naj naredijo, ker vidijo, kako se zloraba dogaja tukaj in zdaj. Lahko sem jih napotil na ustrezne ustanove na Finskem.

Ko ljudi opozarjamo na zlorabe, začenjajo dojemati, da je to, kar se dogaja, kaznivo dejanje. Ponekod, na primer na Slovaškem in v Romuniji, tega namreč ne razumejo tako. Ker se je dogajalo že prejšnjim generacijam, jih sprejemajo kot dejstvo. Nevladniki so mi pripovedovali o zlorabljenih mamah, ki zdaj gledajo, kako so zlorabljeni njihovi otroci. Ne gredo na policijo, ker si mislijo, da je to sicer grozljivo, ampak da se to pač dogaja. Doseči moramo spremembo miselnosti. Ljudje morajo dojeti, da gre za zločin, ki se ne sme zgoditi, in da obstajajo načini, kako preprečevati spolne zlorabe. Predvsem pa, da je to treba početi. Že izrazoslovje, ki ga uporabljamo, je pomembno.

Kako to mislite?

Ne vem, kako je v vašem jeziku, ampak v angleščini uporabljamo izraz survivor, preživeli. V mnogih jezikih ne uporabljajo te besede, ampak rečejo victim, žrtev.

Tudi pri nas je tako.

Ampak to je zelo pomembno za to, kako javnost dojema ljudi, ki so bili zlorabljeni. V večini držav je beseda survivor rezervirana za nekoga, ki je preživel denimo holokavst ali naravno katastrofo, potres ali prometno nesrečo. Javnost v tem primeru razume, da je bil dogodek zunaj njega, zunaj njegove moči. Zgodilo se je nekaj grozljivega, a v nobenem smislu ni bila krivda njegova. Tistim, ki so bili spolno zlorabljeni, se je zgodila zelo srhljiva stvar, in to ne kot odraslim, ampak kot otrokom, ko so bili najbolj ranljivi v življenju. Nedolžen otrok je bil oskrunjen. Ko to preživi, odraste in spregovori, je še vedno označen za žrtev. Tiste, ki so preživeli holokavst, obdaja avra dostojanstva. Ljudje jih gledajo in rečejo, kar se je zgodilo, je strašno, to se ne bi smelo zgoditi, ponosni smo na vas, da ste preživeli. Tistim, ki so bili spolno zlorabljeni, je bilo dostojanstvo ukradeno, nato pa so bili še znova viktimizirani zaradi načina, kako mediji in družba gledajo nanje. S tem da jih označijo za žrtve, jih povežejo z dogodkom; kot da so oni odgovorni za to, kar se je zgodilo. Če ne ustvarimo primerne besede, jim ne dovolimo, da bi bili osvobojeni tega dogodka. To je resda samo jezikovni problem, ampak jezik je zelo pomemben. Ustvarja javno dojemanje.

S spolnimi zlorabami je povezan neki čuden sram. Žrtve ostanejo povezane z njim, čeprav to ne bi smel biti njihov sram. Ko sem ugotovil, kako absurdno je, da je moj stric na prostosti, da se moji bratje spopadajo z depresijo in da so vsi ti otroci, s katerimi je v stiku, v resni nevarnosti, sem se vprašal, zakaj ne bi mogel o tem govoriti. Zakaj bi moralo biti mene sram, če je on storilec, če je on nevarnost? Otresel sem se tega občutka in se odločil, da bom spregovoril, ker je pomembno, da govorim, za dobro drugih otrok.

Če torej berete ta članek in ste preživeli spolno zlorabo, a se nočete izpostaviti, nočete storilca prijaviti policiji, ker nočete biti povezani z občutkom sramu ali ker se ne čutite dovolj močni, vas prosim, da razmislite, ali ste kot odrasla oseba močnejši kot tisti otrok, ki bo danes ali jutri ali čez dve leti zlorabljen, ker niste prekinili molka.

V zadnjih letih je nekaj uglednih ljudi predvsem v Ameriki spregovorilo o tem, da so bili zlorabljeni. Kako izpovedovanje osebne izkušnje vpliva na javnost? Je bolj učinkovito od poročil uradnih ustanov?

Ja, je. In še posebej pomembno je, da to naredijo ljudje, ki so slavni, ki so morda vzorniki drugim. Jaz sem se odločil, da se bom izpostavil, ker imamo zdaj v Veliki Britaniji slavne storilce, nimamo pa slavnih preživelih, ki bi rekli, ja, to se mi je zgodilo. Mediji v Veliki Britaniji spolne zlorabe otrok senzacionalizirajo in zadnje čase o njih pišejo samo še v povezavi s slavnimi storilci. En tak veliki lov na čarovnice poteka. Zdaj pa se vprašajte: bo nekdo, ki je preživel spolno zlorabo in o njej nikoli ni spregovoril, to naredil zdaj, ko v tisku vidi samo senzacionalistične zgodbe? Verjetno ne. Zato si zelo prizadevam, da bi povedal, da ne gre za lov na storilce, ampak za zaščito otrok.

Ob tem je pomembno vedeti, da s tem, ko spregovoriš, stopiš tudi na pot okrevanja. Svoje življenje vzameš nazaj, če razumeš svojo travmo in jo začneš procesirati. Kot odrasel lahko začneš popravljati svoje negativno obnašanje, ampak tega ne moreš narediti, dokler si ne priznaš, da imaš problem. Posledice spolnih zlorab lahko odpravimo z intenzivno terapijo, a večina ljudi si je ne more privoščiti, niti nima dostopa do nevladnih organizacij, ki bi jo lahko ponudile. Veliko problemov z alkoholizmom, drogami in prostitucijo imamo, ker imajo možgani odraslih zaradi zlorabe v otroštvu napačne predstave; seks povezujejo z zadovoljstvom in z lastno vrednostjo. Otroci, ki so odraščali v zdravem okolju, zrastejo v zdrave odrasle in z drugimi lahko ustvarjajo zdrave odnose. Če pa si odraščal v okolju, kjer si kot otrok dobil informacijo, da si dober, samo če spolno zadovoljiš nekega odraslega, boš imel vedno napačne predstave v možganih. Molk moramo prekiniti; ne le zato, da pomagamo preprečevati spolne zlorabe, ampak da pomagamo posameznikom, da vzamejo nazaj svoje življenje.

Kdo so storilci spolnih zlorab? V Sloveniji se zaradi holivudskih filmov bojimo pedofilov. Premalo se zavedamo, da se največ zlorab dogaja doma.

Raziskave Svetovne zdravstvene organizacije in izkušnje različnih nevladnih organizacij kažejo, da tujci zlorabijo manj kot pet odstotkov otrok. Temu rečemo v angleščini stranger danger. In vendar veliko lažje opozarjamo otroke, naj bodo previdni pri stikih s tujci in naj ne sprejemajo sladkarij od njih, kot z njimi govorimo o nevarnostih, ki nanje prežijo v bližnji okolici. Lažje sprejemamo in nagovarjamo zlo, ki prihaja od zunaj. V nedavni raziskavi, ki je vključila 10 tisoč ljudi, je 98 odstotkov vprašanih reklo, da bi vzelo ključ prijatelju, ki bi hotel pijan sesti za volan, ker ne bi želeli, da bi ubil sebe ali koga drugega. V isti raziskavi je manj kot dvanajst odstotkov ljudi reklo, da bi se odzvali, če bi slutili, da je otrok, ki ga poznajo, spolno zlorabljen. Kar 98 odstotkov bi jih torej hotelo preprečiti prometno nesrečo, manj kot 12 odstotkov pa bi poskušalo preprečiti zlorabo in zaščititi otroka.

Zakaj je tako? Rekli smo, da je v 95 odstotkih storilec oseba, ki jo otrok pozna. To je lahko duhovnik, učitelj, sosed, varuška. V štiridesetih odstotkih gre za incest. Bliže doma se dogaja zloraba – dobesedno in v prenesenem pomenu –, manj želijo ljudje o tem govoriti. Ni težko reči, da je zlorabljevalec tujec, morda celo priseljenec. Ko se to dogaja v bližini, celo pod tvojo streho, tega nočeš videti. Moj stric me je zlorabljal deset let, od tretjega do približno trinajstega leta. Ne verjamem, da tega nihče ni opazil; da se nikomur ni zdelo nič nenavadno. Pred mano je zlorabljal moje brate, torej je vse skupaj trajalo še dalj časa. V dvajsetih letih je zlorabil vse štiri. Ni tako pameten. Nekdo je moral kaj opaziti, ampak se je odločil, da bo to spregledal. Temu se reče namenska ignoranca.

Kako biti pozoren na prijaznega soseda, učitelja, trenerja, obenem pa ne pretiravati s paniko in kar vseh vprek obtoževati?

Ustvariti je treba okolje, v katerem otroci razumejo, da ni skrivnosti. Naučiti jih moramo, da nam lahko o vsem govorijo. Jaz nisem mogel k mami in ji govoriti o nečem, za kar sem vedel, da je seksualne narave. Zato sem bil tiho. Če bi začel, bi me ustavila. Bil bi slab človek, ker sem o tem spregovoril.

Treba je biti previden in zastavljati vprašanja. V neki kanadski raziskavi se je pokazalo, da če so o zlorabi spregovorili otroci, se je ta res zgodila v vseh stotih odstotkih prijav. Če so zlorabo prijavili odrasli, je bila v 98 odstotkih resnična in le dva odstotka prijav je bilo lažnih. V tem primerih je šlo za odrasle, ki so se ločevali in so skušali oblatiti drugega starša.

Otroci ne vedo, kaj je seks. Če opišejo nekaj seksualnega, je treba biti na to pozoren. Nimajo referenčnega okvirja, da bi si izmišljevali, torej so se morali nekje naučiti. Če se recimo seksualno obnašajo z drugim otrokom, jih ni treba takoj napasti, ampak je treba raziskati, kje so se to naučili. Pri tem je treba biti pogumen in uporabljati intuicijo, ne pa naučeno paničariti.

Ampak so tudi primeri, ko se je otrok zlagal.

Ja, so. Ampak pomislite: vsak peti človek je spolno zlorabljen. Koliko primerov pride do sodišča? V Evropi lahko govorimo o stotih milijonih zlorabljenih. In približno en odstotek ali manj jih je šlo na sodišče.

V zadnjih treh desetletjih je raziskovanje in razumevanje spolnih zlorab zelo napredovalo; načini, da jih dokažejo, so postali bolj sofisticirani. Mediji zelo odmevno poročajo o primerih lažnih prijav, številni resnični primeri pa se v njih sploh ne znajdejo.

Omenili ste, da bi manj kot dvanajst odstotkov vprašanih poskušalo zaščititi otroka, če bi slutili, da je zlorabljen. Je razlog za molk morda dejstvo, da je spolne zlorabe brez fizičnih dokazov vendarle težko dokazati? Najbrž se je težko izpostaviti, če gre le za slutnjo.

Seveda, zato pa je treba odstraniti histerijo, ki je povezana z zastavljanjem tovrstnih vprašanj.

Pred tridesetimi leti v Veliki Britaniji na televiziji nisi mogel izreči besedo prsi. Ženska, ki je imela raka na prsih, o tem ni mogla govoriti niti v prostoru, kjer so bili moški in ženske. Ampak če imaš raka na prsih, to ni tvoja napaka, in verjetnost, da ozdraviš, je povezana tudi z možnostjo, da o tem govoriš. Danes profesionalni nogometaši nosijo oblačila roza barve in tako podpirajo boj proti raku na prsih. Nihče več ne pričakuje, da bi nekdo s to boleznijo ostal sam, osamljen in da bi molče trpel. Uspelo nam je odstraniti histerijo in stigmo z besede prsi. Upam, da bomo nekoč tudi o spolnih zlorabah govorili brez panike in napetosti in da za to ne bomo potrebovali trideset let. Takrat bomo lahko rekli, glej, to in to sem videl. Nekatere družine so bolj ljubeče, druge manj, v enih se bolj dotikajo, v drugih manj. Če se ni zgodilo nič neprimernega, se bo to tudi izkazalo.

Še nekaj bi rad povedal. Omenili ste besedo pedofil. Jaz uporabljam izraz child sex offender, torej storilec spolne zlorabe. Razlika med prvim in drugim je, da prvega privlačijo otroci, drugi pa je otroka dejansko zlorabil. Od vseh držav, ki sem jih obiskal, sem samo v Franciji naletel na organizacijo, ki naslavlja pedofile in jim sporoča, naj se obrnejo nanje, če jih privlačijo otroci. Če je vsak peti otrok zlorabljen, to pomeni, da je v vsaki državi veliko ljudi, ki jih privlačijo otroci, in da mnogi med njimi svoja nagnjenja tudi udejanjijo. Tega nočemo priznati, ampak tako je.

In če nismo družba, v kateri bi lahko vsakdo dvignil roko in rekel, bil sem spolno zlorabljen, kakšno možnost imajo potem ti ljudje, da bi spregovorili o svojih nagnjenjih in poiskali pomoč? Potrebujemo tako odprtost, a večina držav nanjo ni pripravljenih. Organizacija, ki sem jo omenil, občasno predstavi dokumentarec o svojem delu. Vsakič, ko ga predvajajo, jih zasujejo z elektronsko pošto, prosim, pomagajte, privlačijo me otroci, ampak nočem jih zlorabljati. Potrebujemo tako preventivo, ki pa lahko izhaja samo iz sočutja in razumevanja. Ko so predstavniki te organizacije poskušali odpreti pisarno v Luksemburgu, so jim rekli, da je to nemogoče, ker je eden od zaposlenih obsojen zlorabljevalec. Ampak če bolje razmislite, spoznate, da tak človek razume položaj, česar ne more nihče drug. Da bi lahko preprečili spolne zlorabe, moramo biti pogumni, iti moramo prek sebe in opraviti te težke pogovore. Več ko jih bomo imeli, bolj bomo razbijali stigmo.

Zakaj z otroki težko govorimo o spolnosti, če po drugi strani vemo, da jih s takimi pogovori lahko zaščitimo?

Po mojem je to povezano z občutkom sramu, ki izhaja iz religije. Spolnost povezujemo s sramom. Ne vem, kako je pri vas, ampak v Veliki Britaniji štiriletnik pravilno poimenuje komolec in koleno, za spolovilo pa bo uporabljal smešna in neumna imena, ki so si jih izmislili starši, da so z njimi zamaskirali svojo negotovost. Otrokom je vseeno. Če dele telesa poimenujemo z njihovimi anatomskimi imeni, bodo to sprejeli. Do pubertete bodo fantje penis tako ali tako uporabljali samo za lulanje. Ker nam je z otroki nerodno govoriti o seksu, jih pravzaprav sami seksualiziramo. Z nenavadnim poimenovanjem spolnih organov ustvarjamo občutek skrivnostnosti in tujosti, ki ga ne občutijo pri nobenem drugem delu telesa. Tega smo se naučili od staršev, ampak ta cikel lahko prekinemo, denimo prav s knjigo My Body Belongs to Me, ki otrokom sporoča, čemu so namenjeni različni deli telesa. Dokler ne bodo starejši, jim tega ni treba delati, ne smejo pa dovoliti, da se jih kdo drug dotakne. In otroci rečejo: ok. To je čudovito pri otrocih. Verjamejo, kar jim starši rečejo, zato tudi verjamejo v Božička in zobno vilo in velikonočnega zajčka. Če starši otrokom nekaj rečejo, bodo ti to sprejeli, ker nimajo razloga, da bi dvomili o njih. In zato so tudi tako zelo ranljivi.