Tiskane izdaje
Evropske integracije po drugi svetovni vojni moramo nujno gledati skozi politekonomska očala. Zgolj ozek ekonomski pogled nam da necelovito sliko, pravi profesor mednarodnih financ in ekonomskih politik EU z ljubljanske ekonomske fakultete Mojmir Mrak. Zgolj ekonomsko gledano Evropa zdaj niti ni v tako slabi koži – a zaradi nakopičenih geopolitičnih tveganj bo letos verjetno na najtežji preizkušnji doslej.
Profesor, letošnje leto se je začelo dramatično, s potresom na kitajskih borzah, cene delnic so strmoglavile na najnižje ravni v zadnjih štirih letih. Ameriški investitor George Soros pravi, da se ponavlja leto 2008, ko je bil padec investicijske banke Lehman Brothers uvod v svetovno finančno krizo.
Na kitajsko krizo in krizo, ki se poglablja v vseh razvijajočih se ekonomijah, sta dva pogleda. Prvi je, da je svet navzlic vsem problemom, ki smo jim priča, izplaval iz najhujšega in da bomo v prihodnjih dveh letih imeli gospodarsko rast, ki pa ne bo prav visoka. Drugi pogled je, da smo pred začetkom tretjega vala krize, v kateri je propad banke Lehman Brothers predstavljal prvi del, kriza evrskega območja njegov drugi del, zdaj pa smo pred začetkom tretjega dela. Sam se bolj pridružujem slednjemu pogledu. Ne mislim pa, da bo ta tretji del krize tako dramatičen, kot sta bila prva dva. A razvijajoče se države (Kitajska, Brazilija, Rusija, Indija, Južna Afrika, Mehika, Indonezija, Koreja, Turčija itd.) so zdaj v položaju, ko lahko letos in prihodnje leto pričakujejo buren razvoj dogodkov. Poleg tega bi kriza v teh gospodarstvih danes bistveno bolj negativno vplivala na svetovno gospodarstvo kot pred desetimi leti.
Kitajsko v prihodnjih mesecih čaka trd pristanek?
Mislim, da ne. Kitajska je v dolgoročnem procesu spreminjanja modela gospodarskega razvoja. Pričakovati je, da se bo vrednost juana v prihodnjih mesecih še nižala, a država razpolaga s potencialom za upravljanje tega procesa, saj ima veliko »špeha« v obliki deviznih rezerv. Večji in globlji so problemi, ki se izražajo s padanjem borznih indeksov. Investitorji niso toliko prestrašeni zaradi dogodkov v zadnjem tednu oziroma dveh, pač pa zaradi sistemske negotovosti – ali so statistični in drugi podatki o kitajskem gospodarstvu, ki prihajajo na dan, kredibilni ali se zadaj skriva kaj več. Država se sooča še z veliko zadolženostjo podjetij in kitajskih provinc. Očitno se je na Kitajskem nabralo precej balonov – kako se bodo spuščali, bo odvisno od vodenja ekonomske politike. Ponavljam: Kitajska ima finančni potencial v obliki deviznih rezerv, ki ji omogoča celovito upravljanje problemov. Ali ji bo uspelo, je veliko vprašanje.
Borzni baloni se niso napihnili le na Kitajskem, pač pa tudi v ZDA, Evropi itd. – predvsem zaradi tisočev milijard dolarjev, evrov, funtov, jenov itd., ki so jih v zadnjih letih natisnile ameriška, evropska, britanska in japonska centralna banka.
Ultra ekspanzivna monetarna politika centralnih bank v razvitih državah je vsaj začasno stabilizirala njihova gospodarstva in jim omogočila vrnitev h gospodarski rasti, je pa po drugi strani eden od pomembnih razlogov za težave, s katerimi se danes soočajo razvijajoče se države.
Svet globalnega kazino kapitalizma ponavlja stare napake?
Lahko bi rekli tako. Samo omenjene štiri centralne banke so v zadnjih letih izvedle za okoli 8000 milijard dolarjev tako imenovanega kvantitativnega sproščanja. Začele so ZDA, tem je hitro sledila Velika Britanija, kasneje Japonska in lani še Evropa. Ko centralna banka začne kvantitativno sproščanje, običajno kapital v iskanju višjih donosov začne odtekati iz države. V tistem času je bilo takšne donose mogoče dosegati v razvijajočih se državah. Posledica so bili – obratno kot zdaj – pritiski na apreciacijo deviznih tečajev njihovih valut. Spomnimo se brazilskega finančnega ministra, ko je govoril o valutni vojni, ki da jo povzroča Amerika s svojim kvantitativnim sproščanjem.
V razvijajočih se državah, ki so takrat vse po vrsti močno rasle, so močno rasli borzni indeksi, zadolževanje na mednarodnih trgih pa je bilo zgodovinsko poceni. To je bilo obdobje hitrega zadolževanja, med tujimi valutami je prevladoval dolar. Danes je zato veliko strahov in nelagodja zaradi tega zadolževanja. Še posebno, ker se dolar krepi, cene surovin pa padajo. Letos je zato realno pričakovati, da se bodo v razvijajočih se državah pojavili resni dolžniški problemi, predvsem v podjetniškem sektorju. Je pa vendarle treba poudariti bistveno razliko med danes in časom azijske krize pred približno dvema desetletjema. Države imajo zdaj večinoma fleksibilne devizne tečaje in lahko na plačilnobilančne probleme reagirajo z depreciacijo. Je pa seveda to lahko povezano z inflacijo in drugimi težavami.
Se zdaj, ko dolar postaja dražji, razmere v Evropi pa manj stabilne, lahko pojavi beg kapitala k varnosti nazaj čez Atlantik?
Povišanje obrestnih mer v ZDA v pogojih, ko se v Evropi nadaljuje ali celo krepi kvantitativno sproščanje, govori v prid krepitvi dolarja v odnosu na evra. V prihodnjih mesecih so tako realna pričakovanja, da bo tečaj med evrom in dolarjem dosegel nivo 1:1.
Cene nafte so najnižje v zadnjih dvanajstih letih, špekulira se, da bodo padle na 20 ali celo 10 dolarjev za sod. Je to simptom krize ali priložnost za rast, se sprašuje ugledni bruseljski think tank Bruegel. Ali pa je oboje?
Oboje. Zaradi šibke gospodarske rasti v svetu je povpraševanje nizko in ni pričakovati, da bi se lahko hitro zgodil preobrat navzgor, kljub zaostritvi odnosov med Savdsko Arabijo in Iranom. Prva ni pripravljena na omejevanje proizvodnje, drugi pa po dolgih letih sankcij začenja pošiljati na trg dodatne količine nafte. Zadnje zasedanje držav OPEC je potrdilo, da organizacija formalno še obstaja, a je dejansko mrtva. Nizke cene nafte imajo pozitivne učinke na rast veliko držav uvoznic nafte, za izvoznice (Rusijo, Brazilijo itd.) pa to pomeni veliko gospodarsko omejitev. Sploh Rusija je zdaj v velikih težavah zaradi gibanja cen nafte in gospodarskih sankcij.
V luči branjenja tečaja rublja so se devizne rezerve države v zadnjih dveh letih znižale s približno 550 na manj kot 400 milijard dolarjev. Ker se prostor za posredovanje ruske centralne banke oži, je realno pričakovati nadaljnjo depreciacijo rublja. V celoti gledano naj bi po oceni MDS nižanje cen nafte vendarle imelo več plusov kot minusov za svetovno gospodarstvo kot celoto.
Guardian opozarja, da so v preteklosti države stopile v recesijo z zdravimi javnimi financami in relativno visokimi obrestnimi merami. To je v krizi omogočalo večjo javno porabo in znižanje davkov ter obrestnih mer.
Seveda.
No, sedem let po recesiji 2008–2009 so obrestne mere v razvitem svetu komaj nad ničlo, popravilo javnih financ še ni končano. Kaj preostane, če se bo pokazalo, da so dogodki iz prvih dveh tednov letošnjega leta uvod v pravo krizo: še več kvantitativnega sproščanja, še bolj negativne obrestne mere, ali kar »metanje denarja iz helikopterja«?
Če bi se svet in s tem tudi Evropa res v kratkem soočila z novo globoko krizo – kar se po mojem ne bo zgodilo –, bi bil manevrski prostor za vodenje ekonomskih politik bistveno ožji, kot je bil običajno pred krizami, tudi pred zadnjo. Obrestne mere so praktično na ničli, javni dolg držav pa na bistveno višjih ravneh, kot je bil. Na eventualen nov val krize bi države verjetno morale reagirati s še bolj ekspanzivno monetarno politiko, saj prostora na fiskalnem področju praktično ni več. To pomeni, da bi moralo biti prilagajanje še bolj drastično kot v prejšnjih letih. Takšno mednarodno okolje bi seveda veljalo tudi za Slovenijo in bi jo izpostavilo dodatnim tveganjem. Naša država se bo sicer soočala s pomembnimi tveganji tudi v razmerah, ko se monetarne politike vračajo na uporabo klasičnih instrumentov. Zaključek kvantitativnega sproščanja ZDA to jasno kaže, saj se kapitalski tokovi preusmerjajo, zmanjšuje pa se tudi likvidnost na finančnih trgih. To seveda pomeni podražitev zadolževanja za dolžnike z nižjo boniteto. Torej, ob spuščanju vode iz svetovnega bazena likvidnosti se bodo kaj hitro pokazale čeri in tisti šibkejši bodo ostali na suhem. Kako hitro bo voda upadala, je zdaj odvisno predvsem od razvoja dogodkov v razvijajočih se državah.
Poglejmo Slovenijo. Ob padcu Lehman Brothers je bil naš javni dolg obvladljiv, znašal je približno 23 odstotkov BDP. Zdaj je triinpolkrat višji, presega 80 odstotkov BDP. Kako močno je, če pride do bolj črnega scenarija, skrčen manevrski prostor Cerarjeve vlade?
Slovenija kot majhna država in z javnim dolgom v višini 80 odstotkov BDP je zelo občutljiva za morebitno novo fazo krize. Manevrski prostor za ukrepanje bi bil izrazito omejen. Ni realno pričakovati, da bi na morebiten nov val krize lahko reagirali z velikim zadolževanjem kot pred leti. Usmeritev na konsolidacijo javnih financ in zmanjšanje javnega dolga kot deleža v BDP je nujna. Se pa postavlja vprašanje, kako to doseči, v kakšni dinamiki ter koliko z zmanjševanjem javnega dolga in koliko z rastjo BDP. Tudi sam se zavzemam za konsolidacijo javnih financ, ne strinjam pa se, da predvsem glede javnega dolga poteka tako, da si z odlaganjem ključnih razvojnih investicij omejujemo dolgoročno rast. Če bi se res pojavil nov val krize, ne bo bistvene razlike, ali naš javni dolg znaša 82 ali 78 odstotkov BDP. Tudi privatizacijo vidim bolj kot instrument za boljše upravljanje in preprečevanje novih zadolžitev javnega sektorja in manj kot instrument za zmanjšanje javnega dolga.
Sedanja vlada se je na začetku mandata odločila – in to se vidi skozi njeno celotno ekonomsko politiko –, da je njena ključna prioriteta konsolidacija javnih financ, vse drugo, torej investicije in strukturne reforme, so prioritete drugega ali tretjega reda. Ta usmeritev je bila jasno razvidna tudi iz obeh programskih dokumentov, ki ju je vlada aprila lani poslala v Bruselj. Posledice te usmeritve se jasno kažejo v vrsti konkretnih odločitev. Ena tipičnih je investicija v drugi tir. Z vnaprejšnjo odločitvijo vlade, da ni prostora za njeno vsaj delno javno financiranje, je bil projekt porinjen v iskanje javno-zasebnega partnerstva, s tem pa v nedoločljivo prihodnost. Če je to res strateški projekt za Slovenijo – in mislim, da je –, njegovo odlaganje ali eventualna neizgradnja zmanjšuje prihodnjo gospodarsko rast države. Ta se je v zadnjih dveh letih sicer okrepila – zaradi nekaterih ključnih odločitev v zvezi s sanacijo bančnega sektorja in zaradi vitalnosti izvoznega sektorja, ki k sreči predstavlja relativno velik del slovenskega gospodarstva.
Drži. Vidimo pa, da je naša rast nizka, le nekaj več kot dvoodstotna. To ni dovolj za priključek k razvitim.
Seveda, zato je tako pomembno, da država zažene investicije, ki bi omogočile višjo dejansko gospodarsko rast na kratek rok in višjo potencialno rast na srednji rok. Zdi se mi, da zaradi vladne izrazite fokusiranosti na javnofinančno konsolidacijo izpuščamo potencial za večjo rast v prihodnje. Tudi vrsta drugih držav Evropske unije je v podobnem položaju, a vendarle slišimo mnenja in zahteve nekaterih, na primer Italije, da je potrebna fleksibilnejša interpretacija javnofinančnih pravil, zlasti pri investicijah. Nikoli nisem slišal, kakšno je naše mnenje o tem. Je za nas obstoječi model, ki ga moramo spoštovati, res pravi, imamo morda drugačno mnenje? Če ga imamo, bi lahko skupaj s še kakšno drugo državo vsaj poskusili kaj spremeniti. Tako pa imam občutek, da smo dokaj nekritični verniki tistega, kar je bilo sprejeto na ravni EU.
Je to kritika na račun finančnega ministra Dušana Mramorja, moža, ki verno sledi nemškim smernicam v evropskih javnih financah?
To je vprašanje, ki zadeva vlado kot celoto. To, kar počne minister Mramor kot finančni minister, je s stališča javnih financ in njegovega resorja razumljivo. Niso pa javne finance edini del vladne ekonomske politike. Na predsedniku vlade je, da javnim financam da primerno mesto v kontekstu vseh razvojnih prioritet države.
Je Cerarjeva vlada preveč nervozno reagirala s postavitvijo žice na južni meji?
Bil sem in sem še vedno velik zagovornik EU in slovenske vključitve vanjo. Bo pa v naslednjem obdobju Slovenija morala bolj kot morda doslej razmišljati s svojo glavo in verjetno včasih sprejeti odločitve, ki komu od partnerjev ne bodo všeč. V pogojih, ko EU ne deluje tako, kot bi morala, in dejansko prepušča iniciativo odločitvam posameznih držav, se mora temu prilagoditi tudi Slovenija. Jasno je, da bi bila skupna politika na zunanjih mejah EU najbolj učinkovita, a če za to ni pripravljenosti, razumem vlado, da počne tisto, kar je po njeni oceni za Slovenijo najbolj primerno. To seveda velja tudi za vprašanje begunske problematike.
Ko omenjate možen tretji val krize: kaj bi ta prinesel Evropi, ki se zdaj sooča že z begunsko, varnostno, evrsko in drugimi krizami?
Evropa z ozkega, ekonomskega vidika trenutno ni v tako slabem položaju kot v prejšnjih letih. Se pa ta osnovni gospodarski scenarij sooča z velikimi tveganji, predvsem geopolitičnega izvora. Tveganja v svetu za lansko in letošnje leto so veliko bolj kot pred leti opredeljena s političnimi tveganji. Politična tveganja so bila vedno prisotna, a v obdobju pred krizo niso bila zelo pomemben omejevalni faktor gospodarske rasti in razvoja. Spomnim se razprav, ali je sploh še smiselno ocenjevati državno tveganje (country risk). Danes teh pomislekov seveda ni več. Pri ocenjevanju državnega tveganja sta vedno dva vidika, ekonomsko-finančni in geopolitični. In prav geopolitična tveganja so danes v Evropi bistveno večja kot pred leti. Od problema migrantov iz politično nestabilnega okolja, prek rusko-ukrajinske krize, do brexita in grexita.
Geopolitična tveganja so običajno bolj nepredvidljiva od gospodarskih, pa tudi teh v Evropi ne manjka. Nekatera so že stara, kot na primer nizka gospodarska rast in nezaposlenost, druga so nova, kot na primer afera Volkswagen. Poleg tega je z januarjem letos Evropska unija začela izvajati drugi steber bančne unije, ki prinaša skupni reševalni mehanizem za banke, temelječ na tako imenovanem načelu bail-in. To je popolnoma drugačno od tako imenovanega načela bail-out, po katerem se je reševalo banke v zgodnjem obdobju krize evrskega območja, v Grčiji in Španiji ter na Portugalskem in Irskem. Sprememba načela je bila sicer upravičena z zmanjšanjem pritiska na javne finance držav, ne gre pa prezreti dejstva, da načelo bail-out v osnovi pomeni reševanje upnikov. Zakaj se je tedaj reševalo upnike?
Ker so bile med njimi ugledne nemške, francoske in druge tuje banke?
Verjetno je to eden od razlogov, drugi je bil, da banke v tedanji ureditvi evrskega območja svojih terjatev niso imele zavarovanih. Vprašanje takrat torej ni bilo reševati ali ne, temveč koga reševati. Reševanje držav v zgodnjem obdobju evrske krize je tako pomenilo tudi reševanje privatnih upnikov. Sčasoma so banke prodale svoje terjatve, na njihovo mesto pa so vstopili javni upniki, kot so ECB, MDS in države evrskega območja. Vzpostavljeni so bili torej pogoji za prehod na nov pristop k reševanju bank po načelu bail-in. To je bilo prvič uporabljeno v primeru Cipra, njegova osnovna logika pa je, da se najprej odvzame premoženje lastnikov in lastnikom podrejenih dolžniških instrumentov, poseže pa se po drugih razpoložljivih sredstvih nad nekim limitom. Šele za potreben preostanek dokapitalizacije lahko država zaprosi za finančno pomoč. Od januarja letos, z novo direktivo, je to splošna ureditev. Njen sestavni del je, da pri reševanju banke v težavah sodelujejo vsi, ki imajo depozite v višini nad 100.000 evrov.
Če bi takšen princip veljal leta 2010, bi bil javni dolg nekaterih držav, recimo Irske, bistveno nižji, kot je danes. Evropa je torej popolnoma spremenila princip reševanja bank, in to tedaj, ko je to bilo manj boleče za privatne upnike. Težko se je izogniti občutku, da je sprememba nastala takrat, ko je to odgovarjalo tistim državam članicam, iz katerih je prihajala večina privatnih upnikov.
Da bi bila Evropa letos lahko ničelna točka svetovne geopolitike, meni tudi ekonomist Nouriel Roubini. Navaja, da je grški izhod iz evra, grexit, morda samo preložen in da bi lahko pospešil tudi britanski izhod iz EU, brexit. Po njem bi o smiselnosti članstva v Uniji lahko začele razmišljati še skandinavske države, v Nemčiji je omajan položaj kanclerke Merklove. Je Evropa letos na najhujši preizkušnji?
Res je, Evropa je verjetno pred največjimi izzivi v zadnjih desetletjih. Kljub temu ne verjamem v tako črn scenarij za letošnje leto. Ni realno pričakovati, da bi se problemi časovno tako osredotočili. Britanci bodo o izstopu iz EU odločali letos. Vsem je jasno, da bo prišla tudi nova faza grške krize, ni pa jasno, kdaj se bo to zgodilo. Pritisk na odpis dela dolga Grčiji se bo nadaljeval, pri čemer postaja vse bolj političen problem. Osebno se ne strinjam z razlago Klausa Reglinga, predsednika evrskega reševalnega sklada ESM, da formalni odpis dolga ni potreben. Grčija se brez tovrstnega odpisa ne more vrniti na finančne trge, tudi če bi dogovorjeni program dejansko izvajala, o čemer dvomim. Odpis dolgov Grčiji je nujen, a še vedno politično nesprejemljiv. Samo vprašanje časa je, kdaj bo postal tudi politično sprejemljiv.
Formalno se še vedno skrivamo za maastrichtsko pogodbo, češ da odpis dolgov ni mogoč, ker pogodba vsebuje tako imenovano klavzulo no bail-out. A izkušnje EU so jasne. Ko nastane politični konsenz, da je treba nekaj narediti, se najde tudi primerna pravna forma. Strinjam se, da je Evropa točka sveta, na katero bodo letos osredotočena političnoekonomska tveganja. Po izkušnjah z reševanjem evrskega območja in v zadnjem letu migrantske krize EU ni institucionalno sposobna za učinkovito upravljanje kriz. Tu ima največjo odgovornost evropski svet, ki ga sestavljajo predsedniki držav in vlad držav članic Unije. Evropski svet razen v trenutkih, ko je voda resnično že do grla, ni sposoben sprejeti težkih odločitev. Lep zadnji primer je decembrska diskusija o reševanju migrantske krize s ključnimi odločitvami, prestavljenimi na pomlad, ko se bo tok beguncev ponovno povečal. Vsem je jasno, da dogovor s Turčijo ni dolgoročen temelj za reševanje te problematike.
Omenjate nujnost odpisa dolgov Grčiji: je Evropa zrela zanj? Da ne omenjam širšega odpisa dolgov, ne le Grkom, saj nevzdržno breme dolgov ni le grška zgodba.
Res je, na dolgi rok je nivo javnega dolga v evrskem območju previsok in potrebno bo njegovo zniževanje na bolj vzdržne nivoje. Ena od možnosti je tudi širši odpis dolgov. To bi bilo možno in smiselno samo, če bi vzpostavili konsistenten fiskalni steber, vključno s proračunom evrskega območja. Kljub pomembnim prizadevanjem v zadnjih letih evrsko območje še vedno ni naredilo kvalitativne spremembe na tem področju. Pred krizo smo imeli pakt stabilnosti in rasti …
… ki ga je tudi Nemčija kršila …
… ne le da ga je kršila, temveč ga je s pomočjo nekaterih drugih držav tudi izničila.
Kako ?
Leta 2003 bi morali Nemčija in Francija v proceduro presežnega javnofinančnega primanjkljaja, vendar pa predlog Evropske komisije zaradi načina odločanja v Ecofinu (ta je temeljil na kvalificirani večini) ni bil sprejet. Komisija je tožila Ecofin na evropskem sodišču, češ da so ministri sprejeli sklep, ki je v nasprotju s sprejeto zakonodajo EU. Leta 2004 je evropsko sodišče razveljavilo sklep Ecofina in s tem dejansko potrdilo, da so ministri delovali proti acquisu. Je pa v nastalem položaju prišlo do močnega pritiska predvsem s strani omenjenih dveh držav za spremembno Pakta stabilnosti. Z zakonskimi spremembami sprejetimi leta 2005 je Pakt razvodenel in to ravno v času, ko bi bil najbolj potreben. Danes imamo namesto Pakta o stabilnosti in rasti vzpostavljeno zelo kompleksno strukturo upravljanja s fiskalnimi in makroekonomskimi neravnotežji. To je sicer v redu, a osnovna logika celotnega pristopa je še vedno invalidna, saj še temelji izključno na principu, »da bo vsak imel red v svoji hiši«. Razlika je samo v tem, da smo oziroma naj bi to sedaj zapisali v ustave držav članic, da bi bolj držalo. Ostaja pa evro območje še vedno brez skupnega proračuna in nekaterih drugih institucionalnih dopolnitev, kot so skupne obveznice in vsaj delno tudi trezor. Brez tega pa evro območje ne more pričakovati dolgoročne stabilnosti. Jasno mi je, da danes ni apetita za tovrstne spremembe in verjetno bo moralo priti do neke nove krize, da se bomo spet resno pogovarjali tudi o tem. Evro območje pogosto primerjamo z Ameriko, a ta ima proračun, ki znaša okoli 20 odstotkov BDP. Mi pa proračuna evrsko območja sploh nimamo, proračun EU pa znaša vsega en odstotek BDP. Rečeno preprosto, hoteli smo monetarno unijo, a domačo nalogo o tem, kaj je zanjo potrebno, smo naredili samo napol.
Ali evropska ideja umira z egoizmom držav?
Dogaja se več silnic. Od začetka gospodarske in še zlasti krize evrskega območja se jasno profilira razmerje sever – jug, v kontekstu begunskega vprašanja pa se ponovno pojavlja polarizacija med zahodom in vzhodom oziroma starimi in novimi članicami, predvsem tistimi v okviru višegrajske skupine. Kriza evrskega območja in begunska kriza imata skupni imenovalec: institucionalni okvir EU, katerega vrh je evropski svet, se ni sposoben učinkovito odzvati nanju. Zanimiva je analiza Maria Montija, nekdanjega evropskega komisarja in premiera sosednje Italije, ki jo je podal na predavanju decembra lani. Dejal je, da so do obdobja pred zadnjo krizo države članice gledale na EU kot na dodano vrednost lastnega razvoja – in torej na investicijo v evropsko hišo kot na investicijo vase. V zadnjih letih se je to spremenilo. V evropskem svetu vse bolj prevladuje stališče, kaj bo posamezna država odnesla iz te skupne hiše. Gre za prehod od koncepta EU kot skupne investicije na koncept EU kot vira potrošnje. To je sicer figurativno, je pa v tem veliko resnice.
Dejstvo je namreč, da je odločanje na ravni EU vse bolj pod vplivom nacionalnih politik, v njih pa imajo čedalje večji pomen populistične stranke in gibanja. Poleg tega so cilji nacionalnih politikov običajno relativno kratkoročno naravnani, in to na prihodnje volitve. V takšnih razmerah ni presenetljiva odsotnost dolgoročnejše vizije razvoja Evrope. Danes pozabljamo, zakaj je EU pravzaprav nastala. Spomnim se začudenja in celo posmehov pred nekaj leti, ko je dobila Nobelovo nagrado za mir. Morebiten razpad EU bi lahko hitro potisnil Evropo tja, kjer je velikokrat v zgodovini že bila.
Torej v vojni.
Da. Žal tega ni mogoče izključiti. Proces evropskih integracij po drugi svetovni vojni je treba gledati v politekonomskem kontekstu. Če gledamo nanj ozko, skozi ekonomska očala, je slika necelovita. Zadnja leta to jasno dokazujejo.
Nemčija in Francija bosta imeli volitve prihodnje leto. Se zato v EU politično okno, ko je še mogoče sprejeti tudi politično boleče protikrizne ukrepe na ravni Unije, zapira sredi letošnjega leta? V tem času bi morali najti rešitve za begunsko krizo, še nedokončano evrsko krizo ...
Bojim se, da za nadgradnjo evrskega območja zdaj ni apetita. Trenutno smo vsi zadovoljni in novo, potrebno poglabljanje se bo zgodilo šele, ko bo voda spet tekla v grlo. Želja, da bi karkoli resnega dopolnili v evrskem območju, je zdaj tako majhna, da bo težko doseči dogovor o ključnih točkah iz tako imenovanih poročil štirih oziroma petih predsednikov. Dvojec Nemčije in Francije je bil vedno v zgodovini evropski motor procesa integracij. Je pa ta nemško-francoski voz imel do pred nekaj leti dve relativno enakovredni kolesi. Naj navedem primer pakta za stabilnost in rast iz leta 1997. Ta je bil iniciran kot nemški predlog, osredotočen na stabilnost, njemu pa so Francozi dodali element rasti. Vedno je šlo za kompromis.
V zadnjih letih se je voz močno nagnil na eno stran, saj je francosko kolo na pol prazno. Voz v zadnjih letih vleče Nemčija, njena odločilna vloga pa se jasno kaže tudi v konceptu upravljanja krize evrskega območja. Koncept reševanja evrskega območja temelji na podmeni, da je kriza predvsem fiskalnega izvora. To je sicer bilo res za nekatere države, recimo Grčijo, nikakor pa ne za druge, kot sta Irska in Španija. Čeprav je kriza evrskega območja vsaj toliko plačilnobilančna kot fiskalna, je instrumentarij reševanja naravnan predvsem fiskalno. Države so po sprejeti metodologiji prisiljene v drastično fiskalno konsolidacijo z letno zahtevo po zniževanju strukturnega primanjkljaja v višini 0,5 odstotka BDP, pri čemer se že pojavljajo študije, ki postavljajo pod vprašaj vsebinsko pravilnost te metodologije.
Tudi na nekaterih drugih področjih se pojavljajo resna razhajanja med članicami EU oziroma vprašanja enakosti držav. Italijanski predsednik vlade Matteo Renzi izpostavlja različno interpretacijo pravnih pravil EU glede severnega in južnega plinovoda iz Rusije. Kako je na osnovi istih pravnih pravil severni tok mogoč, južni tok pa ne. Naslednji primer neenake obravnave, tokrat v odnosu velika – majhna država, je zmanjševanje presežnega javnofinančnega deficita. Francija je očitno prevelika in prepomembna članica, da bi jo bilo mogoče prisiliti v doseganje dogovorjenega, zato je komisija raje sama predlagala, da se doseganje tega cilja za to državo zamakne.
Kako aktualna je zdaj debata o razpadu evrskega območja na severni in južni evro?
Ta debata ni umaknjena z mize, je pa bolj na robu, saj so druge stvari trenutno bolj pomembne in se ukvarjamo z njimi. Če bo evro ostal, bo to severni evro, južnega ne bo, to bi bile nacionalne valute. Je pa zgodba o tem nekoliko podobna aktualni zamisli o mini schengnu. Taka razmišljanja ostajajo. Zdaj so se pač skoncentrirala na schengen.
Kakšna je v teh strateških evropskih kontekstih in odločitvah sploh teža Slovenije v Uniji?
Naša teža je po mojem danes manjša, kot je bila neposredno po vstopu v EU. En razlog je sprememba v naši kredibilnosti. Slovenija je bila od neodvisnosti do krize percipirana kot zelo kredibilna država. Kot država, ki se je za nekaj odločila in je to tudi storila. Naj bo to neodvisnost, rešitev problema jugoslovanskih dolgov, vstop v EU in Nato. Malo smo bili sicer počasni s strukturnimi reformami, a veljalo je prepričanje, da jih bodo Slovenci že naredili, ko bo treba. V tem kontekstu ni naključje, da je bila Slovenija prva med novimi članicami, ki je predsedovala EU. V času krize pa nam je kredibilnost zelo padla, in to predvsem zaradi zapoznelega in konfuznega odzivanja nanjo.
Drugi sklop razlogov za našo zmanjšano težo v mednarodnih odnosih in EU je naše pogosto zelo ad hoc delovanje. To je delno posledica dejstva, da nikoli nismo bili sposobni definirati svojih prioritet, ob tem pa se že pred vstopom v EU nismo hoteli tesneje institucionalno povezovati z drugimi. Spomnimo se primera višegrajske skupine, na katero smo v devetdesetih letih gledali dokaj zviška. Zdaj nas večina teh držav po gospodarski plati prehiteva po levi in desni, sočasno pa je skupina pomemben politični dejavnik v EU. Slovenija je po mojem dokaj osamljena v mednarodni areni. To jasno potrjuje dejstvo, da smo dokaj neuspešni pri plasiranju svojih kadrov v mednarodne institucije. Kadarkoli imamo kandidata za kakšno funkcijo v njih, običajno »izvisi« zaradi mlačne podpore doma in odsotnosti podpore drugih držav. Višegrajci se običajno med seboj dogovorijo o kandidatu za ključna mesta. Tak kandidat ima tako že v izhodišču podporo štirih držav in ga torej ni mogoče zaobiti.
Slovenija v času članstva v EU ni našla, verjetno tudi ni iskala, skupine držav, s katerimi bi celoviteje usklajevala svoja stališča. Tudi pred včlanitvijo Slovenija ni imela države članice, ki bi bila nekakšen sponzor našega vstopanja. Spomnim se, naš vstop v EU so podpirali vsi, a nikogar nismo imeli, ki bi bil pripravljen za nas iti po kostanj v žerjavico. Povsem nekaj drugega je veljalo za baltske države. Skandinavske članice EU so se močno trudile za včlanitev baltskih držav in so na neki način bile sponzor njihovega procesa pridruževanja. Imeti sponzorja ima seveda dobre, a tudi slabe plati.
Kako operativna je aktualna Junckerjeva evropska komisija v primerjavi z Barrosovo?
Njun pristop je bistveno drugačen. Barrosova komisija je bila zelo horizontalna in bolj tehnokratska. Juncker pa je že ob prihodu napovedal bolj politično komisijo, v kateri naj bi bili tudi bivši predsedniki vlad. Poleg tega je komisijo zastavil bolj hierarhično z več podpredsednikov, zadolženih za koordinacijo. Verjetno to ima neko logiko, sam pa sem imel in še vedno imam pomisleke o tem, kako usklajevati kompetence med nivoji. Občutek imam, da je v položaju, ko se EU sooča z različnimi krizami, evropska komisija nekako potisnjena na stran. Če pogledamo upravljanje krize evrskega območja, so se o ključnih stvareh dogovarjali v okolju, ko je komisija skrbela predvsem za tehnično podporo. Glavno vlogo pri tem je imela evrska skupina (sestavljajo jo finančni ministri evrskih držav), pri čemer se postavlja vprašanje njenega pravnega statusa in legitimitete, na kar je opozarjal tudi nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis.
Čeprav je bil njegov način vodenja pogajanj izrazito kontroverzen in, kot se je izkazalo, tudi neučinkovit, to ne spremeni dejstva, da imamo v EU nejasne in netransparentne načine odločanja. Podobno odsotnost ključne ali vsaj zelo pomembne vloge evropske komisije je opaziti pri upravljanju begunske krize. Krivde za to, da je evropska komisija bolj na obrobju reševanja ključnih izzivov EU, ni mogoče pripisati samo njej, temveč tudi v dejstvu, da si želijo države članice, predvsem prek evropskega sveta, imeti v rokah vse vzvode odločanja.
Vsi poudarjajo, da Evropa potrebuje več solidarnosti, sodelovanja, skupnega prevzemanja tveganj itd. Na drugi strani pa je vse več nacionalizma, balkanizacije, egoizma držav. Je to problem vodenja, da ni več velikih osebnosti, ki bi delovale za interese vse Evrope?
Da, problem vodenja nedvomno obstaja. A tudi spomin na čas zagona procesa evropskih integracij je zbledel. Kot rečeno, EU je nastala kot instrument za preprečevanje vojn. In če ta instrument iz kakršnihkoli razlogov izgubimo, se bodo politična tveganja v Evropi močno povečala. V tem kontekstu velja omeniti veliko slabost Evrope v odnosu do Turčije kot strateške partnerice. Spomnim se, da smo v študiji o reformi proračuna EU, ki smo jo leta 2007 pripravili v Sloveniji, jasno identificirali strateško vlogo Turčije za EU, in to v dveh kontekstih. Prvi je bil energetski: to je država, ključna za tranzit energentov iz azijskega dela v Evropo, drugi je bil v kontekstu možnih bodočih migrantskih tokov. Res so bila naša predvidevanja, da bodo ti tokovi prišli kasneje, in to predvsem zaradi okoljskih sprememb (voda, dostop do vode itd.) v državah severne Afrike in Bližnjega Vzhoda, a strateški pomen Turčije je bil jasno izpostavljen.
Danes, ko so nas migrantski tokovi prehiteli, pa improviziramo v odnosih s to pomembno državo. Gre za izrazito dvoličnost EU. Po letih praktično blokiranih pogajanj smo zdaj, ko nam voda teče v grlo, nenadoma pripravljeni na pospešitev pogajanj o njenem članstvu v EU in »nakup« turške pripravljenosti, da nam pomaga pri reševanju begunske problematike. Vidi se, da ni dolgoročne strategije.
Upoštevajoč povedano, kakšen je vaš osnovni scenarij za svet in Evropo leta 2016?
Osnovna predpostavka je, da se kitajska kriza ne bo dramatično poglobila. S to predpostavko gredo trendi ZDA v smeri stabilne gospodarske rasti. V Evropi se bo nadaljevala gospodarska rast, primerljiva s tisto lani, bodo pa dogajanja izrazito nepredvidljiva zaradi geopolitičnih dejavnikov, predvsem begunske krize. Brexit, če se bo zgodil ali ne, ne bo imel večjega vpliva na gospodarske trende letos, pač pa na prihodnja leta. Po trenutnih ocenah je več možnosti, da Velika Britanija ostane v EU. Izstop bi namreč pomenil negotovost, poslovni svet pa te ne mara.
Letos se bodo nadaljevale diskusije, ali je šla EU pri nekaterih projektih (monetarna unija, schengen) prehitro in predaleč. EU bi sicer lahko obstajala tudi brez njih, a ker jih je začela, je njihovo razstavljanje povezano z velikimi stroški. Če se bo to razstavljanje zgodilo, bo potekalo zelo neprijetno in z veliko medsebojnega obtoževanja.
