Najprej kot tragedija, potem kot farsa, potem kot Trump

Je filozof našega časa, eden najbolj uveljavljenih slovenskih filozofov v svetu, in temu času in svetu je zmožen dati diagnozo. Je redni profesor na oddelku za filozofijo ljubljanske filozofske fakultete. Gostuje pa tudi po drugih univerzah. Na Jan van Eyck Academie v Maastrichtu je višji znanstveni svetnik. Je tudi avtor številnih odmevnih knjig.

Privlačnost premislekov dr. Mladena Dolarja je v tem, da je zmožen filozofski svet na neposreden in plastičen način vplesti v profana dogajanja konkretnega časa in v svet, ki se kaže kot edini, zadnji in nenadomestljiv. Ni naključje, da smo spregovorili z njim ob jubilejni petdeseti obletnici Sobotne priloge Dela. Besedo, pisano besedo, misel in javnost, ki vznikne iz njih, vidi kot humanistični prostor, humanistično svetišče, ki se nedopustno prazni in profanira po populistični politični kulturi in novih internetnih zakonitostih globalizma in kapitala. Zagovarja Kantov pojem javnosti in javno udejstvovanje iz pravice do javne rabe uma. Je kar najreprezentativnejši premišljevalec sodobne družbene kulture in zna videti simptome njenega humanističnega ukrivljanja, ki pravzaprav postaja nevarno. Torej!

Na podelitvi globusov devetega januarja je filmska igralka Meryl Streep zaščitila hendikepiranega novinarja. Na podelitvi nagrad igralcem je pred Donaldom Trumpom in močjo sveta, ki ga predstavlja, posodila glas nekomu, čigar poklic je dajati glas javnosti. V napadenem liku novinarja, se mi zdi, je mogoče videti tudi ogroženost pisane besede pred ljudmi, ki več ne berejo, ki le še gledajo in se odzivajo na površinske impulze. Je taka ocena pravilna?

Meryl Streep je naredila gesto in glede na status, ki ga ima, je gesta imela tudi neko težo. Prva stvar, na katero je opozorila, je upad zelo elementarne spodobnosti. Čedalje bolj smo priča padanju vseh kriterijev, kaj je v javnosti spodobno reči in česa ne. Z izvolitvijo Trumpa smo prišli do točke, ko so se normalizirali določen tip govorice, določen besednjak, določen tip obnašanja, ki so bili še pred letom ali dvema vendarle povsem nezamisljivi. Trump je veljal za marginalnega klovna; tako je bil tudi obravnavan v celotni volilni kampanji. Veljavo je dal tipu diskurza, ki je popolnoma nesprejemljiv za standarde, ki so veljali še nedavno, da ne govorimo pred petdesetimi leti, kolikor jubilejno obstaja Sobotna priloga Dela. Ksenofobni diskurz, celo norčevanje iz hendikepiranega človeka, vse to je postalo nekaj možnega in volilno potrjenega. Trump je le češnja na torti, del premika, ki ga kaže brexit in celoten vzpon populizma v Evropi. Nekaj takega je tudi pri nas s tipom nespodobnega diskurza, ki ga uveljavlja Janševa desnica.

Problem torej je, kako se ekscesi normalizirajo in kako postanejo del nekega možnega tipa javnega obnašanja. V ZDA je to del globokega simptoma: na eni strani je velika politična korektnost, desetletja trajajoče gibanje, ki ga je sprožila levica, o tem, kaj je primerno in kaj se ne sme reči v javnosti. Na drugi strani imamo totalno kršenje vsake politične korektnosti. Večkrat predavam v ZDA in tam vidim stvari, ki še niso prišle v Evropo. Veste, kaj pomeni trigger warning? Ko na primer profesor v razredu predava in pride do neke točke, ki bi utegnila biti za koga žaljiva ali koga vznemiriti, mora vnaprej opozoriti, češ, zdaj prihajamo do zadeve, ki bi lahko koga prizadela. Po naključju poznam dva profesorja, ki sta v ZDA vrhunska strokovnjaka za Danteja: treba je dati trigger warning, če na predavanju obravnavate določene dele Dantejevega Pekla.

Je to zapovedana norma?

Da. In vsakokrat, ko grem v ZDA, je huje. Poznam kolege, ki so imeli velike težave ali so jih celo vrgli iz službe zaradi neprimerne pripombe – spomnite se romana Philipa Rotha (in filma) Človeški madež. Gre za tipično situacijo, ko levico predvsem skrbi, da ne bi kdo morebiti z napačno besedo poimenoval črncev, gejev, emigrantov, latinosov, ker bi se kdo lahko čutil prizadetega, in da bi se celo lahko čutil prizadetega ob opisu bitk v Iliadi, v kateri ni manjkalo nasilja. Absurd je v tem, da bi Trumpa, izvoljenega ameriškega predsednika, na večini ameriških univerz vrgli iz službe zaradi politično nekorektnega besednjaka. S tem, da se požvižga na politično korektnost, deluje kot nekdo, ki si upa, ki jim je pokazal, ki je izrekel to, kar si zasebno mislimo, pa si ne upamo reči.

Lahko temu sindromu nadeneva ime?

Protislovij je v ZDA neznansko veliko. Gre za protislovje določene leve politike, ki se je udejanjila okrog zaščite manjšin, in na drugi strani tega populizma, ki je postal simptom te leve politike. Zdi se mi, da se je levica v ZDA pa tudi širše v veliki meri omejila na boje, ki jih nekako povzema politična korektnost. Gre za absolutno upravičeno zaščito manjšin, ki pa potegne za sabo določeno kulturalizacijo političnih bojev, za kulturni boj, politiko nadomesti politika identitete. Presežna investicija v pravilno poimenovanje izgubi z vidika vprašanja globalnega delovanja sistema tisto, čemur se je s starinsko besedo reklo razredni boj. Tisti, ki je bil v ZDA v predvolilnem boju dejansko zmožen postaviti drugačno agendo, je bil Bernie Sanders.

Človek bi si mislil, da v ZDA z označevalcem socializem ne moreš priti nikamor, pa je bila njegova strategija vseeno presenetljivo uspešna, uspelo mu je ogroziti Hillary Clinton, za katero je stala kompletna nomenklatura demokratske stranke; do te mere, da se je proti njemu, kot je pokazal Wikileaks, establišment demokratske stranke moral boriti z zelo vprašljivimi prijemi. Jedro problema je v tem, da je stopnja splošnega ljudskega besa nad posledicami neoliberalnega širjenja kapitalizma in globalizacije res neznanska. Taka je v ZDA in taka je v Evropi. Na volitvah v ZDA je bila ločnica v tem, kdo bo zmožen kanalizirati ta bes. Obstajala je realna možnost, da ga bo artikulirano zmožen kanalizirati Bernie Sanders. Ta možnost je žal propadla, presežek gneva pa je uspelo kanalizirati Trumpu s ksenofobnim in populističnim lomastenjem po vseh osnovnih kriterijih normalnega komuniciranja. Marxovo slovito reklo bi bilo treba podaljšati: »najprej kot tragedija, potem kot farsa, potem kot Trump«, sinteza tragedije in farse.

Alain Badiou je imel končno prav, ko je rekel, da se je berlinski zid preselil med revne in bogate?

Alenka Zupančič je v Mladini opozorila, da je to, da imamo zdaj žične ograje, posledica padca berlinskega zidu. Tedaj je neoliberalna politika dobila prosto pot za globalizacijo ter opevan prosti pretok kapitala in dobrin, hrbtna plat tega pa so novi zidovi, ki so se začeli postavljati proti ljudem.

Te dni je Delo objavilo anketo, po kateri velika večina Slovencev podpira spremembo zakona o tujcih, ki bi omejeval pravice migrantov ... To presega odstotek etablirane slovenske desnice.

To sem prebral. Podatek je srhljiv. Da, to absolutno presega odstotek in domet etablirane desnice, ki seže tja do trideset odstotkov volivcev. Zakon je dobil krepko zaušnico Sveta Evrope, upam, da to pomeni, da na koncu ne bo sprejet. Tudi Matevž Krivic pravi, da bo ta zakon naposled v vsakem primeru padel na ustavnem sodišču. Vendar vse to v ničemer ne spremeni dejstva, da so ljudje dejansko pripravljeni podpreti zakon take vrste. Tak, ki govori o izrednih razmerah in s tem de facto uvaja izredne razmere v situaciji, ko za kaj takega ni prav nobene potrebe. Od vsega tega strašnega vala skozi našo deželo je nazadnje zaprosilo za azil nekaj več kot šestdeset migrantov. In zato bi morali uvajati zakone, ki so v popolnem navzkrižju s podpisanimi konvencijami in dejansko kratijo človekove pravice?

Gre torej za ekonomijo strahu?

Da, in Cerarjeva vlada, ki se ves čas predstavlja kot sredinska, on pa kot človek, ki miri in se je zmožen pogovarjati na vse strani, je dejansko fatalno zajahal na tem valu.

Kaj se je zgodilo Sloveniji v zadnjega četrt stoletja, da je tako spustila humanistične standarde, ki so bili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja precej višji?

Osamosvojitev je bila neki utopičen trenutek slovenstva. Vzpostavil se je neki konsenz med, pogojno rečeno, levimi in desnimi, med najrazličnejšimi silami in pogledi okoli temeljev nove države. V obdobju, ki sta ga simbolizirala Kučan in Drnovšek, je ta država imela neki načrt. Cilj je bil pridružiti se EU, pridružiti se monetarni uniji, evru, uvesti neke evropske demokratične standarde. Gospodarstvo se je razcvetelo. Zdi se mi, da je bilo res prelomno obdobje prve Janševe vlade, med letoma 2004 in 2008, ki je pustilo malo katastrofalne posledice. Dežela, ki je ekonomsko stala dobro, ki ni bila zadolžena, ki je imela dobre kazalce, se je neznansko zadolžila. Glavnina tajkunizacije in sumljivih prevzemov se je zgodila prav tedaj. Vse skupaj se je še fatalno spojilo s svetovno krizo in Pahorjevo vlado, ki temu ni bila kos.

Če vzameva raven ekonomizma. Slovenija je mimo levo-desnih trendov že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja živela v slepilu ekonomizma kot odrešenika Slovenije, ki da potuje proti Švici na sončni strani Alp. Zapuščanje socializma je zlagoma pomenilo zanemarjanje in željo po privatizaciji javnega dobrega, zdravstva, šolstva, sociale. Zdi se, da v Sloveniji te napake še nismo ozavestili do prave mere.

Da, ekonomizem, ki ga omenjate, to je ideologija v čisti obliki. Ideologija ne nastopi takrat, ko so ljudje zavedeni od zanesenjaških idej, temveč takrat, ko se nekaj predstavi kot trda realnost, ki je popolnoma neideološka in samoumevna. Ko ideologiji uspe neko realnost prodati kot realnost, ki se je otresla ideologij, šele takrat zares deluje. Neoliberalizmu je to uspelo v neverjetni meri. Ljudi je prepričala, da obstaja trdna realnost tržne ekonomije, globalizacije, bolj ko bomo sprostili trge, bolje nam bo šlo, ideologija deregulacije, umika države ... Taka stališča podajajo ljudje, ki se predstavljajo kot eksperti, ki so onkraj ideologije. Ljudje imajo leve ali desne ideje, pravijo, mi bomo pa poskrbeli za ekonomijo. To je ideologija v čisti obliki. Ko vidimo realnost kot neideološko, je to trenutek, ko nas ideologija zares drži. Ekonomizem je danes prvenstvena ideologija našega časa. Da verjamemo v samoniklost in lastno dinamiko tržne ekonomije, ki nas bo odrešila in popeljala k večji blaginji. O podpodju te iluzije temeljito govori knjiga Jean-Pierra Dupuyja Prihodnost ekonomije, ki je nedavno izšla v slovenskem prevodu.

Imam vas za borca za Besedo, za besedo, ki se bere, ki odpira svet abstraktnega. Istočasno, ko smo odhajali proti svetlemu Zahodu, proti iluziji lipovega lista, v iluzijo Švice na sončni strani Alp, se je zmanjševala kultura branja in ljudje slednjič bolj gledajo filme in videoigrice, kot berejo knjige in časopise. Je to res v korelaciji z ­ekonomizmom?

Gotovo je v korelaciji. Omeniti je treba še vprašanje interneta in novih družbenih omrežij. Gre za fantastične iznajdbe, saj vsakdo lahko v hipu komunicira s komerkoli. Največji laiki lahko komunicirajo z največjimi strokovnjaki in ljudmi, ki so bili prej nedostopni. Hitrost širjenja informacij je razveljavila vrednost informacije. Eden katastrofalnih simptomov Trumpa je, da je začel komunicirati prek twitterja. Čivk, to je osnovna enota politične komunikacije, 140 znakov šteje in odloča. Gre za formo oglasnih sporočil, oglaševalska gesla namesto politike. Tudi zaradi teh novih načinov komuniciranja je Trumpova izvolitev nadvse problematična. Internet sicer res omogoča tudi mobilizacijo neslutenih razsežnosti v boju proti oblastnim mehanizmom. Videli smo, kako je stvar delovala pri arabski pomladi ... A hkrati s tem se postavlja vprašanje dezinformacij in boja proti njimi, saj se širijo z enako hitrostjo kot informacije, praviloma še z večjo. Ko so lansirane, jih je težko nevtralizirati, in postale so del biznisa. Zavajajoče informacije se primejo in polarizirajo, ko pa pridemo nadnje s pravimi informacijami, je vedno že prepozno, so že proizvedle učinke. Ko poskusimo deaktivirati dezinformacije, vidimo, da smo vedno korak v zaostanku.

Zato si moramo seveda postaviti vprašanje javnosti, še posebej ko govorimo o jubilejni petdesetletnici Delove Sobotne priloge. Twitter ni javnost. To so oglasna sporočila. Tudi blogi in internet so zelo pogojni in vprašljiv pojem zelo omejene javnosti, prej gre za oglaševanje privatnosti. To je javnost, ki je vedno ukrivljena z nekimi privatnimi interesi, s čudnimi načini širjenja, s kontrolnimi mehanizmi, ki si vas izračunajo kot uporabnika morebitnih vzporednih oglasnih sporočil. To ni nevtralen medij, za njim stoji zelo močen kapitalski interes, ki zaznava vaša potrošniška nagnjenja in jih ojačuje za potrebe biznisa.

Tu obstaja velika razlika in človeku moje in gotovo tudi vaše generacije se para srce, ko vidi propad pojma javnosti. Javnost namreč pomeni univerzalnost. Je pojem, ki izhaja iz Kantovega pojma javnosti, iz pravice do javne rabe uma. Internet ni dovolj za javno rabo uma, pogosto je njena karikatura, samo poglejte spletne forume. Časopisi, četudi z vsemi svojimi problemi, tudi z rumenim tiskom, vendarle načeloma predstavljajo instanco neodvisne javnosti in prostor, kjer so se in se še krešejo različna mnenja. Javni mediji so postali tarča privatnih interesov, postali so unovčljivi. Javna RTV konkurira populističnim zasebnim televizijam, namesto da bi sledila dolžnosti biti javni servis in vzpostaviti kriterije. Vprašanje univerzalnega je drugačno kot vprašanje širjenja informacij, pa naj se še tako široko širijo po internetu ali facebooku. Ostati je treba zvest ideji javne rabe uma, kot jo je postavil Kant.

Habermas je leta 1962 napisal knjigo o strukturnih spremembah javnosti, ki magistralno opozarja ravno na to, da je razsvetljenstvo stalo in padlo s pojmom javnosti, torej s postavitvijo javnosti, ki je bila de iure neodvisna od oblastnih mehanizmov; ki se je vzpostavila kot medij, v katerem se je družbi lahko postavilo kritično ogledalo in v katerem so se lahko formirale univerzalne ideje. Če berete Kantov spis Kaj je razsvetljenstvo? (1784) o problemu javne rabe uma, vidite, da je to še vedno odločilen tekst. Še vedno postavlja horizont naših dolžnosti. Sobotna priloga, z vsemi vzponi in padci vred, je v Sloveniji predstavljala prav to. Spremljam jo vseh petdeset let, od začetka, in predstavljala je privilegiran prostor strukturiranja javnosti. Kresanje mnenj, kvalificirani komentarji, tu se oblikujejo ideje, ki lahko imajo univerzalen domet.

Če smo spet pri Badiouju, napisal je knjigo Ime česa je Sarkozy. Ime česa pa je torej Trump?

Gotovo je ime tega, da je zajel neko enormno količino nezadovoljstva in gneva, ki sta obstajala in sta razredno obarvana. Uspelo mu je kanalizirati ta gnev v neko gibanje, ki na noben način ne postavlja pod vprašaj tega, kar je povzročilo ta gnev. Nikakor ne drega v sistemske parametre, ki so pogojili, da je lahko prišlo do take situacije. Ime tega je Trump. Ime nekoga, ki se ponuja kot alternativa sedanjemu establišmentu, ki pa je do skrajnih simptomatskih globin povezan z njim in predstavlja njegov ekscesni presežek. Je pravzaprav njegov simptom in v nobenem trenutku ni pripravljen kakorkoli spremeniti vzrokov, ki so pripeljali do tega.

Evropa sama po sebi je tudi ime nečesa. Tu sta Velika Britanija in njen brexit. Iz humanistične trdnjave se je prelevila v populistično in nacionalistično. Zdi se, da brexit sploh nima koncepta in da Anglija sploh ne ve, kaj hoče. Tu so Francija in druge države izpričanih demokracij ...

Gre za soroden sindrom Trumpovemu, za kanalizacijo nekega upravičenega gneva, ki ga usmerijo na določenega fiktivnega nasprotnika. V Angliji sta to EU in Bruselj, ki naj bi finančno ropal otok. Seveda se je pokazalo, da so bile številke izmišljene. Tudi tu je šlo za sindrom twitteraške politike, podajali so koščke popolnih dezinformacij, ki so se med drugim lahko prijele prav zaradi narave družabnih omrežij. Uspelo jim je kanalizirati neko vprašanje – ki pa je v zadnji instanci razredno vprašanje – v sindrom Evrope. Trumpu je uspelo pokazati na nekega zunanjega sovražnika, na muslimane, Mehičane, migrante, češ, treba je na jugu postaviti mejo, oni vam kradejo. Tako je v Evropi z Marine Le Pen v Franciji, Geertom Wildersom na Nizozemskem ali Viktorjem Orbánom na Madžarskem, vsi delujejo na način designacije nekega Drugega. Ta je kriv za vaše težave, tujek, ki prihaja od zunaj.

Vir težav je seveda znotraj teh družb in populizem tega na noben način ne postavlja pod vprašaj. Nevarnost populizma in velika težava levice je, da je s tem podobno kot z dezinformacijami, ki jih skušajo popraviti prave informacije, pa so vedno korak zadaj. Populizem potegne neko gesto in določi teren boja, o čem in kako se bomo pogovarjali. Potem pride levica in pove, da gre za retrogradne ideje in da te in one trditve ne držijo, zgraža se nad škandaloznimi izjavami itd. Toda prišla je prepozno, populizem je že postavil agendo in okvir, nemoč levice pa je v tem, da ves čas bije boj na nasprotnikovem terenu. V nekem trenutku je vendarle kazalo drugače, s Sirizo v Grčiji, indignados in Podemos v Španiji, la nuit debut v Franciji, to so bila gibanja, ki so določala novo agendo in imela vseevropski domet, prav zato so jih tako kruto zatrli.

Nevarno bi bilo, če bi se evropska levica povezala in ponudila alternativni program ali da bi sama predlagala agendo. Tu so bili zamujeni trenutki. Poglejte samo francoske volitve. Popolnoma jih določa Marine Le Pen. Ona postavi teze in vsi se odzivajo le še nanjo. Kakšne vrste politika je to, če, podobno kot francoska levica zaradi Hollanda, nekdo vrže puško v koruzo še pred začetkom boja? Levica je ves čas korak za populizmom. Zelo težko je potem z zamikom razmontirati slabe posledice teh sramotnih dejanj.

Tu pa sva pri avguštinovski dilemi o statusu zla. Je to samostojno ali pomeni le pomanjkanje dobrega? Če bi levica imela kaj pravega povedati, mar se desnica ne bi izgubila v njeni senci?

Gotovo. Glede teorije zla sem sicer na strani Schellinga in njegovega Spisa o človeški svobodi (1809) (smeh).

Če sva že pri človeški svobodi, bom citiral vas iz knjige Prozopopeja. Pravite namreč, da je težavnost problema prav v tem: kako misliti resnico sredi med sposojenimi in posojenimi glasovi, med maskami in obrazi? Saj za to gre tudi v politiki in levica in desnica ne moreta biti sami sebi namen? Je res, da je, kot je rekel Badiou, ta trenutek edina orientacija sveta le dezorientacija? Tu je tudi problem univerze in vednosti. Nekateri intelektualci obupujejo, pravijo, da pri študentih ne prijemlje več to, kar jim predavajo. Je odgovor filozofski, češ, postaviti se je treba na pozicijo nemogočega in vztrajati?

Kaj danes zmore univerza? Tudi tu imamo paradoks in specifičen problem. Ko sem se vpisal na univerzo, je do univerzitetne izobrazbe v Sloveniji prišlo deset odstotkov populacije. Danes se na univerze in v razne oblike visokega šolstva vpiše od šestdeset do sedemdeset odstotkov populacije. To se je zgodilo v relativno kratkem času, v nekaj desetletjih. Bilo je krivično, da je na univerzo nekoč lahko prišla le elita, in masovna dostopnost je postala splošen standard, brez diplome v družbi ne morete več prosperirati. Pomasovljenje univerze je postalo svetovni problem. To pomasovljenje ima dva obraza. Prvi je ta, da je izobrazba dostopna večini populacije v večini razvitih držav. To dejstvo je treba vsekakor pozdraviti, česa takega še ni bilo v zgodovini. Vednost je postala dostopna tako kot še nikoli doslej. Po drugi strani je s pomasovljenjem univerze nastal splošen upad standardov vednosti. V tako kratkem času se namreč ne da narediti tako velikega koraka. To je potegnilo za seboj komercializacijo in instrumentalizacijo vednosti. Postala je vpeta v zahtevo, da na tržišču proizvede določene rezultate.

To se kaže v mantri, da je poslanstvo šol, da vzgajajo in izobražujejo za gospodarstvo ...

Da. To se je začelo že v socializmu z usmerjenim izobraževanjem, takrat smo se mu posmehovali, potem pa ga masovno uvedli pod drugim izveskom. Rekli so, pustimo neodvisne standarde vednosti, izobrazba se meri po tržni koristi. Razmerje med inputom in outputom je postalo standard premisleka univerz. Upadanje inherentnih standardov vednosti je šlo z roko v roki s pomasovljenjem in upadanje standardov je zelo povezano z vprašanjem neoliberalizma in globalizacije. Je del istega vzorca. Prej sem govoril o javnosti in tu je bil problem razsvetljenske javnosti, kakršno si je zamislil Kant, namreč da je bila javnost omejena na elito. Tisti, ki so jo predstavljali, so bili ljudje, ki so pripadali t. i. Gelehrtenrepublik, torej republiki učenih. Oni so odločali o univerzalnih idejah. Da se je moment elite razklenil, je torej imelo dvojni učinek: zelo dober in zelo slab.

Lacan je postavil tezo, da je univerzitetni diskurz vladajoči diskurz našega časa. Univerzitetni diskurz potegne za sabo nevtralizacijo vednosti, zmožen je zmleti vsako vednost in jo preoblikovati v neko obliko (seveda navidezno) nevtralne vednosti. Kaj se je zgodilo s feminizmom, gejevskim gibanjem itn.? Na ameriških univerzah so nastali lepi veliki in etablirani oddelki gender studies, feminist theory, queer studies, disability studies itd. Vse, kar je nekoč veljalo za subverzivno vednost, z univerzitetnim diskurzom postane del neke mašinerije. Filozofija ima isti problem. Univerzitetni diskurz je seveda potreben kot vir transmisije vednosti, toda tisti ljudje, na katere se sam najbolj opiram, so bili ljudje, ki niso nikoli prestopili praga univerze. Pustimo, kaj je bilo pred Heglom, govorimo o postheglovskem obdobju. Nietzsche, Marx, Freud, Kirkegaard v devetnajstem stoletju in v dvajsetem Sartre, Lacan, tudi Wittgenstein, ki je bil sicer v Cambridgeu, a ni bil človek univerze.

Vir univerzalizma v zadnjih sto petdesetih letih so bili dejansko ljudje, ki niso bili del univerzitetne institucije in univerzitetnega diskurza. Od teh je filozofija dobila svoj največji zagon in najradikalnejše ideje. Seveda so kasneje tudi oni postali del univerzitetnega pogona, čeprav še vedno praviloma niso zares del kanona ali z nelagodjem. Predavam na univerzi in vem, da je kot institucija nujno potrebna, toda ne zadostna. Vednost terja neodvisne standarde. Čedalje bolj univerzitetni diskurz drvi v to, da je servis nekih družbenih potreb. Čedalje bolj je vednost podvržena evalvaciji, ki se dogaja malo po modelu bonitetnih hiš in ki meri vse razen bistvenega: »ostro rezilo resnice«, kot je rekel Lacan.

Dobro, zdi se, da se pogovarjava o pravilnosti in Kant je natanko vedel, kaj pravilnost pomeni. Tudi humanizem, ki se je oziral po njej iz drugih premis. Če vse te črte prekrižava nad Slovenijo, se zdi, da preizkušamo pravilnost na še zadnjih poljanah humanizma, na še od neoliberalizma neosvojenem otoku, to je v sistemu javnega dobrega. V zdravstvu, šolstvu in sociali. Imamo še možnost rešiti ta polja? S čim bomo prepričali ljudi o pomembnosti tega projekta?

Izvolitev Trumpa se mi tu zdi pomemben preobrat, katastrofa, če hočete. Ko sem nekaj časa v ZDA, šele tedaj se začnem globoko v sebi počutiti Evropejca. Eden od motivov za tako občutje je dejstvo, da zdravstvo in izobrazba v ZDA nista nekaj, kar mora zagotoviti država, temveč vir profita, nekaj, za kar je treba plačati in kar bo prineslo profit. Javno šolstvo je slabo, zasebno drago. Javno zdravstvo je slabo, zasebno drago. Privatne so tudi pokojninske sheme. Osnovna perspektiva je, da ni dolžnost države, da bi skrbela za državljane, temveč je dolžnost državljanov, da poskrbijo sami zase in da se prek privatnih korporacij pobrigajo za osnovne standarde, ki bi morali biti samoumevni. Perspektiva pojmovanja, kaj je država in kaj je družba, je tako radikalno drugačna.

Obamacare, kakorkoli že je bil to kompromisni predlog, je pomenil velik simbolni premik in indikator, da je država dolžna poskrbeti za desetine milijonov ljudi, ki so v Ameriki brez socialnega zavarovanja in zdravstvene oskrbe. Da bo Trump startal na Obamacare kot na največjo zablodo Obamovega mandata, je katastrofa, absurd pa je, da je prav med tistimi desetinami milijonov, ki so pridobili z reformo Obamacare, ogromno Trumpovih volivcev. Ta veliki simbolni premik bo imel posledice tudi pri nas, ??e težje bo braniti zdravstvo, šolstvo, socialo.

Greva h koncu pogovora, zato se moram dotakniti vaše teorije o glasu in krinki (prosopon, ki pomeni hkrati obraz in masko). Kdo v Sloveniji more biti tisti, ki bo – če sva pogovor že začela z Meryl Streep – posodil glas temu, kar je prav?

Zadnjega četrt stoletja imamo v Sloveniji žal problem, da je populistična politika v tolikšni meri določala teren. Ne to, da imamo Janša, ampak to, da se moramo sploh toliko ukvarjati s politiko, ki temelji na klevetanju, paranoji in teoriji zarote. Še večji problem je, da levi politiki v Sloveniji nikoli ni uspelo vzpostaviti agende na ta način, da bi lahko definirala teren. Gotovo so moje simpatije na strani Združene levice, ki v glavnem predstavlja neko politiko, za kakršno bi se v večini stvari sam zavzemal. Hkrati je seveda problem, da je Združena levica postavljena v neki geto. Pomembno je, da izreče stvari, toda izreče jih za ceno tega, da je v getu, kjer niti sama sebe ne percipira kot regierungsfähig, kot nekoga, ki bi bil sposoben stopiti v vlado in prevzeti svoj delež odgovornosti. Tu je težava, kajti zadeva lahko vodi v nevarnost, da bomo imeli levico, ki bi delovala kot parlamentarni okras. Lahko bi povedala vse prave stvari, a za to ceno, da te ne bi imele resnih konsekvenc.

V Sloveniji je nastal utopični trenutek v času vstaj, ki so bile dejansko nepričakovane. Videlo se je, da se je gnev, ki se je nabral v Sloveniji, kot tudi povsod po Evropi, usmeril proti neoliberalni eliti, ki je zakuhala probleme s svojim popolnoma neodgovornim ravnanjem. Za to krizo smo morali plačati račun mi, ne oni. Nihče ni šel sedet, ker je prišlo do enega najbolj kriminalnih ravnanj v povojni zgodovini. Vse izgube so socializirali in porazdelili po prebivalstvu. Logično bi bilo, da bi se prebivalstvo bistveno bolj uprlo, kot se je. Še vedno jim je uspelo to prešitje, da se je ta liberalna elita ponujala kot rešitelj iz godlje, ki jo je sama zakuhala. Ni je bilo sram, ampak so se ponudili kot eksperti, ki da so edini zmožni rešiti zadevo, za katero so se izkazali kot popolnoma nezmožni. Bil je utopični trenutek in žalostno je bilo, ko se je levica začela prepirati, kdo je bolj levi in kdo ne. Žalostno je, da se iz tega poleta ni oblikovala neka širša politična grupacija. K sreči se je vzpostavila vsaj ZL. Podobno se je dogajalo po vsej Evropi, trgi so bili polni protestnikov, toda dokler ni politične organizacije, ki se vzpostavi skozi idejo, toliko časa se ne more premakniti nič. Da izrazimo svoj bes, pomeni samo to, da se bolje počutimo, ker nam je odleglo in smo si všeč v svoji radikalnosti.

Enako je bilo z Occupy Wall Street. Tam sem bil tri dni jeseni 2011. Bil sem sicer navdušen, da se je kaj takega sploh zgodilo, spet je bil utopični trenutek. Slavoj Žižek je imel tam govor in rekel je, da je tisto, kar šteje, »the day after«, dan potem. Rekel je: »Don't fall in love with yourselves«, ne zaljubite se sami vase. Odločilo bo, ali bo od tega navdušenja kaj ostalo, in ostalo je zelo zelo malo. Šele Bernie Sanders je lahko za nazaj mobiliziral ta potencial. Motil me je tudi naivni moralistični diskurz, ki so ga ponujali. Geslo, češ da je največji problem pohlep, to je sprejemanje formul moralističnega ogorčenja, ki poenostavlja stvari in se ne dotika strukturnega problema, ki je vpisan v pojem kapitala. Podobno je z govorjenjem o korupciji, ki je seveda velik problem, a še večji problem je, če moralično ogorčenje nadomesti politiko.

Na koncu sva spet pri pisani besedi: je njena usoda torej skladna s Kirkegaardovo namero, češ, zaplujmo na široko morje nedoločenosti in videli bomo, kam nas bo neslo?

Večkrat se od filozofov pričakuje, da bodo povedali, kaj je treba storiti, ker da so pametni in kvalificirani za take recepte. To je že strukturno nemogoča pozicija. Seveda je res, da obstaja tudi aroganca filozofije, ki je resen problem, namreč ko filozofi rečejo, imeli smo tako dobre ideje, toda ljudje so preneumni, da bi jih razumeli. To je lepodušniški problem, ko si filozofija umije roke nad neukim ljudstvom. Toda nazadnje se mi zdi pomembno zaupanje v teorijo. Imam zaupanje, da koncepti, če so dobri, na dolgi rok imajo učinke. V samotni izbi ob topli pečici je Descartes pisal Meditacije, daleč od družbenih potreb. Da je imel dober koncept, je prevladalo, in poglejte učinke, ti so enormni. Zdi se mi, da je tako z vsemi filozofskimi koncepti. Ne morem drugače, kakor da zaupam v moč idej.