Moja spomenica o jeziku

Kaj nam danes še pomeni materinski jezik?

sob, 16.07.2016, 06:00
V tem smislu je še zlasti pomemben tisti temelj evropske etnokulturne različnosti, kakršnega predstavlja jezik, saj je jezik bistveno določilo nacionalne individualnosti in identitete.

Kadar govorimo o jeziku, se pogosto niti ne zavedamo, da s tem že označujemo tisto bistvo človeka, o katerem je govoril že Aristotel, ko je zapisal, da je človek edino živo bitje, ki ima logos. To pa pomeni, da zna misliti in zna govoriti.

V vsem védenju o nas samih in o svetu smo že obdani z jezikom, ki je naš lasten. Naše vraščanje v podedovano jezikovno razlago sveta pa hkrati pomeni tudi naše odraščanje v svetu – od otroštva do starosti, od pamtiveka do tega časa, v katerem živimo. To je naša temeljna civilizacijska paradigma. V ta kontekst seveda spada tudi lingua slovenica.

S pojmom materinski jezik »ni označen le pradavni izvir jezika, ampak tudi njegovo nenehno organsko javljanje. Otrok postane človek v pravem pomenu šele, ko si prisvoji materin jezik«, ugotavlja Edvard Kocbek v eseju Misli o jeziku 1963. leta, le kratek vek pred tem, ko je na jugoslovanskem kulturnopolitičnem prizorišču izbruhnila afera v zvezi s »skupnimi jedri«. Kajti narod ni močan takrat, ko ne more skočiti iz svoje kože, ker ima svoj izvirni jezik za varno obrambno obliko, pravi Kocbek dalje, temveč je močan takrat, ko mu postane jezik suveren in tako rekoč osvojevalen izraz, s katerim popolnoma sproščeno občuje s svetom. Vsak narod se mora prej ali slej poistiti s svojim jezikom, da mu postane nezamenljiv in kongenialen izraz, njegova najintimnejša resnica, njegova narava.

Vse povedano nima nobene zveze s purizmom, pač pa se nanaša na to, kako z jezikom in njegovo svetotvorno zmožnostjo očuvati našo nacionalno oz. etnično identiteto. Govorim o dveh poglavitnih grožnjah, ki ji pretijo prav v območju jezika, imata pa še dosti globlje eksistencialne in kulturne razsežnosti.

Razporejam ju v naslednji dve fakticiteti, ki sta čedalje bolj agresivno zaznavni v sedanjem zgodovinskem trenutku »slovenskega časa«.

Prvič: večplastnost in večpomenskost v načinu sobivanja, ki označuje sodobno Evropo in izvira iz pretekle zgodovinske izkušnje, daje današnjemu globalizacijskemu trendu v svetu tudi tako imenovano glokalizacijsko vsebino. Se pravi, več ko je globalnega, več mora biti tudi individualnega, posebnega, različnega. Zato se eden od očetov globalizacijskega videnja sveta Roland Robertson nikoli ne naveliča poudarjati, da gre pri globalizaciji vselej tudi za glokalizacijo. Z drugimi besedami rečeno: globalizacija ne pomeni že kar avtomatično in enostransko tega, kar ta pojem označuje, marveč prihaja, prav nasprotno, v luči vsega, kar implicira, vselej tudi do novega poudarjanja lokalnega. Pri kulturni globalizaciji je zato najpomembnejša interakcija med partikularnim in univerzalnim polom, kar označuje skovanka glokalizacija. Vse to pa ne velja zgolj za ekonomske, finančne, medijske, vojaške, interkulturne in druge povezave, ampak še posebej za duhovna razmerja, ki ob informacijskem povezovanju hkrati izpostavljajo tudi samosvojost. V tem smislu je še zlasti pomemben tisti temelj evropske etnokulturne različnosti, kakršnega predstavlja jezik, saj je jezik bistveno določilo nacionalne individualnosti in identitete.

Drugič: kako v luči povedanega ne pritrditi italijanskemu pisatelju Italu Calvinu, ki v svojem harvardskem predavanju Natančnost pripoveduje o kužni epidemiji, kakršna se je zgrnila nad človeštvo v podobi jezikovne kuge, v kateri so se razgubile zmožnosti razločevanja in spoznavna moč besede (logosa), namesto tega pa v jeziku prevladujejo avtomatizmi in poplitvenost izraza, ki se zateka k splošnim, anonimnim, abstraktnim formulam in pomenskim razvodenitvam. Korenine te epidemije lahko iščemo v politiki, ideologiji, birokratski okostenelosti, homogenizaciji množičnih občil, šolskem razširjanju povprečne kulture, skratka, na vseh ravneh splošnega stanja duha današnje civilizacije.

A ne gre le za jezik, ampak tudi za podobe in predstave. Kajti živimo pod nenehno ploho podob, najmočnejša občila ne počnejo drugega, kakor da spreminjajo svet v podobe in ga množijo s fantazmagorijo zrcalnih iger: te podobe so večinoma brez notranje nujnosti, ki bi morala biti značilna za vsako podobo, kot oblika in pomen, kot moč, ki pritegne pozornost, kot bogastvo možnih pomenov. Večina tega oblaka podob se razblini v hipu, kakor sanje, ki v spominu ne puščajo sledi; ne razgubi pa se občutek odtujenosti in nelagodja. Morda pa inkonsistenca ni le v podobah ali jeziku; je v svetu. Kuga prizadene tudi življenje ljudi in zgodovino narodov, spreminja vse zgodbe v brezoblične, naključne, zmedene, v zgodbe brez začetka in konca.

Če to ni upodobitev vsega tega, kar se v kozarcu vode danes dogaja na Slovenskem, ne rečem nič. Kaj hočem povedati? Predvsem, da se bomo Slovenci v tem neizogibnem globalnem dogajanju vse bolj spraševali, kdo in kaj pravzaprav v resnici smo. Sam svoj privid? Z zapostavljanjem formativnih vrednot in etičnih principov, ki zagotavljajo kulturno razpoznavnost in samolastni položaj slovenskega sveta in države na evropskem zgodovinskem prizorišču v tem času, se bomo Slovenci slej ko prej znašli na njegovem smetišču. Spomnimo se, da nas je tja v dobi industrializacije skupaj z drugimi balkanskimi »nezgodovinskimi narodi« postavil vizionar Karl Marx. Ampak takrat še nismo živeli v lastni državi in tudi slovenščina ni bila uradni državni jezik, res pa je, da nam industrija propada, kar je najbrž povezano s tehnološkim razvojem in kibernetko, ki nam čudežno omogoča, da lahko poslušamo veselo glasbo z Marsa.

Res pa je tudi to, da je prav danes še kako pomembno, da se ozremo na položaj slovenskega jezika v javni rabi, kjer vladata popolna zmeda in samovolja, da ne rečem pozaba. Kajti brezbrižnost, poljubnost, ošabnost in podcenjevanja, s kakršnimi se srečujemo v zvezi z jezikom, so znamenje tistega cinizma, če ne celo nihilizma, ki se začne pri koreninah, slej ko prej pa zajame ves organizem. Posledica pa je samo ta, da bomo kot nacija s svojim jezikom vred obviseli v zraku, česar danes še ne zaznavamo, a bo kaj kmalu postalo očitno.

Ne gre mi za nikakršni jezikovni merkantilizem, kaj šele za izolacionizem, ki ga izvaja katera koli doktrina; prav nasprotno, gre mi za to, da se vzdržuje in živi skupaj z našimi koreninami, ker se bodo sicer tudi te posušile. Iz tega pa izhaja, da ga ne moremo zanemariti, tudi ko se dogajamo v znanstvenih in humanističnih povezavah s svetom. Sem spada tudi univerzitetni študij, kjer je slovenščina seveda meritorna osnova, tako da ne more biti izključevalno pravilo za študij, ki nikdar ni bil vezan zgolj na en sam jezik.

Prijavi sovražni govor