Tiskane izdaje
Tako kot »vojna proti terorju« po 11. septembru tudi nova vojna po 13. novembru, ki bo eskalirala v Siriji, ne bo izkoreninila skupin »skrajnih islamistov«. Med drugim tudi zato, ker nekatere zahodne države in njihovi bližnjevzhodni partnerji bodisi neposredno bodisi posredno še vedno podpirajo nekatere izmed skrajnih skupin.
Os razdejanja in obupa
Prvič, vse države, ki so jih po 11. septembru napadle zahodne vojaške sile, so se spremenile v humanitarne katastrofe, v katerih je bilo skupno pobitih in pohabljenih na stotine tisoče ljudi, ki niso nikoli imeli nikakršne zveze s terorizmom, ljudi, ki nikoli niso ogrožali Evrope in ZDA. Poleg tega je bilo razseljenih – za krajša ali daljša obdobja – na milijone ljudi, ki prav tako niso imeli nobene zveze s terorizmom. Čeprav seveda ne moremo za vse žrtve vojne, ki so nastale v napadenih državah, kriviti zahodnih sil in njihovih lokalnih podizvajalcev, kljub temu lahko zatrdimo, da so bile ravno te sile osrednji generator, ki je sprožil in vzdrževal te vojne. Zato so te sile najbolj odgovorne za nastale katastrofe.
Drugič, čeprav so zahodni voditelji na svojih vojaških pohodih zatrjevali, da je njihov cilj premagati skupine, ki so jih identificirali kot teroristične, se je zgodilo ravno nasprotno. Te skupine so na območjih, kjer so posredovale zahodne sile, doživele pravi preporod, saj so z lahkoto novačile nove člane. Območja kaosa, ki so jih ustvarila zahodna vojaška posredovanja, so tako postala območja, kjer so vzniknile nove transnacionalne džihadistične skupine (Islamska država, Talibsko gibanje Pakistana) in se razširile stare skupine (Al Kaida), med drugim tudi tam, kjer jih prej ni bilo (v Libiji, Iraku in Siriji). Zahodna vojna politika je bila torej pravi božji dar za džihadistične skupine.
Tretjič, čeprav so zahodni voditelji zatrjevali, da želijo vzpostaviti demokracijo v državah/diktaturah, ki so jih napadli, je bil rezultat teh napadov ravno nasproten. Napadene države se niso spremenile v demokratične države, kjer bi se spoštovale vsaj temeljne človekove pravice in svoboščine, ampak so razpadle na fragmentirana območja brezvladja, na katerih civilno prebivalstvo terorizirajo raznorazne vojskujoče se strani – zahodne vojaške sile in njihovi lokalni podizvajalci, uporniške sile, provladne paravojaške enote – in navadne kriminalne združbe.
Koliko žrtev so za seboj pustile vojne, v katerih so glavno vlogo odigrale zahodne sile in njihovi lokalni partnerji? Na podlagi kakšnih manipulacij, »kreativnih interpretacij« in laži so bile sprožene te vojne? Po terorističnem napadu, izvedenem 11. septembra 2001 v ZDA, je Busheva vlada izkoristila priložnost za maščevalni pohod po Afganistanu in Pakistanu. V nasprotju s prakso iz prejšnjih let je Bush teroristični napad, ki niti približno ni ogrozil ZDA, interpretiral kot vojaško agresijo, na katero je treba odgovoriti z obsežnim vojaškim posredovanjem. V vojni v Afganistanu in Pakistanu, ki je bila sprožena v imenu približno 3000 nedolžnih civilistov, ki so bili pobiti v ZDA, je bilo – po podatkih, ki so jih zbrali na Watsonovem inštitutu za mednarodne študije na Univerzi Brown – od leta 2001 do začetka leta 2015 skupno pobitih nekaj manj kot 149.000 ljudi, približno 162.000 pa naj bi bilo ranjenih. Po več kot štirinajstih letih vojskovanja boji še vedno potekajo na obeh straneh Durandove črte. Na pakistanski strani je pakistanski represivni aparat, podprt z milijardami dolarjev ameriške vojaške pomoči, sicer za zdaj uspešno zajezil moč talibskih in drugih uporniških skupin. A na afganistanski strani, kjer so spopadi najintenzivnejši, odkar se je vojna začela, vse močnejše talibsko gibanje, s katerim še vedno sodeluje tudi Al Kaida, že ogroža režim, ki ga financirajo in oborožujejo člani zahodne okupacijske koalicije. V tistem kaosu je svojo podružnico letos ustanovila tudi Islamska država.
Če je Busheva vlada okupacijo Afganistana izvedla kot odgovor na teroristični napad, se je ob okupaciji Iraka izkazalo, da si je mogoče razlog za sprožitev vojne kar izmisliti. Tako je na podlagi laži o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga imel Sadam Husein, bilo izvedeno uničenje Iraka. V študiji, ki so jo pripravili raziskovalci Univerze Washington, Univerze John Hopkins, Univerze Simon Fraser in Univerze Mustansirija, so zapisali, da je v obdobju od marca 2003, od začetka okupacije, do junija 2011, šest mesecev pred umikom ameriških sil, v iraški vojni umrlo približno 461.000 ljudi. V to število so vključene tako žrtve, ki so umrle zaradi nasilja, kot tudi tiste, ki so bile posredno žrtve vojne (na primer zaradi nedelujočega zdravstvenega sistema). Prav v tem okolju je bilo zagotovljeno rojstno mesto Islamski državi.
Podobno kot v Iraku tudi vojaška agresija zahodnih sil na Libijo ni bila upravičena na podlagi nekega dogodka, ki bi se dejansko zgodil. Upravičena je bila na podlagi »fantomskega zločina«, zločina, ki se ni zgodil, a naj bi se, ko bi Gadafijevi tanki vdrli v uporniški Bengazi. V propagandnem blitzkriegu, ki so ga sprožili pred vojaškim napadom, so nas zahodni politiki prepričevali, da imamo »odgovornost zaščititi« civiliste v Bengaziju. A čeprav so zahodni bombniki za kratek čas zaščitili civiliste v Bengaziju, je v kasnejši državljanski vojni zagorela celotna Libija. Po ocenah libijskih oblasti naj bi samo v spopadih, ki so potekali v času rušenja Gadafijevega režima, umrlo nekaj manj kot 10.000 ljudi, številni med njimi tudi zaradi evropskih bomb. Zdaj Libija ne obstaja več – razpadla je na fevde, ki si jih lastijo posamezne milice in kriminalne združbe; tam sta svoji podružnici odprli tudi Al Kaida in Islamska država.
Poleg teh večjih vojaških spopadov so ZDA v preteklih letih nenehno izvajale tudi nedeklarirane vojne v Jemnu, Somaliji in Pakistanu, kjer so bombardirale z brezpilotnimi letali. Na podlagi teh »tajnih« vojn je razvidno, kako so ZDA razširile razumevanje vojne. V dobi po 11. septembru se vojaški napadi izvajajo na ozemlju katere koli suverene države, kjer se ameriški vladi zdi, da so člani terorističnih skupin. A tako kot drugod tudi v teh treh državah te skupine niso bile premagane.
Od ustvarjanja džihadistov
Po vseh manipulacijah in lažeh, ki smo jim bili priča v preteklih letih, se v trenutni propagandni kampanji, ki jo vodi Francija, soočamo z novimi manipulacijami, ki naj bi upravičile novo eskalacijo »vojne proti terorju«. Hollande je uporabil Bushevo interpretacijo terorističnega napada kot vojaške agresije, zato da je teroristični napad, ki ni ogrozil Francije, kaj šele Evrope, lahko postal razlog za stopnjevanje vojaške agresije na Sirijo. A kar je še huje: vojno, v kateri je Francija udeležena že leta, hoče zdaj Hollande za nazaj upravičiti s terorističnim napadom v Parizu. Vojna v Siriji seveda ni bila vojna proti Islamski državi, ampak – ravno nasprotno – vojna, v kateri je Francija pripomogla k temu, da je nastalo območje kaosa, v katerem se je lahko vzpostavila Islamska država.
Ravno politika, ki so jo vodili ZDA, Francija, Velika Britanija in njihovi bližnjevzhodni partnerji, Saudska Arabija, Katar, Turčija in Jordanija, je najbolj odgovorna za vzpon »islamskih skrajnežev« v Siriji. Ker so si te države za osrednji cilj postavile zrušitev Asadovega režima, so bodisi neposredno bodisi posredno omogočile vzpostavitev džihadističnih skupin, za katere so menile, da jim lahko služijo pri uresničenju njihovega cilja. Že najmanj od avgusta 2012 poteka sistematična tuja vojaška agresija na Sirijo – agresija, ki jo s financiranjem, oboroževanjem in urjenjem protirežimskih skupin izvajajo ZDA, Francija in Velika Britanija ter njihovi bližnjevzhodni partnerji. Decembra 2012, na primer, je Francija – o tem je poročal Guardian – finančno podpirala sirske protirežimske skupine, ki so si s to podporo kupovale orožje. Med njimi je bila tudi džihadistična skupina Brigada enotnosti (Liva al Tavhid), ki je takrat štela okrog 8000 mož, delovala pa je v okolici Alepa. Ta skupina, ki je v bojih sodelovala tudi z Al Kaidino sirsko podružnico, Podporno fronto za ljudi Sirije (Džabhat al Nusra li Ahli aš Šam), še vedno deluje, prizadeva pa si za vzpostavitev islamske države, ki bo temeljila na šariji. Poleg Francije, ki je od septembra 2013 naprej začela oboroževati tudi sirske protirežimske skupine, domnevno le tiste zmerne, sta bili tudi Velika Britanija in ZDA dejavni pri financiranju teh skupin. Ti državi sta podpirali protirežimske skupine najmanj od sredine leta 2012 naprej. Še lani – o tem je poročal New York Times – so ZDA plačevale okrog 10.000 protirežimskih borcev z najmanj sto dolarji mesečne plače.
Francija, Velika Britanija in ZDA so začele podpirati protirežimske oborožene skupine, ko je že bilo znano, da med njimi prevladujejo džihadistične skupine. Že avgusta 2012 je ameriška vlada vedela, da so sunitske džihadistične skupine prevzele pobudo v boju proti Asadovemu režimu. V poročilu, ki ga je takrat pripravila ameriška vojaška obveščevalna služba (Dia) in je bilo kasneje objavljeno na podlagi zakona o svobodnem informiranju, so zapisali, da so »salafisti, muslimanska bratovščina in AQI [Al Kaida v Iraku] osrednje sile, ki poganjajo upor v Siriji«. V tistem poročilu so bile kot sile, ki so podpirale protirežimske skupine, navedeni »Zahod, zalivske države in Turčija«. Čeprav so Zahod in njihovi bližnjevzhodni partnerji že takrat vedeli, da džihadistične skupine prevladujejo v uporu proti Asadu, so kljub temu še naprej podpirali ta upor. Poleg tega so v poročilu ameriški vojaški obveščevalci zapisali tudi, da obstaja »možnost vzpostavitve deklariranega ali nedeklariranega salafističnega principata v vzhodni Siriji, in to je prav tisto, kar sile, ki podpirajo upornike, hočejo, zato da izolirajo sirski režim«. Države, ki so podpirale protirežimske skupine, so torej vedele, da obstaja možnost vzpostavitve »principata«; ta je kasneje tudi dejansko nastal. Oziroma nastal je kalifat – Islamska država. To pomeni, da so države, ki so podpirale protirežimske skupine, nadaljevale podporo tem skupinam tudi takrat, ko so vedele, da obstaja možnost vzpostavitve kalifata. Še več: hotele so, da se to zgodi, ker so mislile, da bodo tako izolirale Asadov režim.
Tudi če bi verjeli trditvam zahodnih voditeljev in njihovih regionalnih partnerjev, da so oboroževali, urili in finančno podpirali le zmerne, sekularne protirežimske skupine, ostaja dejstvo, da so s to podporo posredno podpirali džihadistične skupine, ki so se – kot dominantna sila v protirežimskih operacijah – borile skupaj s sekularnimi skupinami. Kot je septembra lani – v intervjuju za New York Times – prostodušno priznal Fares al Bajuš, poveljnik protirežimske skupine, imenovane Brigada vitezov pravičnosti (Liva Fursan al Hak), ki je bila na plačilni listi ZDA, so se njegovi možje borili tudi skupaj s člani Al Kaidine sirske podružnice, ker so potrebovali njeno pomoč. V tem primeru je bila ameriška podpora za Brigado vitezov pravičnosti posredno tudi podpora za Al Kaido.
Poleg tega je veliko borcev, ki so jih podpirale zahodne države, prestopilo v džihadistične skupine. Decembra lani, na primer, je Razan Šalab Alšam, direktorica Syrian Emergency Task Force, organizacije, ki je koordinirala povezave med Svobodno sirsko vojsko in predstavniki ameriške vlade, dejala, da je do takrat že med 800 do 1000 borcev iz skupin, ki so jih podpirale ZDA, prestopilo v Al Kaidino podružnico v Siriji. V tem primeru so torej ZDA podpirale borce, ki so kasneje postali alkaidovci.
Ker je politika, ki so jo v preteklih letih vodile Francija, Velika Britanija in ZDA, pomagala ustvariti razmere za vznik sirskih džihadističnih skupin in – ne nazadnje – tudi kalifata Islamske države, je skrajno hinavsko, da nas zdaj voditelji teh držav prepričujejo, da se hočejo boriti proti terorizmu.
Naši džihadisti
Trenutno sta na ameriškem seznamu terorističnih skupin uvrščeni le dve sirski skupini: Islamska država in Al Kaidina podružnica. Preostale džihadistične skupine, ki jih še vedno podpirajo naši partnerji – Saudska Arabija, Katar in Turčija –, niso na tem seznamu, saj so očitno še uporabne v boju proti Asadu.
Katere so te džihadistične skupine, ki jih v zahodnih državah še vedno reklamirajo pod blagovno znamko »zmerni uporniki«? Trenutno ena izmed najmočnejših skupin, ki se bori proti Asadovemu režimu, je Islamsko gibanje svobodnih mož Sirije (Harakat Ahrar aš Šam al Islamija), ki deluje predvsem na severozahodnem delu Sirije, v okolici Alepa in Idliba. To sunitsko salafistično skupino, ki naj bi štela od 10.000 do 20.000 borcev, finančno podpirata Turčija in Katar. Kakšni ideologiji so zavezani Svobodni možje Sirije? Morda nam najbolj slikovit uvid v njihovo ideologijo ponuja sožalno pismo, ki so ga predstavniki te skupine na začetku avgusta letos poslali afganistanskemu talibskemu gibanju po razglasitvi smrti talibskega vrhovnega poveljnika mule Omarja. V pismu so predstavniki Svobodnih mož Sirije opisali mulo Omarja kot »zglednega vernika« in »blagoslovljenega poveljnika«, ki je vodil »blagoslovljeno gibanje« – afganistanske talibe. Predstavniki Svobodnih mož Sirije so pohvalili mulo Omarja, ker je 14 let ostal trden v boju proti okupacijskim vojskam, poleg tega pa so tudi zatrdili, da jih je mula Omar »spomnil, kaj je pravi pomen svete vojne«, in »naučil, kako zgraditi [islamski] emirat v srcih ljudeh, še preden ta postane realnost na terenu«. Sožalno pismo so zaključili s prošnjo bogu, naj pomaga novemu vrhovnemu poveljniku afganistanskih talibov, »našemu bratu, svetemu bojevniku muli Ahtarju Mohamedu Mansurju«, da bo lahko nadaljeval pot njegovega predhodnika in »vrnil Afganistan pod šarijo«.
Miljé, v katerem so umeščeni Svobodni možje Sirije, dodatno razkriva dejstvo, da so del koalicije protirežimskih džihadističnih skupin, ki se imenuje Vojska podjarmljanja (Džaiš al Fatah). V tej koaliciji, ki je bila ustanovljena marca letos, sodeluje tudi Al Kaidina podružnica v Siriji. Povezanost Svobodnih mož Sirije z Al Kaidino podružnico ni naključna. Soustanovitelj in eden izmed najvišjih predstavnikov Svobodnih mož Sirije je bil namreč Abu Kalid al Suri, nekdanji sodelavec ustanovitelja Al Kaide, Osame bin Ladna. Kasneje je Abu Kalid al Suri ostal – kot Al Kaidin predstavnik v Siriji – tesni sodelavec bin Ladnovega naslednika, Ajmana al Zavahirija. Tudi po smrti Abu Kalida al Surija – bil je ubit na začetku lanskega leta – so Svobodni možje Sirije nadaljevali sodelovanje z Al Kaido. Zadnja operacija, ki sta jo ti skupini izvedli skupaj, je potekala konec novembra v provinci Alep.
Na podlagi tega je razvidno, kako protislovno politiko vodi Turčija, naša partnerica v Natu. Medtem ko Turčija v Siriji podpira simpatizerje afganistanskih talibov in posredno tudi njihove soborce v Al Kaidi, v Afganistanu turška vojska sodeluje v okupacijski koaliciji, ki se bori ravno proti afganistanskim talibom in Al Kaidi.
Poleg Svobodnih mož Sirije je ena izmed najmočnejših džihadističnih skupin, ki hočejo spodnesti Asadov režim, tudi Islamska vojska (Džaiš al Islam), ki jo zadnja leta podpira Saudska Arabija. Ta sunitska salafistična skupina, ki naj bi štela – tako zatrjuje njihov vrhovni poveljnik Zahran Aluš – okrog 17.000 borcev, operira predvsem na jugu Sirije, v okolici Damaska. Za kaj se zavzema Islamska vojska? V govoru, ki ga je imel pred svojimi borci konec lanskega leta, je Zahran Aluš, ki je magistriral iz islamskega prava na islamski univerzi v Medini v Saudski Arabiji, zatrdil, da je cilj njihove skupine vzpostavitev islamske države, ki bo temeljila na šariji, ob tem pa zatrdil, da se »povsem odpovedujejo demokraciji«, ker je muslimanskemu svetu prinesla le korupcijo, represijo in zaostalost. Že pred tem, v govoru, ki ga je imel januarja lani, je Aluš zavrnil demokracijo z oznako, da gre za »diktaturo močnejših«.
Na podlagi vsega tega je razvidno, da vojna Zahoda proti Islamski državi ne bo rešila ničesar, saj naši bližnjevzhodni partnerji še vedno podpirajo podobne džihadistične skupine. Če so zahodne države in njihovi bližnjevzhodni partnerji resnično zavezani boju proti sirskim džihadističnim skupinam, naj tiste države, ki te skupine še podpirajo, prekinejo to podporo – odpovejo naj se svoji vlogi državnih sponzorjev terorizma. Tak ukrep bi bil bolj učinkovit kot nova eskalacija vojne v Siriji.
Dovolj!
Pomembno je, da si enkrat za vselej priznamo, da je »vojna proti terorju« zgolj propagandni slepilni manever, krinka za nadaljevanje zahodne imperialistične politike na Bližnjem vzhodu, v Srednji Aziji in Severni Afriki. Ta politika sledi trem ključnim ciljem: prvič, zagotovitev nadzora nad ključnimi surovinami; drugič, zagotovitev nadzora nad ključnimi transportnimi potmi, po katerih se prevaža te surovine; in tretjič, permanentno zagotavljanje posla za zahodne orožarske korporacije in vsa druga podjetja, ki živijo od vojne. V tem imperialističnem kontekstu so »skrajni islamisti« le kmeti na šahovnici, ki sta jim namenjeni dve vlogi. Če so se džihadisti pripravljeni kot podizvajalci boriti za interese zahodnih držav in njihovih partnerjev, so dobrodošli pod okrilje teh držav. Če se uprejo zahodnim državam, pa so džihadisti pripraven izgovor za izvajanje novih vojaških operacij pod krinko »vojne proti terorju«.
Ker zahodni politiki nameravajo vztrajati pri svojih imperialističnih pohodih, se jim je treba upreti s čim širšo mobilizacijo ljudi. Treba je ustaviti te vojne in doseči umik zahodnih sil iz držav, ki so jih razdejale. Namesto sprožanja novih vojn naj vsaka zahodna država skrbi za varnost pred terorizmom le na svojem ozemlju. Za to varnost naj skrbijo policijske sile. V preteklih štirinajstih letih so bili na evropskih tleh izvedeni le štirje večji »islamistični« teroristični napadi – v Madridu, Londonu in dva v Parizu –, v katerih je skupno umrlo nekaj manj kot 400 civilistov. To pomeni, da Evropska unija, ki skupaj šteje nekaj več kot 508 milijonov prebivalcev, v vseh teh letih v nobenem trenutku ni bila resno ogrožena. To pomeni, da ni razloga za protiteroristično histerijo, kakršni smo bili priča v preteklih tednih.
Poleg tega se je – na evropskih tleh – treba upreti tudi vsakršnemu vzpostavljanju izrednih razmer in vsem poskusom širjenja pooblastil represivnemu aparatu. Na podlagi izkušenj dobe po 11. septembru, v kateri so ZDA izvedle sistematičen napad na temeljne človekove pravice in svoboščine, ne smemo dopustiti, da se kaj podobnega zgodi tudi pri nas. »Naš način življenja« in naše »evropske vrednote« je treba čim bolj ubraniti prav pred destruktivno politiko naših zahodnih voditeljev.
