Tiskane izdaje
Nasilje rodi nasilje. Od kod tedaj izvira nasilje, ki ga izvajajo islamisti, muslimanski teroristi? Muslimanstvo spada, skupaj z judovstvom in krščanstvom, v biblijsko supercivilizacijo. Vsa tri verstva temeljijo na Pentatevhu, na peteroknjižju, ki ga sestavlja pet Mojzesovih knjig. Te vsebujejo tudi deset božjih zapovedi. Prva od njih se glasi: Veruj v enega samega Boga! Kaj pomeni ta zapoved?
Tako kot drugih devet zapovedi je tudi zapoved o verovanju v enega samega Boga zapoved, ki jo je ukazal Bog sam, Jahve. Razen vere vase Jahve prepove vse druge vere. Nobena druga vera, nobena vera v kakega drugega boga ni dovoljena. Drugoverci so krivoverci. In kdor se iz prave vere preusmeri k drugi, krivi veri, zasluži smrt. Naj ga zadene smrtna kazen. To se je zgodilo tudi Mojzesovemu ljudstvu (2 Mz 32, 25-29).
Mojzesov masaker
»Mojzes je videl, da je ljudstvo razbrzdano, kajti Aron ga je razbrzdal, da je bilo v zasmeh njegovih nasprotnikov. In Mojzes se je postavil k vratom v tabor in rekel: Kdor je za Gospoda, k meni! Vsi Levijevi sinovi so se zbrali pri njem. Rekel jim je: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda! Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. Mojzes je rekel: Danes se posvetite Gospodu, vsak za ceno svojega sina ali brata; naj vam danes podeli blagoslov!«
Tako je govoril Mojzes – in se skliceval na Jahveja. Paradoks, notranje protislovje je v tem, da je Mojzes s prikazanim pobojem hotel utemeljiti prav brezpogojno spoštovanje desetih božjih zapovedi, vključno s peto zapovedjo: Ne ubijaj! Zapovedi, ki jih je pravkar dobil od Boga samega, zapisanih na dveh tablah. Na prvi tabli so bile religiozne, na drugi pa etične zapovedi/prepovedi. Prva zapoved na prvi tabli je (bila): Veruj v enega samega Boga! Ko se je Mojzes spred obličja Jahveja vrnil v bazni tabor, je videl, da njegovo ljudstvo pleše in časti nekega drugega boga. Torej je kršilo prav prvo, glavno zapoved; da je treba brezpogojno, pod grožnjo smrtne kazni, častiti le enega, pravega Boga. Častilci, oboževalci tujega boga, torej krivoverci znotraj lastne skupnosti, so ga tako razjezili, da je po navedbi obe tabli, zagotovo pa drugo tablo s prepovedjo ubijanja z vso silo vrgel ob tla. Tabla se je razbila. Mojzes je to razbitje razumel kot zničenje prepovedi ubijanja, in zato takoj prešel k izvedbi množičnega poboja. V imenu religije zavrže etiko. Drugače rečeno, v imenu Boga uprizori masaker nad drugače verujočimi oz. mislečimi. Po pomoru pa za povrh, spet v imenu Boga, morilce blagoslovi, ne oziraje se na svetost življenja kot pravrednoto človeštva in človečnosti.
S takšnim Mojzesovim početjem dandanes ni kakih večjih etičnih težav, dokler na biblijski tekst gledamo kot na dokument nekega arhaičnega zgodovinskega obdobja. Težava nastopi, ko se na Mojzesa in njegovega Boga začnejo sklicevati verski fanatiki, religiozni fundamentalisti te ali one biblijske religije: judovsta, krščanstva ali muslimanstva. Še z večjim etičnim problemom pa se srečamo, ko kak teolog ali celo vodilni cerkveni dostojanstvenik ne le opravičuje, ampak tudi upravičuje morilska dejanja v imenu Boga – namreč s tem Bogom samim. Tako da peto zapoved, ki je sestavina svetovnega etosa, podredi prvi zapovedi in jo s takšno relativizacijo razvrednoti. V skladu z razvrednotenjem za zločinca ne bo razglasil morilca v imenu Boga, temveč kršitelja zapovedi o veri v enega samega Boga. Saj je po njem smrtno grešil zoper zapoved vseh zapovedi, zato si kot tak ne zasluži nič drugega kot smrtno kazen.
Takšen cerkveni učitelj (največ med njimi je samozvanih moralnih teologov), oborožen s svojo monoteistično logiko, za zločince ne bo razglašal le politeistov oz. heteroteistov, ampak tudi ateiste. Pomor naj bi bil zato drugotnega pomena; kajti vse krvavo dogajanje naj bi bilo le posledica samodejnega predhodnega religioznega samomora krivovercev oz. brezbožcev. V skladu z bibličnim grozilnim geslom: ali »izberi življenje« (5 Mz 30,19 ), tj. Življenje, mene, Boga, ali pa se pripravi na smrt: po vsej verjetnosti že na tem, zagotovo pa na drugem svetu. Pod obnebjem teoloških razlag, kakršna je naslednja: »Dogajanje je izraz dejstva, da se tisti, kdor odpade od Boga, ne odtegne samo zavezi, temveč odide iz območja življenja, uničuje samo življenje in je v tem smislu že vstopil v območje smrti.« Prešel k samomoru. Tako kardinal Joseph Ratzinger (papež Benedikt XVI.) v knjigi Bog in svet (Družina, Ljubljana 2003, str. 126) komentira ugovor Petra Seewalda zoper Mojzesov masaker: »Zgodba desetih zapovedi se torej v bistvu začenja z grozljivim zločinom, ki je v neposrednem nasprotju z zapovedjo št. pet: Ne ubijaj! Mojzes bi moral te stvari bolje vedeti.« A po mnenju kardinala/papeža ne.
Po njem je imel Mojzes prav in je tudi ukrepal povsem pravilno. Res da je ubijanje prepovedano, vsako; le tisto po direktivi Boga ne. Kajti zgodba z masakrom naj bi se začela »pravzaprav z zločinom proti prvi zapovedi, ki je nosilna: Ne imej drugih bogov poleg mene«: »Ta temeljni zločin ljudstvo razžira in notranje iznakažuje. Ljudstvo se je napotilo v smrt. Oditi proč od Boga, ki je vendar vir življenja, namreč pomeni oditi iz življenja.« Masovni poboj naj bi bil torej oblika kolektivnega samomora, zato naj bi bil Mojzesov pomor nekaj samoumevnega.
Samo za nazaj ali pa tudi zdaj in za naprej?! Saj naj bi ta pomor veljal za manj od zločina nad Zločinci, nad oboževalci drugih bogov in s tem »ubijalci« pravega Boga. Kaj šele nad brezbožci. Za dodatek so »Levijevi sinovi«, neposredni izvrševalci Mojzesovega masakra oz. bratomornega dejanja, ob uveljavljanju dekaloga kasneje postali »duhovniška kasta«, kot zapiše Seewald. Potemtakem je nastanek klera in klerikalizma neposredno povezan tako s smrtonosno utrditvijo monoteizma kot z njegovo militantnostjo. Brž ko je sredi 4. stoletja krščanstvo postalo državna religija, kleriki pa državni uradniki, so začeli preganjati ne le drugoverce, ampak tudi tako imenovane heretike, lastne krivoverce. To preganjanje je s pomočjo teorije o klerokatolicizmu teološko utemeljil sam sveti Avguštin.
In zakaj naj bi Mojzesovo nasledstvo veljalo le za Jahveja, krščanskega Boga Očeta, ne pa tudi za Boga muslimanov? Saj je tudi Alah, muslimanski Bog, le arabsko ime Jahveja, natančneje, Elehima kot enega od imen Abrahamovega Boga. Bog, ki je Mojzesu ukazal pomor krivovercev, je tako Bog muslimanov kot kristjanov, najprej pa kajpada Judov. Vse tri monoteistične religije se nanašajo na istega Boga, izvirajo iz njegovega, kakor bi dejal Rene Girard, monoteističnega »ustanovnega umora«. Utemeljitvene postavke enoboštva. Ki ga je z vidika pravovernih ne le mogoče, ampak v določenih situacijah nujno ponoviti. V odnosu do posameznikov tisočkrat in tisočkrat, milijonkrat in milijonkrat. Po Božji volji, ne po volji posameznih vernikov. Religiozni umor navsezadnje ni odvisen od posameznika, ukaz mora priti od Boga; vernik pa mora biti, tako kot je bil Abraham, zmerom pripravljen nanj.
Od tod naprej je vse odvisno od tipa vernikov. Muslimanski fundamentalisti, islamski džihadisti vidijo – skozi Mojzesovo optiko – Evropejce kot častilce lažnega Boga, kot malikovalce »zlatega teleta«, zato jih je treba pobiti, čim prej. Saj naj bi bilo le tako mogoče odpraviti razvrat s sveta. Ekstremni fundamentalist, pa naj pripada kateri koli skupini iz biblične supercivilizacije, bo prej ali slej zaslišal Božji glas; prepričan, da sliši prav Boga, ki da mu ukazuje, naj se odpravi na ubijalski pohod. Tudi kak krščanski ekstremist, ne glede na Jezusovo samožrtvovanje.
Jahve kot genocidni Bog
Mojzes pa svojega radikalnega pristopa po naročilu Boga ni speljal samo navznoter, z bratomornim pobojem, ampak ga je pod Božjim nadzorom prakticiral tudi navzven, v odnosu do drugih ljudstev. Svoj čas je Jahve namreč zelo neposredno posegal v zgodovino in s tem v usodo ljudstev. Neposredno predvsem v usodo Izraelcev, posredno, pogosto prav prek njih, pa tudi v usodo drugih narodov (5 Mz 2, 31-34): »In Gospod mi je rekel: Glej, začel sem ti izročati Sihona in njegovo deželo, začni osvajati, da dobiš v last njegovo deželo! Sihon nam je z vsem ljudstvom prišel nasproti, da bi se bojeval pri Jahcu. In Gospod, naš Bog, nam ga je izročil in pobili smo njega, njegove sinove in vse ljudstvo. Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta in z zakletvijo pokončali vsako mesto: moške, ženske in otroke; nikogar nismo pustili živega.« Totalni teror. Takšne usode ni doživelo le to ljudstvo, pod Božjo komando je podobna usoda zadela še vrsto narodov. Tako da to, kar se že nekaj desetletij dogaja Palestincem, z bibličnega vidika ni nič posebnega. Doslej so jo relativno še dobro odnesli. Lahko bi bilo huje.
Jezuit Peter Lah, predavatelj komunikologije na Papeški univerzi Gregoriana, ima prav, ko v zapisu Temna stran razumevanja tragedije v Parizu pravi, da je »z vsakim nasilnim dejanjem več nasilja na svetu«. A kaj storiti z nasiljem, ki ga zapoveduje sam Bog? Ali si lahko dovolimo razlago, da Jahvejevih ukazov, brezpogojnih pozivov k izvršitvi smrtnih kazni, ne smemo jemati dobesedno? Da si jih moramo razložiti v prenesenem pomenu? Kako? Naj v tem primeru izhajamo iz predpostavke, da Bog tega, kar je rekel, ni mislil zares? To bi nas daleč pripeljalo, zato vrhovne avtoritete RKC glede odločitev in ravnanja Boga ne dopuščajo iskanja prenesenih pomenov. Zatekanja k morebitnim izgovorom. Tako kot kardinal Joseph Ratzinger oz. zaslužni papež Benedikt XVI. terjajo, da prvo božjo zapoved – skupaj z usmrtitvami v njenem imenu – sprejemamo z vso zaresnostjo. Pa tudi dosledno in nepopustljivo!?
Če prepoznamo nepopustljivost, postane očitno, zakaj država lahko premaga drugo državo, ne more pa zmagati v boju proti fanatizmu kot srčiki fundamentalizma in z njim spetega terorizma. Glede tega se spet strinjam z Lahovo osvetlitvijo »temne strani«, ki nas želi prepričati, da je po tragediji v Parizu treba stvari vzeti v svoje roke, kaznovati storilce, okrepiti policijo in vojsko, stopnjevati bombardiranje na Srednjem vzhodu in v severni Afriki; vse do končne zmage, toda: »Če ji bomo prisluhnili in šli v vojno (mimogrede, to so storili naši bratranci na drugi strani Atlantika, lahko bi se kaj naučili iz njihove izkušnje), bomo le prilili olje na ogenj. Zlo namreč ni uvoženo od zunaj. Za vsakega kriminalca, ki k nam pride iz Afganistana ali Sirije, najdemo deset kriminalcev med nami.« Na čelu s tistim predsednikom ZDA, ki je leta 2003 ob pomoči neresnic dosegel mednarodno odobritev krvavega vojaškega napada na Irak. Ne samo na državo, ampak tudi na civilno družbo. Rezultat: stotine mrtvih mater in otrok pa tudi nosečnic. Ter siloviti razmah islamskega terorizma oz. kontraterorizma. Terorizma iz začaranega kroga.
A tisto, kar je ob tem z etičnega vidika najbolj zavrženo, je bilo Bushevo, po vzoru Mojzesa, sklicevanje na Boga. Žalostno dejstvo je, da so njegov poziv najbolj zavzeto podprle prav najbolj katoliške države, kot so Poljska, Španija in Italija. Papež Janez Pavel II. je zoper vojno verbalno sicer protestiral, realno pa ni naredil nič. Vatikan je mimogrede kazensko pospravil tri slovenske škofe, nobenega na svetu pa ni kaznoval zaradi hujskaške podpore iraškemu pokolu. Slovenska škofovska konferenca ni niti opomnila naših domačih vojnohujskaških teologov. Najglasnejši med njimi je bil prav »Moralni Teolog« (v resnici podpihovalec amoralnosti), ki je tiste, ki so bili proti vojni in slovenski soudeležbi v njej, zmerjal s »toplovodarji«, tj. s pedri. To je bilo, milo rečeno, neokusno.
Naravnost odvratno pa je, da so zdaj ti isti, sokrivci grozodejstev, najbolj glasni pri zgražanju nad hudimi posledicami, ki smo jih nekateri napovedovali že pred desetletjem. Prva posledica: še večji in hujši razmah ekstremnega terorizma; in druga posledica: beg preživelih žrtev z območja zločinskih dejanj teroristov. Brez refleksije, predvsem pa brez sramu. Povratni učinki so strahotni. Krščanstvo je na Bližnjem oz. Srednjem vzhodu preživelo dve tisočletji, posledic zdajšnje ameriško-evropske norosti pa, kakor kaže, ne bo prestalo.
Izhod
Edini izhod je v spremembi Mojzesovih predpostavk biblijske supercivilizacije. Natančneje, v odpravi njegovih zločinskih izhodišč, vključno s sklicevanjem na ubijalskega oz. genocidnega Boga. Zgled tega obrata z izrecnim distanciranjem od pobojev bi bilo lahko katolištvo; če bi se torej zares, v mislih in dejanjih, vzpostavilo na tistih univerzalnih premisah, ki se ne zatekajo k sovraštvu, zavrnilo nasilje in s tem preseglo notranja protislovja, ki ga trgajo navznoter, navzven pa pohujšujejo nekatolike. Kajti na Mojzesovih izhodiščih ni mogoč nikakršen dialog, ne med biblijskimi verstvi ne z drugimi verstvi na svetu. Dialog je mogoč le na podlagi svetovnega etosa, skupnega vsem narodom sveta. Na podlagi njegovih osrednjih etičnih vrednot, na vrhu katerih so: svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo.
Podlaga, s tem pa tudi kriterij sobivanja religij (vselej partikularnih, tudi tedaj, ko težijo po katoliškosti), je lahko le univerzalna etičnost. Ob tem pri izvorni etični univerzalnosti ne gre za ekspanzijo, razširitev evropskega etosa, marveč za skupni etični imenovalec, vzet in povzet iz etosov vseh delov sveta. Za minimalni označevalec tako evropskega kot kitajskega, tako indijskega kot ameriškega etosa: tako hinduizma in budizma kot daoizma in konfucianizma, tako judovstva kot krščanstva (pravoslavja, katolicizma in protestantizma). Islam, najnovejše od svetovnih verstev, je poseben problem. Bolj kot katera koli religija iz biblijske supercivilizacije je vezana na Mojzesove ekstremnosti. Njim so sicer zavezani tudi Judje, a brez, pogojno rečeno, neposredne ekspanzivnosti, značilne za islamski ekstremni fundamentalizem. Pogojno rečeno, dokler se ne razkrije, kdo so pravi strategi globalne produkcije kaosa in lokalnih šok terapij po vsem svetu.
Islam skuša biti religija v smislu kompletnega načina življenja, združujočega pod obnebjem teokracije družbo kot tako in v celoti. Brez ostanka, kakršen je bil v krščanstvo umeščen z razmejitvijo pristojnosti Boga in cesarja, podaljšane – prek ločitve Cerkve in države – v razsvetljensko sekularnost. Ali niso tedaj vsi klici na dialog in koeksistenco zaman?
Dejstvo je, da so kristjani pod muslimani preživeli več ko tisoč let. In da se je mojzesovsko obračunavanje z njimi in Judi začelo po surovem ravnanju Izraela s Palestinci in agresivni ekspanziji s krščanstvom povezanih držav po vsem svetu: Rusov in Američanov v Afganistanu, Američanov v Iraku, Francije v Libiji. Izkazalo se je, da prvi cilj strategov intervencij ni bila zaščita dostojanstva ljudi in njihovih pravic, marveč produkcija kaosa: vojne vseh z vsemi. Končni cilj pa seveda obvladanje sveta po načelu deli in vladaj.
Papež Frančišek je ob tragediji v Parizu dejal: »Takšno zverinstvo nas navdaja s tesnobo in se sprašujemo, kako se lahko v človeškem srcu porodijo in udejanjajo tako strašni dogodki, ki ne zadevajo samo Francije, ampak ves svet. Pred temi nedopustnimi dejanji ne moremo ne obsoditi sramotnega napada na dostojanstvo človeške osebe. Hočem ponovno zatrditi, da pot nasilja in sovraštva ne rešuje problemov človeštva, upravičevanje nasilja v imenu Boga pa je bogokletje.« Lepo in prav. Zares dobro. A narediti moramo še en korak. Predvsem pa ne potlačiti tega, kar kljub takšnim uvidom še zmerom tiči v ozadju oz. preži na nas v naši lastni globini.
Vprašati se moramo: Kako se je v Mojzesovem srcu, ki v obstoječem krščanstvu še zmerom bije, lahko porodil in udejanjil tako strašen dogodek, kot je masaker nad lastnimi brati? Kako je lahko prišlo do zverinstva, neločljivega od Mojzesovega početja? Kako je mogoče, da se je Mojzes ob njem lahko skliceval na Boga? In kako je mogoče, da Mojzesovo bogokletno obnašanje opravičujejo in upravičujejo celo z vrha katoliške cerkvene hierarhije? Preden lahko terjamo od drugih, naj kaj takega ne počno več, moramo zadevo najprej razčistiti pri sebi, s samim seboj. Do čistega pa temine Mojzesovega pokola lahko odpravimo, stopimo v jasnino biti le, če njegovo krvavo početje enkrat za vselej nedvoumno obsodimo kot bogokletno, drugače rečeno, kot svetoskrunsko. Brez takšnega dogovora s samim seboj dialog z drugim in drugačnim ne bo mogoč; možna bodo kvečjemu pogajanja o novi prerazdelitvi moči.
To pomeni, da moramo biti v odnosu do mojzesovskih skruniteljev svetosti življenja enako dosledni kot do kreontovskih skruniteljev posvečenosti mrtvih. Zavedajoč se, da izredno stanje, v katero smo zajeti, ni niti globalna vojna niti globalni razredni boj, temveč veliki konflikt znotraj biblijske supercivilizacije.
Od Kanta naprej je glavni cilj človeštva (svetovni, morda večni) mir, ne zmaga (nad drugimi). Toda v krizah, kakršna je zdajšnja, se začne uveljavljati regresija, vračanje k arhaičnim plastem človeka. Ne le psihična in politična, marveč tudi kognitivna regresija. Misel ni več misel, marveč instrument volje do moči; na drugi strani pa dekla strahu. Na to sta že ob prvi svetovni vojni opozorila Freud in Einstein. Človek začne delovati šablonsko, reševati težave z etiketiranjem in atakiranjem, navsezadnje z nasiljem in vojno. Splet norosti in bolečine se v kroženju med nasiljem in protinasiljem navsezadnje razvije v vrtinec, ki posrka vse, kar je dobrega v človeku. Naloga, ki nas čaka, je torej velikanska, toda s podcenjevanjem se je ne bomo rešili.
