Na stara leta ne bom ležal doma in čakal na dobiček

Je polovica dvojca, ki je postavil podjetje Dewesoft. Če je Jure Knez bolj znanstvena, tista, ki ji je z merilnimi instrumenti uspelo prepričati Naso, Pipistrela, avtomobilske velikane …, vse, kar tehničnega šteje v svetovni eliti, je Andrej Orožen bolj direktorska polovica. Pred šestnajstimi leti je imel Knez v podjetju približno osemdeset-, Orožen pa petnajstodstotni delež, petodstotnega sta prepustila kolegom.

Zdaj Andrej Orožen in Jure Knez podjetje, ki sta ga ustanovila leta 2000, prodajata. Ne kar nekomu, temveč sodelavcem, ki so si z delom prislužili največ nagrad. S tem bosta preprečila, da v podjetje, ki proizvaja vrhunske merilne instrumente, pridejo finančni lastniki, pravita, in dosegla, da bodo največji lastniki vselej najbolj odgovorni ljudje.

Maja letos sta odprla prvo nakupno okno. Izkupiček: 35 novih solastnikov. Po jesenskem »prezračevanju« ugotavljata, da je v odkupu sodelovala več kot polovica zaposlenih; kupili so štiri odstotke podjetja. Okrog petdeset ljudi od šestdesetih je že lastnikov Dewesofta. Orožen in Knez ne želita obdržati niti odstotka. »Če sva dobro delala in tu pustila življenje, bova z odkupom poplačana za življenjsko delo,« pravi Orožen.

Za Dewesoft je ideja o delavskem lastništvu prelomna. Kaj jo je spodbudilo?

Z Juretom sva imela pred kakšnim letom priložnost, da podjetje prodava. Pojavil se je tujec. Tujci se sicer pojavljajo ves čas, a ta je bil malce bolj resen in nam je iz ZDA poslal top menedžerje, da se pozanimajo, ali smo pripravljeni na posel. Znesek je bil kar privlačen …

Če je bila knjigovodska vrednost Dewesofta tedaj 13 milijonov evrov, je bila ponudba trikrat, štirikrat bolj privlačna?

Ponujali so nam 50 milijonov evrov.

Problem lastnikov Dewesofta bi bil najbrž s tem rešen za zmeraj.

Vprašanje je, ali s takšnim denarjem problem rešiš ali si ga šele narediš. Strinjam se z Juretom, ki trdi, da se začne na neki ravni kakovost življenja zmanjševati. Ko je enkrat denarja preveč, lahko človek izgubi razsodnost, postane tarča novinarjev, kriminalcev … Ne verjameva, da je bogastvo jamstvo za dobro, zagotovo pa ni jamstvo za srečo. Skratka, ko sva začela razmišljati o tem, ali denar, res samo denar, nekaj pomeni, ali človek res ni nikoli dovolj zadovoljen, ali za to res potrebuje bogastvo, ali midva res potrebujeva vse te ponujene milijone, sva si iz osebnih razlogov premislila.

Najbrž so obstajali tudi objektivni razlogi?

Seveda, Dewesoft je imel tedaj že petdeset zaposlenih in pomislek, ki se nama je pojavljal, je bil, kaj bo novi lastnik v resnici naredil s podjetjem. Napovedi so bile slabe. To je bil naš konkurent. Kaj torej res hoče od nas? Dve nevarnosti sva videla: da bo naredil korak zato, da nas, vse večjega konkurenta, v pravem času ustavi, nameni za nas denar, ki zanj ni bog ve kaj, in potencialno nevarnost tako odpravi. In drugo: Dewesoft ima nekaj fascinantnih izdelkov in ni nemogoče, da tujca zanimajo samo ti in tistih nekaj ključnih ljudi, ki za temi izdelki stojijo. To nikakor ni bilo spodbudno za nas.

Hkrati z dilemo sta lani takle čas najbrž dodobra razdelala že tudi model lastninjenja.

Povabili smo Mirka Mušiča, ki je v preteklosti pripravil model v Halcomu, kjer so iz lastninjenja naredili uspešno zgodbo. Z Juretom sva imela nekaj idej, ki so se precej ločile od vseh dotedanjih modelov. Še zlasti sva se ukvarjala s pravno obliko firme: kakšna naj bo, da bo naš model uspešen? Ugotovili smo, da mora ostati d. o. o. Ključno vprašanje pa je bilo, kdo naj pobira sadove dela? To je bil resnični »odzadnji« motiv. Ali naj jih pobira tisti, ki je pripravljen vložiti veliko denarja in bo najbrž tudi veliko investiral, ali morajo sadove dela pobirati tisti, ki delajo? Na tej točki smo se poenotili: če že želimo podjetje prodati, ga prodajmo sodelavcem. Zavedala sva se, da rešujeva še en osebni problem. Pride čas, ko se mora človek tudi osebno umakniti, prepustiti firmo drugemu. Morda začnejo v družinskih podjetjih o tem prepozno razmišljati. Zato jim največkrat ostaneta dve – obe slabi opciji: ali jo nekomu podarijo ali prodajo, praviloma tujcu.

Dewesoftov model je nekje med skrajnostma podariti ali prodati tujcu. Kaj pa cena?

Izhajala sva iz knjigovodske vrednosti. Ocenila sva jo za najbolj pošteno izhodišče, ki je obenem tudi matematično najlažje dokazljivo. Danes je ta vrednost 15 milijonov evrov, to je edina realna vrednost podjetja. Morda kdo reče: podjetje je toliko vredno, kolikor kdo da zanj. To je lahko velik potencial, lahko pa je tudi velika špekulacija.

V čem je vajin model poseben?

Trgovanje znotraj d. o. o. smo zaprli in nakup deležev namenili samo sodelavcem oziroma našim zaposlenim. To pomeni, da smo v listine jasno zapisali, da ima vsak pravico dvakrat na leto kupiti delež podjetja. Če nas zapusti, pa je v skladu s pogodbami dolžan delež prodati nazaj podjetju. Ali človek menja službo ali, bog ne daj, celo umre, delež se mora vrniti k »mami«.

Andrej Orožen Foto: Uroš Hočevar/Delo

Ne. Firma pa je delež dolžna odkupiti po trenutni ceni, z vsemi prirastki, ki so se v vmesnem času ustvarili. S tem zagotavljamo, da ne bo Dewesoft nikoli imel finančnega lastnika, ampak bodo to le aktivni v podjetju.

Še eno varovalko ste postavili glede višine deleža: kupijo lahko le toliko, kolikor so zaslužil z nagrajevanjem.

O, to pa je bil problem! Dewesoft je samo v letu 2015 zrastel za več kot 30 odstotkov. Kdor ima priložnost v tako podjetje vložiti denar, bo, logično, vložil veliko. Vse, kar ima! Celo vse, kar ima mama, pa stara mama … Nismo slaba naložba, seveda ne, pri tem pa naju je z Juretom najbolj skrbelo, da ne bi ljudje začeli nespametno obnašati: gredo na banko, vzamejo kredit in prinesejo vse v odkup deleža. Naj se potem v svetu kaj dramatičnega zgodi … Kajti vse mogoče se lahko. Mi poslujemo pametno in preudarno, kriza nas ni prizadela, ker nismo imeli dolgov, ker si denarja nismo nikoli sposojali. Smo zdravo podjetje, a vse je mogoče. Zato smo se odločili za odprt sistem nagrajevanja, vezan na uspeh v firmi. Za odkup je dovoljeno nameniti le denar, ki je nad mejo, ki zaposlenemu in njegovi družini zagotavlja eksistenco. S tem smo ustvarili proračun, ki je na voljo za odkup podjetja. Nismo pa s tem omejili odkupa ...

Zase ne želita obdržati niti odstotka?

V končni fazi si ga želiva prodati v celoti. Tako kot se zdaj ne strinjava, da Dewesoft dobi finančnega lastnika, tako v prihodnosti tudi midva ne misliva ležati doma in iz podjetja pobirati dobiček. Če sva dobro delala in tu pustila življenje, bova z odkupom poplačana za življenjsko delo. Zakaj bi moral biti človek lastnik za vedno? Če se poigram s številkami. Sodelavci imajo v sistemu nagrajevanja vrednost nagrade določeno odstotkovno glede na plačo. Trenutno smo tako vsi enako nagrajeni. Če ima najvišjo plačo tisti, ki prevzema tudi največjo odgovornost in prejema torej obenem najvišjo nagrado, je pričakovati, da bodo v prihodnosti Dewesoftovi lastniki tisti, ki opravljajo najpomembnejše delo in nosijo najvišjo odgovornost.

Niti matematično ni možnosti, da se zgodi kakršna koli špekulacija, drugačno »naključje« v lastniški strukturi?

Če bodo firmo odkupovali po tem ključu, je napoved, da bodo njeni največji lastniki vselej najbolj odgovorni ljudje.

Je nagrajevanje sodelavcev v Dewesoftu to, kar so v delniških družbah dividende lastnikom?

Nagrade se gibljejo med 20 in 40 odstotki plače glede na mesečno uspešnost. V povprečju lahko vsak nameni za odkup tri plače na leto.

Dobička niste nikoli delili.

Imeli pa smo božičnico in štirinajsto plačo. Rekli smo: če nam gre dobro, moramo od tega vsi nekaj imeti. Z Juretom sva si predstavljala, da s tem del dobička deliva z zaposlenimi. Vsaj dvanajst let pa si lastniki Dewesofta nikoli nismo delili dobička. Zadnjih nekaj let obstaja kapitalski dobiček, a smo v knjige zapisali, da deset odstotkov letnega dobička namenimo za dividende, devetdeset pa za nove investicije in nove produkte.

In kako velika je bila ta »desetina« lani?

Imeli smo štiri milijone evrov dobička ... (smeh)

Odkup poteka prek nakupnih oken. Boste letos odprli še kakšno?

Odpiramo jih na pol leta. Februarja smo izpeljali prvo okno glede na rezultate poslovnega leta 2015. Nato smo čakali na julijske uradne rezultate in smo septembra zaključili drugo nakupno okno. Ko dobimo podatke o knjigovodski vrednosti, je še kar nekaj dela, da zadeve uredimo pogodbeno in z notarko, skličemo skupščino … Težko je reči za novo leto, da bomo 5. januarja postopek zaključili. Letos se nam je potegnil v februar, julijski v september … Za odkup se je odločila več kot polovica zaposlenih. Okrog petdeset ljudi od šestdesetih je že solastnikov Dewesofta.

En sistem je zato, ker so vsi odločali o vsem, že propadel. Vas ni strah, da se kaj takega ponovi v Dewesoftu?

To je stvar menedžmenta. V večjih firmah, kar postajamo tudi mi, je to transparentno jasno. Menedžment se vzpostavi, operativno mora delati, že danes se poskušava z Juretom vse bolj postavljati v vlogo lastnika in odgovorne naloge prepuščava drugim. Jure se je vedno želel umakniti iz operative. Zdaj ga želimo tudi vsi drugi videti na poziciji stratega, vizionarja, kaj bo merilna tehnika v svetu v prihodnosti potrebovala. Nikoli mu ni zmanjkalo idej. Vedno se je znal odločiti, kaj bo v desetih letih pomembno. Dewesoft je bilo eno redkih podjetij, ki so imela sedemletni načrt. Vemo, kaj hočemo. Vedel sem tisti trenutek, ko nam je Jure predstavil vizijo in mu je bilo šestdeset ljudi pripravljenih slediti. Vse bolj si želiva, da podjetje prevzame menedžment. To pomeni, da moramo zaposliti mlade, nadobudne, in ker postajamo velika firma, se moramo širiti, da bomo imeli vse službe, ki jih veliki morajo imeti.

Ko sta bila samo dva …

… je bilo sila preprosto. Odločila sva se in naredila. Vizija je tudi bila, dileme ni bilo. Če bomo zdaj vzpostavili dober menedžment in če bodo sledili dobri viziji, ki jo bo postavil Jure – o čemer ne dvomim –, je tudi lastniško težko spreminjati zadeve. Če slediš viziji, težko kdo pride in reče: od jutri bomo delali drugače. Prevzem za seboj potegne ogromno odgovornost. Ta človek bi moral vedeti tudi, kaj bo firma počela naslednjih deset let.

Za Dewesoftom je šestnajst let …

… pred njim pa predvsem zelo dobre možnosti. Zato si težko zamišljam, da bi si kdo želel spreminjati to dobro in pravo pot. No, vsaj upam, da bo dobra in prava.

Zaposlovanje mladih je v Sloveniji problem. Dobrih mladih pa sploh ni lahko dobiti. Niti Dewesoftu ne?

To je postala cela znanost. Včasih si v dolini vprašal, kdo se na kaj spozna, pa je prišel. Zdaj uporabljamo vse principe: od agencij za iskanje kadrov do intervjujev, družabnih omrežij. Vse, kar obstaja, obrnemo tako, da bi se nam dobri pridružili. Pospešeno se ukvarjamo z marketingom. Včasih smo rekli: naš trg je ves svet. A je treba biti prepoznaven tudi doma. Zdaj se že dogaja, da pride kdo in reče, da bi rad delal pri nas. V začetku smo se morali zanje boriti. Naše vodilo ni zaposliti najboljšega, ki je na voljo, ampak zaposliti najboljšega. Verjamem, da bodo agencije za nas povprašale tudi drugod. Ni narobe, da o tem govorim. Tako pač je. Najboljše … Navdušili jih bomo z vsem, kar imamo: dobrim nagrajevanjem, dobrimi – ne sicer bajnimi – plačami, z lastniško strukturo, v katero lahko vstopijo … Verjamem, da bomo dobili ljudi, ki bodo pomagali, da bo Dewesoft še naprej uspešen.

Kako hitro lahko novozaposleni postane vaš solastnik?

Novi, ki se nam pridružijo, dve leti ne morejo kupiti deležev. Jure je nekoč rekel: »Če smo kot piratska ladja, se morajo novi dokazati, preden bodo pluli kot drugi in preden bodo od plena kaj imeli.« To je ena od limit. In, seveda, v primeru krivdnih razlogov morajo takoj prodati delež. Res želimo, da so Dewesoftovi lastniki ljudje, ki ustrezajo tudi njegovi kulturi podjetja.

Zasavje je – splošno slovensko pripoznano – slepo črevo. Zaradi slabe infrastrukture v regiji ni investitorjev, ni razvoja, ni mladih, ni novih delovnih mest. Vi ste že pred leti izjavili, da to ni noben problem. Oziroma ste rekli: »Ali konec koncev potrebujemo vse to?« Ste še istega mnenja?

Ne, sva ga [z Juretom Knezom] že malce spremenila. Nedvomno je, da so mladi v Zasavju inteligentni in sposobni in zgodovinsko gledano vajeni delati. A žal jih je le, kolikor jih je. Zasavje nam nikoli ni bilo ovira in še danes nam ni. A pri kadrovanju verjamem, da je lažje nekomu v bližini Kranja ali Ljubljane. Večje število prebivalcev je in več tistih, ki izstopajo. Kar nekaj naših sodelavcev se vozi vsak dan v Trbovlje. Domala iz vse Slovenije so že. Kar je pohvalno. Saj, kaj pa manjka mestu? Lepo je, star sloves je že davno izgubilo, tujci so fascinirani nad zelenjem, mirom … Mladi talenti in sposobni, ki si želijo v velika mesta, pa bodo vedno odšli. Ti ne bodo nikoli delali v Trbovljah.

Ker nimajo popoldne in zvečer v Trbovljah kaj početi?

To je ena od zadev, ki manjkajo. O tem je treba začeti govoriti naglas. To je stvar lokalnih skupnosti.

Zelo vpet v lokalno skupnost Dewesoft ni bil nikoli. To so vam potihem večkrat očitali.

Glede sponzorstva – vedno smo bili prisotni. A vedno z isto dilemo: ali damo vsakemu nekaj ali damo enemu vse, da se pohvali, da smo njegov generalni sponzor. Največkrat smo dali, a nismo hoteli, da to obešajo na veliki zvon. Pomagali smo, kadar in kjer smo le lahko: na humanitarnem športnem področju … Zagotovo pa Dewesoft za to ni poklican. Ne obstajamo zato. Lepo in prav je pomagati. In tudi vedno smo. A vedno s slabim priokusom, da počnemo nekaj, za kar je odgovorna država. Pred dvema, tremi leti sva z Juretom sklenila, da smo poklicani, da dobro delamo, da se širimo in odpiramo nova delovna mesta. To smo počeli šestnajst let – dokazano dobro. Danes nas je šestdeset. A nekaj je manjkalo. Bilo je, kot bi doma kopičil stvari samo zase. Za take pa ljudje, saj veste, rečejo: »Ja, res je priden, a kaj, ko je samo zase.« Tako sva prišla do pospeševalnika Katapulta. Ponudimo vse, kar je Dewesoft šestnajst let spravljal na kopico, nekomu, ki želi delati. Za take imamo merilne instrumente, elektrolaboratorij, vse, kar je treba za vibracijske teste, skratka, imamo vse, kar mladi potrebujejo, za dober izdelek – pa tega ne vedo, da potrebujejo. Saj tudi mi nismo. Tudi mi smo naredili prve izdelke, jih testirali, dela ali ne dela, in jih dali na trg. Zato smo včasih tudi malo trpeli, na srečo pa smo imeli sodelavce, ki so znali narediti fascinantne stvari, čeprav tudi ne vse perfektne. Tudi mi smo morali šele spoznati, da je treba imeti opremo za testiranje po svetovnih standardih, preden daš izdelek na trg. To se lahko človek nauči le skozi trpljenje nezadovoljne stranke ... Vse to lahko ponudiva mladim, ki so pripravljeni trdo delati za nov izdelek, sva si rekla. In kaj še potrebujejo? Prostor, del proizvodnje, mi imamo orodjarno … V Katapultu smo pripravili okolje, kjer lahko generiramo nova delovna mesta.

Na eni od kriznih sej občinskega sveta v Trbovljah, kamor so povabili gospodarstvenike, ki se jim je uspelo obdržati nad vodo, so občinski možje spraševali samo to, kaj lahko občina še naredi zanje – da se ne potopijo. Ko so besedo dali vam, ste jih šokirali z vprašanjem, ali lahko morda Dewesoft naredi kaj za občino. Zdaj ste naredili …

… in spoznali, da za podjetnike v Katapultu resnica, 'saj bi naredil, pa ni denarja', ne drži. V tem okolju ni enega, ki bi prišel zaradi denarja, ali po denar ali celo, ki bi prišel, ker ni denarja. To ni njihov problem. Njihov problem je, da ne vedo, kaj vzeti v roke, ali pa da ne vedo, kako. Chipolo je tak primer. Ne glede na to, da jim je uspelo, se kljub temu še vedno večkrat sprašujejo, kako kaj narediti, kako pošiljati, s čim premazati, kako izvažati … Pri tem jim pomagamo. Od vseh v Katapultu pričakujemo, da so pripravljeni na trdo delo. Naučiti jih moramo, da brez njih ne bo nihče delal in da jim bo uspelo le, če bodo trdo delali. Takšna družbena odgovornost je v naši domeni bolj kot karkoli drugega.

Kako gre preudarno in pametno poslovanje, kakor je Dewesoftovo, v koncept s hitro rastočimi gazelami?

Če ti ni mar, koliko boš zaslužil, se običajno dobro konča. Če je v podjetju gonja za dobičkom, pa verjamem, da je vse podrejeno hudim pritiskom. Hitro je še hitreje, dobro je še bolje … To ni bila nikoli naša filozofija. Mi delamo precej sproščeno, včasih celo za zabavo – in rezultati so tu. Le nesmotrno jih človek ne sme porabiti.

Kako visoko bo Dewesoft čez deset let?

Ko je Jure zasnoval programski paket, ki ga še zdaj prodajamo brez resne konkurence, in naredil kombinacijo med klasičnimi merilnimi instrumenti (osciloskop, voltmeter …) in naprednimi računalniškimi programi, ki so zahtevali veliko pomoč programerjev, si je zamislil še program Dewesoft. Ta združuje ravno to dvoje – enostaven je kot najbolj enostavni instrumenti in zmogljiv kot najboljši programer. Danes Jure spet snuje fantastično kombinacijo: rešitev, ki bi združila merilno tehniko in trg regulacije in krmiljenja. Tega dobro v svetu ni napravil še nihče. Danes znamo izmeriti in povemo, kaj smo izmerili. Tisti, ki se ukvarjajo z regulacijami, znajo podatke dobiti in odreagirati, jih pretvoriti, razstaviti … Za vrhunsko kombinacijo potrebuješ dve vrhunski firmi. Če bi ta dva svetova združili v programski paket, v serijo izdelkov, kot smo ju nekoč v Dewesoftu, bo to nekaj fascinantnega. Ne vem sicer, kaj se bo zgodilo, a zaupam Juretu, ki je ob pomoči ekipe že v preteklosti postavil nove smernice vsej svetovni proizvodnji. Avtomobilska industrija si danes težko predstavlja testiranja brez Dewesofta. Dewesoft na določenih točkah že danes postavlja standarde, ki jih uporablja ves svet. Ponosen sem, ko ugotavljam, da smo tako majhni, a tako dobri, da se želi po nas v tehničnih rešitvah zgledovati že marsikdo od velikih.

Marsikdo se vas najbrž trudi tudi poceni kopirati …

Naše delo je plod več kot sto inženirskih let. Če se da to poceni kopirati …

Na tej točki niste več altruist?

Ne, sicer pa ne poznam nikogar, ki mu ni v užitek videti človeka, polnega zagona, z dobro idejo, ki pravi, jaz bi rad to naredil in ful bi rad delal. To te zastrupi. Spomni te tudi, kako je bilo … In kako bi bilo lahko marsikaj drugače. Pred petnajstimi leti se nisi mogel iti v veliko firmo k direktorju za dve uri dogovarjat, kaj vse je naredil. Bili so drugačni profili direktorjev. Kar lahko torej midva z Juretom narediva, je približati svet izkušenj mladim – in pri tem uživati.