Najpametnejši, najlepši, najbolj uravnotežen

Te dni naj bi izšla knjiga pisem pokojnega francoskega predsednika (1981–1995) Françoisa Mitterranda, ki jih je v triintridesetih letih skrivne zveze napisal svoji ljubici Anne Pingeot. Poslal ji je več kot 1200 pisem. To pomeni 37 ali več na leto; ni kaj reči, zdaj bi težko našli visokega politika s takšnim trubadurskim srcem. Mitterrandova žena Danielle je za ljubico ves čas vedela, toda ločitev »iz političnih razlogov« ni prišla v poštev. Hec je, da se je ljubezensko razmerje začelo, ko je bilo njej 19 let, njemu pa 46. Njegovo dvojno življenje je bilo razkrito šele leto dni po koncu politične kariere, dve leti zatem je Mitterrand umrl.

Nedvomno je bilo zelo narcisoiden, to se je videlo na vsakem koraku, in celo za svoj pogreb je določal podrobnosti, na primer, kako oblečenega naj ga položijo na mrtvaški oder in v krsto. Celo svojo smrt je načrtoval kot nekakšen »samopromocijski« veledogodek.

Ker se v t. i. visoki politiki smuka ničkoliko narcisoidov, med njimi prav zagotovo tudi naš predsednik, kaže temu posvetiti nekaj pozornosti; še zlasti zato, ker se te dni, ne vem, zakaj, spet precej piše in govori o Borutu Pahorju: ali je dober predsednik ali pa se trudi prikriti tolikšno samoljubnost, da se to potem navzven izcimi v nekako spužvaste odločitve na prizorišču, in sicer samo zato, da bi vsestransko ugajal. Pravzaprav ni nobene resne analize, kaj je bil počel kot premier, ko je samo še zabil svoj žebelj v krsto, ki nam jo je bil v svojem mandatu zbil vkup Janez Janša; bolj je za publiko zanimivo, ali se bo Borut jutri na ekranih pojavil s kanglico za na peskovnik ali z golido za molžo. Bo jutri kidal hlevski gnoj ali praznil kante za smeti?

Povzemamo pokojnega profesorja Vida Pečjaka (Politična psihologija, 1995): po klasični psihoanalitični teoriji je narcizem posledica pomanjkanja ali izgube starševske ljubezni v zgodnjih letih življenja, nekateri neoanalitiki pa v njem vidijo posledico neuspeha pri oblikovanju enotnega sebe. Na eni strani se posameznik počuti šibkega, odvisnega, negotovega, neustreznega, osamljenega, na drugi strani pa razvije grandiozno podobo sebe. Z njo (»sem najpametnejši, najlepši, imam zmeraj prav«) se brani pred notranjim razpadom. Narcisoidno osebnost preganjajo podobe iz zgodnjih let; Tito je v svojih spominih rad poudarjal slabe obleke, ki jih je nosil kot otrok.

Pečjak posebej omenja skrajni narcizem, značilen za avtoritarne režime, in navaja nekatera imena: Mao Zedong, Ceausescu, Peron, Tuđman, Karadžić, Sadam Husein, Churchill, de Gaule, bolj zmeren narcizem, piše Pečjak, pa kažejo tudi mnogi sedanji slovenski voditelji. Po Corsinijevi psihološki enciklopediji je narcisoid osebnost z grandioznim občutkom samopomembnosti. Navzven ga izraža z ekshibicionizmom (na primer gizdalinske obleke Göringa in Tita, posebna drža Mussolinija in Miloševića) in neustavljivo željo po slavi in čaščenju. Kakorkoli že, v idealnih okoliščinah je narcizem avtocesta do avtoritarne osebnosti Wilhelma Reicha.

Narcisoidnosti se v najboljšem primeru posmehujemo, ker je redko zelo škodljiva, in posmeh verjetno izvira bolj iz našega, bogaboječega, »protestantskega« umevanja ljudi in sveta. Ampak raziskave so pokazale, da imajo voditelji nekoliko višjo inteligentnost. Cromwellu so pripisali IQ 110, Lincolnu in Washingtonu 125, Napoleonu 135. Testiranje nacističnih voditeljev v ujetništvu je pokazalo naslednje količnike: Göring 138, Dönitz prav toliko, Ribbentrop 129 itd. Vendar med politiki ni zaslediti izjemno visokih količnikov, recimo nad 150, značilnih za znanstvenike in umetnike. Recimo F. Galton 200, J. S. Mill 190, Voltaire 170, W. A. Mozart 150.

Potemtakem ni razloga, da ne bi sklepali o nadpovprečni inteligenci naših voditeljev, recimo Pahorja, Mira Cerarja, Milana Brgleza ali Janeza Janše.

Druga plat zgodbe pa je značaj, relativno stalna psihična struktura določene osebe; ta stalnost je pravzaprav tudi zelo »fleksibilna«, odvisno od trenutnega položaja v družbi. Miro Cerar je bil kot skupščinski uradnik videti zelo blag, umirjen, preudaren, v vlogi premiera pa se je že nekajkrat pokazal v volčji koži, recimo kot zelo trd do proletariata in nežen z zastopniki kapitala; vsekakor pa je začel sevati neko narcisoidnost, ki je prej nismo opazili. Na vasi ali na tržnici bi to komentirali, da oblast pač kvari človeka.

V »primeru Pahor« je vse skupaj bolj zakomplicirano, kajti njegov značaj ni več samo njegova »zasebna stvar«, ampak ima tudi empirične učinke v političnosti šentflorjanske doline; tu je v svoji dolgoživosti, ki jo poganjajo ambicioznost in samoljubje in predvsem prilagodljivost (v biologiji adaptacija, prilagoditev organizma na spreminjajoče se življenjske razmere), tako rekoč neprekosljiv. V učbenikih socialne psihologije, piše Pečjak, je natančno opisano, kakšni so uspešni kandidati: morajo biti dobri govorniki, tople osebe, zmerno dominantni, odločni, niti pretirano radikalni niti pretirano konservativni. In prav takšen je seveda Pahor, le da je k temu dodal še manekenstvo in narodnozabavni populizem, lojtrico domačih, tako da je vseskozi prav na vrhu priljubljenosti.

Vendar sta ta populizem in vsevšečnost dvorezen meč. Pahor je bil najslabši premier v četrtstoletni zgodovini državice, mandata ni končal in rešil se je v funkcijo predsednika države, kjer ni treba toliko znati in odločati; volilno telo se iz predsedniškega kabineta lahko zadovolji kar z leporečjem, floskulami. Toda to leporečje pri Pahorju ni le pop politika, kot se je bil pred leti izrazil kolega iz Večera, ampak se lahko sprevrže kar v antipolitiko. Učinki utegnejo biti nepredvidljivi, toda dolgoročni: Pahor je kot nekdanji vodja SD stranko »predelal«, še vedno je bila vsaj navzven levičarska, toda vodja, salonski levičar, je hkrati odprl tudi vrata neoliberalizmu. Pravzaprav je razbil in onemogočil celotno levico.

Njegovih napak v času predsedovanja vladi ne bomo naštevali, ker jih je preveč, so pa bile, skupaj z Janševim ekonomskim uničevanjem državice, usodne, da smo se zbudili v globoki krizi. Je zdaj lahko kot predsednik države manj škodljiv? Funkcionalno da, saj nima ravno velikih pristojnosti, toda tisto, kar je v njegovem dometu, spretno izkorišča. To je rutinska kadrovska selekcija v pravosodju in na nekaterih drugih pomembnih točkah (protikorupcijska komisija, mednarodna sodišča itd.), ko predsednik zablesti v vsej svoji navidezni pomembnosti. Še zlasti pa se mu dozdeva, da zablesti, ko se gre državnika in visoko moralno avtoriteto. Predvsem ko gre za spravo, konsenzualnost politike in enotnost nacije. Tu je s svojim šibkim igralskim talentom in patetiko včasih že naravnost komičen.

Njegovo vodilo je »uravnoteženje« vsega, zato je dopoldne pri praznovanju obletnice AFŽ (antifašistične zveze žena), kmalu zatem pa že pri slovesnem pokopu nesrečnika iz Hude jame. V tem skakanju med poloma je neprekosljiv, pri tem pa verjetno ne pomisli, da ga imajo zaradi njegove narcisoidnosti pravzaprav ne na vajetih, bolj na povodcu. Cerkev, ki ji Pahor tudi hoče biti všečen, se je v stoletjih izmojstrila v perfidnem obvladovanju voditeljev in vladarjev, zato bo spravo kot izvrsten instrumentarij sprevržene politike raztegovala v nedogled. Četudi bomo postavili še ničkoliko spomenikov in obeliskov. Predsednikova drža v tej politični kloaki pa tako sploh ni drža, ampak nekaj plehkega, jeguljasto prilagodljivega.

Narcis (Narkissos) je bil nadvse lep mladenič, ki se ni zmenil za ljubezen nimfe Eho; ta ga je molče občudovala, vendar jo je prezirljivo zavrnil, zato je umrla od žalosti. Njene ogorčene sestre so zatožile Narcisovo sebičnost in brezbrižnost boginji Nemezis. Ta ga je kaznovala tako, da bo Narcis živel toliko časa, dokler ne bo zagledal lastne podobe. Mi seveda Pahorja nimamo komu zatožiti, dvomimo pa tudi, da bi mu kaj pomagalo, da bi kdaj kot Narcis v studencu ugledal svojo podobo. Zanimivo pa bo spremljati, kaj bo z njim, ko bo s pomočjo Janše odslužil še en mandat.