Tiskane izdaje
Televizijska nadaljevanka Downton Abbey je obnorela Kitajce, zato je angleški butler postal zelo pomemben statusni simbol tamkajšnjih novopečenih bogatašev, prav tako vedno bolj popularne postajajo konjske dirke in, žal, tudi streljanje fazanov. Nadaljevanko gleda 169 milijonov ljudi in je najuspešnejši britanski izvozni izdelek.
Angleži pa so se očitno počasi naveličali kostumskih dram, v katerih nastopajo butlerji, razvajene bledopolte angleške rože in babice, ki jim v življenju nihče ni povedal, da beseda vikend pomeni dela prosta dneva ob koncu tedna. V teh nadaljevankah so srca glavnih junakov bolj hladna od tistih, ki so shranjena v tekočem dušiku, razbiti kitajski porcelan pa najstrašnejše nasilje. Seveda so Otočani še vedno najboljši v snemanju počasnih, napetih kriminalnih zgodb, kot je recimo Vera, pa tudi bolj urbanih in krvavih policijskih dram, kot je Luther s sijajnim Idrisom Elbo v glavni vlogi. A vendar znajo žanr nadaljevanke preoblikovati mnogokrat v nekaj čisto drugačnega od česarkoli prej. Z lahkoto smokinge zamenjajo s črnino za nohti.
Ker se dnevi krajšajo in so radiatorji vedno toplejši, ni nič boljšega, kot če užitek večera podaljšamo še z užitkom ob gledanju dobrih nadaljevank. In jaz sem že našla svojo novo obsesijo. Nadaljevanka Peaky Blinders malce diši po Dickensu, čeprav se dogaja v Birminghamu leta 1919, je kot kakšni Sopranovi med angleškim delavskim razredom ali pripoved o tem, kako se je Karl Marx skrivaj pridružil Don Corleonu. Posneti sta že dve sezoni, vsaka po šest delov, prav ta mesec pa so že začeli snemati tretje nadaljevanje; na angleške male ekrane bo prišla v začetku naslednjega leta.
Ne, njen producent ni katera od velikih komercialnih televizijskih mrež, temveč BBC – britanska javna televizija. Nadaljevanka ni poceni, en del posnamejo za milijon funtov, a zamenjajo več kot 120 lokacij, zanjo ustvarijo okoli tisoč kostumov in si privoščijo najboljše igralce in režiserje. Posamezne dele so posneli trije režiserji, v prvi seriji sta to bila Otto Bathurst in Tom Harper, celotno drugo serijo je posnel Colm McCarthy. Javni denar, vložen v nadaljevanko, se jim dobro obrne, saj jo uspešno izvažajo. Saj vem, da sem v nekem članku že navedla primer, za koliko je naša javna televizija posnela nadaljevanko Duhec. Ampak je tako dober, da ga moram ponoviti. Kot so ugotovili pri časopisu Finance, so tri dele nadaljevanke posneli za 792.000 evrov, celotna vrednost projekta pa je bila 941.000 evrov. In kdo je sploh slišal za Duhca? Denar torej v resnici ni tak problem. Težava je v tem, kam se v resnici odlije.
Britvice v kapah
A vrnimo se k pravim gangsterjem. Peaky Blinders imajo vse: peklu podoben mračen industrijski svet, konjske dirke, temnopolte pridigarje, kitajski vudu, italijansko mafijo, Winstona Churchilla, judovsko mafijo, hektolitre ruma, kanale Camdna, nasilne policaje, brke Sama Neilla, veliko razbitih členkov in še več prebitih ustnic, Irsko republikansko armado in arzenal orožja, od mitraljezov do buzdovanov. Peaky Blindersi so bili resnična nasilna birminghamska tolpa; ohranjene so fotografije iz takratnih policijskih dosjejev, na katerih lahko vidimo mlade fante s smešno otroškimi obrazi, nekateri sploh še niso bili polnoletni. Vsi malce spominjajo na mladega žeparja Artfula Dodgerja oziroma Prebrisanega lisjaka, simpatični Dickensov lik iz Oliverja Twista. Na ulicah delavskega Birminghama so »vladali« od leta 1880 pa vse do dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ime so dobili zato, ker so imeli v svojih velikih kapah »peaky« všite britvice, zato so v pretepih njihova pokrivala postala orožje, s katerim so lahko krvavo oslepili nasprotnika. Mnogi so bili potomci romov in so se ukvarjali z nezakonitimi konjskimi dirkami in še z marsičim.
Avtor nadaljevanke je Steven Knight, ki je med drugim ustvaril zgodbo za filme, kot sta Smrtne obljube in Umazane lepe stvari, bil pa je tudi scenarist in režiser filmske monodrame Locke s »prehlajenim« Tomom Hardyjem v glavni vlogi. O tem, da bi napisal nadaljevanko o Peaky Blindersih, je že dolgo razmišljal. Zgodbe o njih so bile del družinske legende, mama in oče sta prav v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odraščala v najbolj revnih četrtih Birminghama. Stari stric njegovega očeta je bil član tolpe. Oče je scenaristu vedno pripovedoval, da mu je neki moški, ko je bil še bosonogi deček, na ulici v roke porinil kos papirja in mu naročil, naj ga odnese stricu. Nikoli ni mogel pozabiti tega, kar je zagledal, ko je stopil v veličastno stavnico za konjske dirke Peaky Blindersov: hrupni prostor je bil napolnjen s cigaretnim dimom, na mizah so bili kupi denarja, brezhibno oblečeni moški pa so pili pivo iz velikanskih kozarcev za marmelado. Knightu so o gangsterskem podzemlju pripovedovali ljudje, ki so bili takrat še otroci, zato si je želel, da ima serija v sebi podobe, ki so značilne za perspektivo otroškega spomina, v katerem je vse večje in veliko bolj sijoče: konji so kot velikani, moški so možatejši in prostori ogromni.
Čeprav je serija navdušila kritike, presenetljivo in po krivici je sicer ostala brez baft, so ji mnogi očitali, da je bolj mitologija kot resnična zgodovina in da so glavni junaki preveč elegantni in stilizirani. Steven Knight pravi, da Američanov ni strah delati mitologije iz svoje zgodovine – kavboji so v resnici bili navadni kmetje, ki so kradli zemljo Indijancem. »V Veliki Britaniji se nam zdi potvarjanje zgodovine sramotno, a želim si, da bi ta nadaljevanka imela v sebi takšno predrznost, kot jo imajo ameriški vesterni.« Čeprav so mnogi liki v nadaljevanki resnično obstajali. Glede kostumov pa razloži, da so bili tudi navadni delavci, ki so bili sicer revni kot cerkvene miši, takrat lepo oblečeni. Vsi so imeli samo eno najboljšo obleko, vedno oprano belo srajco in zloščene čevlje, ker je bilo to vse, kar so imeli – z lepo obleko so se trudili obdržati dostojanstvo. Podobno je govoril brazilski fotograf Salgado, ki so mu prav tako radi očitali, da je revščino tretjega sveta prikazoval kot nekaj lepega, elegantnega, a jim je podobno kot Knight odgovarjal, da je to pač resnica, da najrevnejše delavke iz Indije na delo vsak dan odhajajo oblečene v najlepše sarije in si v lase vpletejo cvetje, da on fotografira to, kar vidi, in s tem slavi njihov ponos in lepoto.
Groza prve svetovne vojne
Tudi gostilne oziroma znameniti pubi niso bili le beznice, nekatere so bile velikanske dvorane, polne zlatih stebrov in ogledal, kot nekakšna gledališča in kulise, ki so bile nekaj čisto drugega od bedne in smrdljive realnosti za vhodnimi vrati.
Zgodba nadaljevanke govori o tolpi družine Shelby, ki služi denar z ilegalnimi konjskimi dirkami, pred katero vsi trepetajo in ki si želi prilastiti še več podzemlja. Vodi jih izjemno inteligentni in hladnokrvni Tommy Shelby; igra ga modrooki Cillian Murphy, ki skoraj nikoli ne utripne z vekami. Nekoč naletijo na velikanski kup orožja, ki je namenjen Irski republikanski armadi, in ga seveda obdržijo zase. Zato jih začne preganjati tako Ira kot sadistični inšpektor s pipo, Chester Campbell (Sam Neill), ki izpolnjuje ukaze Winstona Churchilla; ta je bil ravno takrat minister za obrambo. Vmes se zgodijo še ljubezenske zgodbe, družinske peripetije in predvsem veliko krvavega obračunavanja.
Slednje ima predzgodbo, kajti skoraj vsi glavni junaki so sodelovali v prvi svetovni vojni, borili so se v Franciji in videli, kako so bombe razčetverjale njihove tovariše. Tommy Shelby, ki je dobil medaljo za hrabrost, se po vrnitvi domov nikoli več ni nasmejal in si je grozljive spomine zdravil z omamo opija. Mnogim drugim se je med blatnimi jarki omračil um, kot reče eden od članov tolpe: »Te grozne bombe so odpihnile Boga iz moje glave.« Prvo svetovno vojno je zato še vedno mogoče čutiti na revnih ulicah, v katerih živijo Peaky Blindersi; čas po vojni je pač tak, da gre še na slabše, preden gre na bolje. Kot pripoveduje scenarist: »Bilo je veliko norih ljudi, nasilja, alkohola, drog in prostitucije. Življenje ni bilo veliko vredno.« Ko mora Tommy ustreliti svojega najboljšega tekmovalnega konja, pove: »Čudno je, kako sem se med vojno navadil gledati, kako umirajo ljudje, a se nikoli nisem navadil na to, kako umirajo konji. Umirajo grozljivo.« Tommy je antijunak, tipičen za sodobne televizijske nadaljevanke, saj včasih v dnevne sobe nismo spuščali slabih glavnih likov. V sebi ima 55 odstotkov dobrote in 45 odstotkov zlobe, tako kot Tony Soprano, Don Draper iz Oglaševalcev ali Walter White iz serije Kriva pota.
Romi v Londonu
Avtorji serije ne izpustijo niti komunistov, ki delavce spodbujajo k stavkam in boju za pravice. Po prvi svetovni vojni je v Britaniji v zraku ves čas visel strah, da bi se lahko zgodila delavska revolucija. Politiki so se bali, da se bodo delavci, ki so se vrnili s fronte in s seboj prinesli orožje, združili z gangsterji in prevzeli oblast. Winston Churchill je bil še posebej paranoičen, mnogi so se spraševali, ali je izgubil pamet, saj je govoril samo še o boljševikih.
In če je bila po besedah režiserja Colma McCarthyja prva serija kot na opiju, je druga na kokainu. Peaky Blinders so namreč že postali tako močni, da so s svojimi lovkami začeli osvajati London, ki ga obvladujeta italijanska mafija, vodi jo Darby Sabini (Noah Taylor), in judovska mafija, s trdo roko jo obvladuje Alfie Solomons, ki izdeluje rum. Igra ga Tom Hardy, ki je naredil eno najboljših stranskih vlog vseh časov. Nekajminutni ontološki prizor prvega srečanja Alfieja in Tommyja so v podzemnem bunkerju snemali več dni in režiser menda igralca sploh ni spustil na svetlobo. Splačalo se je. Hardy je sicer naredil karikiran lik (Alfie Solomons je resnično obstajal), ki pa se v trenutku lahko spremeni v čisto zlo. Gledalec bi se mu smejal, ampak si ne upa. »Inteligenca je zelo dragocena stvar, kajne, prijatelj,« reče rdečelasi Alfie Tommyju, ko mu s pištolo meri naravnost med oči, »ampak ponavadi pride prepozno.« V nadaljevanki sta žal le dva dobra ženska lika: Helen McCrory je odlična v vlogi tete Polly, matriarhinje, ki je, medtem ko so bili fantje v vojski, uspešno nadaljevala delo tolpe in ima mnogokrat glavno besedo, ter Tommyjeva sestra Ada (Sophie Rundle), ki se zaplete z vodjo komunistov. Fatalki, ki omrežita glavnega junaka, sta v primerjavi z moškimi temperamenti čisto brez barve in bi bolj sodili v Downton Abbey.
In čisto na koncu ne moremo mimo glasbe – briljantna in učinkovita ideja je, da dramo, ki se dogaja na začetku prejšnjega stoletja, podložiš s sodobno glasbo. The White Stripes, P. J. Harvey, Tom Waits, Arctic Monkeys in Nick Cave, čigar pesem Red Right Hand odpre in zapre vsako zgodbo oziroma vsako nadaljevanje. Konec koncev je glasba emocija in natančno izbrane pesmi govorijo prav o tem, o čemer razmišljajo in kar čutijo glavni junaki. Brezčasno. Izjemno precizno je tudi dozirana, zato nikoli ne požre slike in ne deluje kot video.
* * *
Nadaljevanke niso predvajali še na nobeni domači televiziji. Ampak tako je, če sam ne poskrbiš za to, da gledaš dobre nadaljevanke – tega ne bo storil nihče namesto tebe.
