Mož, ki je poznal Mao Zedonga

Prežihov Doberdob bralcu ne prizanaša. Z natančnimi in realističnimi opisi ga počasi natika na kole grozljivih vojnih zgodb.

Ta je le ena od njih: Adam je bil mož pri štiridesetih, imel je košate brke in zamišljen obraz. Prihajal je iz Gornjega Banata. Nekoč je bil krčmar, potem mu je žena pobegnila z drugim moškim, zato je začel razmišljati o usodi sveta, vpisal se je v sekto nazarencev in postal vegetarijanec. Ko je bil ob začetku prve svetovne vojne mobiliziran, ni hotel imeti opravka z orožjem, saj je verjel, da človek ne sme ubijati, zato so ga ves čas premeščali iz polka v polk, in ko je pristal v bataljonu št. 100, je v rokah že pridno stiskal puško. Spreobrnil ga je sadistični pijani narednik, ki je nekje izvedel, da ima Adam zelo rad mačke. Nekemu ciganu je naročil, naj mu v vrečo nalovi čim več teh živali. Postavil se je pred zvezanega pacifista in začel na bajonet počasi in z užitkom natikati žive mačke, črne, rdeče, tigraste, pisane. Umirale so v groznih mukah. Mučil jih je toliko časa, dokler se ni Adam zlomil, zagrabil je puško in na vprašanje – »Kaj je puška?« – je od tedaj pokorno odgovarjal: »Puška je vojaški bog.« A vendar si ni mogel pomagati in je vsake toliko časa spet zavrnil orožje. V bataljonu št. 100 so ga nadrejeni mučili tako, da so mu zvezali roke za hrbet in ga dvignili visoko pod strop, dokler ni omedlel. Med vojaki, ki so prihajali z vseh koncev Avstro-Ogrske, je bilo nekaj brezsrčnežev, ki so s slastjo opazovali zveriženega obešenca, večina je pogledala proč.

Adam je le eden od pripadnikov znamenitega bataljona za problematične vojake, katerih usode tako realistično opisuje Prežihov Voranc, takrat še Lovro Kuhar, v tem »vojnem romanu slovenskega naroda«. Glavni junak Amun Mohor je napisan po avtorjevi podobi. Bilo mu je komaj dvaindvajset let, ko je sam videl in doživel vso grozo prve svetovne vojne, in to prav na Doberdobu, ki je veljal za eno najbolj smrtonosnih linij in kjer je avstro-ogrska vojska preživela kar pet italijanskih ofenziv. V bitkah je tam padlo več kot 10.000 vojakov, frontna črta pa se je v nekaj letih premaknila le za nekaj sto metrov. Kot opisuje Prežih, so se krutosti dogajale tako na fronti kot v kasarnah, za avstrijske nadrejene so bili slovenski vojaki pa tudi vojaki iz drugih provinc imperija zgolj pol ljudje in nepismeni divjaki, ki si jih moral tepsti in mučiti, če si jih hotel ukrotiti.

Prva svetovna vojna je razsrediščila svet. V resnici je bila povsem nesmiselna, nihče na obeh straneh frontnih linij ni natančno vedel, za kaj se bori, in na začetku so se je vsi nekako otročje veselili. Angleški zgodovinar Christopher Clark v knjigi Sleepwalkers (Mesečniki) celo ugotavlja, da je bila ta vojna nekakšna »kriza moškosti«, da je šlo le za to, da so si nesigurni kralji, generali in politiki želeli kazati mišice, strah pa jih je tudi bilo vedno bolj samozavestnega in močnega delavskega razreda. Moški, ki so se prostovoljno javljali na fronto, so tistega poletja 1914 verjeli, da bodo že do božiča doma. A ni bilo tako. Začel se je masaker. Svet je izgubil nedolžnost. V štirih letih je padlo 20 milijonov ljudi, 21 milijonov je bilo ranjenih. Več kot polovica vojakov, ki so odšli na fronto, je bilo ubitih ali pogrešanih. Samo v prvih štirih mesecih je padlo kar 300.000 francoskih vojakov. V Nemčiji je umrlo skoraj 40 odstotkov mladih moških, starih od devetnajst do dvaindvajset let. V soških bitkah je padlo več kot 300.000 vojakov, med njimi je bilo 36.000 Slovencev. Prva svetovna vojna se je končala 11. novembra 1918.

Tanka rdeča črta romana

Prav naslednji teden, 9. novembra, bo ljubljansko premiero doživel dokumentarec Martina Turka Doberdob (produkcija Bela film). Prej je že bil prikazan v dveh pomembnih usodnih mestih, v Gorici in v Ravnah na Koroškem. Igrano-dokumentarni film, v katerem nastopajo različni sogovorci in poznavalci, ni le pripoved o romanu, ampak predvsem o življenju Prežihovega Voranca. In kakšno filmsko življenje je to bilo. Kakšna eksistenca! Bil je eden prvih slovenskih komunistov, kot član kominterne je prepotoval vso Evropo, v Rusiji se je srečal celo z Mao Zedongom, govoril je pet jezikov, veliko let je preživel v ječah in taboriščih, med drugo svetovno vojno ga je menda zasliševal sam Himmler, bil je velik Titov tekmec in po vojni je padel v nemilost, odstranili so ga iz političnega sveta in mu pustili, da se je ukvarjal samo še s kulturo, v tem času se je tudi srčno zavzemal za ohranitev Mohorjeve družbe. Med drugo svetovno vojno so ga zasliševali v Berlinu, ga prepričevali, da bi ustanovil novo stranko, ki bi konkurirala komunistični partiji. Seveda ni v nič privolil, Tito pa ga, kot se je govorilo, iz zapora ni želel rešiti, saj bi ga lahko zamenjal za pomembnega nemškega komandanta, ki so ga imeli partizani v ujetništvu. Prežih je končal v taborišču in bil že na poti v krematorij, ko sta ga iz vrste rešila dva Slovenca in ga skrila v ruski blok.

Na vprašanje, zakaj ravno Doberdob in Prežih, Martin Turk (Nahrani me z besedami, Stvari, ki jih nisva nikoli naredila, Soba 408 ...) pravi, da zato, ker je zaljubljen v roman Doberdob. »Vsi zamejci imamo doma izdajo iz leta 1980. Tudi če je vsi ne preberejo, jo imajo doma in vedo, da roman obstaja. Začetna ideja dokumentarca je bila predstaviti pomembnost romana Doberdob. V času raziskovanja sem spoznal, da je ta roman v Sloveniji precej manj poznan. Ljudje poznajo predvsem Solzice in Boj na požiralniku.« Biografije, ki jih je prebiral o Prežihu, so bile vse precej ohlapne. Začetni osnutek scenarija mu je pomagal napisati Dušan Šarotar in se je vrtel predvsem okoli romana in vojne. Ko pa se je začel pogovarjati s poznavalci Prežiha, je odkril ne le novo zgodbo o nastajanju romana, ampak tudi o njegovem življenju. »Ključno je bilo srečanje z vnukinjo Prežiha Metko Petrič, ki mi je povedala številne anekdote, ki so Prežihovo figuro predstavile v po­vsem drugi luči. Lahko rečem, da sem Voranca zares spoznal med pripravljanjem filma.« Ali ni Doberdob v resnici tudi odlična filmska zgodba? Že stara Turkova želja je, da bi po romanu posnel celovečerni film. »Ko ga prebiram, vidim predvsem prvo polovico romana. Ta del si v glavi predstavljam kot mešanico Tanke rdeče črte in Popolne bojne opreme (Full Metal Jacket). To je zgodba o našem prostoru, ki je bil v enem trenutku center sveta, in tu je bilo nešteto narodov. Takšen film bi bil lahko narejen le v veliki koprodukciji, vendar glede na trenutne razmere pri nas našega vložka enostavno ne bi mogli zagotavljati.«

Vztrajanje do knjige

Že nastanek Doberdoba je izjemna pripoved o pisateljski vztrajnosti in moči, saj je rokopis, v različnih okoliščinah, Prežih najmanj trikrat izgubil in ga je moral začeti pisati znova. Voranc je iz vojne dezertiral, saj je bil od nekdaj nasprotnik Avstro-Ogrske, a na koncu je paradoksalno postal njen vojak. Čeprav, kot v dokumentarcu pripoveduje Vasja Klavora, velik poznavalec in raziskovalec soške fronte ter avtor številnih knjig na to temo, so bili Slovenci v uniformah avstro-ogrske armade edini, ki so se borili na svoji zemlji: »Za njihovimi hrbti so bile njihove družine.«

A Voranc ni več prenesel nasilja in je pobegnil s fronte. Drugi del romana se tako poetično konča: »Eden izmed milijonov, ki so to noč stali v jarkih, se je predramil, prisluhnil svojim možganom, nato pa preskočil ograjo, ker ni hotel biti več suženj ...« Ujeli so ga Italijani in selil se je od enega zapora do drugega, iz Sardinije so ga izgnali v Dubrovnik in tako je prišel domov, kjer so ga osvobodili tudi krivde dezerterstva, zaradi česar je bil prej obsojen na smrt. Padel je v globoko depresijo. Iz nje se je med drugim izvlekel tudi tako, da je pisal in da je postal aktiven komunist ter borec za delavske pravice. Kot je pripovedovala njegova žena, je zamudil celo poroko, ker je moral na neki partijski sestanek. Postal je ilegalec, kar je takrat pomenilo, da je bil nomad, svetovljan, »menjajoč dežele pogosteje kot čevlje«. Kako majhna je bila Evropa zanj: živel je na Dunaju in kasneje v Parizu, se preselil v Bukarešto, odpotoval v Oslo, se spet vrnil v Pariz. Še hitreje je menjal lažne dokumente in priimke, bil je Louis, Vačič, Richard, Omer ...

Del Prežihove povojne terapije je vsekakor bilo tudi pisanje Doberdoba. Prvi rokopis je skril v blagajno nekega kinematografa na Dunaju, saj je mislil, da bo tam varen, a neke noči so prišli tatovi in jo izpraznili, ropa ni mogel niti prijaviti, saj je bil ilegalec. Leta 1931 se je spet lotil pisanja, a s tistim, kar je napisal, ni bil zadovoljen, in je vse skupaj vrgel v ogenj. Potem ga je začel pisati znova, in ko ga je želel na meji z Avstrijo izročiti ženi, so ga ujeli orožniki; ko so ugotovili, da je pomemben član kominterne, so menili, da prenaša komunistično propagando. Le v treh dneh so roman prevedli v nemščino, da so ugotovili, da gre zgolj za literaturo. A mu ga niso vrnili. Ko so ga izpustili, so ga v Parizu kmalu spet aretirali, poslali so ga v ječo na Dunaj in tam je spet začel pisati Doberdob. Ko so ga po letu dni izpustili, mu niso dovolili, da bi rokopis odnesel s seboj. A se je odločil, kot v filmu pripoveduje njegova vnukinja, da se bo zanj boril, za nekega komunističnega ilegalca s problematično preteklostjo je dokaj predrzno, a odločno, pisal rektorjema tako pariške kot dunajske univerze pa tudi avstrijskemu notranjemu ministru, in končno je dobil roman nazaj.

Izšel je leta 1940 in urednik Ferdo Kozak ga je na avtorjevo grozo precej brutalno sčrtal, a Voranc je na koncu privolil tudi v to. Glede pisateljskega honorarja je bil Voranc, hvala bogu, dokaj zahteven pogajalec. Za avtorsko polo (15 strani) je zahteval toliko denarja, kot je v tistem času stal en gvant, kar ni bilo tako malo.

O solati

Zanimivo se mi zdi, kako se v dokumentarcu pa tudi v starejših časopisnih člankih o Vorancu, ki jih imamo shranjene v Delovem arhivu, ponavljajo banalne zgodbe o solati. In vedno v povezavi s Titom, s katerim sta si delila enako ilegalno usodo in sta v Parizu veliko sodelovala, a si nista bila simpatična. Med njima je dokončno počilo, ko sta oba kandidirala za sekretarja jugoslovanske partije. V Turkovem dokumentarcu zgodovinarka Vida Deželak Barič pove, da je Voranc, ko je izvedel, da je Tito zmagal, pred tovariši na glas pripomnil: »Uboga partija! Uboga Jugoslavija!« In Tito je za to izvedel. Morda so zato časopisni članki iz domačih časopisov, tako tisti, napisani ob njegovi smrti leta 1950, pa tudi kasneje, vse do osemdesetih let, bolj ali manj dolgočasno formalistični ter previdni, izpostavljajo predvsem Vorančevo literaturo, nikakor pa ne njegovega aktivističnega življenja. Ko bralec lista te zapise, mu je jasno, da se v času socializma ni bilo ravno preveč zdravo navduševati nad njim.

A če se vrnemo h Kuharju, Titu in solati. Ko sta še oba živela v Parizu, sta si menda rada očitala dve stvari: skromni Voranc je Titu ves čas zameril zelo drage obleke (Tito je večkrat povedal, da je ilegalec najmanj sumljiv, če je vedno brezhibno urejen in če kadi drage cigarete), Tito pa Vorancu to, da je predebel. Leta 1993 je Janez Rotar za Delo napisal zanimiv članek in spomine na profesorico Marjo Boršnik, ki je skupaj s svojimi študenti leta 1955 pripravljala zbornik o Prežihu. Na maršalat v Beograd je poslala pismo s prošnjo, ali bi lahko tudi predsednik Tito napisal kaj o Vorancu. In prišlo je pismo oziroma mimobežna anekdota: »V Parizu je predsednik nekoč prišel v Prežihovo stanovanje. Tu se je nekajkrat mudil, ko se je ta pripravljal k jedi. Tedaj je predsednik videl, da je res, da jé Prežih samo solato. Toda to je bila velikanska skleda, vanjo pa je zlil skoraj pol litra olja in pojedel zraven več kot meter znane francoske štruce. Tovarišu predsedniku je bilo takoj jasno, zakaj se Prežih redi, čeprav jé samo solato.« Profesorica je bila nad pismom osuplo prizadeta, saj si ni predstavljala, da ima maršal tako minoren spomin na svojega tovariša. Ta zgodba se je tudi kasneje pojavljala v časopisih kot dokaj žaljiva anekdota.

Drugo zgodbo o solati v dokumentarcu pove vnukinja Metka Petrič, pojavi pa se tudi v članku Bogdana Pogačnika iz leta 1985 v Delu, v katerem se spominja Prežihovega življenja v Parizu in citira Prežihovo ženo Marijo. Nekoč je namreč odšla na obisk v Pariz k možu, in ker ni znala francosko, ji je zabičal, da mora na vlaku ves čas molčati. Izstopila je na Gare de l'Est, in ker njenega moža ni bilo, ga je čakala tri dni. Potem so jo komunistični tovariši končno odpeljali do Prežiha. Nekoč se je v majhnem stanovanju, kjer je živel Prežih (v času življenja v Parizu je zamenjal več kot pet stanovanj), oglasil Tito in napovedal, da bodo imeli zvečer sestanek. Marija je za vse pripravila velikansko skledo kumarične solate in jo dodobra potresla s pekočo papriko. Tito se je vrnil zvečer in sporočil, da sestanka ne bo. Ko se je za nekaj trenutkov sam znašel v sobi, v kateri je bila skleda solate, je vso pojedel. Marijo pa je kasneje ves čas skrbelo, da morda le ne bo umrl, ker je pojedel jed za šest ljudi. Tito jo je sam potolažil, ko ji je povedal, da mu ni bilo nič in da je po kumaricah popil še celo liter piva.

Pozabljene biografije

Škoda je, da o Prežihu nimamo spisane dobre biografije. Prav tako je škoda, kot meni literarni zgodovinar Miran Hladnik, da ob različnih obletnicah prve svetovne vojne omenjamo različno tujo literaturo, na edinstveni Doberdob pa pozabljamo. Zanimalo me je, kaj meni Martin Turk o tem, zakaj pri nas ne znamo iz tako izjemnega življenja narediti dobrega bio­grafskega celovečerca ali celo nadaljevanke, tako kot znajo to recimo Angleži. Po njegovem mnenju nam za to manjkajo izkušnje in tradicija, vse pa je v veliki meri vedno povezano z denarjem. »Redna, raznolika in po obsegu večja produkcija omogoča kaljenje filmskih profilov, tudi scenaristov in režiserjev, ki bi bili obrtniško kos zahtevnejšim produkcijam. Pri biografijah mogoče to pride še bolj do izraza, saj je narediti biografski film bistveno težje kot si izmisliti povsem novo zgodbo. Angleži pa so mojstri tega formata. Tudi zato, ker znajo stopiti korak nazaj in vzeti resnične dogodke, ne da bi bili tako ali drugače vezani nanje. Znajo vzeti, kar potrebujejo, in preostalo obrtniško nadgraditi z dramo, ki naredi zgodbo filmsko, da jo gledalec sprejme. Nevarnost biografskih filmov je golo nizanje dogodkov, ki pa v filmskem jeziku ne izpade vedno tako dramatično, kot če samo poslušamo posamezne anekdote iz resničnega življenja. Za uspešno prelitje v filmski jezik je treba vso stvar zelo obrtniško obdelati. Angleži imajo vrhunsko produkcijo, v katero investirajo ogromna sredstva. Take filme pri nas zelo težko snemamo oziroma jih v tem trenutku enostavno ne moremo snemati, ker ni vira, ki bi v to vložil toliko, kot bi bilo treba.«

Včasih se mi zdi, da bi morda lahko dober, napet film, ki bi prikazal vso zapletenost druge svetovne vojne, z dobrimi aktivnimi junaki, prispeval k nekakšni spravi in pomiril duhove. Martin Turk pravi, da samo en film ne bi zadoščal za spravo. »Je pa res, da bi film, ki bi čustveno in nepristransko do obeh strani vpel gledalca in mu na ta način pomagal razumeti tako eno kot drugo stran, odpiral dialog. Mene osebno pri Prežihu fascinirata predvsem dve stvari: njegova predanost malemu človeku na eni strani in na drugi strani dejstvo, da je bil komunist, a ga ideologija ni ovirala pri tem, da ne bi znal ohraniti kritične distance do svoje 'vere' in imeti razumevanja tudi do druge 'vere'. Ob tem da sta ga mnogokrat rešila tudi njegov humor in pozitivnost, zaradi česar je v bistvu v najtežjih trenutkih tudi preživel. Mogoče bi filmski junak s takimi lastnostmi lahko zadostil tako leve kot desne gledalce. A to je pri nas zelo komplicirano vprašanje.« Najbolj ga je pri snemanju filma o Prežihu fasciniralo to, koliko velikih svetovnih zgodovinskih osebnosti je spoznal, kakšen svetovljan in popotnik je bil. In kako malo v resnici vemo o njem.

                                                                                * * *

Doberdob bralca ne izpusti, ves čas v njegovi glavi odmevajo strahotni prizori vojne, hladna navajenost na smrt, trupla, krivice pa tudi drobni čudeži. Ko je nekoč projektil do smrti zadel mladega vojaka Pekola in mu v sence zvrtal luknjo, iz katere je začela teči črna kri, so tovariši kasneje v njegovem nahrbtniku našli majhno pločevinasto škatlo in v njej v cunje zavito rdeče jajce. Pisanko, ki jo je zanj naredila njegova ljubezen in mu jo je v vojsko prinesla mati. »Vse je presunilo. Pisanka je bila cela, nepoškodovana.« Pekol jo je po nevarnih tresočih se tleh fronte in mimo granat nosil celih osem mesecev. »Štefančič jo je pred očmi vseh dolgo držal na dlani; njih oči se niso mogle nagledati te rdeče, sveže barve.«