Bodice: Mornar, ribič, solinar …

Ribištvo že zdavnaj ni več tako romantičen poklic, kot so nam ga bili opisovali v vrtcih, potem pa v pionirskih letih. Pravzaprav niti ne toliko poklic kot neke vrste poslanstvo, mesijanstvo. Vse, kar je tako ali drugače izhajalo iz duše morja, je bilo nekako privzdignjeno nad profanost vsakodnevnosti. Mornar, ribič, solinar …

Zdaj si pa na televizijskih posnetkih dogajanj v Piranskem zalivu pozorno oglejte, kakšne vrste ljudje se vsak dan tam zgrnejo, da bi poskrbeli za nujen odmerek teatra, torej za še en t. i. incident. So to še vedno ribiči, tisti pravi? Kaj pa policisti v motornih čolnih? So profesionalci, od katerih pričakujemo tudi neko omiko, vsaj minimum neke »drže« in uglajenosti – ne pa človeško smetišče vsega slabega, kar se pripisuje Balkanu. S takšnimi policisti, zaudarjajočimi po čebuli in z obveznim zobotrebcem v ustih, smo na jugoslovansko-italijanski meji morali dolgo biti nadvse previdni in prijazni.

Mirno se torej lahko strinjamo sami s seboj, da v Piranskem zalivu še nič ne diši po kakem spopadu, bolj je vse skupaj videti kot žuganje vaških prenapetežev s krepelci in z verigami. In vendar se med ribiči lahko vname – ne ravno med ribiči in zmedenimi policisti, kajti vojno vselej zaneti nekdo od zadaj; nekdo, ki ostane prikrit, po blamaži pa ga diskretno umaknejo na nov, višji položaj.

No, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo marsikaj drugače, zlasti ko se je uprla Islandija, da že ne bo dovolila čezmernega ulova v svojih vodah (dvanajst milj). Angleži pa kot Angleži: nemudoma so na »bojišče« napotili topovnjače, da bi branile načela svobodne ekonomije (ali nečesa takega), toda glej ga, zlomka, od nekod se na obzorju pojavijo islandske topovnjače! In Davide gre naravnost na Goljata! Menda ni bilo niti enega strela, britanske vojne ladje so se vendarle zaletavale v islandske ribiške čolne, tedanja javnost se je zabavala in »incident« je zgodovina arhivirala kot vojno topovnjač. Kakorkoli že, vsaj moralno zmago bi pripisali Islandcem, ki so ta teden v Mariboru pokazali, kako se znajo boriti.

Ne samo moralno: v Reykjaviku so zagrozili, da bodo zaprli največjo vojaško bazo Nata na Atlantiku, Američani so se ustrašili in pritisnili na Angleže (vlada Edwarda Heatha) in že kmalu je islandski ribolovni akvatorij segal petdeset milj daleč. Čez tri leta je bilo to že dvesto milj.

Pred nekaj leti so Islandci spet naredili »špetir«; odločili so se, da bodo ulovili trikrat več skuš, kot jim dovoljujejo kvote, in kajpak so se takoj dvignili oblaki morske pene. Velika Britanija, Danska, Norveška, Švedska … Vsi so se zakleli, da islandskim ribičem ne bodo več dovolili vpluti v njihova pristanišča, ampak vsaka jeza je naposled jezica. Navsezadnje vsi priznavajo, da ima Islandija okoljsko najbolj sprejemljiv ribolov. Vzpnite se na krov kake kitajske ladje!

V Piranskem zalivu je vse to nekoliko bolj pitoreskno, verjetno tudi zaradi narave ljudi, ki so se sem priselili s pastirskih gmajn, otroke so zaplodili tu, šele na obali in morju, ti pa so zdaj menda pomorci in ribiči. Generacijsko okostje, ki je nekje skozi stoletja nastajalo kot vikinški čoln, je v naših krajih na hitro izdolbeno in izžgano kot drevak. Toda prav ti ljudje, z eno nogo še v pastirski gmajni, se morajo na hitro soočiti z drugo stranjo, v kateri je morda še več dinaroidne trdnosti in celo posurovelosti. Pripravljen moraš biti na vse.

Zdi se, da je uigrani hrvaški posadki za »incidente« uspelo zvabiti slovensko stran v nekakšen klinč, iz katerega se slednja nikakor ne zna izviti, razen da pospravi šila in kopita. In s tem prizna poraz. Seveda to nikakor ne pride v poštev, zato ne pride v poštev nič drugega kot na hitro najeti nekaj hitrih plovil za obalno stražo (ponudba na trgu je sanjska) ter vzpostaviti tudi nočno patruljiranje. Nasprotnika je treba na vse načine sistematično izčrpavati in ne sme biti nasprotno.

Tu seveda utegnemo biti nekoliko naivni, vsekakor pa bo težko oporekati, da je Hrvaška posrkala Slovenijo v klinč na celotni črti postarbitražnega dogajanja. Nemoč Mira Cerarja je neprimerljiva s tistim, kar doživlja poveljnik policijskega čolna, ki pred seboj opazuje »igre brez meja«, a si mora odmisliti žice. No, pri Cerarju očitno ne gre samo za tako nemoč, ampak ga vse bolj razpoznavamo tudi kot mehkega, upogljivega politika, ki morda ni ravno dorasel sedanjemu trenutku. Takih je bilo pač že mnogo, v svetu in pri nas.

Cerarjeva težava je, da se je znašel na poti v Canosso in da se zanaša na šestmesečni postarbitražni rok, ko naj bi ta dokument pravno in tudi sicer implementirali. Sam res lahko obtiči tam nekje okoli Padove (vsaj hrana je prvovrstna), toda diplomatsko mašinerijo arbitražnega sporazuma je uspelo Zagrebu tako zapacati, da jo bo težko očistiti, četudi bi se sosedom to nenadoma zazdelo pametno. Ampak ta trenutek se jim verjetno zdi koristneje, da Slovenijo še naprej stiskajo v klinč – ker ji na ta način povzročajo več škode kot sami sebi. Plus tega: čas dela za nas! Doklej lahko tako zdrži Slovenija in koliko zmoremo mi? In kar ni nepomembno: kako se bo vse to ujelo v novo mrežo Evrope, upoštevaje predvsem Poljsko, Madžarsko itd.?

Seveda tudi v Zagrebu računajo z več neznankami; bistveno bo, da bodo »nekako preživeli« šest mesecev, tuhtajo, potem bo lažje … Slovensko stran bodo malce uspavali na morju, toda sistem hitrega juriša ribičev in policijskih čolnov bo ostal aktiviran.

Manj bistveno bo, kaj oziroma kdo bo ostal na slovenski strani, kajti Cerarjeva romanja v Canosso mu zagotovo ne bodo koristila. Vlada bo pred volitvami samo še izgubljala rating. Novo/staroizvoljeni predsednik države bo o Hrvaški in njeni politični omiki raje tiho, ker je v družbi ritastih prijateljic naredil že toliko škode, ali pa si ne bo mogel kaj in bo ob prvi priložnosti nakvasil še nove neumnosti.

In tu je kajpak še naš Karl Erjavec, ki je vse opozoril – če hočejo ali ne –, da nekdo pač mora voditi zunanjo politiko; ne vsak zase ali vsi skupaj, toda država mora imeti zunanjega ministra, ki v določenih stvareh odloča samostojno. Tudi to bi morali povzeti v »rekapitulaciji« postarbitrarnega dogajanja na Slovenskem.

Morali se boste namreč strinjati. Kar se v državici dogaja po podpisu arbitraže, je vsekakor pomembnejše od tistega prej. Za arbitražo so šle dolge nočne ure pravnih strokovnjakov – potem pa je posijalo sonce in razgrnilo vso profanost tistega, čemur so pravniki posvetili svoj trud.

Mornar, ribič, solinar … Ah, ni več poklicev in poslanstev, kamor bi se umaknili. Vzeli so nam jih.