Največje svetovno gospodarstvo na treh nogah

Letošnji ljudski kongres Ljudske republike Kitajske (kit. Lianghui, kar dobesedno pomeni »dva sestanka«), ki se ga je udeležilo okrog 3000 predstavnikov več kot 80-milijonske Kitajske komunistične partije, je še zlasti pomemben zaradi iztekajočega se 12. petletnega načrta in prihajajočega, 13. petletnega načrta, ki bo začrtal ekonomsko in družbeno-razvojno pot danes že največjega svetovnega gospodarstva in tako pomembno vplival na celoten svet in svetovno gospodarstvo.

Osrednji dogodek letošnjega maratonskega srečanja Kitajske komunistične partije je bilo, kot po navadi, poročilo kitajskega premiera Li Keqianga, ki je trajalo približno dve uri. Poročilo, ki ga nekateri primerjajo z nagovorom ljudstvu ameriškega predsednika v ZDA, je bilo polno zvenečih krilatic, ki že nakazujejo ključne poudarke trinajstega petletnega načrta in kažejo na nov družbeni in razvojni model Kitajske na prehodu iz države v razvoju v t. i. državo srednjega dohodka in inovacijsko družbo.

Nova normalnost

Najpomembnejša Lijeva krilatica o »novi normalnosti« se nanaša na novo obdobje nižje in bolj vzdržne ter bolj realne gospodarske rasti, s katero naj bi se Kitajska poslovila od približno dve desetletji trajajočega obdobja okoli desetodstotne povprečne letne stopnje gospodarske rasti. V prihodnje naj bi rasla bolj zmerno, z okoli (le) sedemodstotno stopnjo gospodarske rasti. Lijeva krilatica ne nakazuje samo na bolj »kruto« realnost nižje gospodarske rasti na Kitajskem, ki glede na velikost in gospodarski napredek vsekakor ni mogla rasti tako v nedogled, ampak je takšna rast za naraščajoče in skoraj 700-milijonsko urbano prebivalstvo postala tudi samoumevna. Preostalo podeželsko prebivalstvo, ki ima v povprečju okrog trikrat nižji razpoložljivi dohodek od mestnega in še ni povsem »začutilo« vseh koristi naglega gospodarskega razcveta Kitajske, pa poskuša prepričati, da je bolj umirjena gospodarska rast ne samo bolj vzdržna, temveč tudi bolj pravična, saj bo zajezila naglo naraščanje družbenih razlik na Kitajskem, ki jo uvrščajo med države z najvišjimi dohodkovnimi razlikami na svetu (merjeno s t. i. koeficientom GINI dohodkovne neenakosti).

Dikcija Lijeve nove normalnosti v sebi skriva tudi nekakšno prikrito kritiko predhodne generacije kitajskega vodstva na čelu s predsednikom Hu Jiantaom in premierom Wen Jiabaom. Njuno obdobje velja – gledano nazaj – za nekakšno izgubljeno desetletje prekomerne gospodarske rasti za vsako ceno, ki je temeljila na napačnih razvojnih prioritetah. Kitajsko gospodarstvo se je v tem obdobju začelo pregrevati, kar se je kazalo ne samo v dvigu cen in visoki inflaciji, pojavu t. i. nepremičninskih balonov (zlasti v velikih mestih) in razpaseni korupciji ter špekulativnih naložbah doma in v tujini, temveč tudi v zelo visokem okoljskem davku, ki ga je Kitajska morala plačati za nagel gospodarski razvoj.

Po ocenah Svetovne banke znaša okoljski strošek približno 9–10 odstotkov bruto nacionalnega dohodka, medtem ko ga Kitajska ocenjuje na (le) okoli 3,5 odstotka bruto domačega proizvoda. Dejstvo je, da je danes 16 od 20 najbolj onesnaženih mest na svetu na Kitajskem ter da le okoli odstotek prebivalcev 500 največjih mest na Kitajskem diha zrak, ki izpolnjuje predpisane standarde kakovosti Svetovne zdravstvene organizacije.

Pri onesnaženju pa ne gre samo za zrak. Velik problem je tudi onesnaženost zemlje in voda, saj naj bi bilo po nekaterih ocenah kar 50 odstotkov voda na Kitajskem močno onesnaženih.

Novo vodstvo, na čelu s predsednikom Xi Jinpingom in premierom Li Keqiangom, je v dvanajstem petletnem načrtu, ki se izteče letos, napovedalo »vojno onesnaženju« in poudarjalo potrebo po bolj vzdržnem družbeno-ekonomskem razvoju, vendar bo Kitajska v prihodnosti morala posvetiti še več pozornosti okoljskim vprašanjem. Ključni izziv je vsekakor sprememba energetskega modela, saj Kitajska ustvari več kot 70 odstotkov vse električne energije s termoelektrarnami na premog, če pa k temu dodamo še druga fosilna govoriva, se delež povzpne na približno 85 odstotkov. Kitajska energetska odvisnost je tako tudi eden izmed ključnih razlogov za naraščajočo prisotnost Kitajske kot investitorice v Afriki in Latinski Ameriki ter za dejstvo, zakaj je z odprtimi rokami sprejela Rusijo kot »posebej pomembno strateško partnerico« in z njo podpisala sporazum o dobavi ruskega plina.

Prav zaradi tega je Kitajska že v trenutnem petletnem načrtu namenila več kot 300 milijard dolarjev za razvoj t. i. alternativnih virov energije, na čelu z vetrno energijo, in posebno pozornost posvetila t. i. novim tehnologijam. Pomembno vlogo bo v prihodnje odigrala tudi zakonodaja, ki bo postavila ostrejše okoljevarstvene standarde glede industrijskega onesnaževanja, česar števila zahodna multinacionalna podjetja, kljub svoji deklariranosti do okolja, ne sprejemajo s prevelikim navdušenjem in že začenjajo seliti proizvodnjo drugam v JV Azijo (Vietnam).

Pomembno vlogo bo v prihajajočem obdobju odigral tudi promet, saj se je Kitajska zavezala, da naj bi po njenih cestah letos vozilo že pol milijona, do leta 2020 pa že pet milijonov električnih vozil, od leta 2016 pa naj bi bilo 30 odstotkov vseh novokupljenih vladnih vozil na električni pogon.

T. i. nova normalnost tako postaja nujna realnost prihodnosti Kitajske. Vendar pa na zmerno »ohlajanje« kitajskega gospodarstva ne smemo gledati preveč defetistično, saj sta od začetka gospodarskih reform leta 1978 pod vodstvom Deng Xiaopinga znotraj vladajočih nomenklatur vedno delovali dve različni struji. Prvo, bolj liberalno strujo je poosebljal Deng Xiaoping, ki je vedno zagovarjal hitrejšo gospodarsko rast, v kateri »bodo nekateri obogateli nekoliko hitreje od drugih«, in drugo, bolj konservativno strujo, ki je prevladala predvsem v obdobjih, ko se je kitajsko gospodarsko začelo pregrevati, in jo je poosebljal premier Zhou Enlai. Izmenjavanje omenjenih dveh struj se kaže vse do danes in to moramo razumeti kot naravni proces delovanja notranjega ustroja Kitajske.

Boj proti korupciji

Boj proti korupciji je poleg gospodarske rasti drugi ključni vir za krepitev legitimnosti partije, saj naj bi prav korupcija začela načenjati javno podobo partije na Kitajskem. Lijev nagovor lani je le štirikrat omenjal besedo korupcija, v letošnjem govoru pa je bila omenjena kar osemkrat. Celo v letošnjem novoletnem televizijskem šovu, ki za kitajsko novo leto pred male ekrane privabi tako rekoč slehernega Kitajca, je bila osrednja tema prav boj proti korupciji, s čimer kitajsko vodstvo jasno kaže na stopnjevanje boja proti temu pojavu tudi v prihodnje.

Boj proti korupciji, ki ga pooseblja prav predsednik Xi, med drugim natančno predpisuje maksimalno število držav ter število dni za potovanja javnih uslužbencev v tujino, nabor jedi in pijač na družabnih dogodkih na Kitajskem in prepoveduje celo kupovanje in poklanjanje dragih daril.

Po ocenah nekaterih tujih svetovalnih hiš naj bi krepitev boja proti korupciji, ki močno vpliva predvsem na luksuzno potrošnjo, prispevala h kar enoodstotnemu znižanju kitajske gospodarske rasti, kar samo po sebi kaže na razširjenost omenjenega pojava, ki ima na Kitajskem močno zgodovinsko in družbeno-kulturno ozadje.

Boj proti korupciji je tudi pomembno orodje za krepitev partijske discipline in notranje poenotenje vladajoče nomenklature. Lijev nagovor okoli 3000 delegatom partije na kongresu in uporaba besede renxing, ki se nanaša na »samovoljo ljudi«, sta jasen signal po večji centralizaciji in disciplini znotraj vladajoče nomenklature. Tako se omejujeta moč in samovolja provincialnih veljakov in lokalnih »šerifov«, ki so v preteklosti – v želji pritegniti pozornost Pekinga – med seboj tekmovali z vsemi sredstvi in stremeli po čim višjih ter pogosto nevzdržnih in nerealnih stopnjah gospodarske rasti svojih provinc, za kar so jih predhodne generacije vodstev v Pekingu izdatno nagradile. Praksa se zdaj spreminja.

Štiri obsežnosti

Lijev govor je znova opozoril na Xijevo ideološko doktrino t. i. »štirih obsežnosti«, ki naj bi Kitajski pomagala pri soočenju z njenimi izzivi. V nasprotju s Xijevima konceptoma »kitajskih sanj« in »pomladitve kitajskega ljudstva«, ki sta bila namenjena predvsem tuji javnosti in krepitvi nacionalnega ponosa, se doktrina štirih obsežnosti osredotoča bolj na notranja vprašanja, in sicer: prvič, kako preoblikovati Kitajsko iz države v razvoju v t. i. srednje razvito družbo ter se pri tem izogniti »pasti« držav s srednjim dohodkom; drugič, kako okrepiti in nadaljevati 35-letno obdobje gospodarskih in tržnih reform, ki jih je začel Deng Xiaoping; tretjič, kako okrepiti vladavino prava; in četrtič, kako okrepiti disciplino in poenotiti partijo ter uveljaviti nov način vodenja države v skladu s časom.

V predstavitvi štirih obsežnosti se spet skriva tudi ogromno simbolike, zlasti s t. i. štirimi modernizacijami po koncu kulturne revolucije in neuspešnem velikem skoku, ki jih je predlagal in uspešno izpeljal prvi in eden izmed najbolj priljubljenih politikov v zgodovini Ljudske republike Kitajske, Zhou Enlai.

Uveljavitev t. i. štirih obsežnosti kaže na krepitev partijske doktrine pod vodstvom predsednika Xija ter novo razumevanje in slog vodenja države, ki ga je Xi nakazal že v svoji nedavni knjigi z naslovom Vodenje Kitajske (angl. The Governance of China). Lijev govor je nakazal, da lahko v prihodnje pričakujemo večji poudarek na podjetništvu, podpori malih in srednje velikih podjetij, pospešenemu procesu privatizacije in umiku oz. zmanjšanju vpliva države v nekaterih manj ključnih panogah ter liberalizaciji storitvenega sektorja. Ta predstavlja še posebej velik potencial za številna domača in tuja podjetja, ki želijo streči nastajajočemu kitajskemu srednjemu urbanemu sloju in starajočemu se prebivalstvu.

Človeški kapital

Čeprav na prvi pogled po stopnjah gospodarske rasti tega ni bilo mogoče opaziti, pa je ključen preobrat v kitajskem ekonomskem modelu prinesla tudi svetovna ekonomska in finančna kriza leta 2008, ki jo je Kitajska zaradi velike izvozne usmerjenosti in izpostavljenosti tujim valutam še kako močno občutila. Čeprav ji je uspelo gromozanski izpad na najpomembnejših izvoznih trgih (EU in ZDA) nadomestiti z izdatnimi fiskalnimi paketi in investicijami v infrastrukturo, pa se je hitro zavedela pomena okrepitve domačega povpraševanja.

Trenutni petletni načrt tako daje velik poudarek domačemu povpraševanju, ki naj bi do leta 2020 ustvarilo več kot polovico vse gospodarske rasti, do leta 2030 pa celo 65 odstotkov.

Pomembnejšo vlogo naj bi igral tudi storitveni sektor, ki ga je še treba liberalizirati. V skladu s tem načrtom, ki bi ga podpiral v prvi vrsti večstomilijonski novonastajajoči srednji razred v mestih, naj bi se Kitajska preoblikovala v t. i. gospodarstvo s »tremi nogami«: domača potrošnja, izvoz in proizvodnja z višjo dodano vrednostjo ter bolj ciljno usmerjene investicije. Prav z vidika slednjih je prišel zelo jasen signal v Lijevem govoru o prihodnjih investicijskih prioritetah Kitajske. Te naj bi se preusmerile od proizvodnje k storitvam in predvsem h krepitvi t. i. človeškega kapitala, ki je bil tudi ena izmed osrednjih krilatic Lijevega govora.

Že v okviru trenutnega petletnega načrta se je Kitajska zavezala, da bo za raziskave in razvoj do leta 2015 namenila 2,2 odstotka bruto domačega proizvoda, kar predstavlja za okoli 0,5 odstotne točke rasti glede na leto 2011. Tako danes Kitajska po deležu izdatkov za raziskave in razvoj v bruto domačem proizvodu že prehiteva EU in se po številu prijavljenih patentov in prijavljenih patentov na prebivalca uvršča na prvo mesto na svetu.

Večji poudarek na človeškem kapitalu bo predvsem na področjih izobraževanja in zdravstva. Letos naj bi na Kitajskem dobili 7,5 milijona novih univerzitetnih diplomantov, kar naj bi predstavljalo 75 odstotkov začrtanih desetih milijonov novih delovnih mest v letu 2015. V prihodnje je pričakovati še izdatnejšo podporo izobraževanju na več kot 2000 univerzah na Kitajskem, med katerimi se jih vse več uvršča na različne mednarodne razvrstitvene lestvice. To prepoznava tudi čedalje več tujih študentov, saj se pogosto odločajo za študij oz. nadaljevanje študija na Kitajskem, kjer so tudi vse večje priložnosti za zaposlitev, saj danes na Kitajskem živi že približno 1,2 milijona tujcev.

Do konca tega desetletja naj bi Kitajska postala tudi največja angleško govoreča država na svetu. Večji poudarek bo še na financiranju znanstvenoraziskovalnega dela v visokem šolstvu ter njegovi internacionalizaciji, saj bo le tako Kitajska zadostila potrebam po bolje izobraženi delovni sili in potrebam t. i. nove ekonomije.

Naraščajoči pomen zdravstva je treba razumeti predvsem zaradi hitrega staranja prebivalstva, saj trenutna povprečna starost na Kitajskem (35 let) zaostaja le za okoli pet do šest let za Evropo. Vsekakor se bo Kitajska morala dodobra pripraviti na izzive starajočega se prebivalstva, čeprav naj bi to – kljub politiki enega otroka – naraščalo še do leta 2030. Eden izmed najbolj podhranjenih delov zdravstva je trenutno predvsem ustrezna mreža domov za ostarele, zato je vladna napoved skorajšnje liberalizacije tega področja zelo dobrodošla.

Vedno več izzivov bo še pri zdravljenju rakavih in drugih kroničnih obolenj, ki niso samo posledica starajočega se prebivalstva, ampak tudi vse bolj spreminjajočega se življenjskega sloga, spremembe prehranjevalnih navad in posledic onesnaženosti okolja. V zadnjih dveh desetletjih se je, denimo, po podatkih mednarodnih nevladnih zdravstvenih organizacij povprečna življenjska doba prebivalstva v severnih provincah Kitajske, kjer je večina termoelektrarn, znižala za kar 5,5 leta. Število rakavih obolenj pa se je strmo povečalo.

Star kitajski pregovor pravi: Ko človek hodi po žgočem soncu in nujno potrebuje senco, je bil najprimernejši čas za zasaditev drevesa pred dvajsetimi leti, drugi najprimernejši čas pa je danes. Lijev letošnji govor v marsičem ponazarja duh tega pregovora. Kot kaže, se je Kitajska dokončno znašla pred ključnim razpotjem v družbeno-ekonomskem razvoju, ki pa bo zahteval tudi pomoč in partnerstvo neodločne Evropske unije in nenaklonjenih Združenih držav Amerike, ki so bile zadnjih 143 let navajene na vodilno vlogo v svetovnem gospodarstvu.

Dr. Matevž Rašković je docent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.