Na drugi strani zavesti

Kaj se se dogaja z našimi možgani, kadar smo pod vplivom psihedeličnih drog.

sob, 23.05.2015, 06:00
Stanislav Grof je že leta 1975 izjavil, da so lahko psihedeliki, če jih uporabljamo odgovorno in previdno, za psihologijo to, kar je bil mikroskop za biologijo ali teleskop za astronomijo. A ko je LSD postal prepovedana substanca, so tovrstne študije za petdeset let utihnile.

V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je švicarski kemik Albert Hofmann v laboratoriju sintetiziral dietilamid lizergične kisline, snovi se je po nesreči dotaknil s prsti in jo tako absorbiral. Ugotovil je, da nenavadno deluje na njegove misli, in če je povečal odmerek, je povzročila tudi halucinacije. Hofmann je takrat odkril LSD in ga poimenoval zdravilo za dušo. Umrl je leta 2008, star 102 leti. Švicarska kemična družba Sandoz, v kateri je bil Hofmann zaposlen, je kmalu začela posredovati LSD in psilocibin (prisoten je v gobah iz družine Psilocybe, gologlavkah) različnim znanstvenikom in raziskovalcem, saj so upali, da bo kdo iz njega ustvaril zdravilo, ki bi se dobro prodajalo. Že zgodaj je LSD v ZDA postal del psihoanalitične terapije, uživala sta ga recimo Cary Grant in pionir anonimnih alkoholikov Bill Wilson.

Psihedelično drogo, kot so jo poimenovali (ime izhaja iz grščine: psykhe duša + deloun razkriti), so v šestdesetih uspešno uporabljali tudi za zdravljenje različnih odvisnosti, testirali so, ali pomaga pri anksioznosti, avtizmu in obsesivno kompulzivnih motnjah, dajali so jo umetnikom in znanstvenikom, da bi preučili, kako deluje na kreativnost, ponudili so jo študentom teologije, da bi videli, kako vpliva na duhovnost. Mnogi rezultati so bili pozitivni, a veliko študij je bilo takrat slabo nadzorovanih in še slabše dokumentiranih.

Kmalu je LSD pobegnil iz laboratorijev – naravnost v naročje hipijevske generacije. Postal je del popularne kulture. George Harrison je na primer prvi LSD dobil kar pri zobozdravniku in zanj potem navdušil vse Beatle. Znano je, kaj je inspiriralo Lennonovo slavno pesem Lucy in the Sky with Diamonds. Kar nekaj mladih, ki so nekontrolirano, vsak dan in v večjih količinah, uživali psihedelične droge, je naredilo samomor ali pa so postali psihotični.

V sedemdesetih letih je Nixonova administracija prepovedala psihedelično drogo, o njej se ni več govorilo in v ZDA so mnogi hipiji, ki so nekoč prisegali na svobodo, mir in ljubezen, Woodstock zamenjali za Wall Street in v osemdesetih postali bogati japiji.

Politična droga

In zdaj se psihedelične droge vračajo v znanstvene eksperimente. V ZDA, na Češkem, Norveškem, v Švici in Veliki Britaniji so vlade manjšemu številu znanstvenikov dovolile, da začnejo spet proučevati moč teh skrivnostnih molekul, ki nikoli niso bile do konca ­raziskane.

Znani ameriški novinar in pisatelj Michael Pollan je pred nekaj časa v reviji New Yorker objavil zanimiv članek, kako znanstveniki, zdravniki in psihiatri navdušeni odkrivajo, kaj vse se dogaja v človeških možganih, kadar smo pod vplivom LSD-ja in psilocibina, seveda če so odmerki pravilni in če je pacient oziroma­ posameznik, ki sodeluje v eksperimentu, pod strogim nadzorom. Danes je nevrologija v primerjavi s šestdesetimi leti bistveno napredovala in veliko bolj nam je jasno, kako delujejo možgani, zato so lahko takšne raziskave bolj razumljive in učinkovite.

V članku Pollan omenja tudi 43-letnega angleškega nevroznanstvenika Robina Carhart-Harrisa iz Imperial Collegea, ki izbranim prostovoljcem, ki sodelujejo v poskusu, daje psilocibin in jim potem slika možgane, da bi videl, ali v njih nastajajo kakšne vidne spremembe in kje. O tem, da gre dejansko za pionirsko delo, priča dejstvo, da so doslej poskuse oziroma slikanje možganov opravili zgolj na dvanajstih posameznikih. Mladi raziskovalec ne romantizira psihedeličnih drog, nima časa za metafiziko. Zanimajo ga konkretni rezultati. »Pri teh stvareh je le navdušenje brez kontrole lahko nevarno,« pravi.

Prejšnji vikend je Carhart-Harris predaval tudi v Ljubljani, saj je nastopil na Sinapsini nevroznanstveni konferenci. Tudi debata po predavanju je bila zanimiva in dokaj temperamentna. Carhart-Harris je videti, kot da bi bil recimo klaviaturist pri kakšni angleški fantovski skupini. Prijazen je, tih in angleško zadržan. A ne more skriti navdušenja nad svojim delom in odkritji. »Z raziskavami smo šele na začetku, a so stvari že zdaj zelo vznemirljive.« Dela v laboratoriju Davida Nutta, prominentnega angleškega psihofarmacevta. Najprej je študiral psihoanalizo, polje, ki ga redki nevroznanstveniki jemljejo resno. Nad psihoanalizo kot teorijo je navdušen, a v bistvu razočaran nad tem, da ima le malo orodij, s katerimi lahko vstopa v nezavedno. »To lahko naredimo le s pomočjo interpretacije sanj in svobodnimi asociacijami. Pomislil sem, kaj pa če bi si pomagali s psihedeličnimi drogami?« V knjižnici je naletel na knjige češkega psihiatra Stanislava Grofa, ki se že več kot pol stoletja ukvarja s proučevanjem nezavednega s pomočjo psihedelikov. In bil je popolnoma navdušen.

Grof je že leta 1975 izjavil, da so lahko psihedeliki, če jih uporabljamo odgovorno in previdno, za psihologijo to, kar je bil mikroskop za biologijo ali teleskop za astronomijo. A ko je LSD postal prepovedana substanca, so tovrstne študije za petdeset let utihnile.

Ko razmišljamo o LSD-ju, vedno pomislimo na politiko, na Nixona, na Vietnam. Zakaj ima ta droga tako močan politični kontekst? »Morda zato, ker se ljudje po tej izkušnji spremenijo. Oziroma spremeni se njihov pogled na svet. V šestdesetih letih so se v ZDA oziroma v vsem zahodnem svetu oblikovala družbena gibanja, ki so se borila za enakopravnost in človekove pravice, mladi fantje niso več hoteli sodelovati v vojni v Vietnamu in morda je imel del konservativcev občutek, da je LSD del tega preobrata. Študije danes recimo kažejo, da je človek že po enem odmerku psilocibina veliko bolj odprt, in to še nekaj let po tej izkušnji.«

Kaj natančno pomeni, ko govorite, da je človek bolj odprt, vprašam znanstvenika. »Da je bolj odprt za nove ideje, da ga bolj zanima kreativnost, na primer.« Ali to pomeni, da lahko izkušnja s psihedelično drogo konservativnega človeka spremeni v liberalca? »To je vsekakor nekaj, kar bi rad testiral, čeprav je to, da bi lahko izkušnja z drogo oblikovala politično usmerjenost, dokaj strašljiva ideja.« Michael Pollan je v New Yorkerju zapisal, da so tudi španski kolonialisti v Mehiki strogo prepovedali uporabo norih gob, saj so verjeli, da vodijo k paganizmu. »Mistične izkušnje,« piše Pollan, »lahko ogrozijo obstoječe hierarhične strukture.«

Ena najbolj pomembnih življenjskih izkušenj

Kaj torej tako navdušuje sodobne znanstvenike? Kaj se dogaja v človekovih možganih, ki so pod vplivom psilocibina? Ali lahko danes s pomočjo sodobne tehnologije najdemo tudi biološke dokaze o Freudovih tezah? »Prva pomembna stvar je, da psihedelične droge na neki način raztopijo ego oziroma občutek jaza in tako olajšajo dostop do nezavednega,« pravi Carhart-Harris. Možgani so zelo hierarhični in Freud je imel prav, ko je trdil, da se pomemben del naših umskih aktivnosti pojavlja na nivojih, drugačnh od tistih, ki jih imenujemo zavest in jih upravlja ego. Psihedeliki razdrobijo občutek jaza. Pod vplivom psilocibina ali LSD-ja razmišljanje postane manj racionalno in analitično, bolj je magično, temelji na fantaziji. Poskusni zajčki imajo občutek, da so še otroci, brez jasnega in zakoličenega jaza.

Kolega Brane Maselj je pred leti za Sobotno prilogo naredil daljši intervju z omenjenim Stanislavom Grofom, ki je o svoji prvi izkušnji z LSD-jem povedal: »Moja zavest je izgubila stik z raziskovalci, kot bi zapustila ne le moje telo, ampak tudi kliniko, Prago in celo planet – vse do tega, da sem dobil občutek, da sploh ne obstajam oziroma da ne obstajam v znani formi. To je težko povedati z besedami; bil sem vse in nič obenem.«

Te mistične izkušnje mnogi težko opišejo, dejansko zvenijo, kot da bi jih vzeli iz popularne kulture šestdesetih let. Gre za zelo hipijevsko dikcijo: govorijo o ljubezni, ki prežema vse vesoljstvo, o tem, kako izstopijo iz telesa, presegajo prostor in čas, se soočajo z demoni, vidijo svoje rojstvo ali smrt. Mnogi potujejo po reki Ganges, se znajdejo v elizabetinski Angliji, podoživljajo scene iz otroštva.

Carhart-Harris pripoveduje, da je velika večina poskusnih zajčkov, ki so vzeli psilocibin, kasneje izjavila, da je bilo to eno najpomembnejših doživetij oziroma izkušenj v njihovem življenju. Govorijo o tem, da so doživeli razsvetljenje. Mnogi so povedali, da se jim je življenje spremenilo. Kako? »Tega v smislu nevrobiologije še ne moremo natančno dokazati. A ljudje dejansko govorijo, da je njihov pogled na svet zdaj drugačen.« O tem, kako se je po prvi izkušnji s to drogo spremenilo njegovo življenje, je v intervjuju v Sobotni prilogi govoril tudi Grof: »Radikalno. Zjutraj sem bil ena oseba, zvečer pa čisto druga. Vzgojen sem bil brez religije, kar sem doživel, pa je bila zelo duhovna in mistična izkušnja. Psihiatrijo sem začel študirati pod vplivom Freudove analize, a ko sem začel delati z LSD-jem, sem nenadoma v drugi luči ugledal prakse na psihiatričnih ustanovah, kot so elektrošoki, inzulinski šoki, potapljanje pacientov v mrzlo vodo, kar vse se mi je zazdelo strašansko zaostalo. Ko sem doživel izkušnjo, da je zavest zapustila moje telo, mi je bilo jasno, da ne drži, kar so nam predavali: namreč da se zavest ustvari v možganih. Izkusil sem, da je zavest kozmični fenomen in da so možgani le medij, ki to zavest posredujejo, ne pa ustvarijo. Ta izjemno močna izkušnja kozmične zavesti me je navdihnila, da sem vse življenje posvetil zanimanju za holotropna stanja.«

Že veliki psiholog William James je dejal, da mistične izkušnje ne sodimo po njeni resničnosti, ki je neznana, pač pa po tem, ali lahko neko življenje po njej postane bolj pozitivno, boljše, srečnejše.

Carhart-Harris ni preizkusil še nobene psihedelične droge. In to zato, kot pravi, ker se mu zdi, da mora kot vodja eksperimentov ostati objektiven. Kakšna je razlika med LSD-jem in psilocibinom? »Izkušnja s psilocibinom je krajša, z LSD-jem lahko traja osem ur ali več. Psilocibin raje uporabljamo tudi zato, ker nanj ni navešena vsa simbolna politična navlaka kot na LSD.«

Znanstveniki so zelo optimistični in navdušeni nad rezultati. Po samo enem odmerku psilocibina se je nekaterim posameznikom, ki so obolevali za depresijo ali anksioznostjo, stanje občutno izboljšalo. In ta boljša počutja so trajala tudi do pol leta. Prav tako so rezultati uspešni glede zdravljenja odvisnosti. Odvisneži imajo kompulzivno željo, da se vedno znova vračajo k škodljivemu obnašanju, alkoholu na primer, čeprav vedo, da jim škodi. Teh navad se je težko znebiti, saj izhajajo iz okrepljenih vzorcev v možganih, ki jih je ustvarilo nenehno ponavljanje. Psihedeliki pa te vzorce sprostijo, ustvarijo kaos, tako da možganske povezave popustijo; so kot steklena kroglica s snegom, ki jo stresemo, in ko se sneg spet poleže, se nevronske povezave na novo sestavijo. Psihedeliki pričajo, kako zelo so naši možgani plastični oziroma kako se znajo obnavljati in spreminjati. Pri depresijah je stanje zelo podobno kot pri odvisnostih.

Ali lahko, vprašam Carhart-Harrisa, postanemo odvisni od LSD-ja ali psilocibina. »Ne. Seveda pa to ni droga, ki bi jo jemali na zabavi in za zabavo.«

Vodniki po duhovnosti

Ljudje, ki sodelujejo v omenjenih pionirskih poskusih, so natančno vodeni. Vse kulture poznajo različne magične izkušnje, do katerih pridejo pod vplivom različnih substanc, največkrat se to zgodi v ritualih, ki jih vodijo šamani, čarovniki, zdravilci ... Tudi v sodobnih laboratorijskih eksperimentih s psilocibinom so vodniki izjemno pomemben del izkušnje. Carhart-Harris pravi, da imajo pri njih vedno dva – po profesiji sta ponavadi psihiatra in idealno je, da sta moški in ženska. »Kot da gre za idealna starša, ob katerih se človek počuti zelo varno.«

Preden izvedejo poskus, se s posameznikom, ki sodeluje v poskusu, dolgo pogovarjajo: kaj je v njihovem življenju pomembno, ali so depresivni, pogovarjajo se o tem, zakaj, menijo, so zboleli. »Seanse zelo hitro postanejo osebne in vedno znova sem presenečen, kako hitro se ljudje odprejo in so pripravljeni govoriti o sebi. Nestabilni posamezniki v eksperimentu ne morejo sodelovati. Prav tako lahko pod vplivom psihedelikov podoživijo kakšne travmatične dogodke iz preteklosti ali neprijetne spomine, zato so te priprave zelo pomembne. Kolegi iz ZDA, ki imajo s tem več izkušenj, so nas podučili, kako naj poteka vodenje, in od njih smo si sposodili tudi terminologijo, recimo: Potujte s tokom. Predstavljajte si, da ste čoln, ki pluje po reki. Ponekod je ta reka polna brzic in tam vas lahko postane strah, a ne skrbite, saj vemo, da ste varni. Še ena fraza je, ki jo uporabljamo in zveni zelo hipijevsko: Zaupajte modrosti svojega uma. Kamorkoli bodo šle vaše misli v tej izkušnji, četudi bodo šle nekam, kjer je strašljivo, je to prav. Tja vas vodijo vaše lastne misli, saj gre za stvari, ki so očitno pomembne, zato je prav, da jih vidite ali podoživite.«

Vodniki so tu zato, da človeka pod vplivom ves čas opozarjajo, da ni sam in da je njegovo telo na varnem, medtem ko potuje v mislih. Spodbujajo ga, naj premaga ovire, na katere naleti, naj bo radoveden, naj se vzpne po stopnicah, poleti nad pokrajino, premaga strahove ali anksioznosti, naj pogleda pošasti v oči, presvetli temo s svetlobo. Gre torej za celoten psihoterapevtski postopek.

Tudi glasba je pomemben del izkušnje. Ekipa Carhart-Harrisa uporablja predvsem klasično in ambientalno glasbo, še posebej takrat, ko v glasnih skenerjih MRI slikajo »pacientove« možgane. V prihodnosti bodo proučevali tudi to, kako glasba in psihedelične droge skupaj delujejo na možgane. Obstaja teorija, da lahko glasba zelo močno vpliva na možgane, da olajša čustvene sprostitve, prikliče čustvena stanja. V ZDA, kot omenja Pollan v članku, je glasbeni izbor sodobnejši: Brian Eno, Philip Glass, Pat Metheny, Ravi Šankar ...

Spiritualna smrt

Dvaindvajsetega novembra leta 1963, na isti dan, ko so v Dallasu ustrelili ameriškega predsednika, je v Los Angelesu Laura Archer možu, pisatelju Aldousu Huxleyju, na smrtni postelji na njegovo željo vbrizgala močan, smrten odmerek LSD-ja. Huxley je bil star 69 let in je že več let bolehal za rakom na grlu. Psihedelične droge so avtorja Krasnega novega sveta že dolgo zanimale, o svojih izkušnjah z meskalinom je napisal knjigi Vrata zaznavanja (1954) in Nebesa in pekel (1956), obe sta močno razburili javnost, ki je razumela, da avtor ljudi spodbuja, naj jemljejo droge, vendar to ni bilo res, tudi on je, kot danes sodobni znanstveniki, hotel proučevati, kako LSD ali magične gobe vplivajo na podzavest, proučeval je starodavna ljudstva, ki so pri ritualnih mističnih doživetjih uporabljala psihedelike. Prav tako je jemal droge le pod nadzorom in zelo redko. Huxley je že po prvi izkušnji s psihedeliki predlagal, da bi lahko umirajočim, ki si to želijo, dali drogo, da bi bila smrt bolj spiritualen in ne samo psihološki proces.

Huxley bi bil danes navdušen nad razvojem nevrologije, vedno mi je bila všeč njegova teza, da so Evropejci v srednjem veku zaradi pomanjkanja vitaminov in dobre hrane mnogokrat halucinirali, zato so čarovnice in druga mitska bitja, ki so bila popularna v tistih časih, morda le del teh halucinacij, ki so jih zamenjali za realnost.

Ko je tistega novembrskega dne po smrtnem odmerku LSD-ja Huxley umrl, je, kot je kasneje pripovedovala Laura Archer, imel na obrazu blažen izraz.

Na ameriški univerzi John Hopkins v zadnjih nekaj letih potekajo raziskave, v katerih na smrt bolnim s pomočjo psilocibina olajšajo eksistencialni strah pred smrtjo in anksioznostjo. Spiritualno doživetje, v katerem se povežejo z vesoljem, umirajoče pomiri. Vodilna znanstvenika sta Pollanu pripovedovala, da so vse te raziskave tako sveže, da izsledke še proučujejo. Bolniki v zadnjem stadiju raka so po samo enem odmerku psilocibina postali mirnejši in njihova depresija je izginila. Nekateri so govorili, da zdaj razumejo, da je ljubezen najbolj močna sila na svetu, drugi so pripovedovali, da so se na drugi strani svoje zavesti srečali z rakom, eden od pacientov ga je videl kot velik črn oblak. Pri večini je strah pred smrtjo izginil, saj so izkusili, kako je, kadar izgubijo vse, kar je realno, kako je, če ni več ega in telesa, zato so postali prepričani, da duh preživi telo.

Eddie Marritz, ki je sicer preživel raka in so ga intervjuvali pri reviji New Yorker, v odličnem kratkem videoprispevku (www.newyorker.com/tech/elements/video-magic-mushrooms-healing-trip) govori, kako je po tej spiritualni izkušnji začutil hvaležnost in da noče govoriti, kaj je doživel, saj ne najde pravih besed. »Še vedno sem anksiozen in me je strah smrti, a vem, da sem zdaj bolj pripravljen in bolje opremljen, predvsem zato, ker se veselim dobrih stvari v življenju. Hvaležen sem za življenje na način, ki ga prej nisem poznal.« Vse to mu je bilo veliko bolj pomembno od materialnega sveta: »Ne želim si kupiti novega lepega šala, kaj šele nov avto!«

Kaj takšne izkušnje pomenijo za sodoben potrošniški svet, premišljujem. Nič dobrega, v dobrem smislu.

                                                                              * * *

Mistična izkušnja je dvakrat dragocena, je zapisal Huxley, tistemu, ki jo doživlja, omogoči bolje razumeti sebe in svet, in prav zato lahko živi manj egocentrično in bolj kreativno življenje.

Anthony Bossis, paliativni psiholog, ki se ukvarja z umirajočimi in spiritualnimi izkušnjami, je Pollanu povedal, da je umiranje v naši družbi še vedno tabu. Kot pravi, ljudje, vsej farmakologiji in tehnologiji navkljub, v resnici umiramo slabo. Zakaj ne bi tega spremenili? »Živimo v kulturi, ki jo je strah smrti, strah jo je transcendence in neznanega.« Meni tudi, da bodo psihedelične droge, čeprav dobro delujejo na človekovo dušo, preveč moteče za našo družbo in da jih institucije nikoli ne bodo jemale resno.

A znanstveniki, navdušeni nad začetnimi raziskavami, se ne dajo. Možgani so namreč najbolj kompleksna stvar, kar jih poznamo.

Prijavi sovražni govor