Tiskane izdaje
Kar predstavljam si, kako se počutijo povzpetni šefi avtomobilskih znamk, ki so za televizijske reklame za avtomobile zapravili nekaj milijonov evrov, potem pa jih ena sama Clarksonova ocena butne naravnost v nos. In prav to mi je pri Clarksonu najbolj všeč: tako kot se požvižga na politično korektnost, se požvižga tudi na velike korporacije.
Že nekaj tednov je Clarkson glavna svetovna medijska novica. Najbolj vplivnega in slavnega ocenjevalca avtomobilov, kolumnista in seveda voditelja televizijske oddaje Top Gear so na BBC-ju namreč odpustili – usekal je producenta, ker mu je po celodnevnem snemanju namesto tople večerje ponudil hladen narezek. Clarksonovi oboževalci so ponoreli. Pisali so protestna pisma, pred BBC so pripeljali tank in direktorju televizijske hiše Tonyju Hallu grozili s smrtjo.
Clarksonova služba je že nekaj časa visela na nitki: zaradi rasističnih izjav se je moral že nekajkrat javno opravičiti, v oddaji je rad stresal tudi stereotipe o različnih državah, od Romunije, Poljske, Albanije do Mehike in ZDA, še najraje se je spotikal ob Nemce in pri tem ni pozabil omeniti druge svetovne vojne (»Odprt avto s štirimi vrati je tako grozen, da je bil v njem videti dobro le Adolf Hitler.« Ali: »BMW-jev mini ne potrebuje navigacijskega sistema, ker se kar sam odpelje okupirat Poljsko.«). Resen diplomatski incident je skuhal v Argentini, po kateri se je med snemanjem oddaje vozil s poršejem z registrsko tablico H982 FKL, kar so Argentinci razumeli kot izzivanje glede falklandske vojne, ki se je dogajala prav leta 1982. Mimoidoči so začeli avtomobile britanske ekipe obmetavati s kamni in jih po Patagoniji preganjali vse do Čila. »Bil sem že v Iraku in Afganistanu, a ta izkušnja je bila najstrašnejša v mojem življenju,« je povedal Clarkson, ki je nekoč tudi priznal, da je njegov obisk v Iraku skoraj odpadel, saj niso nikjer našli dovolj velike čelade zanj.
Kakorkoli. Šefi BBC-ja so se odločili, da Clarkson ne more več gristi roke, ki ga hrani (čeprav s hladnim narezkom), in so mu pokazali vrata. Ampak Top Gear je globalni hit. Ima 350 milijonov gledalcev v skoraj 200 državah, z njo BBC zasluži okoli 200 milijonov evrov.
Ali Clarkson res potrebuje BBC? Velika Britanija je razdeljena, politika prav tako: konservativci ga podpirajo, David Cameron, ki je njegov sosed v Oxfordshiru, je celo izjavil, da gre za velikanski talent in da bodo njegovi otroci skrušeni, če oddajo ukinejo (glede na to, da bodo na Otoku maja volitve, takšne populistične izjave niso naključje). Na drugi strani ga laburisti prezirajo in pravijo, da nekdo, kot je Clarkson, pač ne sodi na javno televizijo. Kakšni Slovenci! Ob to izjavo so se obregnili celo v Guardianu, kjer notorično ne marajo jezikavega voditelja – v svojih oddajah je Clarkson informativen in zabaven, zakaj ne bi sodil na javno televizijo, so zapisali.
Humor in pogum
V resnici je Top Gear infantilna mačo oddaja – trije tipi srednjih let, Jeremy Clarkson, James May in Richard Hammond, v njej uresničujejo vse, tudi najbolj nemogoče domislice. Avtomobile spuščajo po skakalnicah, se z njimi zaletavajo, vozijo po severnem tečaju, po zaledenelih jezerih, puščavah ... A hkrati so ustvarjalci Top Geara izjemni profesionalci, ki obvladajo televizijski medij in znajo uresničiti še tako neverjetno idejo. Kot dokazujejo statistike, oddaja ni priljubljena le pri moških vseh starosti, saj več kot tretjino njenega občinstva predstavljajo ženske. Eden od angleških novinarjev je zapisal: Po ukinitvi Top Geara bomo res pogrešali humor, inovativnost in pogum. Da je snemanje nevarno in avtentično, je postalo jasno, ko se je Richard Hammond leta 2006, ko je vozil avtomobil na reaktivni pogon pri več kot 500 kilometrih na uro, hudo ponesrečil, a je dokaj hitro okreval.
Top Gear so zasnovali že daljnega leta 1977, in takoj ko se je ustvarjalcem leta 1988 pridružil Clarkson, je oddaja postala kontroverzna in humoristična. Ko je predstavljal toyoto corollo, si je okoli glave prilepil blazino, saj je trdil, da so amortizerji pri teh avtih izjemno slabi. Avtomobilska industrija je znorela, pritožbe in grožnje so zasule BBC, a javna televizija ni odvisna od oglasov (!), zato so kmalu obupali in ocenjevanje avtomobilov v Veliki Britaniji nikoli več ni bilo tako kot prej. Čeprav mu je pred hišo nekdo stresel kup gnoja, kar ga je spravilo ob živce le zato, ker je zamudil v službo, in čeprav je na javnih prireditvah večkrat dobil v glavo kakšno torto ali vodni balon, Clarkson ni odnehal: o prebivalcih Norfolka je dejal, da so se toliko časa plodili s svojimi sorodniki, da ne razlikujejo več med traktorjem in fordom focusom.
Leta 1996 sta s producentom Andyjem Wilmanom popolnoma spremenila koncept oddaje in takoj je postala svetovna uspešnica.
Prav zato mnogi menijo, da je Top Gear brez Clarksona kot Sopranovi brez Tonyja. Menda je že prejel več ponudb za novo oddajo, in sicer iz Netflixa in televizijske mreže Sky. In govori se, da bosta z njim z BBC-ja odšla tudi May in Hammond.
Ni miru za jekleno pest
Clarkson je leta 2003 na rdeči preprogi mahnil tudi tedanjega urednika Piersa Morgana, saj naj bi v Mirrorju napisal, da ima ljubico. Takrat je povedal, da še nikoli prej ni nikogar udaril, a vseeno se mu je zdelo zanimivo, da so ga po tem incidentu ženske spraševale, zakaj ga je boksnil, moški pa le, kam ga je.
Je nesramen in šovinističen, ves čas se norčuje iz ekologov, globalnega segrevanja in travojedcev, kot pravi vegetarijancem. Na cesti rad tvita registracije avtomobilov ljudi, ki slabo in prepočasi vozijo. Sam je previden voznik, lani je po tridesetih letih prejel prvo kazen za prehitro vožnjo. Rad veliko pije, kadi in sovraži telovadbo. »Treba se je veliko smejati. Življenje je prekratko, da bi bil človek ujet v prometni gneči ali da bi bil žalosten.«
Clarkson je fanatičen deloholik. Res je, da je med najbolje plačanimi televizijskimi voditelji in kolumnisti na svetu (na leto menda zasluži okoli 19 milijonov evrov), ampak zdi se mi prav neverjetno, koliko ta človek naredi vsak teden: napiše scenarij za Top Gear, nastopa v oddaji in včasih le v nekaj dneh zamenja več kontinentov, napiše kolumne za Sun, revijo Top Gear in Sunday Times, za katerega napiše še rubriko o avtomobilizmu. Urednik pri Sunday Timesu ga opisuje kot nespečneža s popolno delovno etiko, ki nikoli ne zamudi roka za oddajo članka.
Clarkson rad provocira in to se mu je vedno splačalo. V resnici ni tak mačo in uničevalec planeta. Morda vas bo presenetilo, toda redno reciklira smeti, se po Londonu najraje vozi s kolesom, na svojem posestvu vzdržuje prave angleške žive meje, v katerih najdejo zavetje divje živali, in je član društva za varovanje ptic.
V Sunday Timesu vedno preberem njegovo kolumno, v kateri ne prizanaša nikomur, niti sebi. A nekaj ga je vendarle raznežilo. Nekoč je bil v Zagrebu in na priporočilo receptorja v hotelu je, namesto da bi gledal lepe punce na soncu, odšel v muzej – in bil je navdušen. To je bil Muzej prekinjenih ljubezni, ki je pred leti gostoval tudi v Ljubljani na festivalu Mladih levov. V njem so razstavljeni predmeti, ki ljudi spominjajo na končane ljubezenske zveze. »Bilo je bridko, čarobno, inteligentno žalostno in zelo zabavno. Edini muzej, v katerem se mi je zdel zanimiv prav vsak razstavljeni objekt. Vsi smo že doživeli nesrečne ljubezni in vendar mislimo, da smo edini, ki smo tako zelo trpeli. Ta muzej dokazuje, da nas je več.« Najbolj mu je bila všeč žepna ura, ki jo je neki starejši moški kupil mladi ljubici in pod njo napisal: »Mislil sem, da so ti všeč stare in pokvarjene stvari, a se je izkazalo, da ti niso.« Smejal se je in jokal.
Da, tudi takšen je ta debeloglavi važič iz Top Geara, ki ne bo prav dolgo brez službe.
