Mož, na katerega se lahko opreš

Ta knjiga Oliverja Sacksa je kot kriminalka, v kateri je truplo poškodovana noga, ki kot bledi Lazar vstane od mrtvih.

sob, 18.03.2017, 06:00
V nekem trenutku o poškodovani nogi ni več razmišljal, kot da je del njegovega telesa, temveč neznani fantom, ki živi svoje, mrtvo življenje. Poškodovana in ohromela noga se mu je povsem odtujila, bila je tujec, ki je ni občutil in se je zgolj po naključju držala njegovega telesa.

Nikoli ni prepozno za ljubezen. Že pokojni Oliver Sacks, eden najbolj znanih nevrologov na svetu, ki je preučeval in pisal o ljudeh s poškodovanimi možgani, se je prvič zares zaljubil šele, ko mu je bilo 76 let. Kar petintrideset let je živel v celibatu, potem pa je spoznal pisatelja Billa Hayesa in z njim živel vse do smrti. Pred dnevi, dve leti po tem, ko je Sacks pri 83 letih umrl zaradi raka, je Hayes izdal spomine z naslovom Insomniac City. V njih piše, kako je bilo živeti z občutljivim, sramežljivim, radovednim, pametnim, sočutnim in posebnim nevrologom, ki nam je v svojih knjigah odkrival, da je svet, kot ga vidijo ljudje z bolnimi ali poškodovanimi možgani, morda res čisto drugačen od našega, a je prav tako resničen. Možgani in njihovo delovanje ter poškodbe zanj niso bili le medicinsko, temveč tudi filozofsko vprašanje.

Kakšen je bil Oliver v banalnosti vsakdana? Nikoli banalen. Kadar pomivalni stroj za posodo ni bil dovolj poln, je vanj poleg umazane zložil tudi čisto posodo, zato da umazani ne bo dolgčas. Rad je imel temno čokolado, vročo čokolado, čaj, dimljene slanike, Bacha in Mozarta, ne nujno v tem vrstnem redu. Skupaj s Hayesom sta šla na Islandijo in tam večerjala z Björk, ki je bila velika nevrologova oboževalka. Četrtega julija, ko sta pokadila nekaj trave in šla na teraso opazovat nočni ognjemet, je Sacks doživel nekaj pisanih halucinacij in navdušen vzklikal: »Primarni korteks! To je čudež primarnega korteksa!«

Pametnemu telefonu je rekel komunikator, sam je uporabljal le stacionarnega. Pojma ni imel, kdo je Michael Jackson, v denarnici je vedno nosil periodni sistem, ta ga je pomirjal, nikoli ni pisal na računalnik, ampak vedno le na papir, ne le v zvezke, ampak na vse, kar mu je prišlo pod roke, na prtičke, letalske vozovnice, račune, jedilne liste. Že pri štirinajstih je začel pisati dnevnik in to navado je ohranil vse do smrti. Na nočni omarici je vedno imel beležnico, da si je zapisoval sanje ali nočne misli. Ker je bil obseden plavalec, je na obrežju reke ali na obali poleg obleke vedno odložil tudi zvezek in nalivno pero, da si je lahko takoj, ko je prišel na kopno, zapisal ideje, ki jih je dobil v sveži vodi. Najbolj na svetu si je želel, da bi lahko s Hayesom skupaj sanjala, to se mu je zdela zelo romantična misel. »Brez dvoma je bil najbolj nenavaden človek, kar sem jih spoznal, in zavedal sem se, da se vanj nisem le zaljubil, ampak da je šlo za nekaj več od tega, nekaj, kar še nikoli prej nisem občutil. Oboževal sem ga,« iskreno zapiše Hayes.

Oliver Sacks ga je ves čas spraševal nenavadne reči, recimo: »Ali se zavedaš svojih misli, še preden se spremenijo v besede?« Nekatere njegove ideje so bile popolne ljubezenske izjave: »Všeč mi je, kadar držiš mojo roko, ker nisem čisto prepričan, kje se moje telo neha in se začne tvoje.«

Oliver ali O., kot mu v knjigi pravi Hayes, je, še preden je zbolel, rad rekel, da si je vedno predstavljal, da je starost grozna in banalna, a zdaj vidi, da ni tako. Vse dokler ima nekoga rad, vse dokler še lahko piše in razmišlja, je starost lahko tudi lepa. »Ne bojim se smrti, bolj se bojim tega, da ne bi zdaj, ko sem še tukaj, živel polnega življenja.«

Ko je Oliver v javnosti govoril o Hayesu, nikoli ni rekel moj partner. Sovražil je to besedo. »Partner je nekdo, s katerim imaš poslovni odnos, ne pa nekdo, s katerim si deliš posteljo ali z njim v kuhinji pripravljaš večerjo.« Nikoli se nista želela poročiti, tako da mu ni mogel reči moj mož, in ker je bil O. staromoden, mu je najraje rekel kar moj ljubimec. »Kako pa drugače, saj se ljubiva.«

Spomini so polni anekdot. Živela sta v New Yorku. Novembra 2014, dva meseca, preden je Oliver Sacks izvedel, da je na smrt bolan, sta ravno pojedla večerjo, ko sta pod oknom na Osmi aveniji zaslišala čudne zvoke. Ugotovila sta, da so ravno tisti dan demonstracije za pravice temnopoltih in proti brutalnemu nasilju policistov. Oliver se je odločil, da se jim morata takoj pridružiti, a preden sta se odpravila od doma, sta ugotovila, da so šli demonstranti že mimo. Vrnila sta se v stanovanje, a čez deset minut sta spet zaslišala vzklike, protestniki so naredili še en krog. Še enkrat sta oblekla plašč, si nadela kape in rokavice, a ker je Sacks počasi hodil, so jima spet ušli. Razočarana sta odšla domov, in ravno ko sta želela plašč spet obesiti v omaro, sta zaslišala, da se pod oknom nekaj dogaja, zato sta pohitela do dvigala in nazaj na ulico. »Midva sva kot bratje Marx,« se je smejal Sacks. Tokrat sta ujela rep demonstracij in jim čisto počasi sledila vse do Union Squara.

Sacks je bil počasen tudi zato, ker je šepal, kajti nekoč si je pri nerodnem padcu pretrgal mišice in živce na nogi. Ker zanj nobena poškodba ni bila le poškodba, je o tem dogodku napisal knjigo. Kot je ob nevrologovi smrti zapisala angleška pisateljica Hilary Mantel, nas je v knjigah ves čas opozarjal, da je medicina znanost, ozdravljenje pa umetnost.

Od zdravega človeka do bolnika

Knjiga, ki govori o Sacksovi poškodbi, ima naslov Noga, na katero se lahko opreš in je te dni izšla pri založbi UMco (prevod Miriam Drev). To je zgodba o tem, kako je pri planinarjenju doživel nesrečo, in o tem, kako se je zdravil v bolnišnici ter počasi okreval. Iz zdravnika se je čez noč spremenil v pacienta. Pri UMcu so že izdali njegovo knjigo Mož, ki je imel ženo za klobuk (prevod Branko Gradišnik), zbirko izjemnih resničnih zgodb, ki govorijo o Sacksovih nenavadnih pacientih. Pri založbi Modrijan pa sta lani izšli Sacksova avtobiografija V pogonu in zbirka esejev Hvaležnost, ki jih je pisal že, ko je izvedel, da je na smrt bolan, in se je v njih soočal s smrtjo, predvsem pa je pisal o hvaležnosti, da je lahko živel tako polno in radovedno življenje kot čuteče bitje in razmišljujoča žival, kar je »samo po sebi velikanski privilegij in velika avantura«. Obe knjigi je prevedla Breda Biščak.

Sacks knjigo Noga, na katero se lahko opreš začne z mislijo, da obstajajo impulzi in inspiracije, ki sprožijo pesem ali umetniško delo, a impulz za knjige o medicini je nekaj veliko manj prijaznega in vsekakor manj metafizičnega, to je bolezen ali poškodba. Ozdravljenje je proces, ugotavlja Sacks, ko se je med več mesecev trajajočim okrevanjem soočil z mnogimi neprijaznimi zdravniki, ki niso razumeli bolnikovih dilem. Predvsem pa opisuje svoja razpoloženja, od globokih depresij, ko je bil prepričan, da nikoli več ne bo hodil, do upanja. V nekem trenutku o poškodovani nogi ni več razmišljal, kot da je del njegovega telesa, temveč neznani fantom, ki živi svoje, mrtvo življenje. Poškodovana in ohromela noga se mu je povsem odtujila, bila je tujec, ki je ni občutil in se je zgolj po naključju držala njegovega telesa. V bolnišnici se je srečeval z občutji, ki jih pozna skoraj vsak bolnik, a o njih le redko kdo kaj napiše. Strah ga je bilo, da nikoli več ne bo bolje, in šele ko je ozdravel, je razumel, kakšen čudež je okrevanje.

Lahko smo mladi, lepi, slavni, in če smo zdravi, smo zlahka prijazni, dobrosrčni in naklonjeni drugim, piše Sacks, a če zbolimo, če se poškodujemo, če smo ob zdravje in moč »in smo oropani zanesljivega upanja na okrevanje – takrat bosta naša srčnost, krepost našega značaja preizkušani do skrajnih meja«.

Knjiga je, tako kot vse njegove, resna, iskrena in zelo zabavna. Sacks je velik ljubitelj umetnosti, zato je tudi polna citatov filozofov in pisateljev, od Nietzscheja do Kanta, od Eliota do Donna.

Na vrhu in na dnu

Zgodilo se je na čarobni gori, leta 1974, na Norveškem. Zjutraj se je Sacks odpravil na vzpon na goro po strmi gorski stezi. Ko je prispel na 1800 metrov, je naletel na ograjo, na kateri je viselo opozorilo Pozor, bik. Živali sicer ni bilo nikjer, a Sacksu, ki je veselo nadaljeval pot, vseeno ni bilo lahko pri srcu. Višavje je zajela megla in kar naenkrat se je soočil z velikansko rogato živaljo, ki je stala naravnost pred njim, popolnoma mirna, čeprav se mu je zazdela smrtno nevarna, zato se je obrnil in jo hitro ucvrl dol po hribu. Nič ni hujšega in bolj nevarnega kot slepa panika. Pri teku se je namreč spotaknil in grdo padel. Pred nekaj sekundami je bil zdrav in vesel hribolazec, zdaj pa je ležal na tleh in se ni mogel več premakniti.

Sacks potem dobro opiše, kako na človeka deluje takšen šok – najprej je o sebi začel premišljevati, kot da je nekdo drug, da se je poškodoval nekdo, ki ga pozna, to je bila nekakšna tolažba, potem je razmišljal o tem, da morda sploh ni tako hudo, a ko se je želel postaviti na noge, je ugotovil, da je njegova leva noga mehka kot špaget. V sekundi se je spremenil v zdravnika, se preiskal in podal diagnozo. Noga je bila resno poškodovana. Vedel je, da bo čez nekaj ur padel mrak in se bodo temperature nevarno spustile. Če ne bo prišel do vasi, je velika verjetnost, da bo umrl. Postalo ga je strah. A že naslednji trenutek se je odločil za akcijo. Da je Sacks res poseben človek, priča dejstvo, da je imel na vzponu s sabo tudi dežnik, ki ga je, kot pravi Anglež, vedno nosil s seboj. Pri hoji ga je uporabljal kot podporno palico, zdaj pa ga je spremenil v opornico za nogo. Nogo si je povezal tako, da je na trakove raztrgal anorak.

Spomnil se je Tolstojeve kratke zgodbe Gospodar in hlapec, v kateri se bogataš in njegov hlapec sredi hude zime ponesrečita v visokem snegu in potem drug drugega grejeta v ledenem mrazu. Spomnil se je tudi svetopisemske zgodbe, ki govori o tem, da če pride nesreča, je bolje, da sta dva kot eden. A on je bil sam. Nekoč je na cesti videl majhno ranjeno žival z zlomljeno hrbtenico, ki se je s težavo in v velikih mukah premikala tako, da je za sabo vlekla polomljene noge. Zdaj je bil on ta žival.

Sacks piše, da je v glavi zaslišal dva glasova; eden mu je prigovarjal, da bo vse v redu, da se bo moral boriti za življenje in naj ne obupuje, drugi glas pa je bil pesimističen, šepetal je, da je smrt blizu, da je zdaj prišel njegov čas, da bo kmalu umrl in naj se s tem kar sprijazni. Tolstoj, ki je bil obseden s smrtjo in je znal tako dobro opisovati misli in občutke, tik preden človek izdihne, je na koncu romana Hadžija Murat opisal, da ko glavnega junaka zadene smrtonosna krogla, čez njegove misli prešinejo »podobe brez občutkov« – prav to je Sacks čutil zdaj. »Če se zastrmiš v brezno,« je zapisal Nietzsche, »ti bo vrnilo pogled.«

K sreči je zmagal glas optimista. V dolino se je odpravil tako, da se je malo drsal po zadnji plati ter se vlekel z rokami in za krmilo uporabljal zdravo nogo. Vsakič ko je poškodovana noga trčila ob oviro, ga je peklensko zabolelo. Dobro mu je šlo. Človeško telo se hitro prilagodi dani situaciji, če je zdravo ali poškodovano. Ves čas si je predstavljal, kako bo kmalu prišel do lepe norveške hiše, v kateri bo toplo ognjišče in ob njem debelušna kmetica, skuhala mu bo dobro večerjo in poklicala pomoč. Njegovi možgani so si izmislili te tople podobe, da le ne bi obupal in da bi verjel, da rešitev ni daleč. Takšne misli so ga gnale naprej.

Ko se je prebijal skozi nevarno deroč potok, si je dejal: »Vzdrži, ti cepec! Vzdrži, če ti je kaj do življenja! Ubil te bom, če se vdaš – in to si zapiši za uho!« Po nekaj urah, ko je začutil, kako je utrujen, se mu je porodila ideja, da bi se malo ulegel in zaspal, a v trenutku se je zavedel, da je to glas Smrti, ki ga hoče zvabiti v svojo deželo. Uprl se ji je in se po rokah odvlekel naprej. Njegovo razpoloženje se je ves čas spreminjalo. Pred očmi so se mu začele prikazovati slike iz otroštva, videl je stari družinski vrt v Londonu, še pred vojno, zeleno travo, oranžno progasto mrežo, ki je visela med dvema drevesoma, in velikanske sončnice, ki so mu pomagale, da je, ko je bil star pet let, odkril pitagorejsko skrivnost sveta. Tistega poletja je namreč odkril, da so spiralasti cvetovi mnogokratnik praštevil, »in doživel sem takšno videnje reda in lepote sveta, da je postalo merilo za vsa znanstvena čudenja in radosti, kar mi jih je bilo namenjeno izkušati pozneje«. Pravijo, da se takšnih stvari in pozitivnih občutij človek spominja, preden zapusti svet, a to ga ni motilo. Čas je bil, ko je bil na gori, nekaj posebnega; včasih počasen kot polž, drugič hiter kot let kragulja, ko švigne k plenu. A spet ga je začel loviti obup.

Ritem in melodija

Rešila ga je glasba. Kar naenkrat je Sacks začel peti. Svojemu gibanju oziroma rokam, s pomočjo katerih se je plazil, je dajal ritem z glasnim petjem koračnice: »Ohne Haste, ohne Rast! Ohne Haste, ohne Rast!« Zgodil se je čudež: mišice so ga ubogale, enakomernost gibanja je bila zaradi petja manj utrudljiva in ni bil več poklapan, ampak veliko boljše volje. Še sonce se je prikazalo. »Goethejeve besede še nikoli niso bile koristneje uporabljene!« si je mislil, ko je prepeval z globokim basom. Ni čudno, da je Nietzsche nekoč dejal, da med poslušanjem glasbe »prisluškujemo z mišicami«. Celo telo je utripalo v glasbi, razen njegove leve noge, ki je bila kot pokvarjen inštrument.

Sacks je oboževal glasbo. Kasneje je veliko pisal o tem, kako so možgani glasbenikov drugačni od možganov drugih ljudi, kako melodija in ritem vplivata na človekovo premikanje, kako parkinsonovi bolniki ne morejo hoditi, lahko pa ob glasbi zaplešejo. O vsem tem je pisal v knjigi Musicophilia. Večkrat je dejal, da bi bil oglušeli Beethoven njegov najbolj idealen bolnik. Ljudje, ki postajajo gluhi, namreč v glavi pogosto slišijo glasbo, zdi se, da morajo biti možgani vedno aktivni, in kadar slušni organi ne ujamejo dovolj dražljajev od zunaj, začno proizvajati halucinatorične šume. Eden od njegovih starejših pacientov je v glavi ves čas slišal nacistične marše, kar ga je zelo strašilo, saj je bil Žid, ki je v 30. letih odraščal v nacistični Nemčiji. K sreči so koračnice čez nekaj časa zamenjale melodije Čajkovskega. Sacks pravi, da stari ljudje, ki slišijo glasbo, mnogokrat mislijo, da se jim je zmešalo, a gre za pogost in naraven pojav.

Glasba, kot je ugotavljal, zelo dobro vpliva tudi na alzheimerjeve bolnike, ki ne razumejo besed, a prepoznavajo melodije oziroma popevke, zato jim lahko pomaga podoživeti čustva ali spomine, ki bi bili sicer izgubljeni.

Ko Sacksa na gori najdeta lovec in njegov sin, zgodbe še zdaleč ni konec. Začne se nov vzpon na goro ozdravljenja. Poleg odtujene noge ga je v bolnišnici, v kateri je preživel več mesecev, stisnila tudi depresija. V nekem trenutku je povsem izgubil voljo do življenja, spomin, domišljija in upanje mu niso pomenili nič več. »Hočeš nočeš sem vstopil v temno noč duše.«

Namesto da bi prosil za pomirjevala, je uteho našel v umetnosti in veri – v slednji tako, da je bral Psalme, v katerih je ves čas govora o vrnitvi v svetlobo in življenje. Umetnost je v njegova občutja prinesla smisel, jasnost in znosnost. Kot je dejal že Nietzsche, je umetnost tu zato, da nas resnica ne pokonča. Mendelssohnov Violinski koncert, ki ga prej nikoli ni poslušal, se mu je takrat zazdel strasten, drhteč in živ, skoraj nekaj organskega, kar mu je vlilo življenje. »Ob prvih taktih glasbe sem začutil upanje in napoved, da se bo moji nogi povrnila živost – da bo v njej vzniknilo prvotno gibanje in se bo zganila tudi ona ter se spomnila ali pa poustvarila svojo pozabljeno gibalno melodijo. Je mar glasba, sem se spraševal, srž življenja – ključ, obljuba prenovljenega delovanja in življenja?«

                                                                            * * *

Ta nenavadna knjiga je kot kriminalka, v kateri je truplo poškodovana noga, ki kasneje kot bledi Lazar vstane od mrtvih. To je zgodba o preživetju, volji do življenja, o bolezni in zdravju. Mojstrsko napisana in polna stvari, ki smo jih že kdaj slutili, a nikoli spremenili v besede, dokler to ni storil Oliver.

Takšni ljudje, kot je bil Sacks, bi morali živeti večno; brez njih je na svetu manj upanja, lepote in radovednosti.