Tiskane izdaje
Drama Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič ima korenine v istoimenski ljudski pesmi in tudi v Prešernovi predelavi Burgerjeve Lenore. Avtorica je temo obdelala pretresljivo in drugače, jo uzrla z drugih zornih kotov. Tako skozi shizofrenijo uvede dve junakinji, dve Miciki, ki se borita za prevlado oziroma preživetje. Ob njiju je tu še Sveti Tadej, potovec, videc, spovedovalec grehov. Pa dve materi. Micikina in Mlinarjeva. Nobena od njiju ni ušla ostremu peresu Makarovičeve. Mlinarjeva še mrtva ošteva sina in mu daje navodila, kako naj žaluje za njo. Ker ga v vsem tako prekaša in ga spominja, da je zanj žrtvovala vse, ji dolguje vsaj to, da ravna tako, kot je njej prav. Druga Micika od Mlinarja preračunljivo zahteva, naj nanjo prepiše mlin, če hoče, da se bo poročila z njim. Pravi, da bo mlin potem lahko zažgala pri belem dnevu, saj bo njen. Pozna namreč strašno skrivnost, in sicer da je Mlinar položil roko na Anzelna, njenega mrtvega ljubega. Prve Micike ni več, ker v takem svetu ni prostora za pravo ljubezen.
Predstava Mrtvec pride po ljubico v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj je nedavno uspešno gostovala v Bukarešti na festivalu mreže NETA, nato pa še v Solunu na 50. festivalu Dimitria. Še pred tem je predstava gostovala v Moskvi in še prej je na Borštnikovem srečanju prejela nagrado društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev sezone (2013/2014) ter nagrado Borštnikovega srečanja za mlado igralko Ani Urbanc za vlogo Prve Micike.
Na poti v Bukarešto je Ana za naš časopis povedala, da je bila nagrade neizmerno vesela, saj je lepa potrditev za mladega igralca, še posebej ljubo ji je bilo, da jo je prejela prav za Miciko, ker je to prva večja vloga po akademiji in njej doslej najljubša. »Uživam biti Micika. Čeprav je tekst zahteven, pesniški, je vse, kar počnemo na odru, vključno z glasbo – zelo pomembno soigralko, če ji lahko tako rečem –, tako močno izrazno, da se zaleze v človeka, tudi kadar je prisotna jezikovna pregrada. Poleg tega je med nami vedno prisotna neka posebna koncentracija, pozornost do soigralcev in odzivnost na to, kar se pač na odru zgodi ... Zelo smo drug z drugim in to je močno. Tudi koncentracija gledalcev se zlije z našo, zato je to prehajanje energij med vsemi nami zmeraj zelo intenzivno. Obenem lahko rečem, da je bil moj krst na profesionalnem odru na kranjskih deskah res prijeten. Od igralcev, režiserja, vodstva in celotne ekipe sem dobila maksimalno podporo in zaupanje v svoje delo, kar je pogoj, da se lahko razcvetiš v polnem pomenu. Hvaležna sem za to izkušnjo, ki me je na vseh področjih obogatila.«
»Osnovni navdih je bil izjemen Svetlanin tekst,« pojasni Rožman. »Poleg popolne začaranosti je ta v meni takoj prebudil spomine na ljudsko pripovedništvo in obredje, ki sem ju v otroštvu srkal na hribovski kmetiji. Nepozabni so večeri ob ličkanju koruze, ko nas je otroke spreletaval srh ob mejnih zgodbah ljudskih pripovedovalcev. Temu so ponavadi sledili še baladni napevi v medlo utripajoči svetlobi brlivk. Treba je bilo ujeti odzven tistih trenutkov izpod kozolca. Ob tem je na nastajanje glasbe vplivala Lorencijeva predstava o harmonikarskem orkestru. Ta je sprožila vznemirljiv izziv, kako ansambel, v katerem si nihče še nikoli ni oprtal harmonike, v kratkem obdobju vaj pripeljati do ravni, ko bodo lahko celotno predstavo spremljali s solističnim in orkestrskim igranjem harmonik.«
Igralska ekipa je za predstavo dobila tudi posebno priznanje na 38. dnevih satire Fadila Hadžića: »Vsa igralska ekipa se je za to predstavo naučila igrati harmoniko. Zato je treba še posebej ceniti njihov igralski trud, ki so ga vložili ne le v dramsko igro, ampak tudi v suvereno izvedbo glasbe na odru, ob kateri občinstvu dobesedno zastaja dih. Brez te glasbe pravzaprav ne bi bilo najmočnejšega dela predstave.«
Režiser Jernej Lorenci pravi, da je zanj kranjski igralski ansambel poseben: »Maloštevilna, skoraj družinska, z razprtijami vred, a blazno angažirana, odprta, sproščeno disciplinirana ekipa. Izjemno dobro se poznajo, a nevarnostim pretirane bližine se v procesu ustvarjanja izognejo prav s posvečenostjo in interesom.«
Vsi za enega, eden za vse
Nekaj podobnega misli tudi Aljoša Ternovšek, ki je v kranjskem gledališču sodeloval že pri več uspešnicah: »Najbolj dragoceno je, da je ta predstava narejena družno, skupno. Vsi delamo za enega in eden dela za vse in zase. Velik izziv so bile seveda harmonike. Pripraviti sedem čistih harmonikaških analfabetov, da po dveh mesecih delujejo kot bolj ali manj uglašen orkester, ni mala stvar. Jernej in Branko sta imela veliko potrpljenja in vero v nas. Če nekdo verjame vate, je lepo, hkrati pa je odgovornost večja in mislim, da se nismo izneverili ne enemu ne drugemu. Zakaj je predstava delovala dobro na gledalce in strokovno javnost doma in v tujini, je težko govoriti, predvsem ustvarjalcu. Nekdo mi je rekel, da mu je predstava všeč, ker zares predstavlja Slovenijo, tako po atmosferi kot po vsebini. Domači gledalci jo začutijo kot dom, tujci pa kot vpogled v jedro nekega naroda, s katerim živijo ali so živeli v skupni širši domovini. Verjetno pa ne gre zanemariti niti izvedbe v celoti.«
»Ko ustvarjamo predstavo, nikoli ne vemo, kako bo zaživela v prihodnosti, čeprav že med ustvarjalnim procesom lahko začutimo, ali ima določeno energijo ali je nima,« pove igralka Darja Reichman. »Pri Mrtvecu je bil že sam proces dela sila navdihujoč, hkrati pa pomirjajoč, med vajami smo se hitro ujeli in vsi zadihali v istem ritmu. Mislim, da je k temu poleg režiserskega vodenja Jerneja Lorencija in njegovih sodelavcev največ pripomoglo to, da je šlo za predstavo, ki jo nekako nosi glasba, glasba je omogočila presežek in mi pri tej predstavi osebno največ dala. Prav zaradi nje smo se morali uigrati v uglašen orkester, to pa je pri nas igralcih včasih težko. Ko pa se ujamemo, je to začutiti z odra, in prav to začara publiko, notranje uglašena, orkestrirana predstava močno deluje ne glede na to, ali gre za domače ali tuje občinstvo, ko pa res uspe ustvariti presežno gledališče, to prepriča tudi strokovno javnost, ki se mnogokrat zdi že vsega naveličana. Šele ko s publiko podelimo svojo celovito gledališko izkušnjo, lahko rečemo, da nam je uspelo. Seveda pa se vse vrti okoli močne, premišljene dramske vsebine (po mojem mnenju čudovitega teksta), ki je univerzalna in se dotakne večnih človeških vprašanj in usode vsakega izmed nas. Svetlana Makarovič je dogajanje duhovito in spretno vpletla v slovensko folklorno tradicijo, kar je pri domači publiki prebudilo določeno nostalgijo, tujo pa s specifično estetiko navdihnilo in presenetilo, ker je, čeprav je šlo za tujo izvedbo, predstavilo univerzalni teater, v katerem so pretreseni zagledali sebe.«
Vesna Jevnikar doda, da je Mrtvec predstava, ki vsem, ki so jo delali, in vsem, ki jo gledajo, pomeni veliko. »Zdaj, po vseh teh gostovanjih, že lahko tako rečem. Zakaj? Ker je iskrena, inteligentna in provokativna. Spoj, ki ga igralci vedno pričakujemo, a se zgodi zelo redko. Izjemna kombinacija, Jernejeva in Svetlanina odštekanost, ki preizprašujeta in preizkušata slovenske stereotipe na samosvoj način. Povsem resno in študiozno. In jih postavljata v globalni kontekst. Česar ne dosežeta beseda in igra, pove glasba, ki je enostavna, primarna, doživljajska. Vsa čast Branku Rožmanu in njegovemu potrpljenju. Bil je z nami na vseh vajah, od prve do zadnje. Tako kot se je on prilagajal hordi nepismenih, smo se mi z vsem srcem prilagajali njegovim eskapadam. In rezultat je očiten ... Lorenci ima 'ubijalsko' ekipo, s katero se loteva projektov. Vsi so, tako kot on, odprti za raziskovanje, in znajo sešiti temo in nadgradnjo v celoto, ki funkcionira preprosto kot slikanica. In seveda: ritem, emocije in silovitost igre. To je po mojem mnenju receptura in odgovor na vprašanje, zakaj predstava buri spontane aplavze. Tako doma kot na gostovanjih.«
Skladatelj Branko Rožman nadaljuje, da so z osnovnimi vajami na izposojenih inštrumentih hkrati kupovali premišljeno izbrane tipe harmonik za posamezne like v predstavi. Miciki sta tako dobili identični klavirski harmoniki, Sveti Tadej frajtonarico, Mlinarjev barvito otroško, Anzel zvočno najbolj bogato štirikrat uglašeno ... »Moj poklon igralcem in nasmešek se prikradeta takoj, ko se spomnim vseh teh vaj, duhovitih glasbeno vzgojiteljskih pristopov, popolne predanosti ansambla. Ko smo ugotovili še, da se v šepetalki in inspicientu predstave skrivata izvrstna čelistka in kitarist, smo ju takoj povabili v predstavo. Tako smo poleg vokalov dobili končno zvočno barvo predstave.«
In tako sta se v predstavi znašla še Judita Polak in Ciril Roblek. »Čelo, ki ga igram v predstavi, naredi prav posebno napetost na tistih delih, kjer je potrebno, in to napetost tudi razveže, osvobodi. Režiser Jernej Lorenci in avtor glasbe Branko Rožman sta odlično vkomponirala čelo kot podlago tekstu in na nekaterih delih tudi kot solistični inštrument. Preigravanje iste melodije na čelu in harmoniki je kot pogovor, kot dodaten tekst, ki še bolj poudari zgodbo in njegovo čutnost. S tem postanem tudi jaz del te zgodbe, kot neki neviden, a še vedno aktiven opazovalec. In po vseh teh ponovitvah me še vedno drži, še vedno se iskreno zasmejim, še vedno mi kdaj postane hudo ... Ta predstava mi bo vedno ostala v spominu predvsem zato, ker sem lahko z igralci tudi na odru, in to ne kot tisto, kar počnem [šepetalka], temveč kot to, kar sem, glasbenica. Ustvarjati to predstavo je bilo zabavno, sproščeno in resnično nepozabno. Bolj ko gre predstava proti koncu, bolj čustvena je. Pri zadnjem delu, ko Prve Micike ni več in Druga Micika govori, da 'tod okoli ni bilo nikoli takega fanta. Če bi bil, bi ga ljudje poznali. Spominjali bi se ga...', uf, se vedno naježim,« je večer pred razprodano predstavo v Bukarešti povedala Polakova.
Ciril Roblek ji pritegne, rekoč, da je Mrtvec predstava, ki daje mnogo možnosti za razmišljanje o tekstu kot unikatni ljubezni. »Potek nastajanja predstave je bil namreč postopoma grajen in oblikovan gledališki 'izdelek', ki je pod taktirko Jerneja Lorencija dobil slikovito uprizoritev na odrskih deskah. Sam sem sodeloval kot inspicient in rekviziter, med vajami pa me je Branko Rožman, ki je ustvaril perfektno glasbo, vklopil s kitaro med naše harmonikarje. Tako sem zasedel mesto enega od devetih stolov na odru. Predstava je vedno sprejeta z navdušenjem. Neizmerno uživam v njej, še posebno če se vsa energija, igralcev in gledalcev, združi v dveurno valovanje skozi zgodbo in igro do iskrenega aplavza in zadovoljstva vseh.«
Igralka Vesna Jevnikar na vprašanje, kako je bilo pri njej z igranjem harmonike, pove: »Slabo. Nimam posluha in slišim precej manj kot večina ljudi. Vseeno se s pridnostjo in predanostjo predstavi doseže veliko. Igram in ni me sram. Nikoli ne bom zaigrala Avsenikove Golice, vseeno pa navdušuje, da igralec lahko uobliči režiserjevo vizijo, če ima dobrega in preudarnega učitelja. Vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napreduješ. V določenem trenutku si tako suveren, da raztegneš meh in pogledaš gledalcem v oči ... Kar pomaga, je dejstvo, da nihče ne pričakuje od tebe, da boš perfekcionist tam, kjer perfekcionizem nima namena. Vložiš maksimum in nekaj se mora pokazati. Če je rezultat vreden truda, si zadovoljen. Ne glede na to, kako naporno je bilo. In to je to. Igralci smo hvaležne živali.«
Ljubezen pač
Režiser Lorenci, ki je med enim gostovanjem Mrtveca in drugim, na beograjskem Bitefu, prejel še nagrado občinstva za Iliado, poudari, da se je muzika zgodila že prej, ker je začutil, da potrebujejo neko zmes glasbenega večera, arhetipske zborovske prostorske zasnove in dramskega. »Igralci, nevešči igranja harmonike, so idejo v trenutku sprejeli, se je nemudoma lotili in vse ostalo, kar je v predstavi, je nastajalo sproti, iz naših skupnih dognanj, iz organskih potreb kolektivnega dela. Ker v predstavi je ta dvojnost, materialno – beseda in ritualno – muzika. Ritualno je prostor sanj, prostor zaklinjanja, vere v zasmrtje, sposobnost brisanja mej med stvarnim in tistim onkraj, srčna moč, ki vztraja in kljubuje. Ljubezen pač. Materialno pa vidi samo z zrkli in vidi skrb za lastno prihodnost. In si ne more dovoliti, da obstaja neznano in nevarnost neznanega pa tudi nevarnost bolečine. Zato se samoizprazni in usmeri vso svojo moč v teptanje nasprotnega in pridobivanje konkretnega.«
Tekst Makarovičeve je po njenem mnenju brezčasen, predstava čarobna, ki vsakega posrka vase, ga začara in zamaje tla pod nogami. »Edina prava ljubezen je tista, ki ni preračunljiva, ki se ne ozira na družbene norme in pričakovanja. Ljubiti tako, da premagaš večnost. Kdo si tega ne želi? Če se k temu doda briljantno režijo in izvrstne deleže vseh, ki so pri predstavi sodelovali, potem uspeh ni naključje. Meni osebno je v izjemno zadovoljstvo, da predstava ni prepričala samo strokovne javnosti, ampak tudi širšo. Ob tem bi se rada zahvalila Alji Predan, ki je na Borštniku uvedla show case, ki se ga udeležijo številni tudi selektorji in direktorji festivalov ter gledališč, saj je prav to Mrtvecu odprlo vrata v tujino. Vabila še prihajajo, dogovorjeno je že za festival v Vracih (Bolgarija), za predstavo pa se zanimajo tudi festivali v Sibiuu in Temišvaru (Romunija) ter v Gruziji. Upam, da bomo lahko šli, je pa to odvisno tudi od tega, koliko nam bo ministrstvo za kulturo namenilo sredstev za mednarodna gostovanja.«
Gledališče – heroj našega časa
Odzivi z gostovanj še prihajajo; v Kulturnem listu je ugledna romunska gledališka kritičarka Crenguta Manea pod naslovom Gledališče – heroj našega časa o predstavi tako zapisala: »Tradicionalna, patriarhalna družina, družinske povezave in odnosi med njenimi člani predstavljajo srž množice uprizoritev, predstavljenih med festivalom.« Prevajalka Eva Catrinescu pa je med pogovorom z ustvarjalci po predstavi dejala: »Postavitev, ki je navdihnjena z ljudskimi pripovedkami in baladami, vizualizira vezi, ki povezujejo svet živih s tistimi, ki so šli na drugo stran. Ljubezen, ki poskuša premostiti mejo med obema svetovoma, je sicer tema, ki jo poznajo vse kulture, toda avtorica Svetlana Makarovič jo nadrobno predstavi in postavi v svet vasi in slovenske kmečke družine; Makarovičeva ustvari vrsto tipoloških vlog, razvije tradicionalne odnose in jih pripelje do sedanjosti ...«
Drugo Miciko igra Vesna Pernarčič, ki je o večplastnosti, ki ji jo je uspelo zarisati vanjo, povedala: »Verjetno je ta večplastnost povezana že s tem, kakšna je zgodba. Da sta v bistvu Miciki dve oziroma da je to ena sama, ki se bori s sabo, svojim spominom, svojimi čustvi. Moja Micika je sicer tisti racionalni del Micike, ampak vseeno tudi razum kdaj pa kdaj premagajo čustva oziroma je spomin premočen.«
Marinka Poštrak, umetniška vodja kranjskega gledališča in dramaturginja predstave, se spominja, da se ji je ideja za uprizoritev Mrtveca Svetlane Makarovič porodila pred približno šestimi leti in je naključno sovpadla nekako z izidom drame v knjigi. »Ker mi je bila Svetlanina poezija zmeraj zelo blizu in sem jo pogosto tudi brala, sem se ob branju njenih pesmi pa tudi ob nenehnem 'vrtenju' okrog Strniševega Samoroga in njegovih Žab spomnila na Mrtveca, ki sem ga pred več kot tridesetimi leti videla v Mariboru v Pandurjevi režiji na dvorišču mariborskega gradu. V spominu mi je ostala drama in predstava kot nekaj izjemno čarobnega, magičnega in erotično silnega in prav to je tudi tisto v Svetlanini poeziji, kar me je v njej zmeraj znova očaralo in začaralo. Toda ko sem dramo ponovno prebrala, se mi je razprla v popolnoma novi in drugačni luči in me ponovno očarala z magično močjo poezije, hkrati pa sem v drami ugledala tudi njeno ostro družbeno kritično ost, ki je takrat Pandurjeva predstava ni imela. In prav to me je spodbudilo, da sem neumorno vztrajala, da se tekst uprizori. Vendar je bila pot do uprizoritve neverjetno dolga, zavita in polna ovir, a očitno se je moje vztrajanje obrestovalo. Vmes so bile namreč spremembe v vodstvu Prešernovega gledališča, pa tudi sprememba v moji odločitvi, kdo naj bi Mrtveca režiral. A ko sem režiserju Lorenciju predlagala ta tekst, je predlog takoj sprejel z velikim navdušenjem, in prepričana sem, da se je zgodil niz srečnih naključij in soujemanj, ki so pripeljala do uprizoritve ... V današnjem času se mi zdi igrati tak tekst neizmeren privilegij in nujnost, saj je v svoji osnovi magičen in univerzalen v svoji arhetipskosti in zmeraj žal aktualen v detekciji slovenceljske srenje in seveda v svoji univerzalni sporočilnosti večen, kot je aktualna in večna Svetlanina poezija. Zlahka ga prepozna publika in tudi strokovna gledališka javnost tako v Bukarešti, Solunu, Novem Sadu, Zagrebu, Ljubljani in seveda Kranju. In upam, da še kje ...«
Tudi za Petra Srpčiča, direktorja Mestnega gledališča Ptuj, je predstava Mrtvec pride po ljubico čarobna. »V svoji navidezni preprostosti se skozi preplet igre in glasbe ustvarja izjemno sugestivna, globoka in pretresljiva pripoved, ki te vedno znova posrka vase in odpelje na popotovanje po pokrajinah tvoje duše. Spoj Svetlanine dramatične poezije, Jernejeve natančne in domišljene režije, izjemno občutljive in globoke glasbe Branka Rožmana in vrhunskih igralskih kreacij celotne igralske ekipe ustvari magijo te predstave, ki se dotakne vsakega gledalca. Gre nedvomno za eno naših najuspešnejših predstav, vrhunsko umetniško stvaritev, kar potrjuje tudi nagrada društva kritikov in teatrologov za najboljšo predstavo sezone. Je primer odličnega sodelovanja dveh manjših gledališč; takšno sodelovanje ponuja Mestnemu gledališču Ptuj, da preraste svoje lastne omejitve, ki so posledica kadrovske in finančne majhnosti.«
Sreča, zadoščenje in hvaležnost
Miha Rodman, igralec, ki v predstavi igra Anzelna, pravi, da je gostovati s predstavo vedno nekaj lepega. »Ekipa se poveže na neki poseben način, in tudi osebno zelo rad potujem. Posebnost – in hkrati največji izziv – predstave je, da smo se vsi igralci prvič v življenju srečali s harmoniko kot pripovednim inštrumentom. Prav ta glasbenost, muzikalnost daje predstavi dodatno dimenzijo čustvovanja, ki je univerzalna ne glede na jezik in narodnost. Občinstvo sicer spremlja besedilo s pomočjo prevedenih nadnapisov, vendar je glasba – baladnost – v ospredju, in prav ta zareže najbolj globoko. Lorenci zna prisluhniti igralcem in, še pomembneje, iz njih zna izvleči kar največ. Delati z njim ni samo sodelovanje, je soustvarjanje.«
Dejstvo je, da gre za gledališče in ansambel, ki sta v zadnjih letih v vrhunski formi, to kažejo tako nagrade doma kot v tujini. In nekaj podobnega velja tudi za režiserja Jerneja Lorencija, ki se po časopisih sicer ne hvali z nagradami, a te iz domovine in tujine prihajajo druga za drugo … »Da sem v vrhu, pravijo drugi. Seveda pa se tudi sam kdaj prevzamem in si mislim, da sem pa to res dobro napravil. In potem iščem napake v tem dobro napravljenem. Ali pa v sebi zaženem paniko, kaj pa zdaj, kam naprej. In potem sem jezen na prekletstvo tega naprej in se zavrtim v krog, ki se vrti zmeraj bolj neusmiljeno. In me je strah, da bom pošteno klecnil, in vem, da bom. Se pa kdaj umirim in se samo prepustim in se prepustim igralcem in sodelavcem in vsemu, kar je med nami, in se nekaj zgodi. In za to pravzaprav gre: da se zgodi.«
Vesna Jevnikar doda: »Vidite, igralci temu povsem enostavno pravimo: dobra predstava. To so predstave, do katerih imaš še posebno odgovornost in jih rad igraš, ne glede na to, da je študij običajno neizmerno naporen. Ko vidiš rezultat, pa je vreden vsakega napora. Gledališče z veliko začetnico. Lepo je, če veš, zakaj se trudiš in čemu namenjaš zadnje atome svojih moči. Sreča, zadoščenje in hvaležnost, ko slečeš kostum in si odstraniš masko z obraza. To je to, za kar živimo gledališko življenje.«
