Na tnalu karierno jeznih

Recimo, da mi ni vseeno, ker se Ahmed Pašić z rojstnih Jesenic z družino vrača v Singapur le zato, ker v dveh letih nadvse kreativnega zastonjskega dela v Sloveniji ni dobil prave priložnosti za plačano delo. Govorili bomo o tednu petindvajsete obletnice prvih demokratičnih volitev v Sloveniji in vprašali se bomo o nespametno zakopanih talentih, ki smo jih sicer dobili zato, da bi jih pomnožili. Pravzaprav je bil ta teden vrhunec politične razprave predvsem o tem, da naj bi ob dveh »padajočih« ministrih, šolski in obrambnem, in majavi se vladi prepoznali politično stabilnost v državi kot eno osrednjih vrednot. Je v petindvajsetih letih politična stabilnost res lahko osrednji vrhunec dosežkov slovenske države? V čem bi Singapur lahko bil alternativa srednjeevropski državici z izjemno geostrateško lego in civilizacijskimi izhodišči, ki jih večina drugih dežel po svetu ni imela?

V Kolpernu za pol evra

Lahko bi našteli stotine razlogov, kaj vse bi nekdo v dveh letih še lahko naredil, da bi dobil službo. Zelo težko pa bi rekli, da Ahmed Pašić ni dal na stotine priložnosti, da bi bile opažene njegova kreativnost, delovna vnema, uspešnost pri organizaciji zahtevnih projektov, izjemne komunikacijske sposobnosti in, nad vsemi, izjemna dobronamernost, ki je mnogim Jeseničanom glede prihodnosti vlila upanje. Na Jesenicah je v njihovi novejši (povojni) zgodovini živelo na tisoče ljudi, ki mu niti po delavnosti niti po vnemi, tudi ne po sposobnostih, kaj šele po rezultatih, niso segli do gležnjev, pa nikoli v življenju, vse do upokojitve ali smrti, niso imeli težav s službo in preživljanjem družine. Sistem jih ni imel za problematične.

Ahmed se je rodil pod nesrečno zvezdo družbenih predsodkov in nesporazumov – mar se ni pol Slovenije? – in je toliko pošten, da se ni bil pripravljen odpovedati svoji identiteti jeseniškega muslimana bosanskih korenin in delavskega rodu. Vsaka čast, nekaj je še ljudi, ki razumejo, kaj pomeni ne odreči se svoji identiteti in glasu svoje vesti. Predsodki, ki so se organizirali okrog njegovega imena, visoko presegajo njega samega, visoko presegajo vse nas, toda v nenačelni in grabežljivi družbi so ravno načelni ljudje tisti, ki morajo v vseh časih in vseh sistemih doživeti usodo beguncev. Z Jesenic so vedno morali odhajati pošteni ljudje, iz Slovenije so v zgodovini morali ljudje bežati za kruhom, ki jim ga statična družba ni hotela odrezati, često pa so jim ga odtegnile prepovedi ideoloških gubernij. Vse to povzroča jezo.

Mislili smo, da je ideja suverene samostojne države prav v tem, da se razveže vezi koncesionarske pameti, razpre zamejenost idej, razmeji omejitev poslovnih priložnosti, ekonomska, upravna, komunalna in ujetništva vseh mogočih vrst.

Ko sem pred kakima dvema tednoma s sinom obiskal zadnji Pašićev projekt (v okviru društva Ejga – za lepše Jesenice), multikultinariko, se je v dvorani Kolpern na Stari Savi trlo ljudi, tam so bili predstavniki številnih držav, stojnice s hrano na pokušino za simboličnega pol evra, tam so bili ambasadorji, župani itn. Zakaj se je otvoritev pokušine in kulturnega programa zavlekla, mi je pojasnil Pašić: ker je neznanec organizatorje prijavil sanitarni inšpekciji, menda, ker da z jedilnim priborom kršijo sanitarne predpise. Nekdo je ksenofobno stresel svojo jezo nad projektom in nad ljudmi, ki so dneve delali, da bi izpeljali projekt, od katerega niso imeli nobenih gmotnih koristi. Očitno. In vendar so odpirali vrata humanistične prihodnosti. Tudi prizadeti, ki so se trudili, so lahko jezni ...

Izgubljeni višji interesi

Politična stabilnost je na novo postala vrednota, potem ko so vlade padale kot klade pod udarci sekir in cepinov. Na vrhuncu politične nervoze in simptomatične želje po nestabilnosti, spomnimo se, je tedanji prvi minister Janša povsem javno in naglas v Slovenijo vabil evropsko trojko in se skliceval na blagodejne rešitve, ki da so se prek nje že razlile po prej shirani Grčiji. Po Sloveniji so krožile anonimke, po časopisih in podjetjih z državnim lastništvom so se napovedovale čistke, diskvalifikacije so postale začimba, brez katere z lobiji prestreljena politika ni več hotela obedovati. Dogajali so se (nekdanji premier Rop je razkril, da dogovorjeni) incidenti v Piranskem zalivu, ki so ponehali takoj, ko je informacija o dogovoru Janša-Sanader dosegla javnost. Potem so kot glasbeni staccato sledile brambovske vlade Boruta Pahorja in Alenke Bratušek, v katerih pa se je izčistilo predvsem to, da se po neurju vzpostavlja enak, toda na starem utemeljen interes po poceni privatizaciji državnega premoženja. Demokracija je postala sinonim za »pluralizem interesov« pri grabljenju nekdaj skupnega premoženja, potem ko je izdihnila stara partija, ki je pri lastniško-denarnih zadevah, podobno kakor t. i. cosa nostra, v imenu »višjih« interesov Organizacije uveljavljala svoj kodeks proti pretiranemu pohlepu svojih izvajalcev. Reformistična levica je po Janši imela sijajen brambovski alibi in »demokratično pokritje« v imenu preprečitve desne katastrofe do konca izpeljati, kar si je zamislila že leta 1988. In desnica je imela (in še ima) svojega Satana z zgodovinskim pedigrejem revolucionarnega zločina nad civilnim prebivalcem po drugi svetovni vojni, da na njem lahko neprestano generira jezo ljudi in iz nje kuje dobičke, svoje finančne interese, svojo moč in uživa v sladostrastju, ki se ob tem sprošča.

To je bilo posebej vidno v zadnjih dveh tednih, ko so glasila SDS in prva bojna zasedba NSi spodnesli šolsko ministrico Markeževo in obrambnega ministra Vebra. Vsebinsko upravičeno, seveda, a spremljajoči rekviem desnice je bil kakor cmokanje vampirja, ki se je napil sveže krvi. Ko so v javnosti popustila oprijemališča domobransko-komunističnega spora, si je organizirana jeza desnice poiskala pot med istospolne, v nacionalizem in nacionalno nestrpnost, predsodke do drugačnih in v rušenje političnega nasprotnika. Premier Cerar je s padcem treh ministrov v zelo kratkem času dobil svojo, nekoč celo želeno mavrično koalicijo. Pravzaprav se tako z leve kot z desne v tej vladi vse že kaže kot mavrica in se v njej več ne postavlja temeljnih vprašanj, kot kaj je v načelu prav in kaj narobe. Zato je vse pozornosti vredna politična opazka opozicijske levice, da gre v zadevi Veber pravzaprav za organiziran spopad dveh ali treh za privatizacijo zainteresiranih skupin, ene iz krogov blizu SD (ideologija nacionalnega interesa!), druge iz neoliberalnih krogov blizu vlade in tretje iz neoliberalnih krogov blizu SDS in NSi, ki pa hkrati, podobno kot pri avtocestnem križu in Tešu 6, utegne biti kombinacija vseh treh. Zakaj je v tem nekaj družbeno infantilnega?

Kaj razloži bolečino

Infantilnost in predsodki gredo skupaj z jezo, ta pa je z bolečino pospremljena težnja po maščevanju zaradi omalovaževanja. Jezi sledi neki užitek, ki izvira iz upanja na maščevanje, misli in predstave so podobne tistemu, kar doživljamo v sanjah. Ekonomija jeze, s katero bi utemeljili slovensko politično infantilnost predvsem na desnici, pa tudi na levici, gre takole: jeza rodi omalovaževanje, to se kaže v preziru, zasramovanju in objestnosti, če že ne zato, da bi s temi slabimi željami obtoževalci kaj pridobili zase, pa zato, da koristi ne bi imeli drugi. V tem je razdiralni užitek in objestnež s tem, ko grdo ravna z drugim, misli, da je boljši od njega.

Bolečina – jeza – upanje po maščevanju – užitek ob tem, mar ni to Fibonaccijevo zaporedje slovenske politične in ideološke travme, ki se vleče iz Avstrije prek dveh Jugoslavij v politično infantilnost aktualnega državnega zbora? Sosledje, ki smo ga nizali okrog pojma jeze, in vse (zgoraj podane) ugotovitve ob njem je v Retoriki natančno popisal Aristotel. Sovpadajo s tem, kar hočemo povedati o našem družbenem problemu, ki se prek pohlepa, infantilnosti ter omalovaževanja vsega, kar presega doseg sodobnih humanističnih postavk nedoraslih politikov, dogaja v Sloveniji.

Če predsednik vlade torej želi podkrepiti politično stabilnost kot vrednoto države, od nje odmakniti infantilnost karierno jeznih, zagotoviti sistemske razmere za dobro državo Slovenijo, potem bi bilo dobro, če bi na področjih, ki utemeljujejo državo, za ministre predlagal ljudi, ki jih ne bodo hvalili toliko po uporabnosti kot po načelnosti, kajti on sam je bil izvoljen izključno zato, ker je državi obetal politično stabilnost kot posledico ustavnih načel. Vse drugo ga izenačuje s problematičnostjo premierskih predhodnikov. Povedano drugače in z vprašanjem: Zakaj bi bila sicer singapurska demokracija, ki bo Jeseničanu Ahmedu Pašiću in njegovi družini v nasprotju z rodno Slovenijo omogočila preživetje, v svojem neizprosnem neoliberalizmu do ljudi manj poštena kakor slovenska?