Na tujem ne postaneš Anglež ali Slovenec. Ostaneš tujec

Je ljubljenec gledalcev in filmske kritike. Večkratni nagrajenec filmskih festivalov v Cannesu, San Sebastianu, Sofiji, Stockholmu, Solunu ... v moralni drami Matura (na sporedu v Kinodvoru) spregovori o vrednotah, vzgoji, kompromisih in korupciji. Loti se težavnega vprašanja, ali cilji upravičujejo sredstva, ko gre za dobro naših otrok.

Cristian Mungiu, ki ga je svet nadrobneje spoznal leta 2007, ko je iz Cannesa odnesel nagrado za drugi celovečerec 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 săptămâni și 2 zile), je precizen in radodaren sogovornik. Hvaležen je predvsem Franciji, se zdi. In mednarodnim filmskim festivalom, ki so ga razkrili občinstvu. Tam, v Cannesu torej, sta bila premierno prikazana tudi njegov prvenec Occident (2002) ter omnibus Zgodbe iz zlate dobe (Amintiri din epoca de aur, 2009), skupinski nastop mlajše generacije romunskih filmarjev, ki je nastal na Mungiujevo pobudo. Leta 2013 smo gledali njegov tretji celovečerni film, nenavadno ljubezensko zgodbo v odmaknjenem samostanu Daleč za griči (După dealuri), ki je leto poprej v Cannesu spet požel uspeh; nagrade za scenarij in najboljši igralki. Četrti samostojni celovečerec Matura je avtorju na letošnjem festivalu na Azurni obali prinesel še lovoriko za najboljšo režijo.

V Maturi prikaže konflikt generacije, rojene v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, z njihovimi starši, tistimi, ki so zaradi izjalovljene revolucije izgubili upanje v prihodnost, da bo kaj drugače, kot je bilo pod diktaturo. Skupna jim je le naraščajoča tesnoba, trenutna in ona v bližnji prihodnosti: tista, ki očeta in hčer naredi za partnerja v zločinu ob koncu filma.

Koliko na splošno sledite tisku, medijem?

Precej. Mediji odsevajo stanje družbe v danem trenutku. To, o čemer novinarji pišete v svojih prispevkih, je tisto, kar mislite, da bralce trenutno zanima, zato imate precej dober odziv, nemara tudi verodostojen.

To govorite kot nekdanji novinar?

Seveda. In kot filmar danes. Novice v časopisih, na radiu in tv-ekranih odsevajo stanje sveta. Obenem novinarji navadno najdete precej zanimivih zgodb, bralcem in gledalcem lahko prenesete resnične pogovore, prek njih lahko naredite prave pravcate študije, kakšni so vaši sogovorniki in zakaj vam pripovedujejo tisto, kar vam pripovedujejo.

V filmu Matura se prepletajo najmanj tri zgodbe, na katere sem v preteklih letih naletel prav v dnevnem tisku. Med pisanjem scenarija sem nato eno od njih izbral za izhodiščno točko, a nekaj stvari spremenil, kajti logika fiktivne naracije je vseeno drugačna od realne ...

V Maturi izpostavljate starševske občutke krivde in korupcijo – in nasploh razbijete mite in iluzije o življenju in ljubezni. Kako so se ti elementi spojili med pisanjem scenarija?

Film pripoveduje o trenutku posameznika, vsakega od nas, tistem trenutku, ko se zavemo, da smo naenkrat stari in da smo vse ključne odločitve glede življenje že sprejeli.

Navadno se situacijam, povezanim s kakršnimi koli polaganji računov življenju, nagonsko izogibamo.

Že, a nas te ulovijo. Prej ali slej. Ne moremo spremeniti tistega, kar nam ni všeč, ne več. Živimo naprej, z vsemi posledicami naših izbir in odločitev, tudi najslabših. Treba je živeti z vsemi kompromisi, ki smo jih storili. Pri mojih letih človek že bolje razume naravo teh: ko jih sprejmeš, poti nazaj ni več. In ravno takrat poskušamo starši modrost, ki naj bi jo pri teh letih imeli, uporabiti za to, da preprečimo, da bi naši otroci naredili iste napake, kot smo jih mi.

Je to sploh mogoče?

O tem se tudi sam sprašujem. Je to mogoče? Ne vem. Vredno pa se mi je zdelo posneti celovečerec o tem; o ljudeh sredi petdesetih let, o odnosu med kompromisi pri sebi pa o tistih z družbo ter o korupciji, starševstvu in vzgoji, o izgubljenem času, o resnici in, ne nazadnje, o človeški naravi …

Življenje protagonistov v Maturi je pod nenehnim stresom. Kamen, ki ga neznano kdo vrže v okno stanovanja glavnega junaka, pes, ki mu prekriža pot, sostanovalci, ki ga zapuščajo, še en kamen, ki prileti v vetrobransko steklo, poskus posilstva ... Ste skušali prikazati tesnobnost življenja povprečnega Romuna?

Tesnobnost je nekaj zelo subjektivnega, nekaj, kar vsakdo izkusi po svoje. Četudi bi živela v isti ulici, istem bloku in na istem hodniku, bi jaz drugače izkusil anksioznost kot vi. Stres in tesnobo osrednji lik Romeo izkusi, ker se počuti krivega, opazovanega, zato ker je dovolil, da je njegovo življenje preplavilo preveč laži ...

Toda to, o čemer me sprašujete glede Romunije, drži. Pa ne samo za Romunijo, tesnoba je preplavila Evropo in ves svet, se strinjate? Ljudje so nestrpni, utrujeni, razočarani, nemočno zrejo v nestabilno prihodnost. Ne vedo več, kako bi se odzivali na nekaj, kar smo nekoč imenovali odgovornost do življenja. Strinjali se boste, da svet trenutno živi v atmosferi, ki je zelo nenavadna in kakršne še nismo izkusili.

Zakaj niste kot kateri od vaših kolegov zapustili Romunije? Nedavno mi je sloviti gledališki režiser Silviu Purcărete povedal, da zelo rad dela z romunskimi igralci in tudi v Romuniji, a za življenje si je izbral Francijo.

Razumem, a imam otroke, starše, ki živijo tu, in sem režiser, ki snema osebne filme o življenju, ki se dogaja tik ob njem, zato o možnosti, da bi se izselil iz Romunije, nikoli nisem resno razmišljal. Ko odideš iz domovine, ne postaneš Anglež, Francoz ali Slovenec, postaneš tujec. In tujec ostaneš zelo dolgo. Za kakšnega računalniškega strokovnjaka, znanstvenika, inženirja nemara to ne bi bila nobena težava, toda za pripovedovalca zgodb je to skorajda nemogoče. Mislim, da je smisel življenja v tem, da napreduješ v družbi, v kateri si zrasel in kateri pripadaš. Če bi vsi odhajali, bi bil napredek naroda in sploh kakršen koli napredek nemogoč.

Starši med vzgajanjem na otroke prenesemo veliko vrednot, obenem pa veliko nečesa, kar je daleč od vrednot. Vse to se v nekem obdobju odraščanja spoji z njihovimi neuresničenimi željami, upanji, ki so zamrla … Mislim, da se premalo zavedamo, kako pomembno je, da se mladi odločajo avtonomno. Po drugi strani pa je nerealno pričakovati, da se bodo o sebi in svoji prihodnosti odločali z modrostjo starcev. V Maturi sem hotel povedati, kako sicer verjamemo v mlade, ampak jasno jim je treba povedati, da brez aktivnega angažmaja v življenju ne gre. Tako kot tudi dejstvo, da bo vsaka njihova odločitev pomenila konkretne posledice, dobre oziroma slabe. Povsod, ne samo v Romuniji.

Kako živi povprečen Romun, oče, moški vaše starosti?

Zase lahko rečem, da imam srečo; živim dobro. Imam hišo, otroci obiskujejo dobre šole, vodim producentsko podjetje, ki solidno posluje, svoje filme financiram sam in opravljam poklic, ki sem si ga vedno želel opravljati.

A vseeno: živim med ljudmi, ki niso imeli te sreče. Obenem sem kot državljan Romunije popolnoma odvisen od politično-administrativnih odločitev, dvoličnosti političnega razreda, ki nam vlada, odvisen sem od zdravstvenega sistema, ki se v dani situaciji, popolni krizi vse bolj lomi, zanašam se na pravosodje, katerega delovanje v Romuniji nima veliko skupnega z najbolj preprosto logiko življenja – zakoni se kar naprej spreminjajo, zato pogosto sploh ne stopijo v veljavo. Živim v družbi, ki ni dovolj meritokratska in kjer so poleg lastnih zaslug vedno nekje še skriti razlogi, ki pogojujejo politiko odločanja.

Glede na to, kar Romeo o svetu govori najstniški hčerki, bi bilo zanimivo slišati, kako ga tolmačite svojima otrokoma.

Nimamo ravno kakšnih teoretskih diskusij. Poskusil sem in ugotovil, da se to ne obnese. Mislim, da je zanje pomembneje, da vidijo, kako se obnašamo v določenih situacijah, v katerih se znajdemo, tudi težavnih, kako se spopadamo z njimi. To je za vzgojo veliko pomembneje od vsega, kar jim govorimo in dopovedujemo. Življenje da otrokom veliko, toda današnji otroci so zaradi našega načina življenja za ogromno stvari prikrajšani. Treba jim je pokazati, da je svobodna volja tista, ki bo usmerjala njihovo življenje tako, da bodo lahko zadovoljni. Če se bodo odločali na podlagi svobodne volje, bodo lahko tudi sprejemali odločitve, ni pomembno, ali bodo pravilne ali napačne. To resnično ni pomembno.

Seveda otrok ne morem pripraviti na krivice, ki se jima bodo dogajale ali se jima v njihovem mikrokozmosu že. In to je v deželi, kjer so ljudje sistematično kaznovani zaradi sprejemanja napačnih odločitev, tudi zelo težko. To je tema, ki jo skušam prikazati v Maturi: koliko morale naj ohrani človek v družbi, ki slednje ne premore?

Kmalu boste dopolnili 49 let. Vaš protagonist Romeo iz Mature jih ima ravno toliko. Med gledanjem filma se človek ne more znebiti občutka, da gleda vaš alter ego.

Na neki način bo to držalo, oba sva nekje na polovici življenja in tudi jaz imam otroka, ki je blizu tej starosti, drugega na pragu življenja v šoli. Hotel sem posneti film o staranju, o tem, kako drugačno se nam je zdelo življenje pri dvajsetih in danes, ko se približujem petdesetemu.

Kaj lahko človek v mikrokozmosu družinskega življenja, načrtov, sanj, želj – ne da bi zadel na loteriji – še naredi?

Zelo malo (smeh). In hkrati zelo veliko. Vsekakor sem prepričan, da je bolje snemati filme o zadevah, ki jih nadrobno poznam, s katerimi sem vsak dan v odnosu. To lahko naredim.

Pri Maturi gre za realističen film, ampak, tako kot vedno pri vas, je v podtonu srhljivka, kar pri vas spet pomeni, da nekateri dogodki ostanejo nepojasnjeni.

Že nekaj časa na turneji potujem s filmom in prav zabavno je, kako včasih po projekcijah ljudje vpričo mene diskutirajo o Maturi, razglabljajo o tem in onem prizoru, kot da me ne bi bilo zraven. Atmosfero srhljivke sem uporabil zato, da bi lahko prikazal, kako tesnobno in stresno je naše vsakdanje življenje. Romeo ima občutek krivde, da vse, kar si je v življenju zastavil, ni obrodilo sadov. Po drugi strani nimam pravega odnosa do žanrov, rad mešam družbene teme s psihologijo človeka, samo da gledalcu ni dolgčas. V mojih filmih je navadno polno pomembnih družbenih vsebin, a če gledalcu ni do tega, se lahko tisto uro in pol med gledanjem vseeno zabava. Zakaj bi film tako obvezujoče moral biti samo težek oziroma samo za zabavo?

Znotraj naracije znate ustvariti zelo močen in trajen suspenz.

Rad imam napetost v filmih, zato ker je to najbolj učinkovit način prikazovanja, kako se ljudje, ko se znajdejo pred skrajnimi odločitvami, odločijo. Ker je tako tudi vsak dan v našem življenju. Ne gre za srhljivke, da ne boste narobe razumeli, v njih je vse preveč histerične montaže, streljanja in grozeče glasbe. Gre za to, da poskušam na ekranu povedati, ponoviti vse tiste občutke, ki so nam skupni v življenju vsakdana; majhni ali izraziti dvigi adrenalina, razbijajoče srce …

Vse od filma 4 meseci, 3 tedni, 2 dneva poskušam govoriti o notranjem življenju protagonistov, o tem, kar jih preganja, kar čutijo. Ni lahko; to nemalokrat zahteva pravo žanrsko zgodbo, sicer je nemogoče govoriti o notranji krizi junaka ali junakinje … V Maturi se mi je zdelo ključno, da gledalec vidi, kako je imel Romeo ves čas občutek, da mu sledijo, da ga bo kdo pričakal v zasedi, da je ves čas tesnoben in da tesnoba verjetno ne bo popustila. Ta njegova tesnoba mi je omogočila, da sem lahko govoril o kompromisu, o tistem kompromisu, ki ga vsi dobro poznamo: naredil bom to, da bom dosegel to in to. S tem pa se fair play življenja oddaljuje. Kot tudi vera, zaupanje v življenje. V leposlovju je žongliranje, zapuščanje in vračanje na to temo mogoče, poglejta Dostojevskega in Tolstoja, pri filmu pa je potreba, da gledalec to začuti takoj in zelo neposredno, da pride do takojšnje primerjave, izmenjave njegovih izkušenj s tistim človeka na platnu.

Vaša filma 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva ter Daleč za griči tematizirata inštitucije, državo in cerkev, Matura pa ostaja v drobnih trenutkih vsakdanjika. Meditirate o tem, kako je nemogoče biti izoliran, tudi če bi hoteli, od družbe, ki nas obdaja.

Drži, kar naprej nas pogojuje vse, kar se v družbi dogaja, ne nazadnje že sama njena struktura. Naše odločitve so samo reakcije na tisto, kar se dogaja okoli nas. Ne gre za simboliko, sovražim simbolike … Ljudje me po ogledu Mature sprašujejo, da ni jasno, kdo meče kamenje v okna, vetrobranska stekla, kaj Romeo podari otroku, kakšna je usoda nekega noža. Pozoren gledalec bo dobil odgovore na vsa ta vprašanja, manjkajo samo tiste podrobnosti, ki sem jih z montažo namenoma umaknil. To pa ima že opraviti z mojo integriteto režiserja …

Govorite o sekvencah, dolgih posnetkih?

Seveda, zakaj bi jih rezal samo zato, da bi akcija delovala bolj učinkovito, kot na primer v filmu Daleč za griči, kjer je bilo zaradi razgibanih sekvenc zelo težko ostajati pri dolgih posnetkih. A sem vztrajal, ker sem gledalca hotel pripeljati neposredno do mojega sporočila. Nočem, da je v filmih preveč režiserja. Gledalec nato začne razmišljati o njegovi izbiri kadrov, glasbenega komentarja, zakaj je nekaj v ospredju in zakaj ne.

Scorsese v Času nedolžnosti v dolgih sekvencah ob vstopu na ples Daniela Daya Lewisa posveti veliko pozornosti detajlom, rokavicam, slikam na steni, gibanju teles – samo zato, da se nato vrne k protagonistu, njegovi notranjosti. Podobno kot Kubrick v Stezah slave …

Imate prav. Vse je premišljeno tako, da gledalec dobi matični mleček, srž tistega, kar avtor želi povedati …

Vaši filmi so politični brez nasilnega pridiganja, moraliziranja, obenem je ves čas čutiti intimen in empatičen odnos režiserja do likov. Je ta binom prisoten že med pisanjem scenarija?

Ja, najbrž. Najpomembnejši del ustvarjalnega procesa filmarja je zame pisanje scenarija, ki mora biti zelo zelo natančno. Na snemanju lahko improviziramo do onemoglosti, toda scenarij je tisti, ki bo dal obliko filma. Za pisanje in popravljanje scenarija porabim ogromno časa, zato med montažo zelo redko izrežem katerega od prizorov. Vse nadrobno premislim že na začetku.

Ste pred desetimi leti, ko ste poželi ugodne mednarodne ocene in nagrade za film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, dobro premislili tudi glede tega, da je treba depresijo dežele in naroda, v vašem primeru Romunije, pripovedovati s pomočjo univerzalnih problemov?

Ja, zanimajo me vsebine, ki jih poznam in ki hkrati tako ali drugače zanimajo in vplivajo na življenje vseh nas. Skušam raziskati človeško naravo. Rad imam filme, ki govorijo o vsakdanjem življenju in ki jim uspe, da gledalca vključijo v proces identifikacije. To omogoča, da lahko začne razmišljati o smislu življenja. Nobene razlike ni med Romunijo ali katero koli državo na svetu – tudi pri nas se probleme pometa pod preprogo, namesto da se jih rešuje.

Lahko kot njegov najvidnejši predstavnik poveste o tako imenovanem novem valu romunske kinematografije?

Pod to oznako se je zbrala skupina ustvarjalcev zelo različnih žanrov. Tisto, kar nam je dejansko skupno, so starost in podpora ter uspehi na mednarodnih filmskih festivalih. Pa morda še to, da v naših filmih ni glasbe in ne maramo hitre montaže. Obenem bi rekel, da se od drugih evropskih kinematografij razlikujemo tudi po tem, da za nami ni kakšne posebne industrije, državnega aparata, ki bi nas finančno podpiral ali zakonsko posebej reguliral. Kar pa, paradoksalno, daje življenje kinematografiji, ki je lahko bolj osebna in pogumna …

V kakšnih odnosih ste torej z romunskimi režiserji vaše generacije?

Med nami vlada stimulativni tekmovalni duh, ki ohranja visoko raven pričakovanj. Z nekaterimi se bolje razumem, z drugimi manj. Ne vem, kako bo z našim delom v prihodnje, a menim, da smo utrli pot mlajšim cineastom, da bodo lahko avtonomno snemali svoje filme.

Filmski kritiki menijo, da vaši filmi v nekaterih segmentih spominjajo na tiste Michaela Hanekeja. Meni pa se zdi, da imajo vaša dela nekaj szabovskega, seidlovskega in nekaj, kar navadno gledamo v filmih Bruna Dumonta.

Ne bi se rad primerjal s temi velikani, a slog Hanekejevega filma Skrito mi je blizu. Sicer se nerad primerjam s komerkoli. Prepričan sem, da je umetnost samo imitacija življenja. Zavedam se, da je zelo težko pritegniti gledalce h gledanju igranih celovečercev, ki niso spektakelske narave, kjer ni zasledovanj z uporabo posebnih učinkov ali ogromnih eksplozij, vesolja in vsega, kar sodi zraven. Mislim, da je pomembneje posebne trenutke vsakdanjega življenja, ali pa čisto navadne, reproducirati na veliki ekran. Vsako življenje se mi zdi dragoceno, tudi če se v očeh drugih ne zdi tako.

Ste sredi pisanja scenarija za nov film …

Ja, začel sem, še preden je Matura prišla v kinematografe. Pri meni je tako, da za nov projekt vedno potrebujem nekaj več časa. To je tako kot takrat, ko čakate, da v vaše življenje vstopi nekdo, ki bo za vas postal zelo pomemben.