Največ klicev in groženj je po medijsko odmevnih tragedijah

Poznavalci ocenjujejo, da le desetina žrtev prijavi nasilje v družini. Vseeno je policija lani obravnavala več kot 1500 primerov. Pri Društvu SOS telefon žrtvam pomagajo že četrt stoletja.

Objavljeno
03. julij 2015 15.16
Maja Plaz v Ljubljani, 10. junija 2015
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika
Policija je lani obravnavala več kot 1500 primerov nasilja v družini. Strokovnjaki ocenjujejo, da uradno prijavo odda le od 10 do 15 odstotkov žrtev. Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja je že 25 let dejavno pri ozaveščanju in pomoči ob tem perečem problemu, za kar je pred kratkim od predsednika države Boruta Pahorja prejelo medaljo za zasluge.

Samo enkrat bi dvignil roko nad mene, pa bi spakirala kovčke in šla.« To je eden od najpogostejših odzivov ljudi, ki niso nikoli doživeli nasilja v družini in ne poznajo njegove dinamike. Velika večina se čudi, da številne žrtve leta in leta potihem trpijo in ne ukrepajo. Tako je vedno govorila­ tudi zelo uspešna in samozavestna gospa srednjih let. Tudi ona ni mogla razumeti, zakaj neka ženska prenaša psihično in fizično znašanje moškega. Bila je izobražena, imela dober status v družbi ter številne prijatelje in znance. A vseeno se je njena zgodba končala tragično – partner, ki ni prenesel dejstva, da ga je zapustila, jo je ubil.

Na številke Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja vsako leto pokliče od 2000 do 3000 ljudi. »Ne smemo posploševati. Katerikoli ženski v kateremkoli starostnem obdobju, ne glede na izobrazbo, socialnoekonomski status ali vero, se lahko zgodi nasilje. Med klicateljicami so gospodinje, tovarniške delavke, uradnice, visoko izobražene in dobro situirane gospe. Ni profila, ki bi ga lahko opisali­ kot povprečnega. Ni pravil. Nobena osebna okoliščina ne prevladuje, dejstvo je le, da so to v veliki večini ženske od 15. leta naprej. Včasih pokliče tudi kak moški,« je opisala Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon.

»Ženske dokaj redko pokličejo v akutni situaciji nasilja, da prav slišimo razbijanje po vratih ali metanje predmetov. V takih primerih je treba odreagirati takoj. Pogosteje pokličejo ženske, ko še ne vedo prav dobro, kaj se jim dogaja. Čutijo, da nekaj ni v redu v odnosu, da v njem ne smejo biti take, kot v resnici so, da se morajo podrejati partnerjevim pravilom, da morajo upoštevati njegove zahteve. Razdvojene so, saj je še zelo razširjena miselnost, da so to vendarle njihovi možje in jim morajo v vsem ustreči. Po drugi strani čutijo, da jih to duši. V takih primerih skupaj razmišljamo, kaj so pričakovale od odnosa in kje so zdaj. Pogosto ugotovimo, da so reči, ki so nam jih pripovedovale, le vrh ledene gore, potem pa se usuje: da jo je že kdaj udaril, porinil, da to počne pred otroki, včasih se razkrije, da se dogaja tudi spolno nasilje. To je običajno zadnja stvar, ki jo povedo,« je opisala Maja Plaz. Oglasijo se jim tudi svojci, ki opažajo, da se nekaj dogaja, ali jim je hči/sestra/prijateljica zaupala in ne vedo, kako ukrepati. Nanje se obrnejo tudi ženske, ki se hočejo umakniti in prosijo za ­namestitev v varni hiši.

Bi bila rada naslednja na naslovnici časopisa?

Opažajo, da se frekvenca klicev poveča po medijsko odmevnih tragedijah. Po njih so tudi grožnje pogostejše. »Se spomnite, ko je v Ljubljani oče skočil z otrokom skozi okno? Tak primer nasilni partnerji uporabljajo kot grožnjo, češ, tudi ti boš jutri na prvi strani ­časopisa. In ženske se tega dejansko ustrašijo, ker vedo, česa so sposobni, če bo ona rekla, da gre. Grožnje je treba jemati resno, kakršnekoli že so. Če pogledate statistiko umorov žensk, so v skoraj 80 odstotkih primerov partnerji prej izrekali grožnje na glas. Eden od problemov pa je, da se je leta 2012 kazenski zakonik spremenil tako, da grožnje preganjajo zgolj na zasebno tožbo. Pred tem se je pregon začel na predlog. Zdaj žrtev nosi breme tega postopka, najeti si mora odvetnika, ga plačati in če ji ne uspe dokazati obstoja groženj, nosi tudi stroške postopka. Po podatkih policije so leta 2012 obravnavali 1835 primerov groženj, leta 2013 pa 445 oziroma za več kot 75 odstotkov manj.« Zaradi pritiskov je ponovno v pripravi sprememba kazenskega zakonika, verjetno tako, kot je bilo prej.

Pogosto je socialnoekonomski položaj eden od razlogov, da ženske vztrajajo v nasilnem odnosu. Nimajo kam iti, nimajo zaposlitve ali pa so zanjo borno plačane, mnoge niti nimajo socialne mreže sorodnikov in prijateljev, ki bi jim stali ob strani, da bi se postavile na noge. »Iz ekonomske krize so jo ženske najtežje odnesle. Vendar ne smemo opravičevati, da je zaradi krize razumljeno, da se povečuje nasilje v družini. Kriza je dodaten dejavnik tveganja, ampak če bi izhajali iz uravnoteženosti odnosov med spoloma, ne bi smelo biti zlorab moči. Leta 2008 in 2009 smo opažale, da so bile varne hiše bolj kot ne prazne. Nismo razumele, zakaj. Naposled smo ugotovile, da se ženske zaradi vseh teh napovedi krize niso upale ukrepati. Potem se je situacija vseeno obrnila in zdaj sta obe zatočišči spet polni. Če ni klicev na telefone in so varne hiše prazne, se ne moremo tolažiti, da ni nasilja, ampak moramo pogledati, zakaj je tako,« je opozorila Maja Plaz, ki je po izobrazbi novinarka, pri društvu pa je začela delati leta 1995 kot prostovoljka.

Lani so v varnih hišah Društva SOS telefon ponudili ­zatočišče 37 ženskam s 33 otroki, ki so lahko tam bivali do enega leta.

Strah, sram, občutek krivde

So ženske, ki so zaposlene, finančno neodvisne, z močno socialno mrežo, a vseeno ne morejo izstopiti iz ciklov nasilja. Mnoge med njimi se ne upajo obrniti na center za socialno delo (CSD) niti na policijo. Nekatere zaradi partnerjevih groženj, denimo, da jim bo vzel otroke, druge tudi zaradi sramu. »Vsaka si vendarle želi, da bi ta zveza uspela. Zelo težko je navzven priznati, kaj se ti dogaja, sploh če veljaš za družbeno uspe??no. Ženske gredo v povprečju sedemkrat nazaj, preden se dokončno odločijo, da bodo zapustile partnerja. Z njim imajo otroke, morda tudi premoženje, cel kup je dejavnikov, ki jih držijo v tem odnosu. Od zunaj se ljudje sprašujejo, kaj je narobe z žensko, ki ji je mož naredil toliko hudega, jo tolikokrat poškodoval, ji uničeval stvari, otroke obračal proti njej, ona pa še vedno močno upa, da se bo spremenil. V nasilni zvezi vztrajajo zaradi otrok, ekonomske odvisnosti, groženj, čustvene odvisnosti, verske pripadnosti, strahu, sramu, velikega občutka krivde. Zato je tako pomembno, da se vsakič znova opomnimo, da je nasilje proces. Da to, da sta se ta dva človeka našla, ni naključje. Želiš si, da bi zveza uspela, in želiš verjeti njegovim obljubam, da se ne bo nikoli več ponovilo, da je imel slab dan, da je izgubil službo, da mu je pred pol leta umrl oče in še vedno žaluje, da naj ga poskuša razumeti, da se mu na vsake toliko 'spusti tema' in se ne zmore premagati,« je opisala predsednica društva SOS telefon.

Problem vidi tudi v tem, da se v takem odnosu menjavajo obdobja nežnosti in nasilja. Ta krog ženske zmede in jim jemlje moč. Vsakič, ko je obdobje ljubezni, upajo, da bo trajalo. Koliko teh krogov mora vsaka dati skozi, je odvisno od posameznice, od tega, kakšno podporo ima in koliko je vpeta v tradicionalna prepričanja. Bolj ko se poistoveti s tradicionalno definicijo vloge ženske, več bo zmožna potrpeti. In bolj ko se povzročitelj nasilja identificira s tradicionalno moško vlogo, da je on tisti, ki ga morajo vsi poslušati, ki odloča in je gospodar, večja je verjetnost, da bo zlorabljal svojo moč.

Maja Plaz opozarja, da je v javnosti zelo poudarjeno fizično nasilje, zanemarjeno pa psihično. Po njenih besedah je neki raziskovalec ugotavljal, da 79 odstotkov zlorab nikoli ne bi ugotovili, če bi nanje gledali samo skozi poškodbe. A so posledice psihičnega nasilja prav tako uničujoče.

»Iz psihičnega nasilja pridejo hude zlorabe in poškodbe.­ Partnerju ni treba niti spregovoriti, samo pogleda ali zaloputne z vrati, pa so že vsi ustrahovani in vedo, da je treba vse narediti tako, kakor on pričakuje. Običajno so povzročitelji nasilja gospodarji v hiši. Vse se mora vrteti okrog njih. Ženska in otroci pa uporabljajo različne strategije prilagajanja, da lahko preživijo. Vidijo, da obstajajo načini za omilitev njegovih izbruhov jeze, verbalnega in čustvenega nasilja. V nekem trenutku pa ženska vendarle ugotovi, da jih ne more preprečiti, karkoli že naredi. Dostikrat na ženske zelo stereotipno zvračajo krivdo – češ, če bi bila ona drugačna, če bi malo potrpela ... A žrtve ponavadi v resnici počnejo vse mogoče, da bi preprečile nejevoljo, vpitje, ­besnenje.«

Nizka samopodoba žrtev in storilcev

Ne glede na to, od kod izhajajo in s čim se preživljajo, je ena od običajnih skupnih lastnosti žrtev to, da imajo zelo nizko samopodobo. Čeprav tega pri mnogih navzven ni opaziti. Pri nekaterih slaba prepričanja o sebi izvirajo iz primarne družine, pri drugih pa leta poniževanja in slabega ravnanja pustijo dobesedno oprane možgane. Ženska začne o sebi razmišljati tako, kot ji je govoril partner: da je grda, nesposobna, da nič ne zna in je nevredna mama. Kar ji kakopak ne vliva poguma, da bi naredila konec zlorabam.

Kdo pa so nasilneži? »Prihajajo iz vseh slojev. Dostikrat smo poslušali stereotipe, da so to priseljenci, nižje izobraženi ... Raziskave so pokazale, da je pri visoko izobraženih nasilje dosti bolj prefinjeno in subtilno. Skupno jim je, da imajo veliko težav sami s seboj in ukoreninjena tradicionalna prepričanja, da so oni gospodarji, da so glavni in da oni pač lahko. Ta vzorec so po vsej verjetnosti dobili v primarni družini, ni pa zanemarljivo, da je družba kot taka naravnana na takšno razmišljanje,« je povedala Maja Plaz. Običajno imajo, tako kot žrtve, nizko samopodobo in se ne počutijo dobro v svoji koži. Da se ne morejo kontrolirati, je zelo slab izgovor, ker so drugod očitno sposobni samonadzora, samo doma ne. Ta dvoličnost je problematična za opazovalce. Na zunaj je lahko človek zelo prijazen, pomaga sosedom, nikakor mu ne bi pripisali, da bi lahko komu storil kaj žalega. »Vsi so prepričani, kako sem grozna, ker sem ga prijavila zaradi nasilja, ki sem ga doživljala leta in leta. Ko sem spregovorila o tem, so se vsi začeli spraševati, kaj je narobe z mano, če je pa on vendar tako krasen,« je dejala ena od trpinčenih žena.

Laično prepričanje je, da je velika povezanost med alkoholizmom in nasiljem. Alkohol je dejavnik tveganja, a Maja Plaz izpostavlja, da empirične raziskave niso potrdile povezave, je pa alkohol pogosto izgovor, češ da so v pijanosti izgubili nadzor.

Eva si sama reže pravokotnik

Na usposabljanjih za svetovalno delo na SOS telefonu, ki se jih je v 25 letih udeležilo skoraj 800 prostovoljk, jim skušajo čim bolj plastično opisati, kako potekajo ti procesi. Narišejo pravokotnik in ob tem povedo zgodbo o Adamu in Evi, ki sta bila na začetku zelo zaljubljena. Postopno si je Eva sama rezala življenjski prostor. Najprej se je odpovedala temu, da bo hodila na kavo s prijateljico, potem maminim telefonskim klicem, ker so šli Adamu na živce, češ da se mama preveč vtika. Kmalu je Adam ugotovil, da ni potrebe,­ da bi Eva hodila ven s prijateljico, sploh ker je ta ločena in se izzivalno oblači, zato ni dobra družba zanjo. Ko sta Eva in Adam dobila otroka, je morala ona skrbeti za družino. Čez čas se je Eva vseeno hotela udeležiti kake športne rekreacije, pa je Adam spet našel kup razlogov, zakaj to ni primerno. Skratka, ti koščki osebnega prostora so se počasi manjšali, v nekem trenutku se je ona v tem odnosu počutila tako slabo, da je hotela nekaj storiti, denimo iti na srečanje s sošolkami. Ko se je vrnila, se je začelo obtoževanje, kako si je lahko dovolila kaj takega. In zgodil se je prvi fizični napad. Ampak takrat je bila Eva že v povsem zmanjšanem prostoru, brez zaposlitve, ekonomsko odvisna od njega, z majhnim otrokom, brez stika z mamo in prijateljicami, enostavno se je znašla v malem kvadratku.

»Ko se odloči za izstop iz nasilnega odnosa in obrne na CSD ali kako nevladno organizacijo,­ pa vsi pričakujemo, da bo kar naenkrat ­postala proaktivna in bo sprejela vse ponudbe, ki jih daje sistem, čeprav je prej proces trajal 10, 15 ali celo 20 let. Če ljudje, ki delajo na CSD, ­policiji, društvih za pomoč, na tožilstvu ali celo izvedenci ne razumejo dinamike nasilnega odnosa in posledic, ki jih ta pusti na žrtvi, se lahko ta kar hitro znajde v nemilosti in začnejo gledati nanjo kot na problematično, čudno, tisto, ki ne sodeluje, začnejo dvomiti o njeni zgodbi. Vse preradi jemljejo pod lupo način življenja in delovanja žrtve ter prenašajo pozornost nanjo, namesto da bi govorili o odgovornosti osebe, ki povzroča nasilje in o nujnosti njene napotitve na ustrezne službe, ki nudijo pomoč takim osebam,« je opozorila­ Maja Plaz in izpostavila pomen notranje drže človeka, da nasilje ni dovoljeno, pri vseh, ki imajo opravka s tem, naj bo to na policiji, CSD, v nevladni organizaciji, na tožilstvu ali ­sodišču.

»Dostikrat zamenjujemo konflikt in nasilje. Pri nasilju gre predvsem za zlorabo moči. Zelo me zmoti, ko strokovne službe uporabljajo termine v smislu, da je prišlo so spora ali da sta se skregala, da je bil prepir. To je minimiziranje nasilja. Ko govorimo o konfliktu, govorimo o dveh enakovrednih straneh, ki v končni fazi, če je konflikt dobro in konstruktivno razrešen, lahko zrasteta iz tega odnosa. Ko govorimo o nasilju, govorimo o tem, da ena stran v odnosu nenehno popušča, se podreja, ker je to z druge strani pričakovano in zahtevano. To v odnosu ne gre čez noč. Nasilje je proces,« je ponazorila Maja Plaz.

Naj prevzamejo odgovornost

Slovenija je pred kratkim ratificirala istanbulsko konvencijo, ki je prvi mednarodni instrument o preprečevanju nasilja nad ženskami in v družini ter določa pravni okvir za zaščito žensk pred vsemi oblikami nasilja. Na implementacijo pa še čakamo. Ozaveščenost družbe in služb, ki naj bi bile pristojne za pomoč pri nasilju v družini, se je v zadnjih letih precej izboljšala, ugotavljajo pri društvu. Če je še leta 1999, ko so članice pripravljale usposabljanje za policiste, bil kateri med njimi sposoben sredi predavanja vstati in pojasniti, da bi pa on tudi »užgal« svojo ženo, če ne bi bilo na mizi večerje, je danes prepoznano, da posredovanje pri nasilju v družini ni poseg v zasebno sfero, ampak ukrepanje zaradi kršenja človekovih pravic.

Majo Plaz zelo moti slaba povezanost med civilnim in kazenskim postopkom. Navedla je primer, ko je bil mož pogojno obsojen zaradi nasilja nad ženo, a je sodnik, ki je na družinskem oddelku vodil proces glede skrbništva, preživnine in stikov z otrokom, oba obravnaval kot primerna starša. Čeprav so na CSD napisali, da ima mož očitne težave z alkoholom in je bil obsojen zaradi nasilja nad mamo tega otroka, se je sodnik odločal o deljenem skrbništvu. »Otrok ima absolutno pravico do obeh staršev, a pričakujem kritičnost do dejanj. Zelo pomembno je videti širšo sliko. Ob primerih nasilja v družini nasprotujem temu, da sodniki­ predlagajo mediacije, saj strani nista v enakem položaju. Bila sem priča mediaciji o stikih z otroki in preživnini. Partnerica je popustila v vseh točkah, samo zato, da bi se zadeva končala, je pa to šlo v škodo nje in otroka.«

Po mnenju sogovornice bi morali biti postopki, povezani z nasiljem v družini, izpeljani hitro, dejansko pa se zadeve na sodiščih vlečejo zelo dolgo: »Moje sanje so celovit sistem pomoči, naravnan na hitro in učinkovito zaščito žrtve nasilja, s psihično podporo, terapevtsko obravnavo, dostopom do brezplačne pravne pomoči. Sistem, ki bo tistim, ki povzročajo nasilje, dosledno nalagal, naj prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, in jih naučil, kako jih ne ponavljati, žrtev pa ne bo vse prevečkrat ponovno viktimiziral v imenu pomoči in strokovnosti. Predvsem pa sistem, ki bo deloval preventivno, ne le kurativno. Čaka nas še mnogo izzivov, saj smo sistem vendarle ljudje s svojimi vrednotami, prepričanji in znanji.« ●