Tiskane izdaje
Mož, ki je stopil na Luno. Mož, ki je padel na Zemljo. Mož, ki je prodal svet. Mož, ki se je na naslovnici albuma Man Who Sold the World zleknil v dolgi svileni obleki in razglasil za biseksualca v času, ko je bil to moralni škandal. Mož, ki je 10. januarja 2016 zapustil ta planet.
David Bowie nam je z albumom Blackstar zapustil še zadnje sporočilo, sporočilo smrti civilizacije, osebni smrti. Končno si bo snel masko, kot v njegovem kratkem filmu, v katerem s pantomimo odigra zvezdnika, ki ga na odru zaduši lastna maska. »Vedno sem imel to zoprno potrebo, da bi bil še nekaj več kot človek.«
Črna zvezda
Umrl je 10. januarja, dva dni po 69. rojstnem dnevu. (Rodil se je 8. januarja 1947, natanko 12 let po rojstvu Elvisa Presleyja, ki sta ga oboževala on in njegova mama; dovolj močen razlog, da je verjel, da datum ni naključje.) Najbrž ni naključje niti, da se je 8. januarja 2016 (!) rodil – bil aktiviran – tudi replikant Roy Batty iz Scottovega Iztrebljevalca; model številka N6MAA10816. Upodobil ga je nepozabni Rutger Hauer, ki kot umirajoči replikant izreče besede, ki mi zdaj, ne vem, zakaj, zvenijo tako, da bi jih lahko izrekel tudi Bowie: »Videl sem stvari, ki si jih vi, ljudje, ne morete zamišljati [...]. Vsi ti trenutki se bodo izgubili kot solze v dežju.«
Tudi album Blackstar ni bil naključje. S komadom Lazarus se je od svojih fenov poslovil dobesedno. Look up here, I'm in heaven / I've got scars that can't be seen / I've got drama, can't be stolen / Everybody knows me now.
Lazar je vstal od mrtvih štiri dni po smrti. David Bowie je umiral in vstajal na odru, v videih, na svojih platnih, v filmih. V nekaterih je živel večno, ne ravno v podobi, ki si jo je želel. V glavah milijonov bo živel naprej, kot virus se bo prenašal iz generacije v generacijo. Ker je alien Ziggy Stardust, tujec, vesoljec, ki je prišel na Zemljo in postal rock zvezda, Blackstar, da bi ga lahko požrli tisti, ki so se hranili z njegovo energijo. Video za Blackstar je poln enigm. Nekateri v temačnih podobah ritualov vidijo vzpon Islamske države, drugi preprosto zlo, ki je motor te civilizacije. David Bowie z masko na glavi, slep kot vsi mi, kot vsa civilizacija, s knjigo z zvezdo, ki je lahko pentagram, hudičev simbol, simbol padle zvezde. Ženska, ki odkrije astronavta in lobanjo v skafandru, ki je lobanja še enega Bowiejevega alter ega, majorja Toma, z dragulji okrašeno lobanjo postavi na mesto idola, kot objekt čaščenja. Vse, kar je ostalo za njim, ostaja predmet oboževanja.
Blackstar je nekakšna črna maša vsega, kar nam je sporočal vse življenje. Je sila temnega, ki vleče v podzemlje in te sili, da preizkusiš vse, da te ni strah. O njej lahko pričajo samo tisti, ki so zbrali dovolj moči, da so se iztrgali svetu senc – in znali uravnovesiti skrajno temo in skrajno svetlobo – obe sta v domeni genija.
Spremembe
Ch-ch-ch-ch-changes. Ključna beseda. Spremembe.
Biograf David Buckley je zapisal, da po njem ni bilo pop ikone njegovih dimenzij, zato ker pop svet, ki bi dovolil rojstvo takšnih rock bogov, ne obstaja več. Kult Davida Bowieja je bil izjemen v zgodovini muzike, trajal je dlje in bil bolj kreativen kot najverjetneje katera druga sila v pop panteonu. Bil je zvezda in ikona hkrati, je zapisal Buckley. S svojim izjemnim opusom je ustvaril največji kult v popularni kulturi, preživel je več glasbenih metamorfoz in življenj kot katerakoli primerljiva figura v zgodovini glasbe. Kdo David Bowie ni bil. Govoril nam je skrivnostno zgodbo, da smo vsi bili vse, da smo lahko vse, da se lahko igramo z vsem. Leta 2000 ga je britanska revija New Musical Express razglasila za najbolj vplivnega umetnika vseh časov, praktično ni glasbenika, na katerega ne bi vplival. Med drugim je bil navdih za biseksualnega glam rock zvezdnika Briana Slada (Jonathan Rhys Meyers) v filmu Velvet Goldmine (1998) in njegov lik Ziggy Stardust navdih za lik Tilde Swinton kot rock zvezde Marianne Lane v filmu A Bigger Splash (2015).
V tem nenavadnem orjaškem kalejdoskopu je vsaj drobec vsakogar od nas. Njegov opus skupaj s sodelovanji z drugimi ikonami popa ali rocka, filmi je biblija pop kulture, najverjetneje ne manjka noben arhetip. Vesoljec, pierrot, zvezdni človek, major Tom ... Tudi na filmu. V Lynchevem Človeku slonu (1980), mojstrovini samopreobrazbe; v Možu, ki je padel na Zemljo (1976) je vesoljec, ki sestopi v puščavo v Novi Mehiki in prvi ženski, ki jo sreča, pove: »I'm British.« V Scorsesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi (1988) je poncij Pilat, V Nolanovem Prestižu (2006) je znanstvenik, genij in mag Nikola Tesla in v filmu Basquiat (1996) Andy Warhol s smešno srebrno lasuljo. Če Bowie že ni utelešal ene od ikon civilizacije, Pilata, Tesle ali Warhola, je igral z ikonami. V Žigolu (Just a Gigolo, 1978) z Marlene Dietrich, v Lakoti (1983) je bil vampirski ljubimec Catherine Deneuve.
David Bowie je ...
Junija lani sem po naključju v pariški Filharmoniji v zadnjih vzdihljajih ujela razstavo David Bowie Is, ki se je uvrstila med najhitreje prodajane razstave v zgodovini muzeja Victoria in Albert (V&A). Takrat sem ga šele zares dojela. Oziroma takrat se je zdelo, da sem med sprehajanjem po labirintih in sobanah razstave, ki je poskušala ujeti nemogoče, drobce njegovega ustvarjanja, vsaj za trenutek stopila v njegovo glavo, levi in desni možganski reženj, se dotaknila skrivnostnega procesa kreacije. David Bowie Is ... Stavek je nedokončan. David Bowie je ... Ostalo lahko dokonča vsak sam, ostalo so poskusili dopolniti vsi glasbeni teoretiki, kritiki, biografi, mitomani. Glasbeni inovator, inovator besed, kulturna ikona, ki se je nenehno izumljal na novo. In z maskami svojih alter egov skoraj pol stoletja hipnotiziral našo kulturo. Najbolj so me ganili osnutki skladb, napisani z njegovo čudno zakrivljeno pisavo, v katerih zaslutiš pesem – ali že izdelan rokopis komada Starman ... popravki, prečrtane besede ... Vse je živo, na papirju, v temperaturi njegove pisave, prečrtani besedi, namesto nje nova, boljša.
Ni važno, kdaj si se zaljubil v Davida Bowieja, čeprav bi bilo najlepše v sedemdesetih. Ko se, je to nekaj, kar te spremlja vse življenje. Ker je bil sestavljen iz posebne snovi, zvezdnega prahu, starman, iz katerega si lahko sestavil vse svoje fantazme. Če je kaj njegovo sporočilo, je bilo to. Lahko si vse, kar si zamisliš, ne obsojaj, dovoli si, da si, kar si, in dovoli drugim, da se izrazijo tako, kot si želijo.
Že od malega se je počutil drugačnega. Ne samo zato, ker sta se z mamo že takrat poigravala s telepatijo in z mističnim. Tudi zato, ker je bil levičar, kar je bilo v petdesetih napaka, motnja, ki jo je treba popraviti. Sošolci so ga zmerjali s hudičem, učiteljica ga je tepla po levici, s katero je pisal, da bi postal desničar. To ga je še utrdilo v tem, da bo vsem dokazal, da je nekaj posebnega, da je boljši, je rekel kasneje. Pri trinajstih je dobil anizokorijo, bolezen, zaradi katere sta očesi postali druge barve. Ko je najboljšemu prijatelju speljal dekle, iz čiste objestnosti, je v pretepu skoraj izgubil levo oko, po številnih operacijah so mu ga uspeli rešiti; ostala je nenehno razširjena zenica.
»Mislim, da je bil moj problem v tem, da sem bil vedno zelo sramežljiv in neroden v stikih z drugimi. Sram me je bilo na odru interpretirati svoje pesmi, imel sem tremo, zato sem si izmišljeval različne like. Vso svojo mladost sem uporabljal ekscesivno vedenje in kostume, v obupanem poskusu, da ne bi bil izrezan, izključen iz vsega.« »David je bil zelo nepredvidljiv,« se v biografiji Wendy Leigh spominja Owen Frampton, njegov učitelj za umetnost na srednji tehniški šoli v Bromleyju. Že do trinajstega leta je razvil kultno osebnost in se zavedel svojega erotičnega vpliva, s sovrstniki se je poigraval, jih zapeljeval, v provokaciji je šel vedno predaleč.
Kot petnajstletnik je bral Jacka Kerouaca Na cesti in se odločal, ali bo šel po cesti ali se bo vrgel v neznano. »Vedno sem verjel, da imamo samo to življenje, zakaj ne bi eksperimentirali z njim? Za razliko od večine sem izbral drugo vrsto varnosti, to, da živiš v trenutku, po navdihu, da si zaupaš, da se boš vsakič izvlekel. Jadraš na tem, kam te odnese veter.«
Še preden je David Jones postal David Bowie, oster kot nož, je bil seksi, karizmatičen najstnik z nenasitnim spolnim apetitom, ki si je obupano želel uspeti, se izraziti, in je bil za to pripravljen žrtvovati vse. Požiral je ljudi in jih kot lupine puščal ob robu, ker niso zdržali njegovega tempa. Zanimale so ga droge, s katerimi lahko ostane buden več dni skupaj in ustvarja. »Rad imam hitre droge, to sem rekel že večkrat. Sovražim počasne droge, kot je trava. In sovražim spanje. Izguba časa.«
Space Oddity
Leta 1969 se je zgodil hit, ki ga je izstrelil v vesolje. Space Oddity. Pet dni po izidu singla je Neil Armstrong naredil prve korake po površini Lune. Prve barvne podobe Zemlje iz vesolja. Bowie je pel The Earth is blue, there's nothing I can do. In tako kot Kubrick napovedal Odisejo 2001. A ni bilo čisto tako, kot je načrtoval. Z naslednjimi komadi na albumu David Bowie je za londonsko občinstvo ostal dolgolas, rahlo utrgan, rahlo androgin folk pevec, ki ni zmogel ponoviti zgodbe.
In potem je priletela »rock nevesta iz pekla«, ameriški model Angela Barnett, avantgardna, divja, nora, s senzorji za duha časa. Mnogi jo imajo za prvo gonilno silo Bowiejeve stilske preobrazbe, poskrbela je za njegov imidž, si sama prva ostrigla lase, da je to lahko precej kasneje naredil še on. Ko je v njegovo življenje vstopil vrtinec energije, sta začela svobodno razmerje, ona se je spreminjala vanj, on vanjo, v postelji sta gostila veliko teles hkrati, uživala tako v preoblačenju kot v preigravanju spolnih vlog. Vmes se jima je rodil sin, po londonskih ulicah sta vzbujala pozornost: Bowie dolgolas, s širokokrajnim klobukom in v belem krilu potiska otroški voziček z njunim sinom, ona s kratkimi lasmi, oblečena v fanta.
Mož, ki je prodal svet
The Man Who Sold The World (1970), album, ki ga je dokončno izstrelil v orbito. Na naslovnici Bowie v svileni obleki, kot karikatura Lauren Bacall, prvi znak seksualne dvoumnosti, ki je postala njegov zaščitni znak. In njegovi teksti, ki so raziskovali tanko mejo med norostjo, tudi zaradi shizofrenije v Bowiejevi družini, njegov polbrat je naredil samomor.
Nekateri pravijo, da je bil za Ziggyja Stardusta in njegov planetarni uspeh ključen producent Tony Defries, ki ga je vprašal: Hočeš res biti Elvis Presley? Prav. Poslal ga je čez lužo, na prvo turnejo po ZDA. Takrat je vstopil v subverzivni svet Andyja Warhola in njegove Factory, tam je spoznal zvok, energijo in karizmo Velvet Underground in Louja Reeda. Spoznal je newyorški underground, teater, moške, oblečene v ženske, ki se poljubljajo vseprek, debela plast ličil, umetnih trepalnic, kratkih svetlečih oblek in veliko belega prahu. Lou Reed je bil njegova ključna inspiracija, ko je prvič slišal Velvet Underground, je doživel šok: spoznal je, kaj muzika lahko je in kaj lahko pomeni. Reedu je vrnil uslugo, ko mu je pomagal pri ustvarjanju albuma Transformer, nato je Bowie s kitaristom Mickom Ronsonom koproduciral Reedov največji hit Walk on the Wild Side. Podobno se je zgodilo z Iggyjem Popom, drugim krakom svete trojice. Iggy je v Bowiejevi domišljiji postal ključ za Ziggy (Stardust). Iggy je koproduciral Raw Power, Bowie mu je vrnil uslugo in navdih pri Idiotu in Lust for Life ter na turneji Iggyja Popa leta 1977 igral klaviature.
Starman
Eden od dokumentarcev na BBC se začne z besedami: Na televizijah se je leta 1972 pojavila nenavadna kreatura z rdečimi lasmi, iz vesolja, posegla v glave mladih in za vedno spremenila njihova življenja. Starman. In glasba na planetu Zemlja nikoli več ni bila enaka. The Rise and fall of Ziggy Stardust and the Spiders je bil po mnenju številnih kritikov eden prelomnih albumov 20. stoletja. Ziggy Stardust je razstrelil možgane bum generacije, vedno korak pred drugimi. Ni jim preostalo drugega, kot da mu sledijo. Istega leta, ko je bilo gibanje za pravice gejev še v povojih, je javno izjavil, »da je gej in je vedno bil«. Ziggy si je lahko privoščil vse, več kot David. Ziggy Stardust, androgin, nezemeljski, umetniška karikatura rock zvezde, svetleč, večji od življenja – je postal samoizpolnjujoča se prerokba. »Mislim, da sem to tudi spodbujal,« je Bowie leta 1996 rekel za Telegraph. »S tem, ko sem ustvaril ta lik, sem bil v nenehni skušnjavi, da bi se zlil z njim, da bi postal on sam. V čudnem procesu metamorfoze je Ziggyja Stardusta ubil, ustvaril glam rock ikono Aladdin Sane, nato je bil Thin White Duke, nato Pierrot, pa beli deček v Young Americans, dokler se ni kreator utrudil od svojih kreacij.
»Vse je okej, dokler nadziraš ta imidž, kot ga nadzira slikar na svojem platnu. Toda, kadar si objekt svoje kreacije ti sam, ni tako preprosto. Ne moreš si pomagati, da deli tvojega življenja prehajajo v lik, ki si ga ustvaril, nastane čuden hibrid realnosti in fantazije. Nenavadna situacija, ker se zaveš, da to nisi pravi ti, in se moraš nekako povleči nazaj. In jaz sem to naredil z drogo.« Dekadenca, kokainski delirij je skupaj z orgijami dosegel vrhunec v sedemdesetih, temu Bowie pravi moje prvo obdobje izolacije, ko je živel v Los Angelesu, zapreden v kokon belega prahu in mesijanske samopomembnosti. Takrat je njegovo zanimanje za okultno doseglo vrhunec, v albumu Station to Station iz leta 1976 je raziskoval kabalo, »čeprav tega takrat ni nihče opazil«, nato se je obsedel z mitologijo svetega grala, se potem usmeril v raziskovanje vloge črne magije v vzponu nacizma, še vedno treniral telepatijo, vsak dan meril in zbiral svoj urin.
Neavtorizirana biografija Wendy Leigh Bowie (Učila, 2015) nam senzacionalistično razkriva prav to dekadentno, zvezdniško, drogeraško in hkrati ekstremno ustvarjalno obdobje. Polovica biografije so spomini in izjave žensk in moških, ki jih je položil, včasih v troje, včasih kar tako, vmes je bila vedno miza polna kokaina. Zanimivo, da ni zanikal spolnih trofej, ki so mu jih pripisovali, med njimi so bili Lou Reed, Bette Midler, Susan Sarandon, glasbeni menedžer Calvin Mark Lee, pantomimik Lindsay Kemp, ki ga je 'naučil plesati', Nina Simone, ki ga je navdihnila, da je posnel pesem Wild is the Wind, vdova Charlieja Chaplina Oona (O'Neill), dvaindvajset let starejša od njega, o kateri je Beigbeder napisal zadnji roman Oona & Salinger; plesalka Melissa Hurley, dvajset let mlajša, bil je s Tino Turner, se v nenehni tekmi za primat samca z Mickom Jaggerjem poigraval z Marianne Faithfull, hodil z Bianco Jagger, če verjamemo biografiji njegove promiskuitetne žene Angie (ki je zdaj žalostna akterka resničnostnega šova slavnih), naj bi ga v postelji zalotila tudi z Mickom Jaggerjem.
Biseksualnost je bila samo faza, je rekel kasneje. »V resnici nisem bil gej. Poskušal sem vse, dobesedno, imel sem to strašno lakoto izkusiti vse, kar ti lahko ponudi življenje, od opijske omame do česarkoli. Mislim, da sem v tistem obdobju naredil vse in poskusil vse, kar je sploh mogoče v zahodni kulturi, razen zelo nevarnih stvari.«
Zaključek, do katerega je prišel, je, da v resnici »sploh ni tako hedonističen, kot bi si mislil«. Preizkušal je meje, eksperimentiral, da bi »skozi pot ekscesa, drog, seksa prepoznal, kaj je v resnici duhovnost, kako jo identificirati«. Že kot najstnika ga je pritegnil budizem, leto dni se je učil pri tibetanskem lami in razmišljal, da bi postal menih, dokler mu njegov učitelj ni povedal, da ni rojen za to. Da je njegova pot glasba. Kar je globoko v sebi vedel. Toda osnovna ideja budizma, da se na nič ne smeš navezati, da moraš v določenem trenutku spustiti stvari, ki so ti najdražje, je ostala njegov moto, je rekel. Pri petdesetih je dojel, je rekel, da prava notranja izpolnitev prihaja iz raziskovanja notranjega življenja, v smislu, kaj govori ta podoba, slika, ta film, to jezero ... kakšno je njeno notranje življenje.
Heroes
Na njegovi razstavi v Parizu sem bila najdlje v sobi, ki je zaznamovala njegovo berlinsko obdobje. Leto 1977 v Berlinu je bilo zelo kreativno leto za Davida in njegovega 'cimra' Iggyja Popa. Tam je nastal Iggyjev album The Idiot, tam je nastal Bowiejev portret avantgardnega japonskega avtorja in režiserja Jukioja Mišime, ki je visel nad Bowiejevo posteljo. Hkrati je v Berlinu dosegel najnižjo točko duševnega razpada. Opazili so ga v kavarni, z glavo na krožniku, ko je kriknil: »Prosim, pomagajte mi.« »Bil sem na poti, da postanem samo še ena kolateralna škoda rock'n'rolla. Prepričan sem, da ne bi preživel sedemdesetih, če bi nadaljeval s tem, kar sem počel,« je rekel Bowie kasneje. »Imel sem srečo, da sem globoko v sebi vedel, da se ubijam. Moral sem narediti nekaj radikalnega, da se povlečem ven iz tega. Moral sem se ustaviti. In sem se.« Prav v mestu, kjer je bil v sedemdesetih heroin na vsakem vogalu, je s pomočjo slikanja premagal odvisnost in obnovil svojo kreativno energijo. »To je bilo prvič po mnogih letih, da sem spet okusil radost življenja, občutek sproščenosti in zdravljenja,« je rekel kasneje. »To je mesto, v katerem se je tako lahko izgubiti in spet najti.«
Po razpadu zakona z Angie leta 1980, ko je imel njun sin devet let, je prevzel skrbništvo nad njim. »Zowie me je od zgodnjega otroštva gledal na najnižji možni točki, zadetega do konca, tudi zaradi njega sem se spravil k sebi.« Zowie Joe oziroma Duncan Jones je očetovo nasprotje, nikoli ni pil ne kadil, živi zdravo, je filmski producent, scenarist in režiser (Moon, 2009). Z materjo je prekinil stike, ko je imel trinajst let.
Morda se je zares izgubil samo dvakrat. Najprej emotivno in duhovno, kot je rekel, v sedemdesetih, ko se je zaradi drog zaprl v izolacijo, in umetniško v osemdesetih, ironično, prav v času največjega komercialnega uspeha.
Let's Dance
Let's Dance (1983), šest milijonov prodanih izvodov. Dancing in the Street, Mick Jagger in David Bowie, dve ikoni, ki elastično poskakujeta na ulici in se v refrenu z odprtimi ustnicami, med govorjenjem o dekletih, tako nevarno približata drug drugemu, kot bi hotela podžgati namige, da sta bila ljubimca. Sam je rekel, da so bila osemdeseta zanj najnižja točka v njegovi ustvarjalnosti. »Nenadoma sem se zavedel, da ne delam več tistega, kar čutim, ampak tisto, kar si zamišljam, da bi občinstvo rado slišalo. In to je bilo občinstvo Phila Collinsa.« Moja generacija se ni pritoževala, da je v osemdesetih odraščala z njegovo muziko 'Phila Collinsa' in njegovimi ekspresivnimi videi, ki smo jih gledali v Videomixu: Under Pressure s Queen, ki je postal most med njegovimi avantgardnimi sedemdesetimi in komercialnimi osemdesetimi, pa Absolute Beginners, Blue Jean, China Girl ...
Bowie se je odločil za poroko s top modelom Iman Mohamed Abdulmadžid, ko je prišel do točke, da je začel uživati v življenju, je rekel takrat za Telegraph. In je to hotel deliti z nekom. »In ena oseba je bila vse, kar sem si želel.« Z Iman se je zgodilo tisto – ko se zaljubiš čez noč in veš. Zato sva s poroko počakala še tri leta, ker sva se hotela prepričati, ali je to, kar občutiva, res tako močno. Oktobra 1991 ji je na ladji, ki je plula po Seni, zapel April in Paris. Simbol promiskuitete je postal monogamen. Poročila sta se zasebno najprej v švicarski Lozani, nato leta 1992 še v Firencah. Imata hčerko Alexandrio.
Lakota
Zame je njegova najbolj posebna vloga v vampirskem erotičnem horrorju pokojnega Tonyja Scotta Lakota. Kot bi bil scenarij napisan nalašč za Bowieja. Fatalka, skrivnostna vampirka, ki mladega umetnika, čelista, uvede v zgodbo moči, odvisnosti, vampirizma. Skupaj, skozi seksualna srečanja, puščata za sabo mlada in lepa trupla tistih, ki podležejo njuni erotični magiji. Stiliziran, glamurozen, temačen film s čudovito lepo Catherine Deneuve in Bowiejem, ki je videti najlepši in najbolj skrivnosten moški na svetu. Ki se stara tako hitro kot misel. Lakota je nekakšna metafora za vse, kar je zaznamovalo Bowiejevo obdobje sedemdesetih, orgije, umetnost, mistika, vampirizem, in na koncu cena, ki jo mora plačati. Živel bo večno.
Vsi, ki so ga dobro poznali, so vedeli, da je rad jemal in jemal, svežo kri, nove talente, nove zvoke, nove kostume. »Ja, v tem je moj največji talent,« se je večkrat posmehnil Bowie. »Vem, kaj vzeti in kaj narediti s tem.« Bowiejev talent je bil nabirati avantgardne ideje in jih popularizirati. Bil je most med visoko umetnostjo in pop kulturo. Njegova lakota je bila neizmerna. Požreti vse, izpiti vse, potegniti skozi nos vse – zato da bi prišel do dna skrivnosti. V svojem izvirnem veličastnem slogu je režiral tudi lastno smrt in nam jo ponudil kot umetniški projekt, kot je rekel njegov producent in prijatelj Tony Visconti. Na zadnjem albumu je združil vse, kar je počel, kar nam je povedal, kar je pokazal, vse podobe, kabalo, mistiko, magijo, poigravanje s personami, prihodnost civilizacije, kult teme, vesolje, eksistenco človeškega bitja, vse, kar bomo še dolgo raziskovali. Če se je s singlom s prejšnje plošče vrnil v Berlin in se spraševal, Where are we now?, kje smo zdaj, nam z zadnjo ploščo Blackstar skuša pokazati, kam gremo.
