Tiskane izdaje
V Sredozemlju, množičnem grobišču, je letos izginilo več kot 5000 življenj. Vsaj še 2000 ljudi naj bi umrlo na begu za življenje, ne da bila njihova smrt sploh zaznana. Anonimni so, tako kot njihovi tovariši sredi tihotapskih poti v Sahari, požiralniku človeških duš, ostali tudi v smrti. Mare Nostrum, morje naše in njihove smrti je v zadnjih petnajstih letih pogoltnilo okoli 30.000 ljudi, ki so se podali proti Evropi, lažni obljubljeni deželi, na begu pred vojnami, diktaturo, preganjanjem, revščino in uničujočimi podnebnimi spremembami. Njihovih imen, priimkov, obrazov in življenjskih zgodb ne poznamo. Ko so se, brez izbire, vkrcali na ladje in čolne velike industrije smrti, so postali »stalinistična statistika«. Statistika, ki je tudi posledica evropskih (proti)begunskih in (proti)migrantskih politik. Statistika, ki je posledica vojn in človeških tragedij, ki jih Evropska unija kot le še navidezna globalna sila ni niti poskusila ustaviti.
Nasprotno.
Evropa sodeluje v številnih vojnah, še več jih s cvetočimi orožarskimi posli in impotentno zunanjo politiko podpihuje. Hkrati na zunanjih in notranjih mejah evropski birokrati in tretjerazredni politiki brez etične substance in kančka (samo)refleksije gradijo visoke betonske zidove in stražne stolpe, vlečejo stotine kilometrov bodeče žice in – vključno s Slovenijo – spreminjajo zakonodajo. Takšno »politično« delovanje na valovih populizma in vseprisotne industrije strahu še včeraj bojda odprto družbo poriva proti (ali prek) skrajnim desnim robovom ter vrednotam nekega drugega časa.
Drugega časa, a istega, tudi ostankov humanizma očiščenega prostora. Le tako je mogoče razložiti željo slovenskih oblasti po spremembi zakona o tujcih, ki bi v nasprotju z mednarodnimi akti in pravom ljudem na begu v Sloveniji odvzel pravico do vložitve prošnje za mednarodno zaščito. In le tako je mogoče razložiti ponovno vztrajanje vrha Evropske unije pri izvajanju drugega dublinskega sporazuma (Dublin II), s katerim bodo države članice EU lahko ponovno vračale begunce in migrante v Grčijo, ki jo je Bruselj v zadnjih letih sistematično in hladnokrvno spremenil v človeško deponijo in poleg Italije – ter pogojno, a povsem iz drugih razlogov, Nemčije – edino evropsko državo, ki lahko upravičeno govori o »begunski krizi«. O tej je, denimo, mogoče govoriti v Libanonu, državi z dobrimi štirimi milijoni prebivalcev, ki trenutno gosti okoli 1,2 milijona sirskih beguncev. Toliko kot 500-milijonska Evropska unija skupaj …
Bolj ko se širijo spopadi na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki in Srednji Aziji, bolj vstran so uprti evropski pogledi. Bolj ko se razrašča skrajna desnica in bolj ko (ne le v Grčiji) neonacizem postaja legitimna politična praksa, bolj populistično in infantilno deluje gigantski evropski birokratski aparat. Bolj ko politično in varnostno »razpada« Turčija, morda ključna država za iskanje svetega grala regionalnega in globalnega miru, bolj arogantno se obnaša Bruselj, ki se je v sklopu »begunskega dogovora« z Ankaro na modernem bazarju človeških življenj za šest milijard evrov »znebil« odgovornosti za več sto tisoč življenj. Bolj ko se stopnjuje humanitarna tragedija beguncev in migrantov, bolj evropske politične in medijske elite s pospešeno militarizacijo, krčenjem svoboščin ter paniko ob terorističnih napadih (uspešno) prevajajo begunsko zgodbo v varnostno vprašanje – v popolno razčlovečenje.
In le še huje bo; meje možnega se hitro prestavljajo.
Vojna v Siriji, najbolj krvav konflikt našega časa, traja že dlje kot druga svetovna vojna. Velik del države, ki so jo ključne zunanje in regionalne sile spremenile v peskovnik vzporednih vojn, je povsem porušen in opustošen. Družbeno tkivo je nepovratno uničeno. Kot posledica dolgoletnega razčlovečenja je absolutno nasilje v Siriji edini jezik, ki ga razumejo vse v lokalni, regionalni in globalni spopad vpletene strani. »Ustvarimo mir, ne ljubezni!« je v kontekstu izraelsko-palestinskega vprašanja pred leti zapisal veliki judovski pisatelj Amos Oz. Toda mir je v Siriji kljub novemu rusko-turškemu mirovnemu načrtu, ki mu ne gre preveč podrobno gledati v sicer krvave čekane, le še spomin vode. Drugače niti ne more biti; a lahko, še kako lahko bi bilo: v sirski vojni je umrlo najmanj 400.000 ljudi, enajst milijonov (polovica prebivalstva) je ostalo brez strehe nad glavo, brez izobrazbe ostaja že druga generacija otrok.
Vojaški uspehi sirske vladne vojske, ki ji je s pomočjo ruskih bombnikov, iranske republikanske garde, iraških plačancev in libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah po dolgotrajnih bojih in izčrpavanju uspelo ponovno prevzeti nadzor nad Alepom, ne bodo veliko prispevali k pomiritvi razmer v Siriji. Zgodovinski, kolektivni in osebni spomin ter razlike med vzroki in posledicami se v srcu tragedije ne brišejo tako hitro kot v diplomatskih sobanah, geostrateški preračunljivosti nenačelnih koalicij, medijski preproščini in iz dneva v dan bolj »binarni« javnosti. Politično in vojaško preživetje sirskega predsednika Bašarja al Asada, »manjšega zla«, je jasno sporočilo vsem tiranom tega sveta.
(Ponovno) je prišel njihov čas, čas »stalinističnih statistik«. Večji ko so zločini, manjše bodo kazni.
