Najsrečnejši ljudje na svetu

Obstaja več načinov za merjenje sreče, ki so sicer nenatančne, vendar gre temu biseru Srednje Amerike presunljivo dobro, ne glede na sistem, ki ga uporabijo za meritev. Na primer, baza World Database of Happiness, ki jo je sestavil nizozemski sociolog na podlagi odgovorov, ki so jih pridobili v okviru raziskave Gallup in drugih, je Kostarika na prvem mestu od 148 držav. To je zato, ker so Kostaričani, ko so jih prosili naj ocenijo svojo stopnjo sreče od ena do deset, lastno srečo ocenili s povprečno oceno 8,5. Danci so naslednji, z oceno 8,3, ZDA so z oceno 7,4 na 20. mestu, Tanzanija in Togo pa sta z oceno 2,6 na dnu lestvice.

Strokovnjaki računajo srečo tudi z določanjem "let srečnega življenja". To številko dobijo z združitvijo povprečne sreče, ki jo določijo prebivalci, kot je zgoraj opisano, s pričakovano življenjsko dobo. Tudi z uporabo tega sistema je Kostarika na vrhu seznama. Združene države so na 19. mestu, Zimbabve pa na zadnjem.

Tretji pristop je t.i. "indeks srečnega planeta", ki ga je oblikoval liberalni možganski trust, fundacija New Economics. Ta združuje srečo in življenjsko dobo, prilagojen za okoljski vpliv - kot naprimer z emisijami ogljika, ki jih država izpusti v zrak. Tudi tu se Kostarika na sam vrh, in sicer pri doseganju zadovoljstva in življenjske dobe z okoljsko trajnostnim načinom življenja. Dominikanska republika se uvršča na drugo mesto, Združene države Amerike na 114. (zaradi svojih ogromnih ekoloških odtisov, ki jih pušča) in Zimbabve na zadnjem.

Morda ima zadovoljstvo Kostarike kaj opraviti z možnostjo raziskovanja bleščečih plaž, ki jo imajo prebivalci na obeh straneh države, ali z možnostjo občudovanja lenivcev v džungli. Kostarika je opravila nenavadno dobro delo pri ohranjanju narave, morda pa je lažje biti srečen v soncu in zelenju, kot na severu, kjer naravni pogoji zaostrujejo razmere človeškega življenja.

Kar pa je dejstvo in določa Kostariko, je njena odločitev iz leta 1949, da opusti svoje oborožene sile in namesto tega vloži denar v izobraževanje. Večje število ljudi, ki se izobražujejo, je ustvarilo stabilnejšo družbo, manj nagnjeno h konfliktom, ki so del drugih delov Srednje Amerike. Izobraževanje je povečalo gospodarsko aktivnost, kar je omogočilo, da je država postala glavna izvoznica računalniških čipov, izboljšanje angleško-jezikovnih spretnosti, kot tudi pridobitev znanj za pritegnitev ameriških eko-turistov.

Izobraževanje pogosto veliko boljša naložba kot topništvo

Višja stopnja izobrazbe je povišala tudi stopnjo enakosti med spoloma, tako da je Kostarika v tem pogledu uvrščena višje kot ZDA (povzeto po Svetovnem gospodarskem forumu Gender gap index (indeks, ki meri vrzel v enakosti med spoloma)). To omogoča Kostariki uporabo ženske populacije na bolj produktiven način, kot velja v večini regije. Višja izobrazbena raven je prav tako pokazala izboljšave na področju zdravstvenega varstva s pričakovano življenjsko dobo, danes približno enako kot v Združenih državah - malo daljšo v nekaterih podatkih, nekoliko krajšo v drugih.

Višanje izobrazbene ravni je vodilo tudi k ohranitvi okolja kot ekonomskega sredstva. Kostarika je ekološki pionir, ki je uvedla davek na ogljik leta 1997. Po indeksu ekološke naravnanosti (Environmental Performance Index), ki je plod sodelovanja univerz Yale in Columbia, je Kostarika uvrščena na 5. mesto na svetu, kar je najboljše izven Evrope.

Poudarek na okolju ni uničil Kostariškega gospodarstva, ampak ga okrepil. Dejansko je Kostarika ena redkih držav, v katero migrirajo ljudje iz Združenih držav Amerike. Dosti se jih preseli v obdobju upokojitve, ker tam živijo ceneje. Latinske države se sicer na splošno dobro uvrščajo pri raziskavah sreče. Mehika in Kolumbija sta uvrščeni višje od Združenih držav Amerike v samoocenjevanju zadovoljstva. Morda je eden od razlogov tudi poudarek na družini in prijateljih, socialnem kapitalu pred finančnim kapitalom - ampak spet, Mehičani včasih oddidejo v Združene države, verjetno v zasledovanju tako sreče, kot tudi premoženja.