Na novem dirkališču

Globalni red je danes v popolnem neredu. Multilateralizem je ohromljen in neučinkovit.

Objavljeno
17. marec 2017 13.28
Iztok Mirošič
Iztok Mirošič
V postzahodnem svetu, kot ga je na münchenski varnostni konferenci imenoval ruski zunanji minister Sergej Lavrov, naj bi odnosi temeljili na odnosih med posameznimi državami, in ne integracijami. Tako je izrazil skupni odpor Rusije in ZDA ne le do globalnega liberalnega multilateralnega reda, temveč tudi do Evropske unije z željo obeh, da bi odnose razvijali bilateralno s posameznimi državami članicami. Če že ne razbitje, je cilj vsaj oslabitev Evropske unije.

Evropska unija se je znašla pred resnimi izzivi lastne organizacijsko-institucionalne prihodnosti. Pojavili so se dvomi o njeni usodi. Ideja o razpadu EU, ki je bila nezamisljiva še pred nekaj leti, je danes predmet resnih diskusij. ZDA zapuščajo Evropo, Nemčija ne more prevzeti njene vloge dominantne moči. Nima ne potrebne politične, še manj vojaške teže. V Evropi je, s svojo ekonomsko močjo, celo vedno bolj izolirana.

Ena od študij MacroGeo, svetovalne ustanove Carla De Benedettija, staroste italijanskih poslovnežev, pravi, da bo EU v sedanji obliki, kljub volilni zmagi nemških in francoskih proevropskih sil, razpadla. To kažejo dolgoročni geopolitični negativni trendi v sosedstvu EU in na globalni ravni. Nastalo naj bi »nemško geoekonomsko jedro« z državami v dobaviteljski verigi in podobno monetarno in fiskalno kulturo. Januarja je Mediobanca objavila poročilo, po katerem Italija ne bi bila močno prizadeta, če bi zapustila evroobmočje. Nizozemski parlament je prejšnji mesec naročil študijo razlogov za članstvo v evroobmočju in proti njemu.

Sedanji model evropskega sobivanja je očitno potreben osvežitve. Migracijska, ekonomska in finančna kriza so Evropo močno prizadele. Brexit ima očitno močnejše posledice od želenih, antievropski populizmi in teroristične grožnje se hitro množijo. Geopolitične preobrazbe, ki se dogajajo danes po svetu in Evropi, posebej Evropski uniji, bodo opredelile naše življenje v prihodnje.

Nedavno srečanje »čudovitih 4« – štirih največjih članic EU, Francije, Nemčije, Italije in Španije – v Versaillesu, kraju podpisa mirovne pogodbe po prvi svetovni vojni, ki Evropi ni zagotovila miru, pred praznovanjem šestdesete obletnice podpisa rimske pogodbe o evropski skupnosti, je podalo novo razvojno smer – Evropsko unijo več hitrosti. Več hitrosti se je v EU že omenjalo, še nikoli pa to ni bil politični koncept institucionalnega razvoja; ta očitno nastaja in bo potrjen na zasedanju sedemindvajseterice v Rimu. Oblika in hitrost razvoja EU sta vedno le politična odločitev. V Evropi brez Evropejcev odločajo države članice, in ne evropske institucije. In glavna odločitev celo o obstoju EU bo padala na letošnjih francoskih volitvah. Na nemških namreč nastopata velika privrženca EU.

Hitri

Ideje o EU kot skupni tesni federaciji vseh sedemindvajsetih držav članic so, glede na današnje stanje, povsem nerealne. Večina članic in njihovih ljudstev očitno »vedno tesnejši EU«, nekoč edini evropski mantri, ni naklonjenih. Pobude za sklic novega procesa za evropsko ustavo, ki so jo Nizozemci in Francozi že zavrnili na referendumih, ostajajo utopične. EU v enotni skupini sedemindvajsetih, temelječi na najmanjšem skupnem imenovalcu, zaradi nasprotujočih si interesov ne bo zmogla radikalnih sprememb v delovanju, ki so nujno potrebne zaradi novega globalnega politično-varnostnega razvoja.

EU se deli na razvojni sever in jug ter vrednostni zahod in vzhod. Okrepljeno sodelovanje članic glede posameznih evropskih politik sicer uzakonja že lizbonska pogodba. Tako sodelovanje je danes tudi že dejstvo (patenti, čezmejne razveze ...), vidno v skupini držav v okviru devetnajstčlanskega evrskega območja ali triindvajsetčlanskega schengenskega sporazuma. Versajsko srečanje quadriumvirata je to potrdilo in nadgradilo v politično vizijo. Še prej, že ob robu februarskega evropskega sveta na Malti, je tudi kanclerka Angela Merkel podprla ideje, ki po Evropi krožijo že nekaj časa – ustvariti novo EU v obliki več hitrosti, koncentričnih krogov ali nivojev razvoja. Države Beneluksa so celo prve pripravile pisni predlog. Temu se pridružujeta še Italija in Španija. Te države (iz Versaillesa) in skupine (Beneluksa) očitno trenutno tvorijo novo trdno in globoko jedro prihodnje Evropske unije. Pripravljeni so na še tesnejšo integracijo, predvsem na varnostno-obrambnem in migracijskem področju.

Gre za sporočilo starih, zahodnoevropskih članic novim vzhodnoevropskim o utrujenosti in naveličanosti nad blokadami tesnejšega varnostnega in azilnega sodelovanja. Opozorilo pred antiliberalnim, nacionalnim egoizmom. »Najti moramo pogum, da nadaljujemo poglabljanje integracije, čeprav drugi temu nasprotujejo,« je dejala kanclerka Merklova. Države, ki bodo to želele, bodo napredovale hitreje na področjih obrambe, evra, ekonomske in monetarne unije in fiskalne harmonizacije, celo kulture in dela z mladimi, se je zavzel francoski predsednik.

Želja po krepitvi enotne evropske skupnosti sedemindvajseterice ostaja, a integrirajoče se jedro bo očitno šlo svojo pot kljub vljudnim frazam, da bo EU še vedno le ena in enotna. Pri tem se pojavlja več vprašanj: Ali lahko jedro iz sedanje polkonfederalne Evropske unije, pogodbene zveze suverenih držav brez ustave, a s skupnimi organi in pravno osebnostjo, ustvari novo tvorbo in napreduje v še tesnejšo obliko povezave? Ali bo centripetalno jedro hitrejše sodelovanje še naprej uravnavalo le na pogodbeni podlagi ali bi lahko preraslo v kvalitativno, morda celo federativno novost? Bo jedro še tesnejša povezava znotraj širše evropske povezave? Ali bo jedro zajelo članice evrskega območja, schengenskega prostora ali bo še ožje omejeno, danes ni znano. Je jedro ekonomski, varnostni ali politični projekt? Je to projekt bančne, monetarne, ekonomsko-konvergenčne, socialne in končno politične unije?

Ključna bosta ekonomsko monetarna konvergenca in ravnotežje članic. Hitrejše jedrno povezovanje verjetno pomeni, da bodo manj razviti deli EU morali, če bodo želeli v jedro integracije, sprejeti skupna fiskalna, javnofinančno-monetarna, proračunska, davčna in ekonomska pa tudi zdravstvena pravila, disciplino in kontrolo. V zameno bi bolj razviti morali sprejeti več razvojne in finančne solidarnosti, ki so jo doslej zanikali, da bi v doglednem času razvojne razlike vsaj na ravni jedra skupnosti postale minimalne.

Problem je, da Nemčija verjetno nikoli ne bo dopustila oblikovanja transferne unije. Socialna solidarnost med članicami jedra bi morala biti upoštevana, da bi blažili učinke globalizacije. Najbolj razvite države jedra pa ne bi mogle na podlagi skupne monetarne in tečajne politike kovati izvoznih ekstra presežkov na račun manj produktivnih oziroma bi morale te ustrezno porabiti za krepitev skupnosti. Člani jedra se bodo morali prostovoljno odpovedati pomembnim delom ekonomsko-socialne suverenosti, politično suverenost pa prenesti na skupne institucije, ki bodo morale odražati nacionalno identiteto sestavnih delov. Centralizirana ekonomska moč namreč zahteva ustrezno politično odgovornost oz. ustrezno voljene in enakopravno upravljane skupne politične institucije. Oblikovati se bodo morala nova pravila odločanja in sprejemanja v jedrno skupino – ko bodo kandidati pripravljeni in če bodo vstop v jedro sploh želeli.

Taka jedrna EU bo morala okrepiti svoje skupne varnostne strukture, ki bodo evropski temelj kolektivne obrambe v Natu. Enako bo veljalo za morebiten izstop, saj suverenost nacije z vstopom v integracijo ni konzumirana. Le tako lahko skupnost s prostim pretokom kapitala, ljudi, dobrin in storitev ter skupno monetarno, obrambno in zunanjo politiko v globalnem svetu na dolgi rok preživi.

Počasni

Predvsem srednjeevropske države, zagovornice vračanja pristojnosti nacionalnim državam, krčenju EU na različne sloje in jedra nasprotujejo. Razvijati bi se morali skupaj, pravijo, a hkrati blokirajo skupne projekte. Neprisotnost vzhodnih članic EU, ki na versajsko srečanje niso bile povabljene, je bila močno vidna. Posebej velike Poljske. Gre za novo delitev Evrope, novo železno zaveso? Novo evropsko geopolitiko? Bodo državljani nejedrne Evrope, zlasti iz vzhodne Evrope, postali periferni in drugorazredni Evropejci?

Očitno države, ki si ne želijo Evrope več hitrosti, v današnjih turbulentnih časih migrantske in ekonomske krize, večanja razvojnih razlik članic, zapiranja nacionalnih meja in omejevanja prostega pretoka delovne sile in v času nejasne ameriške politike do varnosti Evrope in EU ter agresivne ruske zunanje politike vidijo jedrni koncept EU predvsem kot ponovno geopolitično delitev EU, ki povečuje interesni in vplivni prostor Rusije, zlasti v tistih članicah, ki ne bodo del najbolj propulzivnega jedra.

Jasno je tudi, da bo prihodnji evropski proračun, po odhodu Združenega kraljestva kot pomembnega plačnika, skromnejši. Denarja za odpravljanje razvojnih razlik med članicami bo še manj, enakomeren razvoj še težji. Evropa več hitrosti bi tako lahko utrdila velike evropske razvojne razlike in postala še šibkejša v globalnih odnosih. V kakšno EU naj bi se vključile današnje kandidatke, pa sploh ni znano.

Zadnje neformalno vrhunsko zasedanje evropskih voditeljev v formatu EU27 prejšnji petek je skušalo posredovati pomirjevalno sporočilo Evrope več hitrosti po odhodu Združenega kraljestva. To naj bi bilo sporočilo zaupanja, enotnosti in soglasnosti o »organiziranem napredku tistih, ki želijo več«. A to sporočilo se je, kot ugotavljajo pomembni evropski mediji, z ignoriranjem in preglasovanjem stališč ne le vlade, temveč ljudi ene od pomembnih in velikih članic iz vzhodne Evrope izgubilo. Ostalo je sporočilo razdora in neenotnosti, ki ga niti mimetične verbalne bravure EU mojstrov o enotnem in skupnem doseganju oddaljenih ciljev, a z različnimi hitrostmi, niso mogle prikriti. »Združeni v različnosti« so podlegli preglasovalni neenotnosti in zameram, ki znajo vplivati na prihodnjo solidarnost in kohezijo unije. Da ne omenjamo razlik o razvoju socialne Evrope in nadaljnje širitve, ki je na mrtvem tiru.

V višjo prestavo?

Sloveniji z močno proevropsko in prozahodno identiteto koristi močna EU. Kot članica skupine z evrom in schengenskega prostora varnosti ima sposobnost postati članica morebitnega prihodnjega hitrega jedra. Pa ima tudi voljo? Postati članica hitre skupine pomeni imeti sposobnost in voljo prenašati še dodatne dele suverenosti. V tako razburkanih časih globalnih delitev in Evrope več hitrosti bi morala Slovenija pozorno paziti na pravilno, ne le gospodarsko, ampak tudi zunanjepolitično in varnostno umeščanje v tisti evropski prostor, kamor smo po vrednotah demokracije, svobode, gospodarskega sodelovanja vedno sodili ali si želeli – na območje najbolj progresivnega in modernega dela Evropske unije – in temu prilagoditi svoje zunanjepolitične, razvojne, gospodarske, infrastrukturne in pristaniške usmeritve ter jih v našo korist graditi, usmerjati in koordinirati skupaj z evropskimi strateškimi partnerji.

Trdo, karolinško evropsko jedro je bilo vedno naš najpomembnejši gospodarski partner. Lepe in optimistične besede o Evropi več hitrosti na podlagi izkušenj dosedanjih velikih evropskih konceptov zahtevajo še dodatno pozornost. Naša jugovzhodna soseščina bo postala še bolj nestabilna. Pomembne pristaniško-logistične osi s severa na jug in vzhoda na zahod ter transportne poti mediteranskega in baltsko-jadranskega transportnega koridorja čez slovensko ozemlje v srednjo Evropo dajejo Sloveniji tisti geostrateški položaj, na podlagi katerega interesno sodi v trdo jedrno skupino EU. Zato mora paziti, da svojih geostrateških prednosti ne zapravi s projekti s tistimi, ki integraciji EU nasprotujejo ali jo želijo oslabiti.

Skupaj z evropskimi zavezniki si mora Slovenija prizadevati za čim močnejšo in čim bolj povezano EU – prostor demokracije, svobode in pravne države brez korupcije –, a s suvereno pravico do izstopa, če taka skupnost ne bi odražala več slovenskih nacionalnih interesov. Nemudoma mora končati slabe tranzicijske in zakonodajne prakse siromašenja slovenskega gospodarstva in plenjenja skupnega bogastva ter urediti pravosodje.

Za Slovenijo koncept neliberalne demokracije ali nedemokratičnega državnega kapitalizma – tudi po zgodovinski izkušnji – ne bi smel biti privlačen. Novi globalni red, sistem moči in bilateralnih odnosov v mednarodni skupnosti, ki ga propagira ameriški predsednik, želi pa si ga tudi Rusija, ni v korist manjših držav. Pogajalska, tudi gospodarska moč majhnih držav v sistemu velikih sil je nična. Moč je le v povezavi z najboljšimi!

Z odpovedjo dela suverenosti ohranimo slovensko suverenost! Slovenija bo ostala del razvite, varne in najbolj povezane Evrope, kjer bo soodločala – ali pa bo znova pristala na vzhodnoevropskem obrobju druge kategorije, kjer bo predmet odločanja drugih. O tem se bo 25. marca odločalo v Rimu. Proces variabilne evropske geometrije se je začel. Leto 2017 bo leto boja za preživetje Evropske unije. Demokratični glas Slovencev pa bo odločil, ali bo Slovenija v njenem najhitrejšem jedru, na pravi strani evropske geopolitike.

***

Iztok Mirošič je veleposlanik.