Nagrobnik za facebook

Življenje je bilo veliko lažje, ko sta bila apple in blackberry samo sadeža.
Amanda Burchard

Facebook je digitalna verzija sporočila v steklenici.
Massimo Marino

La Veranda. Imenitna rimska restavracija z razkošnim vrtom, nedaleč od bazilike sv. Petra, ki jo zvečer še dodatno polepša mehka svetloba reflektorjev. Na večerji po celodnevni mednarodni konferenci po naključju sedim skupaj z Američanom Johnom Cannarello, mladim, malce pegastim raziskovalcem z univerze Princeton. John ima, kot pove že njegov priimek, italijanske, natančneje, sicilijanske korenine. Stari starši so se čez Atlantik preselili že v letih pred drugo svetovno vojno. A kljub svojemu poreklu je tokrat prvič v Italiji. Zato si je po konferenci v Rimu vzel še nekaj dni časa za ogled domovine svojih prednikov.

John Cannarella, ki zdaj pripravlja doktorat na Princetonu, se ukvarja z raziskovanjem in izboljševanjem akumulatorjev za električne avtomobile. Torej s prihodnostjo. Toda v svetu je bolj kot zaradi res vrhunskega poznavanja baterij zaslovel s študijo o facebooku, ki jo je pripravil skupaj z Joshuo Spechlerjem, kolegom z oddelka za mehaniko in vesoljski inženiring na Princetonu. Ko sta jo objavila, je bila dobra milijarda ljudi z vseh koncev sveta – toliko jih namreč danes uporablja facebook – malodane šokirana nad rezultati. Mlada ameriška doktorska študenta sta namreč korporaciji, ki je letos praznovala deseti rojstni dan, vredna pa je več kot 130 milijard dolarjev, napovedala relativno hiter zaton. Do leta 2017 naj bi namreč to nadvse priljubljeno spletno družbeno omrežje izgubilo kar okrog 80 odstotkov svojih strank.

Od kod ta drzna trditev? V času, ko je facebook, ki je pred leti odločno posekal tekmece, kot sta bila denimo myspace ali bebo, za mnoge že postal način življenja? Dejstvo je, da je to še vedno eno najbolj priljubljenih spletnih omrežij. To gotovo drži. A samo na prvi pogled. Ameriška raziskovalca namreč svarita, da je facebook svoj vrhunec doživel decembra 2012, zdaj pa se je njegova krivulja obrnila že krepko navzdol. Do letošnjega decembra naj bi se od tega omrežja, kot napovedujeta, poslovila že najmanj petina vseh uporabnikov.

Zanju je bil hiter vzpon facebooka pravzaprav nekakšna epidemija. »Ideje se kot nalezljive bolezni zelo hitro širijo med javnostjo. Ljudje si jih podajajo iz rok v roke, iz računalnika v računalnik. Dokler naenkrat niso več zanimive. Ne za tistega, ki jih širi, in ne za tiste, ki jih sprejemajo. Takrat ideje umrejo. Ljudje postanejo nekako imuni nanje,« mi pravi John Cannarella. Prav zato sta se z Joshuo Spechlerjem odločila, da bosta vzpon in propad družbenih omrežij primerjala z dinamiko nalezljivih bolezni, denimo gripe, ki s svojimi pojavnimi oblikami (in matematičnimi krivuljami) kažejo podobne zakonitosti. Najprej okužba, nato vrhunec bolezni, na koncu pa okrevanje in odpornost nanjo.

Za primerjavo sta vzela prav propadli myspace. Ta je zaživel leta 2003, vrhunec je dosegel pet let kasneje z več kot tristo milijoni registriranih uporabnikov, leta 2011 pa ga že ni bilo več. Murdochov News Corp ga je v času hitre rasti kupil za 580 milijonov dolarjev. Takrat je sklenil tudi zelo donosen posel z Googlom, ko mu je za 900 milijonov dolarjev prodal svoj oglasni prostor. Myspace je bil svojčas vreden 12 milijard dolarjev, na koncu pa ga je News Corp prodal za pičlih 35 milijonov dolarjev. Samo da se ga je rešil. Toda v kapitalizmu ni to nič novega. Korporacije rastejo in umirajo. Sprememba je v bistvu že dolgo edina prava stalnica. Mnoge multinacionalke, ki so pred sto leti, ko je izbruhnila prva velika vojna, obvladovale svet, so že zdavnaj propadle ali pa so danes samo še bleda senca nekdanje slave.

Facebookova krivulja se je s krivuljo myspacea prvič (in zadnjič) presekala aprila 2008. Facebook se je takrat dramatično vzpenjal, myspace pa je le še tragično padal. Toda pred dvema letoma je svojo pot navzdol začel tudi facebook. Zanimivo je, da ga najbolj množično zapuščajo prav najstniki, ki nočejo biti več na istem omrežju, kjer so njihovi starši ali dedki in babice. Podatki kažejo, da je samo med januarjem 2011 in januarjem 2014 facebook za vselej prečrtala več kot četrtina mladostnikov, starih od trinajst do sedemnajst let, poleg njih pa še slaba desetina tistih med 18 in 24 leti. Evropska študija, ki jo je pripravil University College iz Londona, denimo pravi, da je facebook za mnoge mlade že zdavnaj »mrtva in pokopana« inštitucija. Najstniki zdaj dajejo prednost preprostejšim omrežjem, kot sta denimo twitter in snapchat, medtem ko starejša populacija še vedno ostaja zvesta facebooku.

Napoved Johna Cannarella in Joshue Spechlerja torej drži. A zakaj takšen padec ljubezni do facebooka, ki ga v korporaciji, z Markom Zuckerbergom na čelu, razumljivo nočejo priznati? Razlogov je kajpak več. Eden od njih je gotovo »starost«, ki zdaj muči tudi družbi, kot sta Yahoo in AOL. V digitalnem vesolju danes šteje samo novo in sveže, facebooku pa vidno zmanjkuje idej in inovativnosti. Nekateri mu očitajo celo infantilnost. A mnoge še bolj kot to motijo oglasi, ki jih je vedno več. Preveč. Zaton myspacea se je namreč začel prav tedaj, ko so bile spletne strani do roba in čez polne neumnih reklam, ki zelo motijo vse sprehajalce po spletnih omrežjih.

In ne nazadnje: Facebook je dokazano sodeloval z NSA. Z ameriško Nacionalno varnostno agencijo, ki jo je tako učinkovito razkrinkal Edward Snowden. To so seveda počeli tudi Google, Microsoft, Yahoo, Twitter … Podatke o svojih uporabnikih so z neznosno lahkoto servilno izročali obveščevalnim službam. Ameriški minister za vojno Henry Stimson je leta 1929 denimo dejal, da gentlemani ne berejo tuje pošte, a časi gentlemanov so med tajnimi službami očitno že zdavnaj mimo. »Ne prisluškujemo, ker ste osumljeni, ampak zato, ker nas lahko pripeljete do osumljenca!« danes pojasnjujejo svoje početje. Beloruski računalniški strokovnjak Jevgenij Morozov, ki zdaj živi v ZDA, je zato že pred časom razložil, zakaj KGB hoče, da ste na facebooku. To je namreč v resnici najboljši način za sledenje, s kom je kdo povezan.

Facebook je bil najprej na voljo študentom na Harvardu in potem še nekaterim izbranim univerzam. Nad njim je bil sprva navdušen tudi profesor Mark Andrejevic, izvrsten poznavalec novih informacijskih tehnologij in avtor več knjig na to temo. Lani je bil denimo zelo bran in iskan njegov Infoglut (Preobilje informacij). »Zanimivo je bilo opazovati, kako se facebook spreminja z leti. To je bil nov fenomen. Toda zaradi denarja so se v korporaciji šli nove strategije. Zdaj facebooka ne spoznaš več. Pojavljajo se vsemogoči oglasi in stvar je postala kaotična. Zdaj ga skoraj ne uporabljam več. Zanimiv je predvsem zato, ker na njem najdeš ljudi, ki veliko potujejo in jih že dolgo nisi srečal. Zame je postal nekakšna beležka z naslovi, ne pa več mreža za komuniciranje. Tudi zato se počasi poslavljam od njega,« mi je pripovedoval v Brisbanu, kjer je raziskovalec na Centru za kritične in kulturne študije na University of Queensland.

Kam torej po facebooku? John Cannarella in Joshua Spechler svetujeta druga, bolj specializirana družbena omrežja, kot so researchgate, mendeley, waze, runkeeper, reddit, yummly, fitocracy, tumblr, snapchat, instagram, ki imajo v resnici vse več uporabnikov. V San Franciscu se je prejšnji mesec denimo pojavil ello, nekakšen antifacebook. Toda zagata kljub novim spletnim pajčevinam ostaja ista. Svet je namreč že do roba in čez zabit s pametnimi telefoni, elektronskimi sporočili, tviti in facebooki, neposrednih komunikacij celo med družinskimi člani in prijatelji, ko vsi čepijo samo še za računalniki, pa je v bistvu vedno manj. Marsikje na Zahodu najstniki tudi po tako banalnih stvareh, kot je »ali je kosilo že na mizi«, najraje sprašujejo kar prek interneta. Še do kuhinje se jim velikokrat zdi odveč stopiti.

Zato ima britanska pisateljica Zadie Smith prav, ko zapiše, da ljudje danes postajamo pravzaprav samo še kup podatkov na svetovnem spletu. Vse se krči in izginja. Karakter ljudi. Prijateljstvo. Jezik. Izgubljamo svoja telesa, občutke, želje, strah. Živimo v iluziji, da smo nenehno povezani, toda internet, to nujno zlo našega časa, nas pravzaprav vedno bolj odtujuje in peha v nekakšno (samo)izolacijo. To ni pot v prihodnost. Bistvo problema je zato morda najbolje zadel trgovec nekje na jugu Evrope, ki je na majico, obešeno pred svojo prodajalno, zapisal: »Jebi google! Vprašaj raje mene …«